,

Premalo ambicioznosti

Energetska kriza. Tej besedni zvezi se zadnje mesece ne more izogniti nihče in tudi v tokratnem zapisu se ji ne bomo mogli. Kakšna bo cena plina? Kako se bomo greli čez zimo?

Prepričana sem, da veste, da so visoke cene plina posledica vojne agresije Rusije v Ukrajini ter posledičnih sankcij Zahoda in EU. Rusija višjo ceno plina seveda uporablja kot vzvod pritiska.

V EU smo se na področju blaženja energetske krize odzvali z več ukrepi in zakonodajnimi predlogi. Med njimi izstopajo cenovna kapica na proizvodnjo elektrike, REPowerEU in nastajajoča cenovna kapica na plin.

Žal zaradi omejitve znakov ne morem v podrobnosti, lahko pa zapišem, da sama pogrešam še bolj ambiciozne, skupne evropske ukrepe tudi na področju blaženja socialnih stisk ljudi in gospodarstva.

Trenutno smo namreč priča temu, da države članice z ločenimi shemami subvencionirajo svoja gospodarstva, kar lahko na dolgi rok izkrivlja enotni trg EU. Priča smo tudi temu, da so države članice z medsebojnim tekmovanjem, v stilu ‘katera ponudi več’, same dvigale ceno plina v Evropi.

Po mojem mnenju nobena od teh rešitev ni optimalna. Da bi premagali težave na trgu energetskih storitev, bi morali – kot rečeno – razmišljati o skupnih pristopih na evropski ravni. Lep primer sodelovanja med državami članicami je Sklad za okrevanje in odpornost. Morda se premalo zavedamo, da imamo na svetovni ravni kot skupnost večjo moč kot vsak(a) zase, pa naj si bo to za skupno zadolževanje, skupno nabavo plina ali karkoli drugega.

To našo enotnost ter gospodarsko moč bi morali uporabiti tudi pri pogajanjih z dobavitelji plina. Dolgoročno bo pa absolutno treba reformirati evropski energetski trg v celoti, vmes pa kar najbolje izkoristiti podlago REPowerEU, ki predvideva razpršitev energetskih virov ter njihovo preusmeritev v alternativne vire energije.

Morda se sliši zapleteno, a v resnici niti ni. Evropske težave potrebujejo evropske rešitve. Da se.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

/0 Comments/objavil/a
,

“So long, ECT!” – odziv na napovedan izstop Slovenije iz pogodbe o energetski listini

Naložbe v moderne tehnologije za zeleni prehod. Sliši se logično, da ciljamo k temu, kajne? Pa vam povem nekaj: trenutno lahko energetska podjetja, ki vlagajo v fosilna goriva, našo državo tožijo, ker jim naše strateške usmeritve jemljejo dobiček. Skregano z logiko, mar ne?

Začnimo na začetku. ECT je okrajšava, ki označuje mednarodno pogodbo o energetski listini (t. i. Energy Charter Treaty). Sliši se super, saj smo skupaj močnejši in na mednarodnem parketu radi sodelujemo. Energetika je nekaj, kar potrebujemo vsi – tako v zasebnem življenju kot za naše gospodarstvo. Vse bi ‘štimalo’, če omenjena pogodba ne bi dovoljevala, da se naložbe tujih podjetij v fosilno industrijo zavaruje pred izpadom dobička. Ne le, da so zavarovane trenutne naložbe … zavarovane so tudi vse hipotetične izgube dobička za nekaj let vnaprej, nekatere celo dve desetletji. Dobička, ki ga še ni bilo in ga morda tudi ne bi bilo. Dobička, ki je sam po sebi izropan iz narave. Dobička, ki ne bo spodbujal okolju prijaznejše usmeritve.

Še najbolj absurdno pri tej pogodbi pa je, da se vsak spor med podjetji in državo po tej pogodbi rešuje mimo sodišč – tako slovenskih kot mednarodnih – prek zasebnih arbitražnih tribunalov. Mimo oči. Mimo ustave. Mimo zaščite interesov državljank in državljanov.

