Začela bom s povsem osebno zgodbo, ki se mi je zgodila približno uro pred zapisom naslednjih besed. Dobivala sem slabo novico na slabo novico. Nič usodnega sicer, vsi s(m)o živi in zdravi, ampak preprosto nabralo se mi je. Morala sem ‘dati ven’. Da, zjokala sem se. Sredi letališča v neki drugi državi.

Me je kdo vprašal, če lahko kako pomaga? Ali vsaj, če sem v redu? Nihče ni črhnil. Niti besedice.

In zdaj, ko sem predihala, se sprašujem – kaj bi pa storila jaz? Kaj bi storili vi? Kdaj ste nazadnje koga iskreno vprašali, kako se počuti? In kako iskreno si na to odgovarjate sami?

Duševnega zdravja se ne (o)pazi kar tako. Še večji problem je, da si človek marsikdaj niti ne želi priznati, da je nekaj preveč narobe.

Včasih je dovolj, če se človek zjoka. Nič ni narobe s tem! Pa čeprav sredi letališča 😉 Toda včasih ni dovolj. Seveda vsi doživljamo stiske in stresne položaje, a če je to prepogosto ali zelo intenzivno in če o tem ne spregovorimo, če ne uspemo ‘dati ven’, lahko preraste v duševne motnje, ki zahtevajo strokovno pomoč. Tudi s tem ni nič narobe! Pomembno pa je to prepoznati in se odzvati.

Pomembna je ozaveščenost. Sicer jo je o duševnem zdravju vedno več, vendar se še nismo znebili stigme. Zato se mnogi borijo v tišini.

Ob koncu maja obeležujemo evropski teden duševnega zdravja. Cilj letošnjega je povečati razumevanje o duševnem zdravju v šolah, na delovnih mestih in doma. Edino pravilno. Prosim pa, naj ne bodo le ta obeleževanja tista, ob katerih govorimo o tem. Spregovoriti. (O)paziti, prisluhniti, ukrepati. Vsakič. Začnimo že danes.

Kaj boste, torej, storili, če vidite nekoga jokati? Četudi ga ne poznate? Jaz pred tem zapisom in dogodkom najbrž ne bi, zdaj vem, da bom … vprašala. Vsaj.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Ravno na današnji dan.

Naključje ali ne, ampak ravno na današnji dan z ekipo končujemo dopolnila za Evropski akt o svobodi medijev.
Ravno na današnji dan obeležujemo svetovni dan svobode medijev.

Ravno na današnji dan lani sem razglabljala o tem, da bi rada čez leto dni vendarle pisala o boljših časih za novinarstvo v Sloveniji.

In … ravno na današnji dan letos žal moram zapisati, da težko pišem o boljših časih. Pritiskov in obračunavanja z mediji je v Sloveniji resda manj zahvaljujoč novi vladi. Toda … kaj za vraga je s tistim našim, javnim, skupnim? Tistim, ki je bil nekoč eden ključnih pri obveščanju? Verodostojnosti! Tistim, s katerim smo odraščale mnoge generacije. Tistim, ki ga – takega – ni več. Žal.

S tistim, na katerem – takem – zdaj vidimo, kaj se zgodi, ko si novinarske čevlje obuje politika. Politika prejšnje oblasti, politika nastavljenih kadrov, ki brezsramno obračunavajo z vsem in vsemi, ki niso povšeči …ah, saj veste, komu.
Odločbe sodišč? Nepomembne, če jim ne odgovarjajo.

Stavke novinark in novinarjev (propagandistke in propagandisti izvzeti)? Nepomembne, ker jim ne odgovarjajo.
Podpora javnosti, odločitev večine na referendumu? Nepomembno, ko jim ne odgovarja.

Stopicamo. Ah, kaj stopicamo, nazadujemo! Čakamo. Bomo dočakali? Ali bo nekdo res samo še ugasnil luč?

