Še pomnite, prijatelji(ce) …

… ko smo lahko vsebine na denimo Facebooku in Instagramu spremljali kronološko in ne tako, kot se je odločil “nekdo” namesto nas? No …

… končno bomo spet dobili to možnost! In za to sem ‘kriva’ tudi sama. Za to in še precej drugih, upravičeno strožjih pravil, ki jih od danes dalje v Evropski uniji morajo upoštevati vse velike spletne platforme.

Pokaži mi svoj ‘feed’ in povem ti, kdo si. Spletni svet se nam prikazuje točno tako, kot nam ga ponuja algoritem. Vsakemu izmed nas drugače, in to na podlagi naših osebnih podatkov, ki se prodajajo tistemu, ki je zanje pripravljen odšteti največ denarja. Produkt smo mi, algoritmi pa točno vedo, komu kaj ponuditi. Žal vedo tudi to, kdo je bolj dovzeten za teorije zarot, dezinformacije in zavajanja.

S tem sistemom se torej enostavno manipulira ljudi, volivke, volivce, brez večjih težav se organizirano širi teorije zarot, prodaja nelegalne, škodljive izdelke, brezsramno se uporablja sovražni govor, celo spodbuja se k nasilju in žal pogosto dejansko do nasilja tudi pride. S tem sistemom se okoriščajo tisti, ki zlorabljajo strah, razočaranje in jezo ljudi za svoje partikularne interese; tisti, ki bijejo kulturno vojno z mediji in duhovi preteklosti. S tem sistemom se (namensko) spodkopava zaupanje v stroko in avtoritete, znižuje se kakovost javne debate ter splošne kulture in posledično se – kar je najhuje – onemogoča reševanje tistih resnično perečih težav ljudi.

Akt o digitalnih storitvah je bil eden od nujnih odgovorov na ta sistem. Odgovor z zahtevami za transparentnost algoritmov, z označevanjem izvora oglaševanj, predvsem političnih, in zavajajočih informacij ter s postavljanjem jasnih pravil moderiranja vsebin na spletu.

Pri poročilu za to zakonodajo sem bila na odboru za kulturo poročevalka v imenu svoje skupine, Renew Europe. To pomeni, da sem vložila amandmaje, določila indikacije glasovanj za skupino in se pogajala s poročevalci drugih skupin za končni tekst v obliki skupnih, kompromisnih amandmajev.

V nadaljevanju smo z medinstitucionalnimi pogajanji sprejeli zakon, zavezujoč na ravni celotne Unije. Kaj bo moralo biti drugače po amandmajih, ki sem jih (uspešno) dodala v besedilo glede oglaševanja?

Platforme morajo uporabnicam in uporabnikom, ki vam je prikazano oglaševanje, razkriti, zakaj ste ravno vi dobili ta oglas, zakaj ravno ta oglas in – najbolj pomembno – da ne smete biti po privzetem načinu podvrženi ciljnemu oglaševanju, RAZEN, če v to vnaprej privolite. Bodite torej pozorni na spremembe, ki jih sta jih do tega trenutka Meta in TikTok (in še kdo) napovedala, ter zavrnite prikazovanje vsebin na podlagi algoritmov, če tega ne želite imeti. Zdaj boste lahko!

Podjetja bodo morala po novem tudi zagotavljati, da ciljno usmerjeno oglaševanje z uporabo občutljivih osebnih podatkov, kot so spolna usmerjenost, etnična pripadnost ali politična prepričanja, sploh ne bo mogoče. Ciljno oglaševanje pri mladoletnicah in mladoletnikih je prepovedano.

Pomembno mi je bilo tudi to, da bi imeli možnost sami odločati o podatkih, ki jih delite in si lahko sami nastavite parametre algoritmov. Po domače povedano, da lahko dejansko izbirate, kako se vam ‘prikazuje svet’.

Pri tem prikazovanju sveta je seveda pomembno ločevati med zakonitimi, nezakonitimi in škodljivimi vsebinami. Zakonitih vsebin se ne sme odstranjevati, sploh pa za to ne morejo biti pristojna podjetja. Nezakonite vsebine pa so trenutno le tri vrste: otroška pornografija, teroristične vsebine in avtorske pravice. Za vse tri imamo ločene zakonodaje, Akt o digitalnih storitvah zdaj omogoča horizontalna pravila.