Če podam na primeru: britansko podjetje Ascent Resources toži našo državo, češ da je Slovenija z zakonodajnimi spremembami oškodovala njihovo naložbo, kar so ocenili na pol milijarde evrov škode. Pol milijarde. Petsto milijonov. Spor pa se je začel tako, da je agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) za črpanje plina v Petišovcih zahtevala presojo vpliva na okolje, podjetje pa je ocenilo, da bi jim to najbrž vzelo dobiček. Najbrž. Narobe svet!

Zato toplo pozdravljam napoved ministra za infrastrukturo Bojana Kumra, da Slovenija namerava izstopiti iz omenjene pogodbe. Ta namreč ovira zeleni prehod in je v nasprotju tako s strateškimi zavezami Pariškega sporazuma kot s podnebno politiko EU. ECT že dolgo več ne služi svojemu namenu, temveč ga izkoriščajo le ogromna podjetja, ki se jim po njihovo “godi krivica”. Je krivica to, da dolgoročno gledano želimo preiti k tehnologiji, ki ne onesnažuje okolja? Je krivica to, da želimo spodbuditi razvoj in finančne vložke v zeleni prehod? Oba odgovora sta, kakopak, negativna.

Bili so tudi poskusi, da bi se pogodba v osnovi spremenila. Evropske države so se zaman trudile, da bi v pogodbo vnesle nekaj smisla in jo pripravile na podnebna spoznanja. Če se drugi ne zavedajo posledic, ki jih pogodbe, kot je ta, nosijo za seboj … pa dobro. Mi smo opozorili in poskusili spremeniti stvari na bolje. Naleteli smo na gluha ušesa – in zatorej izstop. Pred nami so to storile Italija, Nizozemska, Poljska, Francija, tudi Belgija se nagiba k temu. Zdaj je nastopil čas za Slovenijo.

Podjetja se morajo začeti zavedati, da ne delujejo le z namenom čistega dobička, temveč tudi za dobrobit ljudi, družbe, okolja, planeta. Dobiček ni samo denar. Dobiček je tudi naša zapuščina – tako tehnološka, gospodarska kot tudi okoljska. Na slednjo vedno znova pozabljamo.

Kot so šli spori po tej pogodbi v preteklosti mimo nas, je zdaj čas, da gremo mi mimo te pogodbe.

So long, ECT!

– Irena

/0 Comments/objavil/a
,

Slovenski jezik? Da. Brez prosim.

Draga mladina, verjamem, da vas ima večina naročnino na Netflix. Prav tako verjamem, da vas niti ne moti tako zelo, da ne obstaja možnost podnapisov v slovenskem jeziku. Saj vsi znamo angleško, kajne? Mi že znamo, toda ne znajo vsi. In ne slišijo vsi. In ne vidijo vsi.

Konec koncev pa … tudi, če bi. Zakaj pa ne bi imeli možnosti izbire? V SVOJEM JEZIKU? To so storitve, ki jih plačujemo kot vsi drugi narodi. Torej? Meni se zdi edino pravično, da jih ponudiš v jeziku države trga, na katerega prideš. Edino enakopravno.

Dolgo sem razmišljala, kaj lahko storim, če kaj. Odločila sem se za prvi korak: pismo direktorjem družb Netflix, Disney+ in Amazon Prime. Pozivam jih, naj pri svojih storitvah omogočijo uporabo slovenskega jezika.

Odziv? Dve podjetji sta se mi že oglasili, kmalu se sestanemo. Konkretnih pričakovanj nimam, vem pa, da ne bi bila v politiki, če bi mislila, da ne morem nič premakniti. In zaradi odziva javnosti vem tudi, da je ta borba na mestu.

Ena zelo znana javna osebnost mi je napisala, da je pred kratkim ob nakupu avtomobila zahtevala slovenski meni, sicer ga ne bi prevzela, in da imajo od takrat naprej vsi avtomobili te znamke pri nas slovenski meni. To pomeni, da se da.

V Evropski uniji radi rečemo, da smo združeni v raznolikosti. To je nekaj, kar moramo spodbujati tudi z dejanji, predvsem pa je to nekaj, kar mora spoštovati vsako podjetje, ki deluje na enotnem evropskem trgu.

