Novoizvoljena evropska poslanka Irena Joveva je prve povolilne sestanke začela z izjemno novico: ”ameriški tehnološki velikan Apple je napovedal poslovenjeni uporabniški vmesnik novega mobilnega operacijskega sistema iOS 18.” Novica predstavlja pomemben korak v digitalizaciji in dostopnosti tehnologije za slovenske uporabnice in uporabnike, ki si bodo lahko najnovejši operacijski sistem brezplačno namestili predvidoma letos jeseni.

”Vztrajnost se je izplačala. Z veseljem sem na današnji poti v Bruselj, na prve povolilne sestanke, sprejela novico, da bo Apple v naslednjo posodobitev operacijskega sistema vanj vključil tudi slovenski jezik, ki bo širši javnosti na voljo od predvidoma septembra letos.

Poslanka je izpostavila, da je ponosna na vzajemno sodelovanje in vložene napore, saj v tem procesu ni šlo za posameznika ali posameznice, ter za skupne korake tako na državni kot evropski ravni.

”Vsi smo lahko ponosni na ta uspeh, saj brez skupnih pritiskov in zakonodajne prisile ne bi uspeli. Hkrati pa žal moram opozoriti, da delo še ni končano, saj nas čaka še ‘bitka’ z Netflixom in njemu podobnimi multinacionalkami.”

Po besedah Joveve bodo tudi ponudniki t. i. pretočnih vsebin morali spoštovati slovenski jezik, kar bo predvidoma rešeno že z naslednjo revizijo direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki je predvidena tekom novega mandata Evropskega parlamenta.

”Malo za šalo, malo pa zares naj še dodam, da torej tistih še nekaj najbolj kislih jabolk ostaja. Vendar ta ne morejo biti toliko kisla, kot smo lahko nekateri trmasti. Ali zagrizeni, če smo že pri jabolkih. Grizem dalje,” je še zaključila.

Famozna fotografija takrat še novinarke Irene Joveve. S pručko pred sedežem SDS. Noro! Groza, sramota, čigave interese zastopa, je s pručko prišla do položaja … in podobne neumnosti, ki sem jih zdaj spet lahko brala o sebi. Pa ne takrat, ko je nastala fotografija – na dan parlamentarnih volitev 2018 – takrat ta uboga pručka nikogar ni motila. Razen mene, ker ni bilo najbolj enostavno stati na njej.

Motiti jih je začelo pozneje, ko sem bila izvoljena za evropsko poslanko. In spet jih moti zdaj. Ker so pač nekaj morali najti, pa so privlekli to. Češ, haha, kako zelo smešno je to, da Irena Joveva stoji na pručki.

Prav, pa naj bo smešno. Nimam težav s tem. Imam jih pa s tem, da se norčujejo tudi iz precej bolj resnih stvari.

O čem govorim? Govorim o vladavini prejšnje vlade. Govorim o tem, da vem, da si večina takšne Slovenije, kot je bila takrat, ne želi več. In To je … preudarno.

Kaj je pa tisto, kar ni? Za to si boste pa morali pogledati videoposnetek.

Evropska poslanka Irena Joveva je v sredo, 1. maja 2024, na domači Pristavi v Javorniškem Rovtu nad Jesenicami na slovesnosti ob prazniku dela nagovorila svoje prijatelje, sosede ter občanke in občane Jesenic. V nadaljevanju si lahko preberete celoten poslankin nagovor:

Kapa s šiltom. Pod njo čisto kratki lasje. Bela majica z nekim že zdavnaj zbledelim potiskom. In široke, pisane kratke hlače. Izstopala je vijolična, moja takrat daleč najljubša barva. Takrat še nisem razumela, da je rdeča v resnici najlepša.

Tako zelo dobro se spomnim tega, ker smo takrat še razvijali fotografije. Jih malo bolj čuvali, pa tudi cenili, ker jih niti nismo mogli imeti toliko kot zdaj, ko nam tehnologija ogromno daje, toda hkrati še več vzame.

Najbrž se sprašujete, o čem za vraga govorim. O svojih spominih pred skoraj 30 leti. O šoli v naravi. Točno tukaj. Na Pristavi.

Hvala za priložnost, da sem letos, slaba tri desetletja pozneje, lahko spet tukaj. Še več: hvala, da vas lahko nagovorim ob tako zelo pomembnem dnevu.

Lepo je priti domov. Razpeta sem med Ljubljano in Brusljem, drži, toda nikoli nisem pozabila, od kod prihajam. In žal mi je, da na Jesenice ne uspem priti večkrat. Da si ne vzamem dovolj časa za svoje prijateljice, prijatelje. Sosede. Moje ljudi.

Tista punčka v ponošeni majici in preširokih hlačah je bila srečen otrok. Takrat je sicer mislila, da nima čisto vsega, ker seveda si otrok vedno kaj želi, toda … imela je vse.

