Pred mano je bilo mnogo pripravnikov, ki so imeli čast opravljati pripravništvo pri Ireni Jovevi v njenem prvem mandatu, moj kolega Nikola in jaz pa sva imela prav posebo čast zaključiti to ‘sezono pripravnikov’ v zadnjih treh mesecih mandata, in sicer v lokalni pisarni v Ljubljani. Prav to obdobje ob koncu mandata mi je dalo dragocen vpogled ne samo v delovanje znotraj Evropskega parlamenta, temveč tudi v aktualno politiko na domači ravni. Trenutno sem študentka podiplomskega študija mednarodnih odnosov, tako da sem skozi delo pri pisarni evropske poslanke Irene Joveve naučeno teorijo lahko prenesla v prakso. Videla sem kako politika deluje globinsko, ko politiki tekmujejo za uspeh na volitvah; tokrat za stolček v Evropskem parlamentu, ki si ga je Irena z njenim trdim delom, pogumom in iskrenostjo ponovno zagotovila. Več kot zasluženo. Kakor tudi sama rada poudari, pa vse to brez pomoči in podpore njene fenomenalne ekipe ne bi bilo mogoče.
Čeprav sem Slovenka, sem zadnjih šest let preživela v Sarajevu, kjer sem končala dodiplomski študij. Moje izobraževanje tekom preživetih let v tujini je bilo v angleškem jeziku in zaradi množice tujih jezikov, ki sem se jih (na)učila, se mi je bilo vedno težje izražati v slovenščini. Prav to je bil razlog, zakaj me je bilo najbolj strah, še posebej glede na vrhunske Irenine govore, kot tudi zaradi njenega poudarka na pomenu maternega jezika. Pravzaprav je bila prav želja za pripravištvo pri Ireni tista, ki me je privedla do tega, da se začnem zavedati kako zelo je pomembno dobro poznavanje in izražanje v svojm maternem jeziku, še posebej v delu, kjer dobesedno zastopaš svoje sodržavljanke in državljane. Tekom pripravništva me je vsakodnevno branje in pisanje v slovenščini hitro privedlo do tega, da mi je slovenska terminologija spet postala bolj domača, jaz pa bolj sproščena in prepričana v svoje sposobnosti izražanja v maternem jeziku.
Gasilska fotografija članov ekipe.
K temu je veliko pripomogla Irenina ekipa, ki je ne bi mogla bolj prehvaliti, tako da bom del bloga posvetila izrecno njim. Marko – lokalni asistent, se je z nama pripravnikoma največ ukvarjal, saj je bil zadolžen, da naju vpelje v ekipo, ob tem pa je bil tudi odgovoren tudi zato, da je delo, ki ga opravljava Nikola in jaz, narejeno ustrezno in natančno. Z njim sem resnično preživela največ časa, v katerem se je pokazalo ne samo kako profesionalno in častno opravlja svoje delo (res, kapo dol), ampak tudi kako resno je prevzel to odgovornost uvajanja in vodenja ne enega, ampak kar dveh pripravnikov sočasno. Vrlini, ki pa še posebej veljata za vse člane ekipe, sta definitivno potrpežljivost in pripravljenost za pomoč. Absolutno vsi člani ekipe so mi bili vedno na voljo za vse možne razlage, za vsa vprašanja, ki sem jih imela; čas za pomoč so si vedno vzeli, kljub temu, da je bilo delo v zadnjih mesecih mandata zares naporno in obsežno.
Od prvega dneva sem se počutila zares vključeno in cenjeno – ustvarili so zelo varen prostor, da sem lahko vedno izrazila svoje mnenje oziroma vprašašala, če me kaj zanima. Od Elme, vodje bruseljske pisarne, sem dobila občutek, da vse kar dela, dela z lahkoto, saj svoje zahtevno delo organizacije in zbiranja vseh možnih informacij opravlja vedno z velikim nasmeškom. Resnična mojstrica dostopanja vsebinskim dokumentacijam znotraj Evropskega parlamenta – če sem potrebovala nek podrobnejši vpogled v določeno tematiko, je bila na voljo Elma, ki je v roku parih minut priskrbela vse potrebno in še več. Elmi gre še posebna zahvala za njeno skrb med obiskom Evropskega parlamenta v Strasbourgu, ki sem ga doživela v polnem siju ravno zaradi nje in njenih pripovedi, saj ni stvari, ki je Elma v povezavi z dogajanjem v parlamentu ne bi poznala.