Ravno na današnji dan … bom vsemu navkljub napisala še enkrat. Če pade svoboda medijev, pade demokracija. Žal mi je, da moram ravno na današnji dan spet pisati o tem. In srčno upam, da bom ravno na današnji dan, prihodnje leto, vendarle lahko pisala o boljših časih za novinarstvo v Sloveniji. Tudi – ali pa tokrat morda celo samo predvsem – zato, ker iskreno računam na evropsko zakonodajo. Na prihajajoči Evropski akt o svobodi medijev, s pomočjo katerega v EU ne bomo več samo “zelo zaskrbljeni”, ampak bomo imeli v rokah močno (ker bom, ponavljam, v pogajanjih storila vse za to, da bo močno!!!) orodje za boj proti tistim strukturam, ki mislijo, da lahko počnejo vse, kar se jim zahoče. Ne morejo. Ne bodo. Nikoli več!

– Irena

Pripravništva so bistven del izobraževanja in usposabljanja v življenju enega mladega človeka. Igrajo ključno vlogo pri pridobivanju praktičnih izkušenj, marsikdaj pa tudi olajšanju dostopa do trga dela.

Seveda so te izkušnje dragocene, vendar dobesedno dragoceno je lahko tudi življenje med pripravništvom, zlasti v tujini. In izkušnje teh računov ne plačajo. Žal pa se povsod po svetu srečujemo z neplačanimi pripravništvi. Tudi v Evropski uniji. Še vedno.

Praksa, obvezna praksa in pripravništva. Na to nas, draga mladina, upravičeno opozarjate tudi sami v vseh predlogih, ki jih predstavljate nam, odločevalkam in odločevalcem. Naj vam povem, da si prizadevam vaše predloge uresničiti, kolikor je to v moji pristojnosti in moči. Želim optimalne pogoje za kakovostna pripravništva, ki vam bodo zagotovila uporabne izkušnje in veščine. Želim ustrezno plačilo ali nadomestilo, če želite, za pripravništva v Evropi. Želim tudi enak dostop do zaposlitve za vse mlade, hkrati pa zagotovilo, da pripravništva vsebujejo dejansko učno komponento. To počnem tudi z vlaganjem ali sovlaganjem amandmajev, a se pogajanja o kompromisih žal še niso začela.

Do razhajanj prihaja, ker si nekateri želijo razlikovanje med pripravništvi, ki jih mladi opravijo po zaključenem študiju (ljudje, ki so že vstopili na trg delovne sile in zato potrebujejo polno plačilo za opravljeno delo), in tistimi, ki jih mladi opravljajo še v času šolanja (pokriti samo delno v obliki nadomestitev stroškov). Na žalost imamo tudi nasprotnike plačanega pripravništva, še posebej, ko govorimo o ureditvi področja z direktivo. Ne glede na to se borim za to, da bi bilo plačano pripravništvo določeno z direktivo. Prav zato, da ne bo nikakršnih diskriminacij znotraj EU.

Imamo pa možnosti opravljanja pripravništev tudi v Evropskem parlamentu. Vas zanima evropski politični parket od blizu? Lahko se pridružite naši ekipi. Da, uganili ste, plačano je. 😉 Vse podrobnosti najdete na moji spletni strani.

Foto: osebni arhiv

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Več znaš, več veljaš. Podpišem. Kaj pa … več daš, več veljaš?

Sočutje ni slabost. Še manj je samoumevno. Prostovoljstvo je steber sočutja, steber družbe, ki pa ga ima žal marsikdo za samoumevnega. Je pač nekdo nekje, ki bo že poskrbel(a) za najranljivejše, za krpanje sistemskih, “pozabljenih” lukenj. Samoumevno? Res? Ti srčni, borbeni ljudje si zaslužijo podporo v največji meri. Finančno, logistično, politično, človeško.

Za samoumevnost prostovoljstva je kriva vse večja individualizacija družbe. Ne pomislimo, da se lahko kaj kmalu tudi mi znajdemo v nemoči, na ‘‘drugi’’ strani. Nikoli ne veš. Nam bo takrat še vedno samoumevno?