Zaradi prednic in prednikov. Predvsem pa zaradi mame in očeta. Zaradi dveh oseb, ki sta zelo dobro vedeli, kako je, če nimaš. Moja mamica je bila čistilka na osnovni šoli. In jaz sem na to ponosna. Moj ati je bil delavec Acronija. In jaz sem na to ponosna. In ne glede na to, kam me vodi in kam me bo še vodila moja poklicna pot … nič mi ni bilo podarjeno. In prihajam z Jesenic. In prihajam iz delavske družine. In jaz sem na to ponosna.

Po vsem razvitem svetu, znotraj kapitalističnega sistema, se navaja BDP države, BDP prebivalstva, rast gospodarstva … to naj bi bili ključni kazalniki razvitosti družbe. Navsezadnje tako definiramo tudi našo Slovenijo: koliko manjka do povprečja gospodarskega razvoja EU?

Vse lepo in prav, ampak vsi ti podatki zgrešijo ključno poanto in so samo delček v celoti nečesa drugega. Ne gre samo za gospodarsko razvitost družbe. Za bogastvo in denar. Gre za to, kakšna je enakost v tej družbi. Kako je to bogastvo razporejeno. Kako skrbimo za javno dobro – javno šolstvo, javno zdravstvo, zdravo okolje, dostop do pitne vode, čistega zraka in zdrave hrane, navsezadnje svojega doma in prostega časa … to so zame ključni kazalniki. Enakost.

Slovenija je po tem kazalniku med najboljšimi na svetu, a vemo, da te razlike naraščajo. In Slovenija je v resnici tako dobro uvrščena zaradi nekih drugih časov. Časov, ko je skupno javno dobro še imelo pomen. Ko cilj ni bil samo individualistična gonja po dobičku.

Prvi maj je praznik, ki bi ga morali izkoristiti za razmislek o tem, kakšne so prioritete, ki bi si jih morali kot družbe – spet? – zastaviti v prihodnje. Od ene glavnih pridobitev delavskega gibanja, to je osemurni delovnik, je minilo že več kot sto let. Družbe se spreminjajo. Tehnološki razvoj je prinesel spremembe delovnih procesov. Razvoj umetne inteligence bo lahko močno predrugačil poklice prihodnosti. Spletne platforme so prinesle drugačne tipe zaposlitve – brez socialnih pravic. Vse to nam kaže, zakaj si morajo delavska gibanja še naprej prizadevati za svoje pravice. Žal, po več kot stotih letih, te še vedno niso samoumevne.

In ker ravno danes obeležujemo tudi 20. obletnico vstopa v EU … nedvomno je Slovenija veliko pridobila od svojega članstva, a marsikaj ostaja nedokončano in preprosto narobe. Ne rečem, da na socialnem področju nismo storili nič, vsaj v tem mandatu, toda bolj odločni koraki nas šele čakajo. Vsi cilji – od čistega in zdravega okolja do geopolitičnih ambicij – so namreč pomensko prazni, če ne dobimo tudi socialne Unije.

Ko bodo … ko boste vsi državljanke in državljani lahko ob svojem delu po vsej Evropi tudi dostojno živeli. Ko enkrat vsi odločno naslovimo neenakost in ustvarimo pogoje za to, da nihče ne bo lačen. Da nihče ne bo brez tople vode. Če se komurkoli od vas to zdaj sliši kot floskula, je to samo zato, ker so za to krivi nekateri odločevalci. Politiki, ki to nikoli ne bi smeli biti.

Dobrin in sredstev je za vse dovolj. Temeljnih treh izzivov Evropske unije – okoljske, demografske in socialne krize – ne moremo nasloviti drugače kot v paketu. Unija mora postati več, kot je zdaj. Delavske pravice morajo v družbi spet stopiti v ospredje. Kot so nekoč že bile.

S spremembami v družbi se morajo spreminjati tudi pogoji dela. Prvi del je treba urediti na sistemski ravni, za drugega pa moramo tudi kot posameznice in posamezniki razmisliti, kaj zares šteje v življenju. Namesto pohlepa po dobrinah in razkošju je za kakovost življenja bolj pomembno primerno delovno okolje. Dovolj prostega časa za družino in prijatelje. Prizadevanje za osnovno javno dobro. Za pristno sestrstvo in bratstvo.

Na koncu je vedno tisti kraj, od koder prihajaš, tisto okolje v otroštvu in mladosti, kjer odraščaš … tisto, kar te oblikuje kot človeka. In ta vez je tisto, česar ne smeš nikoli pretrgati, če želiš ostati zvest samemu sebi, ostati na realnih tleh. Na koncu je to tvoj največji uspeh. In jaz sem na svojega ponosna.

In želim si, da bo moja hčerka čez 20 let … kar se mene tiče, lahko tudi v oguljeni majici in prevelikih hlačah, lahko pa tudi obratno, lahko s kratkimi lasmi, dolgimi, vijoličnimi, rdečimi, kapo ali brez … ampak, da bo čez 20 let lahko tudi ona rekla: “Bila sem srečen otrok. Mislila sem, da nimam čisto vsega, ker seveda si otrok vedno kaj želi, toda … imela sem vse. In ponosna sem, da sem potomka srčnih, vztrajnih bork in borcev, delavk in delavcev.”

Vedno me opomnite, kdo sem in od kod prihajam.