Ni potrebe po prosim, ker bi to moralo biti samoumevno. Za konec želim samo še poudariti, da se ne bom ustavila pri pismu in pri nekih vljudnostnih sestankih, ker verjamem, da se zadeve lahko premaknejo. Ker si to zasluži – tako kot vsi ostali – tudi naš, slovenski jezik.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

/0 Comments/objavil/a
,

Najtoplejše ali najhladnejše poletje?

Ojla! Ker tokratni dnevnik pišem sredi vročinskih valov, čas ne bi mogel biti bolj primeren za ponovno naslavljanje tematike podnebnih sprememb. Krize globalnega segrevanja. Izziva, ki ga toliko ljudi še vedno ignorira ali celo zanika.

Pred kratkim je bila v Črnomlju namerjena nova najvišja julijska temperatura: 39,4 stopinje celzija. Prejšnji teden smo bili priča najobsežnejšim in uničujočim gozdnim požarom v zgodovini Slovenije.

Za vas ne vem, ampak jaz res ne maram izraza “boj proti podnebnim spremembam”. Ne zdi se mi pravičen. Gre za boj, seveda, toda za ta boj smo si krivi sami, predvsem pa v tem boju generalno gledano še vedno delamo premalo. Krivi smo. Naj se to pokaže v obliki poplav, suš, lomljenja ledenikov, gozdnih požarov ali kakorkoli drugače, ekstremnih vremenskih pojavov bo čedalje več in ti bodo čedalje bolj katastrofalni. Večina si nas glede tega že dolgo ne zatiska več oči. Tudi v Evropskem parlamentu se nas precej ukvarja s tem, toda predvsem mladi ste tisti, ki ste spoznali, da bo ‘status quo’ najbolj vplival ravno na vas.

Če spremljate humoristično serijo Simpsonovi, ste morda zasledili pogovor med Homerjem in Bartom. Bart očetu potoži, da je letos najtoplejše poletje njegovega življenja, Homer pa ga popravi, da gre v bistvu za najhladnejše poletje preostanka njegovega življenja. Čeprav je dialog mišljen kot razvedrilo, je pravzaprav opozorilo, ker v sebi nosi veliko resnice (kot marsikatera Simpsonova epizoda, če smo že pri tem).

Ljudje smo zelo navajeni nekega načina življenja, pogosto nam je preudobno, da bi karkoli spremenili. Pa vendar bodo to od nas terjale okoliščine. Prej ali slej. Začnimo že enkrat. Zares.

V upanju, da začnemo VSI doprinašati k temu, da bodo naša poletja bolj znosna, vam seveda želim tudi letošnjega čim lepšega. Zares.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

/0 Comments/objavil/a

Presežimo “kulturo” sovraštva

Junij. Mesec začetka poletja. Mesec rojstva moje punčke. In mesec skupnosti LGBTQI+. Žal še vedno živimo v svetu, v katerem se ljudje soočajo z nasiljem in neenakopravnostjo, celo mučenji in usmrtitvami samo zaradi tega, ker imajo nekoga radi ali ker so videti, kot so pač videti. Spolna usmerjenost in spolna identiteta sta sestavna vidika nas samih in nikoli ne bi smela voditi v diskriminacijo ali zlorabo, kaj šele smrt!

Stonewall. Upor proti policijski raciji in policijskemu nasilju v newyorškem lokalu Stonewall leta 1969 velja za začetek prvih LGBTQ+ gibanj, ki so kasneje privedli tudi do vzpostavitve prvih LGBT organizacij in organiziranega dela LGBT skupnosti.

Galerija. Incident v lokalu Galerija v Ljubljani leta 2001 velja za povod prve parade ponosa pri nas, sicer pa so se močna LGBT gibanja pri nas oblikovala že v 80. letih prejšnjega tisočletja.

Prav je. Prav je, da se spominjamo pogumnih dejanj še bolj pogumnih posameznic in posameznikov, ki so orali ledino za pravice manjšin in se borili za večjo enakopravnost v družbi. Nadaljevanje začetega dela je sedaj na vseh nas. Ni dovolj samo nemo opazovati. Treba se je zavedati, kakšne izzive morajo pogosto premagovati pripadnice in pripadnikiskupnosti LGBTQI+, da bi bili sprejeti, razumljeni ali zgolj videni. Predvsem mladi, ki se še oblikujejo in odkrivajo svojo identiteto.

