“Kaj pa ti veš, mula? Saj sploh nisi bila tam.”
… in podobni komentarji – pri čemer tistih še bolj prostaških niti ne bom delila, ker niso vredni oglaševanja – na katere sem se odločila odzvati.

Zato, ker sem bila. Bila sem v Izraelu. In bila sem v Palestini.

Si je kdo od vas morda lahko izbral, kje se bo rodil? Ve morda kdo od vas, ampak zares ve, kako je odraščati in živeti v deželi, kjer naj bi se – vsaj po Bibliji sodeč – cedila med in mleko?

Tudi jaz ne. Vem pa, kaj sem videla, slišala in doživela kot novinarka v tistem tednu aprila 2018.

Začela bom s pogovorom z dvema gospodoma iz judovske četrti v Jeruzalemu. Azriel in Eyal sta mi (skoraj, kot bi se dogovorila) identično pojasnjevala, da Palestinci in Judi sobivajo – navajam – super.

“Nikoli nismo bolje živeli. Judje smo nazaj, vse je popolno. Radi se imamo, skupaj gradimo hiše in ceste. To so naši prijatelji.”

Sledil je ‘ampak’: “Ampak, saj veste, obstajajo tudi zlobni ljudje, ki želijo ubijati druge ljudi.” S čimer se seveda človek težko ne strinja.

Potem pa je sledil še drugi ‘ampak’: “Ampak, scenarij dveh držav? Dveh narodov? Ne, ne, ne. To pa ne. To deželo tukaj je Bog dal nam! To je naše darilo od Boga!”

Toliko o super sobivanju. Že leta.

Ste kdaj slišali za Hebron? Največje palestinsko mesto na Zahodnem bregu, v resnici pa že dolgo časa mesto duhov. Po nekoč glavnih, ljudi polnih ulicah, je Palestinkam in Palestincem prepovedano gibanje. Iz starega središča se jih je zato izselilo na tisoče, medtem ko nekaj sto izraelskih naseljencev varujejo mladi vojakinje in vojaki. Tudi nas – novinarske in snemalne ekipe – so. Hkrati nam niso dovolili posneti izjav sicer redkih mimoidočih, toda povsem po naključju smo naleteli na šolsko ekskurzijo in se je ulica ravno toliko obljudila, da vojska ni več tako pozorno spremljala dogajanja.

“To je Izrael. Hebron je naše mesto. Absurdno je, da Palestinci tukaj živijo, ker to je naše. Vojaki nas morajo varovati, da lahko hodimo po teh ulicah, ampak to je naša država. Palestinci nas pa hočejo ubiti. Res!” Prebrali ste del mojega pogovora z dvanajstletnico. Dvanajstletnico.

Za Betlehem je najbrž marsikdo od vas vsaj slišal. Po krščanskem verovanju se je tam rodil Jezus Kristus. Idilična vasica, ki pa se nikakor ne sklada s trenutno podobo tega kraja.

“Srečen sem, ta zid tukaj mi pa vseeno res ni všeč. Saj veste, zakaj je tu tako, kajne? Izraelci streljajo na nas. Vojaki. Ubiti nas hočejo.” Prebrali ste del mojega pogovora s fantkom iz Betlehema. Starim osem let. Osem. Nekam poznano izražanje, kajne?

To sta otroka, ki si – kot nihče od nas – nista mogla izbrati, kje se bosta rodila. So pa (nekateri) odrasli izb(i)rali, kako bosta odraščala.

Tako lepo, a hkrati tako peklensko, mi je Palestino opisal eden od preostalih sogovornikov. Spet drugi mi je razložil nasledstvo v pravem pomenu besede: če se rodiš beguncu, si pač tudi ti begunec.

Moje mnenje o palestinsko-izraelskem sporu, zdaj vojni v Gazi, je ves čas enako. Kar je drugače v primerjavi z letom 2018, je zgolj to, da zdaj lahko s svojega položaja bolj opozarjam, pozivam, pišem, govorim, kritiziram, sprašujem, pritiskam. Počnem, kar lahko. V manjšini sem, vendar to ne pomeni, da sem bila, sem ali bom tiho. Nasprotno.

Ne le zdaj, že ves čas mandata. S peticijami. Resolucijami. Amandmaji. Pisnimi vprašanji pristojnim. S pozivi Evropski komisiji k spoštovanju temeljnih pravic in mednarodnega prava s pripravo usteznega pravnega akta v okviru skupne trgovinske politike. S pozivi Evropski komisiji k omejevalnim ukrepom zaradi kratenja temeljnih človekovih pravic (v povezavi z nezakonitimi naselbinami). Z vprašanji Evropski komisiji glede razmisleka o izključitvi Izraela iz programov, ki jih financira EU. S pozivi Evropski komisiji o vsaj vnovičnem pregledu izvajanja pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom v okviru njihovega nespoštovanja mednarodnega in humanitarnega prava. Z javno podporo ustanovitvi mednarodnega sodišča za vojne zločine nad otroki. Z obsodbo Hamasa. Z jasnim stališčem o potrebi po takojšnjem premirju in sankcijam zaradi nesorazmernih povračilnih ukrepov države Izrael v Gazi.

