Skupna kmetijska politika Evropske unije (SKP) je ena izmed najpomembnejših politik, saj predstavlja partnerstvo med kmetijstvom in družbo, katerega namen je podpirati kmete, izboljšati kmetijsko produktivnost in zagotavljati stalno ponudbo hrane, kmetom zagotavljati ustrezne dohodke, ohranjati podeželje in krajine v EU ter pomagati pri soočanju s podnebnimi spremembami. Njeni začetki segajo v leto 1962, ko je bila oblikovana kot ena izmed prvih skupnih politik Evropske unije. Prvi predlog nove reforme SKP je Evropska komisija predstavila 1. junija 2018, a se zaradi neposredne odvisnosti SKP od novega večletnega finančnega okvira nadaljnja pogajanja niso pričela do julija 2020, ko so na zasedanju Sveta EU predsedniki vlad držav članic sprejeli soglasje glede novega proračuna za leta 2021-27.
Ko govorimo o kmetijski reformi, se moramo zavedati, da gre za reformo izredno kompleksne politike, ki ji je namenjen velik del proračuna EU, ki neposredno zajema velik odstotek prebivalstva, medtem ko posredno zajema prav vsakega državljana Unije. Kompleksnost reforme se izraža tudi v dejstvu, da smo pri obravnavi v Evropskem parlamentu obravnavali tri zakonodajne resolucije: (1) o določitvi pravil o podpori za strateške načrte, ki jih pripravljajo države članice; (2) o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike ter (3). o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov. Ob začetku razprave smo bili priča številnim kritikam s strani nevladnih organizacij in okoljskih aktivistov, ki so predstavljenemu predlogu komisije očitali zastarelost, neskladnost s cilji Zelenega dogovora (ZD) in celo, da sprejetje takšne oblike reforme pomeni »poljub smrti« našemu skupnemu boju proti podnebnim spremembam. Drži, prvotni predlog, ki je bil predstavljen leta 2018, je bil premalo ambiciozen z vidika skrbi za okolje in soočanja s podnebnimi spremembami, kar smo prepoznali tudi poslanci. Z namenom izboljšanja besedila in postavljanja višjih ciljev je bilo k resolucijam kumulativno vloženih 1941 (!) amandmajev. Sama sem podprla številne amandmaje, ki bi SKP naredili bolj skladno z ZD in zadali višje cilje zmanjševanja uporabe pesticidov ter ščitili biotsko raznovrstnost. Žal vsi niso bili sprejeti, a vseeno menim, da tokratna reforma prinaša največjo paradigmatsko spremembo po uvedbi okoljske razsežnosti v shemo subvencioniranja kmetij.
Kljub številnim očitkom in lobističnim pritiskom, ki so jih izvajali nekateri okoljski aktivisti, so bile vse tri zakonodajne resolucije na letošnjem drugem oktobrskem plenarnem zasedanju sprejete z veliko večino. Kompromisni teksti zajemajo številne spremembe, dovolite mi, da navedem najpomembnejše. Na novo se bodo uvedle tako imenovane eko-sheme. Gre za mehanizem spodbujanja k bolj okoljsko prijaznim kmetijskim praksam; kot nov način financiranja tistih kmetij, ki bodo pri svojem delovanju usmerjene k varovanju okolja in podnebja. Eko-shemam bo znotraj proračuna SKP zagotovljenih 30 % neposrednih sredstev iz prvega stebra financiranja in bodo za države članice zavezujoče, kmetije pa bodo morale dosegati zastavljene gospodarske cilje ob povečanju zelene porabe s 30 na 35 % v proračunu za razvoj podeželja. Države članice bodo sedaj morale pri pripravi nacionalnih strateških načrtov vključiti tudi podrobne kmetijske cilje, ki bodo morali biti skladni s prioritetami EU. Še več, sprejeli smo tudi, da lahko Evropska komisija pri pregledovanju pripravljenih nacionalnih strateških načrtov poda pripombe, priporočila ali celo uvede spremembe, v kolikor si v pripravljenih načrtih države članice ne bi zadostno prizadevale za usklajevanje SKP s sprejetimi cilji ZD. Glede na posredovane informacije pa naj bi v prihodnjem letu Komisija nadaljevala z načrti o podnebnem zakonu, katerim bodo strateški načrti SKP morali ustrezati, saj bodo države odgovorne za doseganje ciljev obeh pomembnih zakonodaj in njune medsebojne povezanosti. Reforma omogoča tudi prenašanje 15 % sredstev iz prvega stebra na drugi steber, v kolikor bodo sredstva namenjena za podnebne in okoljske cilje. Države članice bodo morale vsaj 30 % sredstev nameniti razvoju podeželja in skupno (z vsem že naštetim) nameniti 40 % za soočanje s podnebnimi spremembami. V reformo je vključena tudi skrb za ustvarjanje boljših pogojev mladim kmetom in manjšim kmetijam, cilj zmanjševanja uporabe pesticidov ter ustvarjanje boljših delovnih pogojev zaposlenih v sektorju.
