Draga mladina,

verjamem, da vas je šla vsaj večina – če ne vsi – ki to berete, minulo nedeljo na volitve. Spregovorili ste, s (končno!!!) tako veliko udeležbo, kot bi morala biti vsakič. Upam, da odslej tudi bo.

A nedelja je bila le prvi korak. Prvo konkretnejše vnovično prebujanje demokratičnega sentimenta oziroma, če hočete, prvi konkretnejši jasen padec iliberalnih režimov. Pravzaprav tega ne spremljamo le v Sloveniji. Iliberalni avtokraciji, nevarnim populistom in njihovim manipulacijam, lažem ter zlorabam sistemov in oblasti se upira čedalje več ljudi. Seveda se tudi na evropskih tleh najdejo še kakšne slabe izjeme, tudi države z voditelji, katerih avtoritarni stil je že dodobra prevzel vse skupaj na način, da je odpor tam precej lažje zatreti, toda vedno večje zavračanje takšne politike, politike sejanja strahu in delitev v družbi, je kljub temu jasno. To smo med drugim dokazali ravno ta konec tedna, poleg Slovenije tudi v Franciji.

Ljudem je dovolj konstantnega nelagodja, ustvarjanja izrednih razmer, avtoritarnosti in odvzemanja, kratenja pravic. Celo tistih temeljnih. Ob tem je vse bolj prisotno zavedanje, kako krhka je (lahko) demokracija in kako pomembno jo je (u)braniti, se v ta namen tudi javno izpostaviti in sicer še bolj tvegati osebne diskreditacije, javne pogrome ter napade takšnih in drugačnih “medijev”, kopriv ali kletnih mračnjakov, toda ne zaman. Kar je na kocki, je namreč mnogo pomembnejše: življenje v svobodni, demokratični družbi, ki spoštuje človekove pravice in vladavino prava. Družbi, ki ji je mar za svoje najšibkejše člane in ki ob neenakostih ne pogleda stran, pač pa pomaga. Z dejanji.

Veseli me, da je civilna družba čedalje glasnejša in da se predvsem mladi čedalje bolj zavedate pomena aktivnega državljanstva ter se postavljate na stran liberalnih demokracij in progresivnih politik. Čas je, da vsem iliberalnim oblastem in njihovim koprivam dokončno rečemo: Zbogom in nikoli več!

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Zadnje tedne nihče ne more mimo novic o Ukrajini. Mimo vojne agresije, ki jo nad to državo izvaja Putinov režim, če sem bolj natančna. Mimo dejanj, nevrednih 21. stoletja in demokratičnih družb, kjer se težave urejajo z diplomacijo, zakoni in dialogom, če sem še bolj natančna.

Po mislih se mi mudijo predvsem podobe tistih, ki poskušajo le preživeti, ohraniti kanček normalnega življenja. To so ljudje, otroci, ki bodo večno zaznamovani z izkušnjo vojne, ljudje, ki jim bo nedvomno ostala boleča travma. Materialne dobrine v takih primerih izgubijo smisel. Zanje so zdaj sanje predvsem sanje o mirnem svetu, varnem vsakdanu brez siren nad mestom.

To niso naše vojne. To so igre “velikih” egov.

Za begunce moramo storiti vse, kar je mogoče, tudi na institucionalni ravni, hkrati pa mora biti ves napor usmerjen v končanje zločinske in tragične vojne v Ukrajini.

Na predvidoma aprilskem plenarnem zasedanju bomo glasovali o mobilizaciji sredstev za pomoč ukrajinskim beguncem iz EU skladov. Med drugim bi razrahljali pravila za porabo kohezijskih sredstev in prilagodili določene programe znotraj določenih finančnih instrumentov za okrevanje po pandemiji: po trenutnem načrtu bi šla sredstva iz “pokoronske” pobude React-EU. Možnosti za finančno pomoč je še precej, toda ‘na koncu dneva’ to ne bo dovolj.

Na val beguncev smo se sicer tokrat v EU odzvali primerno in hitro. Končno. Žal mi je, da tega niso zmogli ob minulih begunskih krizah.

Zagotovo ste že slišali za zakonodajni paket za migracijsko politiko v EU, kajne? Že leta se pogovarjamo o tem, ampak ga nekatere države članice blokirajo. Zato, ker nekateri voditelji ne želijo razumeti delitve odgovornosti, saj se jim to politično ne obrestuje. Ker je takšne krize lažje izrabljati za širjenje sovraštva.

Tudi to so igre “velikih” egov. Kdo ve, morda pa se tokrat kaj premakne tudi tu … končno.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Draga mladina,

veste, kdo je Stephane Sejourne? Po tem zapisu, predvsem pa po tem tednu, boste zagotovo vedeli! 😉

Stephane Sejourne je predsednik politične skupine Renew Europe v Evropskem parlamentu, torej skupine, ki ji pripadam tudi sama. Stephane Sejourne je eden od najtesnejših sodelavcev francoskega predsednika Emmanuela Macrona, torej predsednika države, ki trenutno predseduje Svetu EU. In Stephane Sejourne bo ta teden na obisku v Ljubljani.

Prišel bo ne zato, ker bi bilo to pomembno za našo ali katerokoli drugo stranko, temveč zato, ker bo s tem izrazil podporo vsem tistim, ki si želite lepšo prihodnost in spremembe na bolje.

Prihodnost je ogljična nevtralnost. Evropa si ta cilj želi doseči do leta 2050. Leto 2050 res ni tako zelo daleč, kot si morda kdo misli. Konec koncev je bližje kot leto 1991, pa se zdi, kot da je del politike pri nas obtičal v tistem letu.