Živel prvi maj! Živele moje Jesenice!

Evropska poslanka Irena Joveva je v ponedeljek, 22. aprila 2024, v intervjuju za Reporter osvetlila več ključnih tem, med njimi svoja prizadevanja za zagotavljanje slovenskih prevodov na digitalnih platformah, nedavno sprejetje evropskega akta o medijski svobodi in potrditev resolucije o pravici do varnega splava. Delila je tudi svoj pogled na kandidatno listo Svobode za prihajajoče evropske volitve: ”Kolegov na listi ne gledam kot na konkurenco, kvečjemu nasprotno. Vesela bom za vsakega na tej listi, ki bo izvoljen.”

Evropska poslanka verjame, da ima Svoboda močno listo, hkrati pa je ne skrbi, kdo na njej bo izvoljen. Verjame v uspeh in dober rezultat.

Na vprašanje o svojih prizadevanjih za slovenske prevode na spletnih digitalnih platformah je odgovorila, da je pri ideji za začetek kampanje Po slovensko izhajala iz izkušnje doma.

”Tega sem se lotila, ko sem videla svojega očeta, ko je želel s svojo vnukinjo gledati risanke na enem od mnogih programov. Ker niso bile sinhronizirane, on pa ne razume angleščine, sem začela razmišljati širše.”

Kot je pojasnila, je slovenščina eden od uradnih jezikov Evropske unije, ki deluje na enotnem skupnem notranjem trgu. Zato se ji ne zdi pravično, da bi bila slovenščina ali katerikoli drug jezik na tem trgu diskriminiran.

”Seveda gre za dolgotrajen proces, ki ne gre od danes na jutri, ampak vendarle se zadeve premikajo. Navsezadnje bo to področje na nacionalni ravni uredila novela zakona o javni rabi slovenščine, s katero bo Applova Siri morala govoriti slovensko.”

Glede akta o svobodi medijev, ki ga je sospisala kot ena od parlamentarnih pogajalk, pa je povedala, da je vanj uspela dodati tudi določila, po katerih bo lahko slovenski inšpektorat zaprosil nizozemskega, naj ukrepa zoper Netflix, ki ima tam svoj sedež v EU, ker ne spoštuje zakonodaje (druge) države članice EU.

”Trenutno je to le možnost, ne pa tudi obveza. Ta bo določena predvidoma z naslednjo revizijo direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki je predvidena za leto 2026. S tem bomo zagotovili, da ne bo več prihajalo do diskriminacije uradnih jezikov Evropske unije.”

V nadaljevanju je Joveva podrobneje spregovorila o aktu o svobodi medijev, ki zanjo predstavlja enega najpomembnejših tako osebnih kot parlamentarnih dosežkov v tem mandatu.

”Do tega akta je bilo zelo težko priti, marsikdo si ga ni želel. Komisarka Jourova je javno povedala, da je bil eden od razlogov za določene člene v tem aktu prejšnja vlada, torej vlada Janeza Janše, ko je blokirala financiranje STA in politično prevzemala nacionalno RTV.”

Pri vprašanju o možnostih, da se pravica do splava dejansko vključi med temeljne pravice na listini EU, je ocenila, da v Evropskem parlamentu nedavno sprejeta resolucija, navkljub oviram, predstavlja zelo pomemben, tudi simboličen korak k branjenju te pravice.

”Omogočanje pravice do splava ne pomeni, da se bo zdaj kar nenadoma več žensk odločalo zanj, temveč le to, da če se bodo, to lahko storijo varno. Zato tudi ne razumem kolegov in kolegic, predvsem slednjih, da so glasovale proti eni od temeljnih človekovih pravic.”

Glede migracij je izrazila strinjanje, da morata varnost in solidarnost iti ena z drugo, vendar je tudi posebej opozorila, da ne smemo zanemariti človekovih pravic. O sprejetem paktu o migracijah in azilu je dejala, da je bil, čeprav ni idealen, nujno potreben, saj je postavil enotna pravila na ravni celotne Unije.

”Strašenje ljudi na plečih migrantov se mi zdi obsojanja vredno. Migracij ne bo ustavila prav nobena ograja. Posploševanje nikoli ne prinese nič dobrega, ne moremo metati vseh v isti koš. Niso vsi migranti isti, niso vsi begunci in azilanti kriminalci. Kriminalce imamo povsod, navsezadnje tudi v politiki.”

Pogovor je zaključila s svojim pogledom na vpliv Slovenije v Evropski uniji kot majhne države ter s pozivom ljudem, naj se udeležijo volitev ter izkoristijo preferenčne glasove, da ne bi te odločitve prepustili drugim.

”Ni res, da se nič ne da, ker smo majhni, jaz ne gledam na nas kot na majhne, ampak kot na enakopravne vsem drugim. Bila sem del pogajalske ekipe pri sprejemanju ene od najpomembnejših zakonodaj – medijske evropske zakonodaje, ker so mi zaupali, da bom dobro opravila to delo. Sploh ni bilo pomembno, da sem iz Slovenije.”

Celoten intervju je na voljo v 17. izdaji letošnje revije Reporter.