Ni normalno, da – v imenu varnosti – en narod potrebuje dovoljenja, da sploh lahko obstaja, kaj šele (pre)živi. Ni normalno, da te – v imenu varnosti – nadzorujejo komaj polnoletni vojakinje in vojaki.

Ni normalno, da narod, ki so ga nekoč drugi izseljevali in – se opravičujem izrazu, a ga bom uporabila – “trebili”, počne enako.

Ni normalen terorizem, seveda ni. In ni normalno bombardiranje vsepovprek. In toliko nedolžnih mrtvih. Na katerikoli strani že. Za to ni nobenega opravičila.

Ni normalno, da se nekdo obnaša, kot da je cel svet njegov. In ni normalno, da mu – v imenu varnosti – prav ta svet to dopušča.

– Irena Joveva

Celotni prispevek si lahko ogledate tukaj.

Imate radi statistiko?

Meni se je kot predmet v času izobraževanja zdela precej odveč, priznam. Statistični urad Republike Slovenije – SURS bi morda celo znal postreči s podatki, da nisem (bila) edina učenka ali študentka s takim prepričanjem.

A pozneje v življenju sem vedno bolj razumela, zakaj je statistika tako zelo pomembna. Najpogosteje se z njo povezuje za marsikoga nadležne telefonske ankete, spregleda pa se njen ključni pomen: pomen kakovostnih podatkov za delovanje demokracije.

Da. Kakovostna statistika je temelj osnovanja dobre zakonodaje in potrebnih ukrepov za izboljšanje razmer na podlagi neodvisnih podatkov, ki zajemajo vse vidike in vse ljudi. V to resnično verjamem in zato vam z največjim veseljem sporočam, da …

… sem postala glavna poročevalka, torej v imenu celotnega Evropskega parlamenta, pri pripravi evropske zakonodaje o statistiki o prebivalstvu in stanovanjih!

– Irena

Foto: EP/Alain Rolland

Na čigavi strani ste?

Na strani teroristov? Okupatorjev?

Ste antisemiti? Sionisti, morda?

Težko je govoriti o dogajanju na Bližnjem vzhodu, ko se razmere spreminjajo praktično iz ure v uro, a še težje je biti tiho. Sploh po današnji dopoldanski razpravi v Evropskem parlamentu. Od marsikaterega kolega ali kolegice, vključno s predsednico Evropske komisije, sem slišala, da “stojimo na strani Izraela”. In potem so postavili piko. Pardon, nekateri so dodali besedo “brezpogojno”.

Na čigavi strani? V čigavem imenu? Imenu Evropske unije, ki je v odzivu na vse skupaj tako zelo neusklajena in neenotna?

Namenoma sem vas izzvala z na začetku postavljenimi vprašanji. Ker so v resnici povsem neumestna. Ker … veste, na čigavi strani je treba biti? Nedolžnih ljudi. Vedno. Vseh.

Za teroristični napad Hamasa seveda ni nobenega opravičila, jasno in glasno ga – tudi na tem mestu – obsojam. Nobenega dvoma ni: to so gnusna in absolutno nesprejemljiva dejanja. Razumljivo je, da se napadena država nanje odzove. V SKLADU Z MEDNARODNIM, HUMANITARNIM PRAVOM.

Če se to ne zgodi, je to treba prav tako jasno in glasno obsoditi. Zato – tudi na tem mestu – obsojam VSE kršitve mednarodnega in humanitarnega prava, ki jih izvaja država Izrael. Vse.

Palestinski narod ni Hamas. Palestinski narod je večmilijonska množica nedolžnih ljudi na območju, kamor padajo bombe. Tudi na bolnišnico otrok.

Prej omenjena BARBARSKA dejanja teroristov ne smejo biti razlog za še večjo podporo pobijanju nedolžnega palestinskega naroda, ki že leta trpi pod okupacijo, v težkih humanitarnih razmerah, kar trenutna situacija samo še zaostruje. Moja stališča okoli izraelsko-palestinskega spora so že od nekdaj jasna.

Ne, ni relativizacija.

Zato vas še enkrat vprašam. Na čigavi strani ste? Podpora izključno eni – če to ni stran VSEH nedolžnih ljudi – ni nič drugega kot hinavska. Eno nedolžno življenje ni bolj vredno od drugega.

– Irena

Obljuba dela dolg!

