Pogovor z dijaki Dijaške skupnosti Ljubljana: “Prihodnost je v vaših rokah!”

Dijakinje in dijaki, člani Dijaške skupnosti Ljubljana, so v petek, 21. maja, organizirali spletni pogovor “Dijaki Evropske unije”. Na razpravi sta poleg evropske poslanke Irene Joveve sodelovala še Nastja Orel, članica odbora Evropskega mladinskega parlamenta Slovenija, ter Petar Mrdović, mladinski delegat Republike Slovenije pri Svetu Evrope. Spregovorili so o Evropski uniji, priložnostih za pripravništva in osveščanju mladih. 

Uvodoma so se v pogovoru dotaknili najbolj aktualnih zadev, in sicer prihajajočega predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije. Poslanka Joveva je dijakinjam in dijakom pojasnila, kaj sploh pomeni predsedovanje svetu EU: “Šestmesečno predsedovanje državi, ki predseduje, prinaša nekaj prednosti in priložnosti, prinaša pa tudi neke vrste privilegiran dostop do informacij. Čeprav mora biti država seveda nevtralna in nepristranska pri pogajanjih, lahko to predsedovanje vendarle izkoristi za izpostavljanje nekih določenih prioritet. Slovenija bo v tem času postala središče, kjer se bodo odvijali sestanki na vseh ravneh.” Izrazila je pričakovanje, da aktualna slovenska vlada predsedovanja ne bo izkoristila za uresničevanje ideoloških oziroma strankarskih interesov. Želi si, da bo Slovenija to predsedovanje uspešno izpeljala, da se po koncu “ne bomo za glavo držali še bolj, kot se sedaj“.

Joveva je dejala, da prednosti članstva v Uniji vidimo, če Slovenijo primerjamo z na primer katerokoli državo Zahodnega Balkana: “Če pustim ekonomske prednosti ob strani, imamo boljše okoljske in živilske standarde, ker smo del Unije. Prost pretok delovne sile, blaga, storitev, kapitala. Večja socialna zaščita, zaščita čovekovih pravic ter zaščita manjšin in ranljivih skupin. Če pogledamo s povsem praktičnega področja je tu še uporaba mobilnih naprav in mobilnih podatkov. Uporaba teh v drugi državi članici je za nas povsem samoumevna in se ne oziramo na to, če potujemo, ker je cena povsod enaka kot doma.”

Prav tako je Joveva izpostavila, da imajo sovrstniki mladih v državah Zahodnega Balkana težji dostop do programov za mlade, kot sta Erasmus+ in Evropska solidarnostna enota, ter do pripravništev v evropskih organih. “Možnosti za različna pripravništva je res ogromno, a hkrati je tudi konkurenca velika. Mladi iz EU, pa tudi širše, se prijavljajo na razpisna mesta za pripravništva v vseh institucijah in agencijah EU. Sicer so vsa pripravništva objavljena na portalu epso.europa.eu. Lahko so krajša ali daljša, trajajo pa največ pol leta, a žal v tem trenutku zaradi epidemioloških ukrepov mladi ne dobijo povsem pristne izkušnje.”

Poslanka je mladim svetovala, da te ponujene priložnosti izkoristijo, se udeležijo izmenjave v okviru programa Erasmus+, saj bodo pridobili številna znanja in vpogled v delo na evropski ravni. Tudi sama ima odprta mesta za opravljanje pripravništva, ampak je žal zaradi trenutne situacije zaenkrat v njeni pisarni delala zgoljena pripravnica, pa še to v epidemiji primernih razmerah, ko je bil Evropski parlament skoraj mesto duhov. “Takoj, ko se vzpostavi normalen način dela, bomo s pripravništvom nadaljevali in prijavil se bo lahko kdorkoli. Prednost bodo imeli mladi, ki podobnih izkušenj še niso imeli.”

