“V knjigah je več zakladov kot v kateremkoli gusarskem plenu na Otoku zakladov.”

Walt Disney ima prav.

Knjige so tiste, ki od otroštva dalje oblikujejo naše kritično razmišljanje, empatijo, načine in sposobnost komuniciranja ter nenazadnje naš karakter.

Knjige so tiste, ki razširijo naše misli in poglede čez tisto, kar lahko vidimo in česar se lahko dotaknemo.

Knjige so tiste, ki nam nudijo vpogled v zgodovino, družbo in prihodnost.

Knjige so tiste, ki lahko znatno izboljšajo naše duševno in fizično zdravje. Šest minut – šest minut! – branja dokazano za dve tretjini zmanjša raven stresa, bralke in bralci pa s(m)o manj podvrženi depresiji.

Vse to in še več so zakladi. Neprecenljivi.

To je le nekaj izmed stvari, ki smo jih izpostavili v poročilu o prihodnosti evropskega knjižnega sektorja, ki smo ga potrdili ta teden na odboru za kulturo in izobraževanje. Bila sem ena od parlamentarnih pogajalk za besedilo.

Osredotočili smo se tudi na dostopnost in promocijo knjig, knjižnic in knjigarn v Evropi. Pozabili nismo niti na spodbujanje manjšinskih jezikov ter dostopnosti knjig za osebe z omejitvami, denimo zagotavljanje enake dostopnosti vsebin tudi slepim in slabovidnim. Naslovili smo pomen celotne verige proizvoda knjige: od pisateljic in posateljev, založnic in založnikov, tiska, prevoza, knjigarn, knjižnic, potrošnic in potrošnikov, vse do recikliranja.

Knjige imajo v naši družbi preveliko vlogo, da bi lahko katerikoli del izpustili. Še zlasti glede na vse večjo vlogo digitalizacije in uporabe umetne inteligence v moderni družbi, kar v veliki meri zadeva knjižni sektor.

Evropski knjižni sektor je največji na svetu, saj še vedno ustvari največ nove vsebine. A to ne pomeni, da nima izzivov. Sprejeto poročilo, ki bo septembra uvrščeno še na dnevni red plenarnega zasedanja, je poročilo za knjige, za znanje, za prihodnost. Več in bolj podrobno pa – takrat.

– Irena

Politične igrice so eno, toda neupravičeno blatiti eno državo z neutemeljenimi trditvami zgolj in samo zato, da bi zadovoljili enega neliberalnega populista, je resnično nesprejemljivo. Mislim, da bi bilo pošteno do slovenskega naroda, da nam pojasniš, kako in kje ste “priča razpadu pravne države in političnemu prevzemu medijev v Sloveniji”? To bi bilo najmanj, kar lahko storiš. Dotlej pa te pozivam, da se vzdržiš blatenja moje države brez utemeljene osnove za to.

Prebrali ste odstavek elektronskega pisma, ki sem ga poslala vodji največje stranke v Evropskem parlamentu ter vsem njenim poslankam in poslancem. Veste, kdo je to?

Nekdo, ki se očitno požvižga na dejstva. Nekdo, ki očitno brez slabe vesti utrjuje populistično desnico in je glasnik njihovih absurdnih ter zmanipuliranih tez. Nekdo, ki sem mu napisala tudi: “Vem, da dobro veš, kdo so njihovi ideološki bratje in botri.”

Naj nam politična družina, ki nekritično prevzema sprevržene teze populističnih vojščakov, zato vsaj argumentira svoje navedbe. In kdo zares stoji za njimi. Dolžni so nam vsaj to, če že pavšalno blatijo našo državo. Vsakakor pa bi jim po vsem tem času moralo biti jasno, koga podpirajo tu v Sloveniji. Bolje bi bilo, če bi gradili na politični kulturi desnega pola v naši državi, ki je trenutno klavrna. Na evropski ravni vem, da (zaenkrat še) ni. A je skrajni čas za razmislek, ali bodo šli vsi po tej poti.