In nedolgo nazaj sem vam obljubila objavo podrobnejših opisov posameznih členov Evropskega akta za svobodo medijev. Preden nehate brati, ker je “dolgočasno”: to pišem zato, ker se mi zdi pomembno, da dobite boljši vpogled in občutek, kaj točno poslanke in poslanci v Evropskem parlamentu delamo in kakšna je vsebina nekega zakona. Teh je seveda veliko, a omenjeni medijski je eden od ključnih v tem mandatu. Ker imam pri njem uradno pogajalsko vlogo, poznam ozadje vsake besede, da ne rečem črke. Pa bi skorajda lahko. Sooblikujem ga, skratka, od začetka do konca.

Danes se bom osredotočila na člena, o katerih smo veliko govorili tudi na včerajšnjem dogodku v Bruslju. Člena 6 in 24, ki govorita o obveznosti medijev – in držav – glede njihove transparentnosti.

Vsi vemo, da je vloga medijev v družbi bistvena. Prek njih dobivamo informacije, ključne za nadzor oblasti, odločitve na volitvah, državljansko participacijo in tako naprej. Nujni so za delovanje demokracije, vsi pa so (lahko) tarča (poskusov) nekih vplivov. Seveda ni nič narobe s tem, da vsak medij objavlja vsebine, ki jih želi. Ob upoštevanju osnovnih novinarskih in profesionalnih standardov, kakopak. Vi pa se odločate, komu – in koliko komu – zaupate. Svobode govora nihče ne želi omejevati, se pa najbrž vsi strinjamo: prav je, da se javno razkrije lastništvo teh medijev. Ravno zato, da vsi lahko sami kritično presodite, če je kaj v ozadju.

Transparentnost lastništva je Evropska komisija predvidela že v predlogu, v Evropskem parlamentu pa smo te obveznosti bistveno razširili. Mediji bodo morali:

• javno objavljati in pojasniti vse lastniške povezave z drugimi podjetji,
• razkriti, ali so (neposredno ali posredno) v lasti države,
• razkriti, koliko sredstev prejmejo od državnega oglaševanja ali drugih javnih virov ter
• razkriti vse morebitne povezave in finančne interese (do) politično izpostavljenih ljudi in njihovih ožjih sodelavk ali sodelavcev.

V praksi bo tako, da bi države članice morale pristojnemu regulatorju omogočiti, da vse te podatke vnese v javno dostopno podatkovno bazo, ki se bo potem združila v skupno, podatkovno bazo Evropske unije.

Drugi korak bo medtem na strani državnih organov oziroma podjetij v lasti države oziroma vseh javnih institucij, ki bodo morale vsa sredstva za oglaševanje, kupovanje storitev ali dobrin medijev deliti po transparentnih, objektivnih in nediskriminatornih kriterijih. Tu se namreč dogaja največ zlorab, ko nekateri mimo vseh pravil, nepravično, z državnim denarjem finančno krepijo medije, ki so jim blizu, ki (si) jih hočejo podrediti ali pa od njih želijo neke usluge.

Torej: vsak nakup bo moral biti javno razkrit, poleg tega pa vsebovati tudi kratko razlago, zakaj so se odločili oglaševati ravno na tem mediju ali portalu. Neki osnovni kriteriji, kot so doseg oglaševanja, ciljna skupina ali najboljša ponudba za storitev, preprosto morajo obstajati.

Zaradi velike količine teh podatkov smo se odločili, da bo moral nacionalni regulator za javnost narediti letni pregled vseh takšnih državnih nakupov. Konkretno bo šlo za letno poročilo vseh transakcij državnih podjetij po posameznih medijskih podjetjih. Regulator bo lahko v primerih sumov zlorab zahteval dodatna pojasnila in podatke od državnih podjetij, v primeru kršitev pa bo mogoče sprožiti postopke na sodiščih na ravni celotne Unije.

V državah članicah se dogajajo zlorabe na različnih stopnjah, od skrajnih primerov na denimo Madžarskem, kjer so tudi s takšnimi prijemi državnega financiranja popolnoma porušili medijski sistem, do primerov tudi v bolj urejenih državah, ker žal nobena na takšne zlorabe ni imuna.

Naslednje, kar smo storili, je še to, da smo vse omenjene obveznosti razširili na spletne platforme. Tudi tu se namreč (lahko) dogajajo zlorabe. Poleg tega pa zaradi narave teh platform, ki z mediji tekmujejo za oglaševalski denar in hkrati omogočajo dostop do teh istih medijev, njihova nevključitev ne bi bila poštena do medijskih hiš.

Vse to bo sicer treba vzpostaviti na ravni države in bo javnim institucijam prineslo dodatno delo, drži, toda ta je edini način, da se stanje uredi. Da ljudje dobite jasen pregled, kam se usmerja (vaš) denar prek državnih podjetij ali javnih institucij in od kod so financirani mediji. Prav je, da je sistem pravil postavljen na evropski ravni.

To sta bila člena 6 in 24, ki – to moram povedati – po zahtevnih parlamentarnih pogajanjih zdaj vključujeta večino mojih predlogov in dopolnil. O besedilu bomo glasovali na plenarnem zasedanju prihodnji teden.

– Irena