V nadaljevanju je beseda tekla o osveščanju mladih o EU in delu njenih organov. “Tisti, ki ste organizirali ta pogovor, in tisti, ki poslušate, ste vključeni in se pomembnosti informiranja že zavedate. Nagovarjati in vključevati moramo tiste, ki jih danes ni.” Joveva vidi najboljši način osveščanja v družbenih omrežjih, saj mladi te platforme vsakodnevno uporabljajo. Ključen se ji zdi tudi način komunikacije. “Tematike je treba razlagati na čim bolj enostaven način. Če bi pod neko objavo napisala “danes sem bila na trialogu o ESC-ju”, s tem ne povem veliko. Treba je poljudno pojasniti, kaj je trialog (pogajanja) in kaj je Evropska solidarnostna enota (ESC). Tudi prek projektov, kot je Poslančev dnevnik, se trudim evropske tematike razložiti na preprost način, v razumljivem jeziku. Vztrajam pri tem, da če ne znaš v eni minuti ali na eni strani povedati bistva neke najbolj zapletene tematike, se nisi dovolj pripravil ali je pač ne poznaš dovolj dobro.”  Evroposlanka je dijakinjam in dijakom zaupala, da se raje sama potrudi pri svojih zapisih na družbenih omrežjih in so to dejansko njena besedila, pa čeprav jih zaradi tega ne objavlja vsak dan. Ključno se ji zdi, da so politiki v osveščanju iskreni in nepokroviteljski.

Za konec je Joveva dijakinjam in dijakom še položila na srce, naj bodo radovedni. “Sprašujte in ostanite aktivni še naprej. Osveščajte se s kritičnim prebiranjem različnih portalov in uporabite tehten premislek. Če nekaj, kar preberete, deluje preveč dobro ali preveč enostavno, da bi bilo realno, potem gre zagotovo za lažno novico. Prihodnost je v vaših rokah!”

/0 Comments/objavil/a

Da razumeš, moraš tudi videti.

Da razumeš, moraš tudi videti.

Medtem ko vlada Republike Slovenije na svoje poslopje brezsramno izobeša izraelsko zastavo, jaz na tem mestu poobjavljam svojo reportažo, ko sem pred tremi leti – še kot novinarka na POP TV – obiskala Jeruzalem, Betlehem, Hebron in Ramalo. V nadaljevanju je povzetek pisne reportaže, medtem ko video reportažo najdete na povezavi.

Začela bom s stavkom, da si nihče ne izbere, kje se bo rodil. In če se že mi, ki tam sploh ne živimo, ne zmoremo normalno pogovarjati ali – če hočete – dogovarjati o tem konfliktu … Kako potem sploh kdo lahko pričakuje kakršenkoli dogovor med Palestino in Izraelom? Če že mi, ki v resnici nimamo pojma o življenju tam, izrečemo en sam stavek o konfliktu, dobimo nalepko ekstremnega (beri: ali si nori sionist ali pa zlobni terorist), še preden taisti stavek končamo … Kako lahko pričakujemo karkoli od Palestincev in Izraelcev? Kdo je na koncu žrtev in ene in druge strani? Nedolžni.

En teden Palestine je bil dovolj, da vsakič, ko me kdo vpraša, kako je bilo, odgovorim z eno besedo: Bizarno. Potem si pa v glavi začnem sestavljati vprašanja. Takšna, ki si jih prej res nikoli nisem.

(1) Kako je mogoče, da za pot od Ramale do Jeruzalema, torej za deset kilometrov, potrebuješ dve uri? Ker v imenu varnosti moraš priti čez kontrolne točke?

(2) Kako je mogoče, da za nek ‘normalen’ vsakdan potrebuješ več kot sto različnih dovoljenj svojih sosedov? Ker potrebuješ enega za to, da v to soseščino sploh lahko prideš, pa drugega za delo, pa tretjega za samo vožnjo do tja … Ker v imenu varnosti potrebuješ dovoljenje, da sploh lahko živiš in obstajaš?

(3) Kako je mogoče, da te praktično ves čas spremljajo ne le kamere, ampak komaj polnoletni vojaki in vojakinje, za katere niti nisi prepričan, da vejo, kaj in zakaj to počnejo? Ker te v imenu varnosti morajo nadzorovati?

(4) Kako je mogoče, da se nekdo obnaša, kot da je cel svet njegov? Ker mu v imenu varnosti prav ta svet to dopušča?