Rada povem, da sem bila v imenu skupine Renew Europe poročevalka za Evropsko solidarnostno enoto, s katero mladim omogočamo prostovoljenje. Zato, ker je to en res super program, vas pozivam: raziščite opcije.

Medtem pa, če parafraziram našega nekdanjega nogometnega selektorja, kapo dol. V tem primeru vsem prostovoljkam in prostovoljcem. Sama sem del tega že lep čas, a tokrat sem imela prvič priložnost iz prve roke spremljati prostovoljstvo na Slovenski filantropiji. Udeležila sem se poučevanja slovenskega jezika, povečini Ukrajink in Ukrajincev, ki so prišli v Slovenijo. Delo Filantropije je izjemno. Ukrajinke in Ukrajinci so izjemni.

Šlo je sicer za projekt CERVIS* “MEP Job Shadowing”, v katerem si prostovoljec_ka in poslanec_ka za en dan izmenjata službi oziroma se postavita v kožo drugega. Jaz sem bila na Filantropiji pri Viktorju, Viktor je šel pa z mano na dogodek o izobraževanju v ljubljanski Hiši EU. Se pa že veselim dejstva, da me bo obiskal tudi v Bruslju in na lastne oči videl, kako izgleda moj dan v Evropskem parlamentu. V še večji “akciji”.

Zaključujem z vnovičnim pozivom: ni samoumevno. Več daš, več veljaš.

Foto: osebni arhiv

Irena

*CERVIS – “Citizen Engagement for Recovering – Volunteering Solidarity” je projekt, ki ga sofinancira Evropska komisija prek programa Državljani, enakost, pravice in vrednote (CERV).

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Dva decembra zapored sem zapisala, da si res želim, da naslednje leto ne bi bilo preveč podobno prejšnjemu. Iz vsem dobro znanih razlogov, ki jih niti ne bom izpostavljala, ker zdaj pa res končno lahko rečem, da se je v drugo uresničilo.

Letošnje leto res ni bilo preveč podobno prejšnjemu. Seveda mišljeno z vidika epidemioloških razmer, ki so se umirile. Žal pa je res tudi to, da se je vse kaj drugega zaostrilo. Kljub temu želim tokratni zapis nameniti lepšim dogodkom, ki so zaznamovali 2022.

Začnimo doma. Za nami je supervolilno leto, za nami so referendumi, za nami je konsolidacija slovenskega liberalnega prostora.

Nadaljujmo v EU. Med drugim sem postala polnopravna članica že svojega drugega odbora, to je odbora za socialo. Spodbudila sem debato zaradi (ne)uporabe slovenščine na digitalnih platformah, bila poročevalka v imenu svoje politične skupine Renew Europe pri poročilu o posledicah epidemije na mlade, ostro nasprotovala neplačanim pripravništvom, bila glasna zagovornica neodvisnega novinarstva in javnih medijev, obiskala Poljsko, Madžarsko, Severno Makedonijo, Litvo … Pod črto, za mano je ekstremno intenzivno delo v Evropskem parlamentu.

Zaključimo pa doma doma. Ob tem, ko spremljam Milin razvoj, vse njene norčije, otroško domišljijo, iskrenost in neskončno ljubezen, ugotavljam, kako hitro gre čas. Prehitro. Pa bom vzela to kot dobro. Ker resnično uživam v delu, ki ga opravljam, in v ljudeh, ki me obdajajo.

Vse to želim tudi vam. Iz srca vam želim vse najlepše in najboljše v novem letu. Želim vam tudi čudovite božične praznike in polno srčnih trenutkov s tistimi, ki jih imate najraje.

Naj bo 2023 mirno, zdravo in uspešno. Sledite svojim sanjam, uresničite svoje potenciale, utirajte si svojo pot v tem norem svetu. ‘mate to!

Srečn’ga pa zdrav’ga!

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.