Odločno sem bila proti, da bi te vsebine preverjali izključno avtomatski sistemi, algoritmi ali umetna inteligenca. Zato sem čez ves tekst (na koncu prav tako uspešno) dodajala, da mora do same blokade vsebine nujno priti s človeškim nadzorom.
In še zadnje, pa zato nič manj pomembno, zlasti v kontekstu moje borbe za naš jezik: dodala sem tudi, da morajo spletni velikani upoštevati jezik države članice in imeti zaposlene moderatorje, ki znajo govoriti jezik te države, recimo v našem primeru slovensko. Brez dvoma si te multinacionalke to lahko privoščijo.

Ljudje moramo vedeti, kdo stoji za prikazovanjem vsebin na družbenih omrežjih, nad svojo identiteto pa moramo imeti nadzor MI.

Irena

Družbena zaznamovanost zaradi drugačnosti, navadno neupravičena: stigma.

Stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma: zdravje.

Tudi stigma vpliva na zdravje, žal. Zlasti duševno. Stigma odvrača od pravočasnega iskanja pomoči. Stigma vodi v socialno izključenost, kar samo še poslabša že tako alarmantno stanje.

Zaradi stereotipnih predstav o duševnih težavah in motnjah se duševno stanje skriva, o tem se ne govori. V resnici pa je zdravje, kot ste lahko prebrali v njegovi definiciji, ne le telesno, pač pa tudi duševno dobro počutje. Tega se ne zavedamo dovolj, ta hitri, nori svet (pre)visokih pričakovanj in filtrov pa nam tudi ne dela ravno usluge na tem področju.

Tu moramo pomagati tudi (so)odločevalke in (so)odločevalci. Kot podpredsednica podobora za javno zdravje se borim za dve ključni zadevi:

– vsem mladim z duševnimi stiskami ali motnjami zagotoviti dostopno, brezplačno in pravočasno pomoč, kar je ključen prvi korak za uspešno spoprijemanje s stiskami;

– več informiranja, obveščanja od tako vladajočih kot tudi vseh ostalih članov družbe o duševnih problemih.

O duševnem zdravju je nujno govoriti in s tem zrušiti stigmo, ki se tega področja še vedno drži. Vsak od nas ima stiske v življenju, vsak jih doživlja drugače, vsak jih rešuje drugače. Pomembno pa je, da se jih dejansko rešuje.

– Irena

Postopek, po katerem kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo.

Definicija obnove.

Na tem našem planetu je ogromno dotrajanega, poškodovanega. Žal marsikaj tako zelo, da je zgoraj opisan postopek nemogoč. In žal je za večino, veliko večino tega kriv človek. Toda marsikje se pa še vedno da kaj popraviti. Obnoviti. Vsaj delno.

In človek – vsaj tisti, ki se zaveda svoje odgovornosti do planeta – bi pričakoval, da se bomo v politiki ‘tepli’, kdo se bo vpisal v zgodovino kot večji branik okolja. Kdo bo bolj ambiciozen, kdo bo želel bolj obvarovati naravo.

Dogaja pa se nasprotno. Politikantski koristoljubi in preračunljivci raje spletkarijo z besedilom zakonodaje, ki bi morala zadnja biti predmet političnih obračunavanj, predvsem pa lažnih informacij.

Govorim o zakonu o obnovi narave, o katerem smo glasovali danes. Manipulatorjem ni uspelo, zakon ni padel, pogajanja se bodo nadaljevala. To je zmaga, a vendarle zmaga z grenkim priokusom.

Tisti v Evropskem parlamentu, ki nam je zares mar, smo dokazali, da nam ni vseeno. Za zaščito okolja, za doseganje podnebne nevtralnosti, za prihodnost. Na drugi strani pa so tudi tisti preostali, ki jim je zares mar, so dokazali, da jim ni vseeno. Zase.

Sporočilo imam zanje. In nekaj vprašanj.

… Ko govorimo o obnovi ekosistemov. Kopenskih, obalnih, sladkovodnih, morskih, urbanih. Gozdnih. Kmetijskih! Ko govorimo o obnovi opraševalskih populacij. O naravnih okoljih, ki so že uničena, (p)oškodovana, izkoriščena.

Kako lahko še vedno obstajajo ljudje, ki govorijo, da je ta zakonodaja “nevarna” ali “nepotrebna”? Spet smo pri klasični politizaciji neke tematike za strašenje množice. Strašijo, na primer, da bo 9. člen zakonodaje s povečanjem ohranjanja zemljišč in biotske raznovrstnosti drastično zmanjšal proizvodnjo hrane, kar je povsem zavajajoče.