Tako preprosto je to, vse v imenu varnosti … Kajne?

Še preden sem se v Palestino sploh odpravila, sem si postavila pogoj: ali posnamem pogovore tudi z Judi ali pa ne delam nikakršne reportaže. Posnela sem jih kar nekaj, izpostavila bom tri. Dva gospoda iz judovske četrti v Jeruzalemu, Azriela in Eyala, ter deklico, ki je bila na šolski ekskurziji in mi ni želela zaupati svojega imena.

Azriel in Eyal sta govorila praktično identično: “Kdo, mi in Palestinci, kako sobivamo? Super, nikoli nismo bolje živeli. Judje smo nazaj, vse je popolno. Radi se imamo, skupaj gradimo hiše in ceste. To so naši prijatelji …” Potem pa je sledil prvi ‘ampak’: “Saj veste, obstajajo tudi zlobni ljudje, ki želijo ubijati druge ljudi.” In drugi ‘ampak’: “Scenarij dveh držav? Dveh narodov? Ne, ne, ne. To pa ne. To deželo tukaj je Bog dal nam!” Vidite, tako zelo dobro se razumejo.

Z anonimno deklico sem se pogovarjala v Hebronu. Največjem palestinskem mestu na Zahodnem bregu, ki ponekod spominja na mesto duhov. Po nekoč glavnih, ljudi polnih ulicah, je Palestincem prepovedano gibanje. Iz starega središča se jih je zato izselilo na tisoče, medtem ko nekaj sto izraelskih naseljencev varujejo mladi vojaki. Tudi nas – ekipo novinarjev in snemalcev – so, hkrati pa nam niso dovolili posneti izjave niti enega mimoidočega. Zato sem imela ‘več sreče kot pameti’ pri pogovoru z 12-letnico, ker smo ravno naleteli na šolsko ekskurzijo in se je ulica ravno toliko ‘obljudila’, da vojska ni več tako pozorno spremljala dogajanja.

“To je Izrael in Hebron je naše mesto. Absurdno je, da Palestinci tukaj živijo, ker to je naše. Vojaki nas morajo varovati, da lahko hodimo po teh ulicah, ampak to je naša država. Palestinci nas poskušajo ubiti, enako je v mojem mestu. Res! Imajo puške, imajo nože, ubiti nas hočejo.” Prebrali ste dobesedni prepis pogovora z, ponavljam, 12-letnico.

Tudi pri Palestincih bom od posnetih pogovorov v tem delu izpostavila tri: osemletnega Muhameda, 20-letnega Tamerja in starejšega gospoda po imenu Mustafa.

Tamer mi je pojasnil, da vsak Palestinec to dogajanje preživlja oziroma doživlja po svoje, predvsem pa si vsak po svoje lajša vsakdan. On, na primer, to počne s profesionalnim igranjem: “Tako zelo veliko materiala imam, da včasih kar odmislim, da je to, kar igram, naša realnost.” Svojega otroštva se spominja predvsem po tem, da ga je mati raje zapirala in puščala doma, kot mu pustila gledati karkoli mučnega. Tako je bilo pač lažje.

“Da,” mi je na vprašanje, ali je srečen – v presenetljivo dobri angleščini – v Betlehemu odgovoril Muhamed, toda takoj dodal: “Tale zid mi pa vseeno res ni všeč. Saj veste, zakaj je tukaj tako, kajne? Veste, Izraelci streljajo na nas. Vojaki. Ubiti nas hočejo.” Tudi tokrat ste prebrali dobesedni prepis pogovora z, ponavljam, osemletnikom. Zveni znano?

Mustafa je medtem precej starejši in – verjeli ali ne – pogovarjala sva se v slovenščini. Študiral je namreč fizioterapijo v Ljubljani, kamor je prišel leta 1989, pet let pozneje se je vrnil v Palestino. Ker je želel pomagati sodržavljanom in delati doma, ne glede na vse je to njegov dom, pravi.

