Nihče ni bolj slep od tistega, ki noče videti.

Ko sem to prebrala v kriminalnem romanu, s katerim sem si te dni krajšala letalske poti, me je prešinilo: to je začetek mojega obširnejšega zapisa o naši nedavni misiji ugotavljanja dejstev na Poljskem.

V nadaljevanju si boste lahko prebrali nekoliko več podrobnosti o vladavini Zakona in pravičnosti, ki zakon in pravičnost razume po izključno svojih merilih in pravilih. Prikladno ime so si izbrali, mar ne?

Ti ljudje sicer zelo dobro vidijo, vendar zgolj in samo – sebe. In nihče ni bolj slep od tistih, ki tega nočejo videti. Ki takšne ljudi, takšno politiko podpirajo. Slepo podpirajo.

“Ne vem, zakaj se smejite, to ni lepo,” mi je rekel poljski minister za izobraževanje. Seveda se nisem smejala, kdo bi se smejal njegovemu bizarnemu monologu, ampak do tja še pridem. Gospoda (iz) Zakona in pravičnosti je zmotilo, ker sem ga ves čas gledala naravnost v oči in mu zelo jasno dala vedeti, kaj si mislim.

Njega pa ni zanimal dialog, niso ga zanimala naša vprašanja. Zanimalo ga je le, kako nam odpredavati stališča poljske vlade in odgovoriti na … no, nič.

1. ‘Izobraževanje in znanost sta stvar naše notranje politike.’
2. ‘Akademska svoboda in neodvisnost? Da, da, obstajata.’
3. ‘Poljska vlada ne financira raziskav, ki mažejo dobro ime Poljske.’
4. ‘Kot minister pač lahko odločam, kaj se bo financiralo in kaj ne.’

To so njegove dobesedne navedbe. Roko na srce, v tem pogledu naše srečanje z njim ni prineslo novih ugotovitev … razen dodatne, dokončne potrditve, koliko se je poljska vlada dejansko oddaljila od že osnovnih demokratičnih standardov.

Govorili smo namreč tudi s kar nekaj akademiki. Poleg očitkov o nujnosti reforme šolskega sistema so zelo jasno obrazložili, kako oblast izkorišča šolski sistem v politične namene. V prevodu: zase.

Taktika je v resnici sila preprosta. Prvič, ne daš denarja, ker, saj veste, “kot minister pač lahko odločam”. Drugič, vseskozi za vse kriviš (v tem primeru) lokalne oblasti oziroma tiste, ki pač niso del Zakona in pravičnosti.

“Vloga javnih medijev je predstavljati javne osebnosti. Glavne osebnosti, pravzaprav. In to so vladajoči in imajo pač več medijskega prostora. To ni bizarno, to je naravno,” pa mi je rekel predsednik poljskega medijskega regulatorja, ko sem ga vprašala, kaj meni o tem, da so v samo drugem četrtletju 2021 z Zakonom in pravičnostjo povezani politiki v etru javne televizije dobili skoraj 147 ur prostora, medtem ko so poslanci Državljanske platforme, opozicije, dobili točno 28 ur in 23 minut.

Zelo uravnoteženo … oprostite, naravno. “Ali lahko pojasnite, kako ste kot regulator obravnavali to dejstvo,“ sem ga vprašala.

Tudi njega ni zanimal dialog, je pa z odgovori v bistvu prav tako samo potrdil, da poljski medijski regulator ni nič drugega kot podaljšana roka – Zakona in pravičnosti. Tega se niti ne trudijo kaj dosti prikriti:

1. ‘Poljska je demokratična država. Vsak lahko dela, kar hoče.’
2. ‘Medijska svoboda in neodvisnost? Obstajata.’
3. ‘Moja vloga je usmerjati na pravo pot tistega, za katerega se odločim, da dela narobe.’
4. ‘Predsedujoči ima pravico disciplinirati medije, če se odloči, da ne delajo v skladu z akti.’

Zanimivo, kajne? Človek bi mislil, da uravnoteženo poročanje pomeni tudi pluralnost stališč (dezinformacije in propaganda izvzeti, seveda). Da se potem lahko državljanke in državljani odločajo sami. No, poljski regulator vztraja pri ukrepanju zgolj takrat, ko nek medij graja vlado. Javni mediji, ki so tam že v popolnosti na liniji vladnega narativa, menda niso del problema.

Menda so del problema neodvisni kritiki, ki jim oblast na vse mogoče načine želi vsaj otežiti delo, če že ne omogočiti istega.

Govorili smo namreč tudi z novinarji, predstavniki medijev. Tistimi, ki so se odzvali, seveda, ker smo povabili še predstavnike javnih medijev, pa niso želeli priti. Le zakaj …

… In tistimi, ki še vztrajajo. Ki še stojijo. Ki se ne spreminjajo v lojalne, pardon, “prave” Poljake. Ki dobivajo na stotine tožb Zakona in pravičnosti, z vseh funkcij po malo, nato gre pa vse skupaj še malo na sodišča, kjer marsikdo več kot očitno služi – Zakonu in pravičnosti.