Res je prav. Prav je, da se za pravice vseh borimo vedno in ne samo v juniju. Besedi ‘dostojanstvo’ in ‘pravice’ nimata spredaj ‘človekovo’ in ‘človekove’ kar tako, za okras. V tem kontekstu smo vsi rojeni svobodni in enaki. Ne zaradi vlade, države ali Evropske unije, ampak zato, ker so to naše rojstne pravice. Ne glede na čas in kraj rojstva. Ne glede na barvo naše kože. Ne glede na to, kako se spolno identificiramo. In ne glede na to, koga imamo radi.

Irena

Fotografija je bila posneta na Paradi ponosa leta 2020 v Ljubljani. Foto: osebni arhiv poslanke.

Fotografija je bila posneta na Paradi ponosa leta 2020 v Ljubljani. Foto: osebni arhiv poslanke.

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

/0 Comments/objavil/a

Hvala.

Tokratni zapis bo kratek in jedrnat. Namenjen bo junakom in junakinjam današnjega časa. Ljudem, ki nam ne smejo biti samoumevni. Nikoli.

Nacionalni teden prostovoljstva je … in zdaj najbrž veste, o kom govorim. Prostovoljske organizacije predstavljajo levji delež pomoči pri vseh krizah. One so tiste, ki so vsakodnevno v stiku z najranljivejšimi in one so tiste, ki imajo najbolj razvito mrežo za pomoč. A za njihovo uspešno delovanje je potrebna tudi podpora pristojnih institucij. Zlasti finančna, toda ne le finančna.

V Evropskem parlamentu zelo izpostavljamo pomen prostovoljstva, ogromno delamo na njegovi dostopnosti. Veste, da obstaja poseben program, na katerega se lahko prijavite vsi starejši od 17 in mlajši od 30 let? Reče se mu Evropska solidarnostna enota, omogoča pa prostovoljno delo od dveh mesecev do enega leta v državah članicah EU oziroma partnerskih državah. Omogoča tudi pripravništvo, celo zaposlitev. Malo ‘poguglajte’, kar precej zanimivih projektov lahko najdete.

Zdaj že vsi vemo, da krize ne poznajo državnih meja. Zato se mi zdi pomembno, da vam povem še to, da je okrepljeno sodelovanje na področju prostovoljstva nujno. Na vseh ravneh. Nujno je tudi zavedanje, da je prostovoljstvo hrbtenica naše družbe. In zato je prav toliko nujno izobraževanje mladih v tej smeri. Brez pokroviteljskega odnosa, ker vem, da vas to lahko odbije … se pa na žalost tega ne zavedajo vsi.

Kot se na žalost tudi marsikdo (od pristojnih!) ne zaveda, da sta ob vedno hujši individualizaciji družbe tako finančna kot materialna podpora prostovoljstvu res potrebni. Če pa pogledamo še malo širše, sta potrebna tudi spoštovanje in spodbuda. Pri prostovoljstvu namreč ne gre zgolj za izvajanje neplačanih del. Gre za prispevek v mozaik grajenja skupnosti, v mozaik občutka za sočloveka.

Zaradi tega je naslov tega dnevnika “Hvala.” Hvala. Vsakemu prostovoljcu in vsaki prostovoljki posebej. Iz srca.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

/0 Comments/objavil/a

Zbogom in nikoli več

Draga mladina,

verjamem, da vas je šla vsaj večina – če ne vsi – ki to berete, minulo nedeljo na volitve. Spregovorili ste, s (končno!!!) tako veliko udeležbo, kot bi morala biti vsakič. Upam, da odslej tudi bo.

A nedelja je bila le prvi korak. Prvo konkretnejše vnovično prebujanje demokratičnega sentimenta oziroma, če hočete, prvi konkretnejši jasen padec iliberalnih režimov. Pravzaprav tega ne spremljamo le v Sloveniji. Iliberalni avtokraciji, nevarnim populistom in njihovim manipulacijam, lažem ter zlorabam sistemov in oblasti se upira čedalje več ljudi. Seveda se tudi na evropskih tleh najdejo še kakšne slabe izjeme, tudi države z voditelji, katerih avtoritarni stil je že dodobra prevzel vse skupaj na način, da je odpor tam precej lažje zatreti, toda vedno večje zavračanje takšne politike, politike sejanja strahu in delitev v družbi, je kljub temu jasno. To smo med drugim dokazali ravno ta konec tedna, poleg Slovenije tudi v Franciji.