Med pogovorom sva stala na, kot mi je zagotovil, njegovem zemljišču. Kjer je imel oljke in razno zelenjavo, a so mu Izraelci vse uničili in prepovedali kmetovanje, ker gre za območje C (oziroma območje, kjer ima Izrael tako civilne kot varnostne pristojnosti). Ima ženo, sicer Banjalučanko, ki pa jo je spoznal prav v Ljubljani, je oče štirih otrok in je begunec. Čeprav živi v hiši, pravzaprav živi v enem od begunskih kampov v Palestini, kjer se je tudi rodil: “Če se rodiš beguncu, si pač tudi ti begunec.” Nasledstvo v pravem pomenu besede, torej.

Vedno slabše je, a vedno ostane tudi upanje, mi je med drugim dejal Mustafa. O tem, ali mu je žal, da je po končanem študiju sploh šel iz Slovenije, raje ne razmišlja, ker bi ga tisti ‘kaj pa, če’ samo razžiral. Kako majhen svet, je bilo prvo, na kar sem pomislila po pogovoru z njim … Majhen za nas, zanje pa tako zelo velik. Tisti svet, ki vse to vidi in ki bi lahko kaj ukrenil. Ne v imenu varnosti, ampak v imenu miru. Pa ne, da ne more. Noče.

… In kaj menim danes? Če mislite, da sem zdaj del tega ‘velikega sveta’, ker sem vmes postala evropska poslanka, se zelo motite. Na žalost nisem, še vedno pa moje mnenje o palestinsko-izraelskem sporu ostaja enako, kar velikokrat dam jasno vedeti tudi z uradnimi pozivi pristojnim, koncev koncev pa tudi kot nadomestna članica parlamentarne delegacije za odnose s Palestino. Nesprejemljivo je nasilno, nezakonito izseljevanje Palestincev iz njihovih domov. Še bolj nesprejemljivo je, da to počne narod, ki so ga drugi izseljevali. Nesprejemljive so nedolžne smrtne žrtve, na katerikoli strani že, za to ni nobenega opravičila. Najbolj nesprejemljivo v tem trenutku pa je, da slovenski premier napiše “Stojimo ob Izraelu.” Kdo je to ‘mi’? NE v mojem imenu!

Irena Joveva

Fotografija: osebni arhiv/posnetek zaslona

/0 Comments/objavil/a

Slovensko kmetijstvo po pandemiji: samooskrba ali samo oskrba

Evropska poslanka Irena Joveva je gostila okroglo mizo o slovenskem kmetijstvu po pandemiji, ki je razkrila vse razsežnosti in pomen problema prehranske samooskrbe. Na vprašanja, kako bo Slovenija preobrazila svojo kmetijsko politiko, za kakšne projekte in kako uspešno bo črpala evropska nepovratna sredstva iz naslova Skupne kmetijske politike (SKP), kako regulirati odkupne cene in kako veliko odgovornost pri tem nosi predelovalna industrija, so  odgovarjali agrarni ekonomist iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Aleš Kuhar, strokovnjak s področja SKP dr. Aleš Krisper, predsednik Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano DZ Edvard Paulič in predsednik LMŠ Marjan Šarec, po video povezavi pa je sodelovala tudi evropska poslanka Ulrike Müller (Renew Europe), članica Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja v Evropskem parlamentu.

Evropska poslanka Irena Joveva je uvodoma pojasnila, da v zadnjem desetletju v kontekstu prehranske samooskrbe govorimo o prehranski suverenosti: »Ta pomeni predvsem pravico ljudi do zdrave hrane, lokalno pridelane po ekološko sprejemljivih trajnostnih metodah in skladno s kulturo prehranjevanja posameznega področja.« SKP je ena najstarejših politik Evropske unije in zajema kar 40 % celotnega evropskega proračuna, v prihodnosti pa bo ta v še večji meri skrbela za zaščito okolja, živali, podnebja in ohranjanja zdravih tal in vode, je dodala. »Nov predlog Skupne kmetijske politike bo iz sistema, ki nagrajuje spoštovanje pravil, prešel v sistem, kjer bo nagrajena uspešnost,« pa je v svojem nagovoru poudarila evropska poslanka Ulrike Müller.