Prihodnost je post-covid obdobje. Blažiti socialno stisko ljudi, povečati sredstva za zdravstvo, dolgotrajno oskrbo …

Prihodnost ni rušenje temeljev Evropske unije. In prihodnost ni plačevanje avtokracije – v resnici pa kleptokracije in klientelizma – z evropskimi sredstvi voditeljem tistih držav, ki teh temeljev ne spoštujejo. Zato je bilo edino logično, da bo Sodišče EU zavrnilo tožbi, kakopak, Poljske in Madžarske, glede regulacije o pogojevanju evropskega denarja z vladavino prava. Sodbo so objavili minuli teden, ko smo o tem razpravljali na plenarnem zasedanju. Zdaj Evropska komisija preprosto nima več izgovorov za neupoštevanje omenjene regulacije.

Vse se vrti, stoji in pade na vladavini prava. Zato je pomembno vedeti, kaj je prihodnost in kaj prihodnost ne sme (več) biti. Tudi o tem bo spregovoril Stephane Sejourne. Organiziramo namreč pogovor z njim, ki bo – to vam zagotavljam – vreden ogleda. Vse izveste na mojih družbenih omrežjih!

Irena

*fr. Vizija za prenovo Evropske unije

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Draga mladina,

tokratni zapis namenjam samopromociji. Hvala za razumevanje. 😁 Odločila sem se namreč za nekaj novih projektov in par bi jih rada delila z vami.

Prvi je “Instagram live”. Ker mislim, da je prav, da z vami komuniciram(o) tudi na tak način, v prvi vrsti bolj sproščeno, bolj pristno in bolj poljudno. Ne zaradi relativizacije politike, temveč zato, da veste, zakaj in za koga sem na tem položaju. Nič več nisem od vas, sem pa ZA vas.

Ob tej priložnosti vas pozivam, da mi sporočite, če imate kakšno vprašanje, predlog, komentar ali idejo (tudi za gostjo oziroma gosta).

Drugi projekt je medtem sicer še v povojih, vendar ga bom na tem mestu vseeno omenila. Najbrž zdaj že vsi veste, da smo v Evropskem letu mladine, kajne? No, jaz sem se odločila to izkoristiti in vam dejansko ponuditi eno tako spletno platformo, kamor boste lahko zapis(ov)ali svoje želje in misli. O Evropski uniji, Sloveniji, politiki(h) … Ker vas ne želim le poslušati, pač pa tudi zares upoštevati, kolikor se da seveda, bi rada imela vaše “feedbacke” na kupu; pa ne zato, da ostanejo pozabljeni v nekem digitalnem oblaku, ampak zato, ker bi rada na tej podlagi – skupaj z vami – na teh vaših željah, mislih in idejah gradila. Ali s pisnim vprašanjem kakšni instituciji ali s konkretnim predlogom na kakšnem zasedanju oziroma odboru ali s kakšnim javnim pismom, z dopolnili k nekemu poročilu, zakonskemu predlogu, …

Možnosti je veliko, le dobiti (in potem zgrabiti) jih je treba. Vse podrobnosti o projektu “Ideje, ki presegajo meje” vam bom sporočila pravočasno, brez skrbi, le spremljajte me na družbenih omrežjih.

Želim vam en krasen preostanek januarja. Do naslednjič!

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Pa smo pri koncu 2020. Končno, kajne?

Tako se je začel moj lanskoletni decembrski dnevnik, v katerem sem zapisala, da absolutno ni potrebe, da bi bilo prihodnje leto prav zelo podobno letošnjemu. Najbrž mi ni treba posebej pojasnjevati, da me vesolje tukaj ni upoštevalo. Z epidemiološkega vidika.

Z osebnega vidika pa medtem moje 2021 niti pod razno ni podobno 2020. Trebuh je precej manjši, dnevi pa so … *globok vdih in izdih* … prekratki. 😁

Večkrat  se pohecam, da se moj delavnik začenja po 20. uri, čeprav v bistvu to niti ni hec. Dnevna izmena je povečini namenjena hčerki, nočna pa povečini službenim obveznostim … in malo spanju. 😂

Bilanca? Enkrat glavna poročevalka, šestkrat poročevalka v senci. Osem plenarnih nagovorov, 32 dogodkov, 28 pisnih vprašanj Svetu in Komisiji…

Skratka, pestro. S pomočjo asistentov mi ne bi uspelo, na roko mi gre tudi to, da nam je še vedno omogočeno delo na daljavo. Toda naslednje leto si vseeno želim tako v Strasbourg kot v Bruselj. Z Milo seveda. Komaj čakam!

Četudi bom čez leto dni – upam sicer, da ne bo tako, a vendarle – morda spet morala ugotoviti, da me vesolje ali nekdo tam zgoraj ne upošteva, si absolutno želim, da prihodnje leto ne bo podobno ne letošnjemu ne lanskemu.

In želim si, da prihodnje leto zares postavi temelje za to, da boste imeli mladi končno močnejšo platformo za izražanje mnenj in idej, saj bo leto 2022 evropsko leto mladih. Po zaslugi Evropskega parlamenta bo posebna pozornost namenjena mladim z manj priložnostmi in obravnavi vprašanj duševnega zdravja; tako zelo pomembni temi, s katero se vsi tako zelo premalo ukvarjamo. Januarja pripravljam okroglo mizo ravno o tem.

Zdaj vam pa samo še zaželim prijetne božične in novoletne praznike, preživete z najdražjimi.

Srečn’ga in zlasti zdrav’ga!

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.