Naredimo kaj za naše čebele in druge opraševalce ali le ponosno govorimo o njih, ko uživamo v medu oziroma se pogovarjamo s kom iz tujine?

Kaj pa vse ostale živali, rastline in njihove raznovrstnosti? Jim res ne rušimo tal pod nogami – ponekod dobesedno?

Če smo izsušili šotišča, res nismo (po)rušili ekosistema? Kaj pa, če posekamo gozd in ne poskrbimo za njegovo nadomestitev?

Želimo več dreves ob novih vpadnicah, ob na novo zgrajenih stolpnicah in nakupovalnih središčih? Bi si upala trditi, da se že zdaj “kuhamo” dovolj.

Deleži obnove, o katerih govorim(o), se gibljejo v nekaj deset odstotkih in so po mojem mnenju že zdaj prenizki, medtem ko bi nekateri te ambicije še prepolovili. V bistvu so z današnjim sprejetjem nekaterih dopolnil izredno oslabili besedilo.
Ponavljam: gre za OBNOVO – in to le v deležu celotne škode. Gre za škodo, ki jo je človek – ki smo jo mi kot družba, naša gospodarstva, naša želja po še – prizadejali živalim, rastlinam, okolju.

In kaj je najhuje? Da največjih tveganj prehranski varnosti, ribištvu, kmetijstvu in gozdarstvu ne predstavljajo “samo” podnebne spremembe (ki se odražajo skozi dolga sušna obdobja, uničujoče poplave, točo in druge nepredvidljive podnebne pojave, ki uničujejo pridelke), izguba biotske raznovrstnosti in ekosistemov, vključno z opraševalci in (pre)obsežnim zatiranjem škodljivcev, pač pa politični manipulatorji, preračunljivci in dvoličneži.

… Ki politične točke kupujejo na plečih kmetov. Slednji so že dolgo žrtve nezadostne zakonodaje za varovanje in ohranjanje narave in okolja, ki bi jim zagotavljala večjo stabilnost pridelkov ter s tem preživetja. Zato imam sporočilo tudi za vse v kmetijstvu. Zavedati se morate, žal, da so predstavniki Evropske ljudske stranke oziroma vsi tisti, ki so pod pretvezo zagotavljanja zadostnih kmetijskih površin in prehranske varnosti nasprotovali predlagani zakonodaji, storili ravno nasprotno od tega.

Kot družba na vse reči določamo vrednosti. Cena, dobiček, kapital. Človeka vrednotimo bistveno slabše. Narave pa sploh ne.

Skrajni čas je, da se začnemo VSI zavedati, kaj je zares pomembno za življenje na tem planetu.

Pogoltnost … pogoltne.

– Irena

Foto: EP/Alexis Haulot

Da, spet bom “sitnarila” z Aktom o svobodi medijev. A ko boste ugotovili, zakaj tokrat (vi samo berite dalje ), boste razumeli.

Vsi že veste, da sitnarim tudi na slovenskem trgu prisotnim multinacionalkam, ki pa hkrati diskriminirajo slovenski jezik. Z ekipo smo se ogromno ukvarjali s tem, kaj lahko storimo. Pošlješ pismo, pozivaš, se sestaneš, poveš… vse lepo in prav, toda žal ne dovolj.

Zakonodaja je tista, ki prisili k potrebnim spremembam. Zlasti tiste, ki suvereno rečejo “saj nam ni treba”. No, slej ko prej vam bo treba.

Tu pridemo najprej do nacionalne ravni. Ministrstvo za kulturo je v javno razpravo končno poslalo predvidene zakonodajne spremembe. V procesu bom v okviru svojih pristojnosti sodelovala tudi sama. Želim si ambiciozno, ostro, jasno novelo.

In potem pridemo še do evropske ravni. Do Akta o svobodi medijev. Člena 14. Določbe o koordinaciji regulatorjev. V to zakonodajo, ki bo uredba (to je pomembno, ker pomeni, da jo države morajo sprejeti točno tako, kot bo dogovorjena v pogajanjih), želim dodati določbo, ki bo preprosto prisilila tuja podjetja, da spoštujejo naš zakon, četudi uradno nimajo sedeža v recimo Sloveniji.