Veste, lahko smo liberalke, konservativci, leve, desni, spodnje, zgornji in kajvemkakšniševse, lahko se ne strinjamo o marsičem, a čisto vsi, čisto vsi bi morali stopiti skupaj pri najpomembnejšem: vladavini prava, obrambi naših liberalnih demokracij in – kar se mene tiče, je to na prvem mestu – resnicoljubnosti. In resnici na ljubo je prav žalostno gledati, kako radikalna krila teptajo zgodovinske vrednote spodobnosti, spoštovanja in človekovega dostojanstva, ki naj bi bile temeljne vrednote te največje politične družine. Kritičen premislek je na vselej na mestu. Dvojno preverjanje informacij, ki jih dobiš od prej omenjenih radikalnih kril, je še bolj na mestu.

Med prvimi sem, ki kritizirajo, ko je to na mestu. Ne zanimajo me navodila, ne zanimajo me parcialni interesi, ne zanima me pripadnost za vsako ceno. Nikomur drugemu kot ljudstvu. Toda, spoštovane in spoštovani, poročila Evropske komisije o stanju vladavine prava za letošnje leto v Sloveniji se preprosto ne da kritizirati. Razen, kakopak, če imaš takšna navodila. Ali interese. Ali ceno.

Ali pa živiš v neki vzporedni realnosti in predvsem preteklosti.

Vendar … dejstva pač ne lažejo. In to poročilo temelji na izključno dejstvih. Je rezultat temeljite analize in preverljivih informacij, ki Slovenijo na evropskem parketu končno in upravičeno spet umešča med stabilne demokratične države.

Da ne bo nesporazuma, tudi dosedanja poročila temeljijo na izključno dejstvih. Prejšnja dva, recimo, sta vsebovala izražanje velike zaskrbljenosti nad pospešenimi poskusi institucionalne razgradnje temeljnih institucij v državi … ugibajte, pod čigavo vlado.

Tokratno poročilo medtem jasno izpostavlja napredke. Po dveh letih prvič tudi na področju zagotavljanja medijske svobode. Izrecno je izpostavljena ureditev razmer na Slovenski tiskovni agenciji, izrecno je izpostavljen pomen sprememb zakona o RTV Slovenija za zagotavljanje politične neodvisnosti javnega servisa. Izpostavljeni so tudi napredki na področju civilne družbe in pravosodja.

Seveda določene kritike ostajajo. Seveda nerešena vprašanja ostajajo. Toda tudi ta se rešujejo. In – še bolj ključno – ta pač niso nastala v zadnjem letu.

To je ta razlika.

Med navodili. Interesi. Pripadnostjo. Med konzervativci, radikalci, liberalci. Med prejšnjo in sedanjo vlado.

To. Je. Ta. Razlika.

– Irena

-“Kako bi se opisal v enem stavku?”

-“Kot pozitivno naravnan in radoveden posameznik, ki si prizadeva pomagati drugim.”

Prebrali ste moj prvi in predzadnji “pogovor” s trenutno najbolj znanim orodjem umetne inteligence.

To področje se razvija tako hitro, da je meni osebno strašljivo. Izogniti se ji ne moremo več, zato je prav, da o njej pridobimo ustrezna znanja, predvsem pa ustrezno regulacijo. Ker spreminja naša življenja; žal ne samo v dobrem smislu.

Postaviti je treba pravila, zato smo v EU kot prvi na svetu pripravili in na zadnjem plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta potrdili uredbo, s katero želimo preprečiti zlorabe ter zagotavljati varno, pregledno, sledljivo, nediskriminatorno in okolju prijazno umetno inteligenco. Ki mora biti pod človeškim nadzorom.