Ljudem je dovolj konstantnega nelagodja, ustvarjanja izrednih razmer, avtoritarnosti in odvzemanja, kratenja pravic. Celo tistih temeljnih. Ob tem je vse bolj prisotno zavedanje, kako krhka je (lahko) demokracija in kako pomembno jo je (u)braniti, se v ta namen tudi javno izpostaviti in sicer še bolj tvegati osebne diskreditacije, javne pogrome ter napade takšnih in drugačnih “medijev”, kopriv ali kletnih mračnjakov, toda ne zaman. Kar je na kocki, je namreč mnogo pomembnejše: življenje v svobodni, demokratični družbi, ki spoštuje človekove pravice in vladavino prava. Družbi, ki ji je mar za svoje najšibkejše člane in ki ob neenakostih ne pogleda stran, pač pa pomaga. Z dejanji.

Veseli me, da je civilna družba čedalje glasnejša in da se predvsem mladi čedalje bolj zavedate pomena aktivnega državljanstva ter se postavljate na stran liberalnih demokracij in progresivnih politik. Čas je, da vsem iliberalnim oblastem in njihovim koprivam dokončno rečemo: Zbogom in nikoli več!

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

/0 Comments/objavil/a

Zločinske igre “velikih” egov

Zadnje tedne nihče ne more mimo novic o Ukrajini. Mimo vojne agresije, ki jo nad to državo izvaja Putinov režim, če sem bolj natančna. Mimo dejanj, nevrednih 21. stoletja in demokratičnih družb, kjer se težave urejajo z diplomacijo, zakoni in dialogom, če sem še bolj natančna.

Po mislih se mi mudijo predvsem podobe tistih, ki poskušajo le preživeti, ohraniti kanček normalnega življenja. To so ljudje, otroci, ki bodo večno zaznamovani z izkušnjo vojne, ljudje, ki jim bo nedvomno ostala boleča travma. Materialne dobrine v takih primerih izgubijo smisel. Zanje so zdaj sanje predvsem sanje o mirnem svetu, varnem vsakdanu brez siren nad mestom.

To niso naše vojne. To so igre “velikih” egov.

Za begunce moramo storiti vse, kar je mogoče, tudi na institucionalni ravni, hkrati pa mora biti ves napor usmerjen v končanje zločinske in tragične vojne v Ukrajini.

Na predvidoma aprilskem plenarnem zasedanju bomo glasovali o mobilizaciji sredstev za pomoč ukrajinskim beguncem iz EU skladov. Med drugim bi razrahljali pravila za porabo kohezijskih sredstev in prilagodili določene programe znotraj določenih finančnih instrumentov za okrevanje po pandemiji: po trenutnem načrtu bi šla sredstva iz “pokoronske” pobude React-EU. Možnosti za finančno pomoč je še precej, toda ‘na koncu dneva’ to ne bo dovolj.

Na val beguncev smo se sicer tokrat v EU odzvali primerno in hitro. Končno. Žal mi je, da tega niso zmogli ob minulih begunskih krizah.

Zagotovo ste že slišali za zakonodajni paket za migracijsko politiko v EU, kajne? Že leta se pogovarjamo o tem, ampak ga nekatere države članice blokirajo. Zato, ker nekateri voditelji ne želijo razumeti delitve odgovornosti, saj se jim to politično ne obrestuje. Ker je takšne krize lažje izrabljati za širjenje sovraštva.

Tudi to so igre “velikih” egov. Kdo ve, morda pa se tokrat kaj premakne tudi tu … končno.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

/0 Comments/objavil/a

Vizija za prenovo Evropske unije (fr. Vision pour le renouveler de l’Union européenne)

Draga mladina,

veste, kdo je Stephane Sejourne? Po tem zapisu, predvsem pa po tem tednu, boste zagotovo vedeli! 😉

Stephane Sejourne je predsednik politične skupine Renew Europe v Evropskem parlamentu, torej skupine, ki ji pripadam tudi sama. Stephane Sejourne je eden od najtesnejših sodelavcev francoskega predsednika Emmanuela Macrona, torej predsednika države, ki trenutno predseduje Svetu EU. In Stephane Sejourne bo ta teden na obisku v Ljubljani.

