“Pa smo pri koncu 2020. Končno, kajne?”

Tako se je začel moj lanskoletni decembrski dnevnik, v katerem sem zapisala, da absolutno ni potrebe, da bi bilo prihodnje leto prav zelo podobno letošnjemu. Najbrž mi ni treba posebej pojasnjevati, da me vesolje tukaj ni upoštevalo. Z epidemiološkega vidika.

Z osebnega vidika pa medtem moje 2021 niti pod razno ni podobno 2020. Trebuh je precej manjši, dnevi pa so … *globok vdih in izdih* … prekratki. 😁

Večkrat  se pohecam, da se moj delavnik začenja po 20. uri, čeprav v bistvu to niti ni hec. Dnevna izmena je povečini namenjena hčerki, nočna pa povečini službenim obveznostim … in malo spanju. 😂

Bilanca? Enkrat glavna poročevalka, šestkrat poročevalka v senci. Osem plenarnih nagovorov, 32 dogodkov, 28 pisnih vprašanj Svetu in Komisiji…

Skratka, pestro. S pomočjo asistentov mi ne bi uspelo, na roko mi gre tudi to, da nam je še vedno omogočeno delo na daljavo. Toda naslednje leto si vseeno želim tako v Strasbourg kot v Bruselj. Z Milo seveda. Komaj čakam!

Četudi bom čez leto dni – upam sicer, da ne bo tako, a vendarle – morda spet morala ugotoviti, da me vesolje ali nekdo tam zgoraj ne upošteva, si absolutno želim, da prihodnje leto ne bo podobno ne letošnjemu ne lanskemu.

In želim si, da prihodnje leto zares postavi temelje za to, da boste imeli mladi končno močnejšo platformo za izražanje mnenj in idej, saj bo leto 2022 evropsko leto mladih. Po zaslugi Evropskega parlamenta bo posebna pozornost namenjena mladim z manj priložnostmi in obravnavi vprašanj duševnega zdravja; tako zelo pomembni temi, s katero se vsi tako zelo premalo ukvarjamo. Januarja pripravljam okroglo mizo ravno o tem.

Zdaj vam pa samo še zaželim prijetne božične in novoletne praznike, preživete z najdražjimi.

Srečn’ga in zlasti zdrav’ga!

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.