Sedaj pa Žana in Rok. Mojstra celotne politične vsebine in praktično Irenina desna roka. Kljub temu, da sem ju v živo spoznala šele nekoliko kasneje, sta name vendarle pustila ogromen pečat. Velike zahvale gredo Roku, ki me je uspešno pripeljal do cilja in nazaj in je v obe smeri vožnje na relaciji Ljubljana-Strasbourg bil pripravljen povedati vse, kar me je o delu v Evropskem parlamentu zanimalo. Da si predstavljate obseg informacij – sama sem zelo radovedna oseba, vožnja (v avtu) v vsako smer pa je trajala devet ur. Tako Roku konec koncev ni preostalo nič drugega kot, da mi vso pot razlaga o svojem delu.
Eden izmed mnogo lepih trenutkov, ki jih bom iz tega pripravništva pomnila.
Še vedno ne morem verjeti, da sem lahko delala v ekipi, ki je sospisala akt o svobodi medijev in se v pogajanjih uspela izboriti za napisano, ki bo neposredno vplival na vse uporabnike medijev po Evropi in jim zagotovil boljše pogoje za delovanje, tudi zaradi zahtev, ki jih je Irena Joveva vključila v končno besedilo. S tem so podprli in okrepili enega od naših ključnih temeljev EU in držav članic – demokracijo. Žana, s katero sem preživela malo več časa še posebej zadnjo polovico pripravništva, me je največ naučila glede aktualnega političnega dogajanja. Dnevno smo ob kavici komentirali soočenja, kjer sem dobila globlja pojasnila in interpretacije vseh soočenj in političnih dialogov, ki so bili takrat aktualni. Ta druženja ob kavici in na kakšnem kosilu z ekipo so bila moja najljubša, saj sem takrat izvedela mnogo stvari, toda v bolj sproščenem okolju, kar mi je definitivno obogatilo izkušnjo in poglobilo moje razumevanje vsega, kar se je dogajalo takrat na političnem parketu.
Imam resnično globoko spoštovanje do vseh članov Irenine ekipe, glede njihovega dela in seveda, zaradi tega, ker so tako človeški, sprejemajoči in vključujoči. In pa zabavni – v pisarni nikoli ni manjkalo smeha in nikoli ni bilo dolgčas. Pavze med delom in kosila – so bili pa trenutki, kjer je bil čas za šalo, komentarje na trenutno politično dogajanje in učenje. Vedno učenje. Ni dneva, ko se nisem nekaj novega naučila, še posebej o slovenski politiki, ki je zares nisem poznala dobro. Zdaj pa vem več stvari kot bi si lahko predstavljala, da izvem v tako kratkem času.
Torej, k moji izkušnji in poteku tega izjemnega pripravištva. Za razpis sem izvedela zelo mimogrede, se prijavila, prišla do zadnjega kroga – in nisem bila sprejeta. Seveda sem bila razočarana – kdo pa ne bi bil, a življenje gre dalje. Čez pol leta pa sem dobila sporočilo, da me Irena vabi v pisarno, saj bi me rada spoznala. V tem neformalnem sestanku, mi je ponudila možnost pripravništva in jaz sem ponujeno možnost brez oklevanja takoj sprejela. Čez par mesecev sem s pripravništvom tudi začela in se podala v svet evropske politike. Marko mi je na začetku prakse taktično dajal naloge, ki so vključevale detaljno poznavanje Ireninega dela in uspehov, kjer je bila moja naloga, da to čim bolj poljudno prenesem v tekst, ki bi na koncu postal neke vrste izjava za javnost. Pisanje povzetkov, nagovorov, scenarijev, odgovarjanje na e-maile, prevodi, razna administrativna dela, raziskava in pisanje iztočnic ter braistorming glede objav na socialnih omrežjih so tako postali moj vsakdan.