Kako? Tako, da bo s pomočjo te določbe recimo slovenski inšpektor, ki ugotovi, da Netflix diskriminira slovenščino, torej uradni jezik EU na trgu EU, lahko prek uradnih mehanizmov zahteval od inšpektorja v državi podjetja, kjer imajo pisarne ali sedež (v konkretnem primeru Netflixa na Nizozemskem), da zadevo uredi.

Računam na sprejem tudi te določbe, ker nič ne kaže, da bi imel kdorkoli drug od pogajalacev ta hip težave z njo. Seveda nas potem čakajo še pogajanja z državami članicami in Evropsko komisijo, ampak verjamem, da nam bo uspelo – da mi bo uspelo, ker se zavedam, kako zelo pomembno je! – in da bomo skupaj s slovenskimi zakonodajnimi spremembami tukaj KONČNO nekaj premaknili. Postavili slovenščino, kjer ji je mesto.

To je naš jezik, naša pravica in naša izbira.

In o tem sem govorila v danes objavljenem prispevku za oddajo 24ur na POP TV.

Pošiljam pozdrave iz Bruslja

– Irena

– “Kaj pa izkušnje, imate?”

Kolikokrat, mislite, da mladi slišijo to vprašanje, ko se prijavljajo na neko delovno mesto?

Vsi smo bili nekoč tam. Kdo te bo pa vzel v službo brez izkušenj? Da, delovne izkušnje so dragocene. Toda računov – dobesedno dragocenih – ne plačajo.

V Evropskem parlamentu se ogromno pogovarjamo o mladih. Sprejemamo dokumente, resolucije, poročila, zakone, uredbe, direktive …

… potem pa pridemo do pripravništev. Ste vedeli, da na ravni Evropske unije sploh nimamo sprejetih standardov njihovega opravljanja? Vrsto let se je ta problematika reševala, a nikoli zares rešila. Trajalo je, z vzponi in padci, toda KONČNO je tukaj: danes smo v Evropskem parlamentu sprejeli zakonodajno (!) resolucijo o kakovostnih pripravništvih.

Saj razumem, da pripravnice in pripravniki kdaj pa kdaj skuhajo kavo, urejajo papirje … toda od pripravništva morajo dobiti tudi kaj zares uporabnega ZASE. Zato je kakovost pripravništev nujna. Enotna postavitev skupnih standardov. Je. Nujna.

Nujna pa je tudi – plača. Pripravništva morajo biti plačana. Vsa! Če boj proti modernemu suženjstvu temelji na ustreznem plačilu, tu ne sme biti popolnoma nič drugače.

Nekakovostna in predvsem neplačana pripravništva so izkoriščevalska. Prvič, opravljanje pripravništva v resnici pomeni opravljanje dela redno zaposlenega delavca. Drugič, mladi so dostikrat primorani opravljati neplačano pripravništvo prek oblik mehke prisile. Bodisi zato, ker njihov izobraževalni program od njih zahteva opravljanje prakse za uspešen zaključek, bodisi zato, ker jim ob vstopu na trg delovne sile potencialni delodajalci rečejo “Kaj pa izkušnje, imate?”, še preden uspejo priti do svoje prve zaposlitve. Paradoks v vsem svojem sijaju.

Nekakovostna in predvsem neplačana pripravništva so tudi nepravična. Ohranjajo krog “privilegij privilegiranim”. Zakaj? Ker si opravljanje neplačanega pripravništva običajno lahko privoščijo samo ljudje srednjega in višjega sloja, ki jim ni treba skrbeti za kritje najemnin, hrane, prevoza in vseh ostalih življenjskih stroškov. Če pa si študent(ka) ne more privoščiti brezplačnega dela, je avtomatsko prikrajšan(a) za pridobivanje spretnosti, ki bi mu/ji omogočile boljšo zaposlitev v prihodnosti.

In še to: delodajalci mnogokrat pozabijo, da pripravništva ne koristijo samo mladim. Slednji so polni energije in želje po dokazovanju. Imajo nove, sveže ideje, delodajalcem pa predstavljajo bazen mladih talentov. Zaposljivih mladih talentov. S pritrdilnim odgovorom na vprašanje teh istih delodajalcev: “Kaj pa izkušnje, imate?”

Zato sem ponosna na danes sprejeto besedilo. Storili smo izjemno pomemben korak k boljšim pogojem za VSE mlade. Komisijo pozivamo k pripravi zakonodajnega okvira, za katerega – zavoljo zagotavljanja enakosti in pravic mladih – resnično upam, da ga bomo na dnevni red dobili čim prej.

– Irena

Foto: EP/Philippe Stirnweiss