Poznate zgodbo o Ostržku, kajne? Z njim je razvoj umetne inteligence enkrat, na odboru za kulturo, primerjala profesorica s področja intelektualne lastnine Emilia Rosato. Umetna inteligenca bo vse bolj podobna ljudem, je dejala.

Zato moramo biti previdni. Če ste pozorno prebrali ta zapis, ste na začetku opazili, da sem “klepet” z umetno inteligenco opravila prvič in predzadnjič. Tukaj je še – zaenkrat – zadnji:

-“Kaj je tvoje glavno sporočilo mladim, ki uporabljajo tvoje stavke?”

-“Spoštujte druge, razvijajte kritično razmišljanje in izkoristite možnosti za učenje, ki jih ponuja tehnologija. Bodite odgovorni uporabniki, ki se zavedajo varnosti na spletu ter prispevajte k pozitivnemu in konstruktivnemu okolju komunikacije.”

Meni je sicer bolj všeč svet, kjer je vse, kar počnem – vključno z najljubšim, pisanjem – stvaritev človeških, mojih razmišljanj. Še bolj mi je (bil) všeč svet, v katerem smo lahko takoj ugotovili, kaj je umetno in kaj ni.

Umetna inteligenca ne potrebuje le podatkov, potrebuje zlasti ideje. A ideje pridejo od človeka. VI bodite pozitivno naravnani in radovedni ter pomagajte drugim. O uporabi teh orodij pa se, prosim, odločajte inteligentno.

Pa lepo poletje, draga mladina!

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

Nihče ni bolj slep od tistega, ki noče videti.

Ko sem to prebrala v kriminalnem romanu, s katerim sem si te dni krajšala letalske poti, me je prešinilo: to je začetek mojega obširnejšega zapisa o naši nedavni misiji ugotavljanja dejstev na Poljskem.

V nadaljevanju si boste lahko prebrali nekoliko več podrobnosti o vladavini Zakona in pravičnosti, ki zakon in pravičnost razume po izključno svojih merilih in pravilih. Prikladno ime so si izbrali, mar ne?

Ti ljudje sicer zelo dobro vidijo, vendar zgolj in samo – sebe. In nihče ni bolj slep od tistih, ki tega nočejo videti. Ki takšne ljudi, takšno politiko podpirajo. Slepo podpirajo.

“Ne vem, zakaj se smejite, to ni lepo,” mi je rekel poljski minister za izobraževanje. Seveda se nisem smejala, kdo bi se smejal njegovemu bizarnemu monologu, ampak do tja še pridem. Gospoda (iz) Zakona in pravičnosti je zmotilo, ker sem ga ves čas gledala naravnost v oči in mu zelo jasno dala vedeti, kaj si mislim.

Njega pa ni zanimal dialog, niso ga zanimala naša vprašanja. Zanimalo ga je le, kako nam odpredavati stališča poljske vlade in odgovoriti na … no, nič.

1. ‘Izobraževanje in znanost sta stvar naše notranje politike.’
2. ‘Akademska svoboda in neodvisnost? Da, da, obstajata.’
3. ‘Poljska vlada ne financira raziskav, ki mažejo dobro ime Poljske.’
4. ‘Kot minister pač lahko odločam, kaj se bo financiralo in kaj ne.’

To so njegove dobesedne navedbe. Roko na srce, v tem pogledu naše srečanje z njim ni prineslo novih ugotovitev … razen dodatne, dokončne potrditve, koliko se je poljska vlada dejansko oddaljila od že osnovnih demokratičnih standardov.

Govorili smo namreč tudi s kar nekaj akademiki. Poleg očitkov o nujnosti reforme šolskega sistema so zelo jasno obrazložili, kako oblast izkorišča šolski sistem v politične namene. V prevodu: zase.

Taktika je v resnici sila preprosta. Prvič, ne daš denarja, ker, saj veste, “kot minister pač lahko odločam”. Drugič, vseskozi za vse kriviš (v tem primeru) lokalne oblasti oziroma tiste, ki pač niso del Zakona in pravičnosti.