Vse to so njihove taktike, popolnoma iste vsepovsod pod takimi oblastniki. Določajo smernice, ustvarjajo narativ. Prevzemajo počasi, toda vztrajno. Ker lahko.

Lahko bi vam povedala še marsikaj. Lahko bi vam povedala tudi, da na Poljskem v šolah trenutno nimajo predmeta ‘državljanska vzgoja’. Preimenovali so ga v ‘zgodovina in sedanjost’. Teme, kot so demokratične vrednote ali pravice otrok, očitno niso več del poučevanja.

Lahko bi vam povedala tudi kaj o resnično absurdnih stališčih poljskega varuha pravic otrok, ki so vse prej kot sprejemljiva stališča … varuha. Pravic. Otrok.

Lahko bi vam povedala tudi, da je 15-letni sin ene političarke storil samomor. Zlorabil ga je pedofil, na koncu pa se je ta fant ubil zato, ker so določeni javni mediji na Poljskem brez pomisleka razkrili njegovo identiteto. Identiteto žrtve, da ne bo nesporazuma. In da ne bo še enega nesporazuma: ne, ni bil sin nekoga iz Zakona in pravičnosti.

In tukaj bom postavila piko, ker mislim, da ste do tega trenutka vsi že razumeli.

Razen tistih, ki nočejo videti.

Irena

Minister za pravosodje, pa še malo poslanec, pa še malo – generalni državni tožilec. Ki potem vlaga tožbe zoper medije, novinarje, urednike, ker mu neka objava ni všeč. Vloži jih kot minister, pa kot poslanec, pa kot – generalni državni tožilec.

“Ne vem, zakaj ste tako zaskrbljeni. Poljska je svobodna država, vse je urejeno, nimamo težav s svobodo medijev, nimamo težav s svobodo izražanja. Mi smo prava demokracija, res vas ne razumemo, kje vidite probleme?”

Misija Poljska. Tukaj smo z delegacijo odbora za kulturo, sestankujemo s predstavniki vlade, nekaterih občin, akademiki, novinarji. In zgornji odstavek poslušam zdaj že drugi dan. Ni težko uganiti, od koga, kajne? Od ministra za izobraževanje, pa namestnika ministra za kulturo, pa medijskega regulatorja, ki nam je suvereno brezsramno razložil, da ON pač disciplinira tiste, za katere se ON ODLOČI, da ne delujejo v skladu z zakonodajo.

Naj vam povem, da mi je bilo – že zaradi novembrske misije na Madžarskem – seveda jasno, da tudi na Poljskem ne bomo zaznali veliko pozitivnega na področjih, ki jih proučujemo. Jasno mi je, da razmere niso idealne, daleč od tega. Toda vseeno sem pričakovala, da se bodo vsaj malo pretvarjali.

Niso se. Niti malo. Ljudje na oblasti v tej državi ne spreminjajo zadev z danes na jutri, veste. Spreminjajo počasi. Prevzemajo počasi, toda vztrajno.

Prišli so že do vseh družbenih podsistemov. Javni mediji. Sodstvo (preberite si še enkrat, prosim, prvi odstavek). Kultura. Znanost. Šolstvo.

Splav? Ne bo šlo. Istospolna usmerjenost? Bodi raje tiho. Kritika vladajočih? Naj ti ne pade na pamet.

Tako nekako gre. ONI odločajo, koga bodo podpirali. ONI odločajo, koga bodo financirali. ONI ŽELIJO odločati, kdo bo odvisen. In tisti, ki to niso? Še vedno obstajajo, na srečo. Rešujejo državo pred nadaljnjim razpadom sistema. Toda … do kdaj še?

P.S.: Fotografija, ki ni današnja, ne odraža dejanskega stanja, še manj mojega počutja ob vsem slišanem in videnem, a zaradi strnjenosti misije nisem uspela niti pomisliti, kaj šele dejansko fotografirati. Pomembneje je bilo, kot rečeno, slišati in videti. Obljubim pa, da bom vtise strnila v prihodnjih dneh z enim bolj poglobljenim zapisom.

Lahko noč in lep pozdrav iz Varšave

– Irena

Naša odgovornost je, da v zvezi s tem nekaj storimo.

Dobrodošlo bi bilo, da bi si vsi v tej hiši resnično prizadevali za dejansko zaščito svobode medijev. Razmere se slabšajo po vsej Evropi in zahodne države niso niti izjema niti ni jamstva, da se jim v prihodnosti to ne more zgoditi.

Zelo jasno sem to povedala na odboru za kulturo, ko smo razpravljali o osnutku Evropskega akta o svobodi medijev, ki ga je pripravila glavna poročevalka.

Vsi govorimo o nujnosti varovalk na evropski ravni, o tem, da so neodvisni mediji temelj za delovanje naših demokracij … Torej bi pri svojem pristopu morali delovati tako, kot govorimo, ne pa tako, kot želijo nekateri založniki, nekatere države.
Razočarana sem nad neambicioznostjo in poskusi šibitve zakonodaje. Potrebujemo jo, močno.