Na področju financiranja medtem obžalujem, da je bil pri poročilu o financiranju, upravljanju in spremljanju sprejet amandma, ki v reformo vnaša hibridni model, ki bo zmanjšal prožnost, povečal upravno breme, ne bo izboljšal nadzora in ne bo kaznoval neuspehov. Sama sem se zavzemala za sprejetje izvedbenega modela, ki temelji na uspešnosti in bi vsem državam članicam zagotovil priložnost v okviru devetih ključnih ciljev skupnega sklopa kazalnikov in odobritve načrtov s strani držav članic in Komisije, ob zagotavljanju nadaljnjega popolnega nadzora vseh odhodkov v skladu s finančno uredbo EU. To bi se storilo prek poročanja in nadzorovanja na podlagi uspešnosti za spodbujanje dejanske uporabe ekosistemov in uresničevanja višjih podnebnih sprememb in okoljskih ambicij zelenega dogovora ob hkratnem zmanjševanju dostopa do sredstev za preprosto lastništvo zemljišč.
V tokratni reformi je bila sprejeta tudi uporaba Nutri-Score sistema označevanja hranilnih vrednosti izdelkov ter o njihovem izvoru in načinu pridelave, ki bo od sedaj naprej veljal tudi za ustekleničena vina. Pri označevanju in poimenovanju hrane pa je veliko prahu dvignila razprava o možnosti prepovedi uporabe terminologije burger, klobasa, mleko, jogurt, maslo in sir za izdelke, ki so izdelani na rastlinski osnovi. Kontroverznost razprave izhaja iz stališča, da je omenjena terminologija namenjena zgolj izdelkom živalskega izvora. Sama menim, da je nesmiselno spreminjati termine, ki se v praksi uporabljajo že desetletja. Prepoved uporabe sicer za večino ni bila sprejeta, je pa bil sprejet amandma, ki bo omejeval uporabo terminov za nadomestke mlečnih izdelkov na rastlinski osnovi, za katere se bodo morale uporabljati alternativne možnosti, kot na primer »sirni nadomestek« ali »jogurtov izdelek«.
Z namenom doseganja stopnje vzdržnega, obnovitvenega kmetovanja ter težnje po doseganju ciljev o podnebni nevtralnosti reforma SKP uvaja tudi koncept tako imenovanega »kmetovanja ogljika«, zametke katerega smo videli že v Podnebnem zakonu. Gre za uporabo emisij CO2 med obnavljanjem degradiranih kmetijskih površin, katerih zgornja plast v EU vsebuje približno 14 milijard ton ogljika. Uporaba ogljika v zemlji ima namreč pozitiven učinek na obnovo organskih snovi v obdelovalnih tleh, saj veča biosko rodovitnost tal, kar pomeni, da lahko poljščine, pridelane na takšni zemlji, delujejo kot »ponori« za CO2, ki bi iz ozračja letno odstranili približno 51 milijard ton CO2 in jih shranili v zgornjo plast zemlje. V kolikor bo to uspešno, bo imelo pomemben učinek na varovanje okolja, a mnogi znanstveniki še vedno menijo, da bo v prihodnosti za zmanjševanje emisij CO2 ključno zmanjševanje živinoreje, ki v Evropi prinaša 10 % vseh emisij.
Sama bi si želela, da bi bila sprejeta kmetijska reforma bolj ambiciozna na področju varovanja okolja in težnje k doseganju ciljev Zelenega dogovora, a vendarle reforma vključuje cilje, ki bodo pripomogli k doseganju ogljične nevtralnosti do leta 2050. Pri tem pa je treba vzeti v obzir dejstvo, da sprejetje zakonodajnih resolucij v parlamentu nikakor ne pomeni, da je postopek zaključen in da je to besedilo končno. Mnogi strokovnjaki ocenjujejo, da smo zgolj na pol poti. Besedila sprejetih zakonodajnih resolucij so namreč zgolj izhodišča Evropskega parlamenta za trialoge – nadaljnja pogajanja s predstavniki Evropske komisije in Sveta, kjer bodo morali soglasno sprejeti novo, končno besedilo. Pogajanja predstavljajo dolgotrajen postopek in so pri zadnji reformi SKP zajemala 56 sestankov v razponu 18. mesecev, prva pogajanja pa naj bi se tokrat, glede na napovedi visokih diplomatov, začela že konec novembra.
Kljub temu, da v reformi SKP ni zakonodajnega zagotovila o usklajevanju politik s sprejetimi cilji ZD in strategijo o biotski raznovrstnosti, se te medsebojno ne izključujejo, ampak gredo z roko v roki. Kmetijska dejavnost je neposredno odvisna od varovanja okolja, skrbi za biotsko raznovrstnost in dostopa do vode. Dejstvo je, da če ne bomo poskrbeli za kvalitetne pogoje za opraševalce, zmanjšali uporabe pesticidov, skrbeli za zmanjšanje emisij, bomo prišli do točke, ko kmetijska dejavnost ne bo več mogoča, SKP bo brezpredmetna in ostali bomo brez ključne proizvodnje hrane. Zato verjamem, da bomo ob zavedanju teh dejstev naredili korak v pravo smer – ne samo politika EU, ampak tudi vsi kmetje, gospodarstveniki in državljani, vsak po svojih zmožnostih, da bomo zmanjšali negativne učinke na okolje, saj skrb za okolje pomeni boj za boljši jutri.
Foto: Shutterstock