Prišel bo ne zato, ker bi bilo to pomembno za našo ali katerokoli drugo stranko, temveč zato, ker bo s tem izrazil podporo vsem tistim, ki si želite lepšo prihodnost in spremembe na bolje.

Prihodnost je ogljična nevtralnost. Evropa si ta cilj želi doseči do leta 2050. Leto 2050 res ni tako zelo daleč, kot si morda kdo misli. Konec koncev je bližje kot leto 1991, pa se zdi, kot da je del politike pri nas obtičal v tistem letu.

Prihodnost je post-covid obdobje. Blažiti socialno stisko ljudi, povečati sredstva za zdravstvo, dolgotrajno oskrbo …

Prihodnost ni rušenje temeljev Evropske unije. In prihodnost ni plačevanje avtokracije – v resnici pa kleptokracije in klientelizma – z evropskimi sredstvi voditeljem tistih držav, ki teh temeljev ne spoštujejo. Zato je bilo edino logično, da bo Sodišče EU zavrnilo tožbi, kakopak, Poljske in Madžarske, glede regulacije o pogojevanju evropskega denarja z vladavino prava. Sodbo so objavili minuli teden, ko smo o tem razpravljali na plenarnem zasedanju. Zdaj Evropska komisija preprosto nima več izgovorov za neupoštevanje omenjene regulacije.

Vse se vrti, stoji in pade na vladavini prava. Zato je pomembno vedeti, kaj je prihodnost in kaj prihodnost ne sme (več) biti. Tudi o tem bo spregovoril Stephane Sejourne. Organiziramo namreč pogovor z njim, ki bo – to vam zagotavljam – vreden ogleda. Vse izveste na mojih družbenih omrežjih!

Irena

*fr. Vizija za prenovo Evropske unije

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

/0 Comments/objavil/a

Ideje, ki presegajo meje

Draga mladina,

tokratni zapis namenjam samopromociji. Hvala za razumevanje. 😁 Odločila sem se namreč za nekaj novih projektov in par bi jih rada delila z vami.

Prvi je “Instagram live”. Ker mislim, da je prav, da z vami komuniciram(o) tudi na tak način, v prvi vrsti bolj sproščeno, bolj pristno in bolj poljudno. Ne zaradi relativizacije politike, temveč zato, da veste, zakaj in za koga sem na tem položaju. Nič več nisem od vas, sem pa ZA vas.

Ob tej priložnosti vas pozivam, da mi sporočite, če imate kakšno vprašanje, predlog, komentar ali idejo (tudi za gostjo oziroma gosta).

Drugi projekt je medtem sicer še v povojih, vendar ga bom na tem mestu vseeno omenila. Najbrž zdaj že vsi veste, da smo v Evropskem letu mladine, kajne? No, jaz sem se odločila to izkoristiti in vam dejansko ponuditi eno tako spletno platformo, kamor boste lahko zapis(ov)ali svoje želje in misli. O Evropski uniji, Sloveniji, politiki(h) … Ker vas ne želim le poslušati, pač pa tudi zares upoštevati, kolikor se da seveda, bi rada imela vaše “feedbacke” na kupu; pa ne zato, da ostanejo pozabljeni v nekem digitalnem oblaku, ampak zato, ker bi rada na tej podlagi – skupaj z vami – na teh vaših željah, mislih in idejah gradila. Ali s pisnim vprašanjem kakšni instituciji ali s konkretnim predlogom na kakšnem zasedanju oziroma odboru ali s kakšnim javnim pismom, z dopolnili k nekemu poročilu, zakonskemu predlogu, …

Možnosti je veliko, le dobiti (in potem zgrabiti) jih je treba. Vse podrobnosti o projektu “Ideje, ki presegajo meje” vam bom sporočila pravočasno, brez skrbi, le spremljajte me na družbenih omrežjih.

Želim vam en krasen preostanek januarja. Do naslednjič!

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

/0 Comments/objavil/a