Ker … je naša odgovornost, da v zvezi s tem nekaj storimo.

In zakaj je pomembno, da je zakonodaja sprejeta kot uredba in ne direktiva? Kmalu na ‘story’ objavim videoposnetek s pojasnilom.

LP iz Bruslja

– Irena

 

“Živjo, kdaj bi imeli sestanek za EMFO?” – “Kako pa kaj EMFA?” – “Misliš, da bo EMFA sprejeta v tem mandatu?” – “Kdaj začnete s parlamentarnimi pogajanji za EMFO?”

To bi bil lahko povzetek mojih delavnikov zadnje čase. V bruseljskem političnem “balončku” že vsi vemo, kaj je EMFA. A velja si jo zapomniti, ker v resnici ne sme biti pomembna le za ta balonček, temveč za vso EU in čisto vsakega izmed vas.

EMFA predstavlja European Media Freedom Act. Evropski akt o svobodi medijev. V kateri fazi smo trenutno? Trenutno se poročevalke in poročevalci – tudi sama sem ena od njih, v imenu svoje politične skupine Renew Europe – sestajamo z ljudmi, na katere bo zakonodaja tako ali drugače vplivala oziroma z ljudmi, ki se s področjem medijev poklicno ukvarjajo. Z akademiki, novinarskimi organizacijami ali združenji, založniki, predstavniki industrije, tudi spletnimi platformami …

Časa nimamo veliko, ker želimo uredbo spraviti ‘pod streho’ v roku leta dni. Morda se sliši veliko, toda verjemite mi, da bomo med pogajanji ugotavljali, da ima dan premalo ur.

To pa seveda ne pomeni, da sprejem EMFE v tem roku ni mogoč. V ekipi intenzivno pripravljamo predloge dopolnil, strategijo.

Zavedamo se, da nimamo (več) druge možnosti kot odgovoriti na zaskrbljujoče trende (ne)svobode medijev po vsej EU – na ravni EU. Poleg varovanja novinark in novinarjev je njegov cilj zaščititi svobodo, pluralizem in neodvisnost medijev ter na splošno izboljšati medijsko krajino na enotnem evropskem trgu. Potrebujemo delujoče medije z nevmešavanjem v uredniško politiko ter brez pritiskov na novinarke in novinarje. Potrebujemo pregledno in transparentno lastništvo ter financiranje medijev.

Če kdo, se sama še kako dobro zavedam, kako ključno je, da imajo častni ljudje v novinarstvu, ki služijo javnosti, dobre pogoje dela. Predvsem pa se zavedam, česa vsega bomo oropani, če jim tega ne omogočimo.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

V svojih zapisih se najpogosteje osredotočam na Slovenijo in EU, a danes bi vam vendarle rada pobližje predstavila aktualna dogajanja v Iranu in Maroku. Državi, ki geografsko gledano niti nista tako zelo oddaljeni od Slovenije. Gledano s področja človekovih pravic, vladavine prava, (novinarske) svobode, pa … druga zgodba.

O razmerah v Maroku sem razpravljala na januarskem plenarnem zasedanju. Moj govor se je osredotočal na področje novinarstva, ker smo o tem sprejemali resolucijo. Pred plenarnim nastopom smo v pisarno dobili več klicev, v bistvu poskusov vplivanja na to, kaj bom povedala. Do mene niso uspeli priti, asistentka pa jim je vsakič znova zelo jasno dejala, da je moje stališče že oblikovano.

“Vse to in še več, kar počne maroška vlada, je nezaslišano. Čas je, da EU ne samo jasno obsodi takšna ravnanja, ampak ukrepa še bolj ostro. Naj bo ta resolucija le začetek. Gospodom, ki zagovarjajo takšne poteze maroške vlade, pa na tem mestu še enkrat sporočam: ne, resolucija ne temelji na prirejenih podatkih in ne, ne bomo tiho in mirno gledali tega, kar počnete.”

Tako sem zaključila svoj govor. Zatiranje svobode misli, neupravičene aretacije in zaprtja novinarjev … vse to je nekaj, na kar ne smemo pristati.

V Iranu gredo medtem še precej dlje. Protestnice – in protestniki! – se tam že mesece borijo za pravičnejšo družbo. Žal je samo slabše. Represija oblasti, neprestano zatiranje ljudi, kratenje temeljnih človekovih pravic, arbitrarne aretacije z mučenjem, smrtne kazni, umori!

Iran se že dolgo uvršča med največje krvnike na svetu. Končno tudi v Evropskem parlamentu glede tega nismo več tako tiho. Na tem istem plenarnem zasedanju smo potrdili še eno resolucijo o protestih in usmrtitvah v Iranu.

Odločno sem stopala, še vedno stopam in vselej bom stopala v bran vsem borkam in borcem za temeljne pravice. Vedno. Povsod.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.