Poleg tega, je bilo zelo priročno, da spremljam aktualno politiko, še posebej tekom kampanje, kjer sem vsakdan po službi preživela za računalnikom in pogledala precej soočenj na raznovrstne teme, iz katerih sem se ogromno tudi sama naučila. Tako sem lahko vsakodnevno povezovala vse možne informacije, ki sem jih predhodno pridobila na praksi. Pri tem bi rada dodala še nasvet za vse tiste, ki razmišljate o pripravništvu pri Ireni – spremljajte aktualne dogodke, informirajte se čim več o preteklih dogodkih, ki so relevantni in o Ireni poizvedite vse kar se da. Tukaj imate prednost odlične ekipe in najboljše ”šefice”, ki so za vprašanja vedno odprti. Kar želim povedati je, da se poleg danih nalog splača informirati sam, ker ti bodo stvari, ki se dogajajo v pisarni in vsebini Ireninega dela bolj jasne, vsaj jaz sem se več naučila in lahko bolj pripomogla ekipi, saj samoiniciativnost in ideje zelo cenijo. Če se le da, naj bo praksa vaša prioriteta, da se resnično lahko posvetite eni takšni čudoviti izkušnji, iz katere prideš prerojen z novim znanjem in veščinami.
Poleg takšnih običajnih dnevov, sem imela tudi možnost obiska parlamenta v Strasbourgu, in sicer tekom zadnjega plenarnega zasedanja – kar je bila že sama po sebi ”noro-zabavna” izkušnja. Dela je bilo res ogromno in mislim, da se večina ljudi obsežnosti poslanstva, ki jo funkcija evroposlanca vsakdan s seboj nosi sploh ne zaveda. Za Ireno lahko resnično trdim, da je svojo funkcijo vzela najbolj možno resno. Iz prve roke lahko povem, da se za vsako glasovanje poglobi v tematiko, saj vedno glasuje za vrednote, ki so pomembne njej in ki so v interesu Slovenije. Dober pokazatelj tega, da pri glasovanjih misli s svojo glavo je tudi dejstvo, da velikokrat glasuje drugače kot preostanek njene politične skupine. Poleg tega, pa občudujem njen pogum, ki je velikokrat pokazala med parlamentarnimi debatami, še posebej pa kot mlada ženska med kampanjo – v času ko smo vajeni tudi nizkih udarcev pod pas. Sama si resnično ne morem predstavljati kako stresno je bilo to obdobje zanjo. Toliko sovražnih komentarjev, ki sem jih na dnevni bazi tudi sama brala in se jezila, zakaj so ljudje naravnost nesramni in kakšne neresnice pišejo, so mi bile doslej nepredstavljive. Zato še toliko bolj s ponosom povem, da je Irena zares oseba, po kateri bi se rada zgledovala. Poleg vse odličnosti in vztrajnosti v svojem delu je kot oseba vedno prijazna, nasmejana in – zelo pomembno – ni pokroviteljska. Z njo sem vedno lahko komunicirala kot s prijateljico, kakor tudi z ostalo ekipo, katere mimogrede Irena ne bi mogla izbrati boljše.
Zadnja slika pred zaključkom pripravništva.
V glavnem, izkušnja tega pripravništva je bila neverjetna in sem zelo vesela, da sem lahko spoznala take profesionalce, s katerimi sem za nekaj mesecev delila pisarno. Hvala Ireni in hvala ekipi, ker so me tako lepo sprejeli in me imeli za ‘svojo’ tekom tega pripravništva. In hvala, ker ste mi pokazali, kaj vse se lahko doseže s trdim delom in pogumom.
-Gaja Dunja Babnik