“Vloga javnih medijev je predstavljati javne osebnosti. Glavne osebnosti, pravzaprav. In to so vladajoči in imajo pač več medijskega prostora. To ni bizarno, to je naravno,” pa mi je rekel predsednik poljskega medijskega regulatorja, ko sem ga vprašala, kaj meni o tem, da so v samo drugem četrtletju 2021 z Zakonom in pravičnostjo povezani politiki v etru javne televizije dobili skoraj 147 ur prostora, medtem ko so poslanci Državljanske platforme, opozicije, dobili točno 28 ur in 23 minut.

Zelo uravnoteženo … oprostite, naravno. “Ali lahko pojasnite, kako ste kot regulator obravnavali to dejstvo,“ sem ga vprašala.

Tudi njega ni zanimal dialog, je pa z odgovori v bistvu prav tako samo potrdil, da poljski medijski regulator ni nič drugega kot podaljšana roka – Zakona in pravičnosti. Tega se niti ne trudijo kaj dosti prikriti:

1. ‘Poljska je demokratična država. Vsak lahko dela, kar hoče.’
2. ‘Medijska svoboda in neodvisnost? Obstajata.’
3. ‘Moja vloga je usmerjati na pravo pot tistega, za katerega se odločim, da dela narobe.’
4. ‘Predsedujoči ima pravico disciplinirati medije, če se odloči, da ne delajo v skladu z akti.’

Zanimivo, kajne? Človek bi mislil, da uravnoteženo poročanje pomeni tudi pluralnost stališč (dezinformacije in propaganda izvzeti, seveda). Da se potem lahko državljanke in državljani odločajo sami. No, poljski regulator vztraja pri ukrepanju zgolj takrat, ko nek medij graja vlado. Javni mediji, ki so tam že v popolnosti na liniji vladnega narativa, menda niso del problema.

Menda so del problema neodvisni kritiki, ki jim oblast na vse mogoče načine želi vsaj otežiti delo, če že ne omogočiti istega.

Govorili smo namreč tudi z novinarji, predstavniki medijev. Tistimi, ki so se odzvali, seveda, ker smo povabili še predstavnike javnih medijev, pa niso želeli priti. Le zakaj …

… In tistimi, ki še vztrajajo. Ki še stojijo. Ki se ne spreminjajo v lojalne, pardon, “prave” Poljake. Ki dobivajo na stotine tožb Zakona in pravičnosti, z vseh funkcij po malo, nato gre pa vse skupaj še malo na sodišča, kjer marsikdo več kot očitno služi – Zakonu in pravičnosti.

Vse to so njihove taktike, popolnoma iste vsepovsod pod takimi oblastniki. Določajo smernice, ustvarjajo narativ. Prevzemajo počasi, toda vztrajno. Ker lahko.

Lahko bi vam povedala še marsikaj. Lahko bi vam povedala tudi, da na Poljskem v šolah trenutno nimajo predmeta ‘državljanska vzgoja’. Preimenovali so ga v ‘zgodovina in sedanjost’. Teme, kot so demokratične vrednote ali pravice otrok, očitno niso več del poučevanja.

Lahko bi vam povedala tudi kaj o resnično absurdnih stališčih poljskega varuha pravic otrok, ki so vse prej kot sprejemljiva stališča … varuha. Pravic. Otrok.

Lahko bi vam povedala tudi, da je 15-letni sin ene političarke storil samomor. Zlorabil ga je pedofil, na koncu pa se je ta fant ubil zato, ker so določeni javni mediji na Poljskem brez pomisleka razkrili njegovo identiteto. Identiteto žrtve, da ne bo nesporazuma. In da ne bo še enega nesporazuma: ne, ni bil sin nekoga iz Zakona in pravičnosti.

In tukaj bom postavila piko, ker mislim, da ste do tega trenutka vsi že razumeli.

Razen tistih, ki nočejo videti.

Irena