»Nacionalni strateški načrt, ki omogoča črpanje sredstev iz instrumenta Skupne kmetijske politike, se od prejšnjih razlikuje v dveh pomembnih elementih – uveljavlja status aktivnega kmeta, zakonodaja pa ne podpira več neaktivnega kmeta. To pomeni, da mali kmetje ostanejo v prvem stebru brez neposrednih plačil, uvaja pa se zelo aktivna politika na področju združevanja,« je v razpravi opozoril Aleš Krisper, ki v številčnih majhnih kmetijah vidi velik potencial za pridelavo dodatnih količin zelenjave, možnost oživitve podeželja pa vidi tudi v razvoju javne infrastrukture, ki bi privabila mlade družine in oživila medgeneracijsko izmenjavo.

Pomemben vir sredstev za preobrazbo kmetijstva bi lahko bil tudi Sklad za okrevanje in odpornost. Podlaga za črpanje teh sredstev je Nacionalni načrt za okrevanje in razvoj, ki na žalost za kmetijske projekte in ukrepe predvideva zgolj 38 milijonov evrov. Poslanec Edvard Paulič je bil kritičen: »Najbolj zaskrbljujoče je, da so iz načrta izpadli projekti krožnega gospodarstva, namakalnih sistemov, oroševanja in drugih sistemskih rešitev, ki bi dvignile konkurenčnost slovenskih kmetijskih gospodarstev.«

Agrarni ekonomist Aleš Kuhar medtem največjo težavo vidi v tem, kako Slovenci doživljamo kmetijstvo: »Kmetijstva ne percipiramo kot ekonomski sektor, a je v svoji osnovi prav to. Je del oskrbnega sistema, ravno tako kot gozdarstvo, brez katerega ne bi imeli pohištva. Kmetijstvo niti ne proizvaja hrane, ampak surovine. Kmetje so ekstremno pomemben dobavitelj surovin in osredotočiti se moramo na to, kako izluščiti kmete, ki so sposobni narediti ta ekonomski preskok, hkrati pa poskrbeti za nek varnostni okvir za vse male kmetije, ki v to verigo niti ne želijo vstopiti.«

Da je v Sloveniji tako veliko majhnih kmetij, je treba pripisati tudi kulturnemu okolju, je menil predsednik LMŠ Marjan Šarec: »Velik problem je (ne)pravočasno predajanje kmetij, saj se mladi kmet, ki je poln idej in elana, pogosto naveliča čakanja in kmetija počasi ugasne.«

Sogovorniki so se strinjali, da je problematika nizkih odkupnih cen večplastna. »Razumeti moramo, da je diktator kupec, za njim je trgovec, ki je še večji diktator, kmet pa je zadaj, v šibkem položaju. Potrošnike moramo ozaveščati in jim razložiti, kaj je kvalitetna hrana. Tista za 0,99 evra to ni,« je izpostavil Kuhar. Kmetje bi morali izdelke intenzivneje ponujati tudi na lokalnih tržnicah, kjer lahko s ceno lažje konkurirajo trgovskim verigam, saj je posrednikov manj. Prav tako kmetijstvo potrebuje dobro podporno infrastrukturo, ki bo omogočila kulturo sodelovanja, saj bo le povezovanje kmetom omogočilo odločnejši nastop na živilsko-prehrambnem trgu, katerega del so. »Zavedati pa se je treba tudi zelo razširjenega črnega trga, do katerega so, med drugim, pripeljale tudi slabe odkupne cene,« je dodal Šarec. Surovine namreč predstavljajo manj kot petino cene izdelka, ki ga kupimo v trgovini, kar polovico si vzame trgovina. Sogovorniki vidijo priložnost tudi v nagovarjanju mladih potrošnikov, ki na nakupovanje hrane gledajo drugače od starejših generacij. Ob tem je Paulič opozoril tudi na pomen varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, ki ima premalo pooblastil: »Nastavek je odličen, izvedba pa slaba. Naloga politike je, da varuha opolnomoči do te mere, da bo lahko tudi v praksi res nekaj spremenil.«

Ob koncu so sodelujoči opozorili še na pomen razvoja ekološkega kmetovanja, ki ga kmetje morajo videti kot priložnost za razvoj na številnih področjih in kot tržno nišo. Gre namreč za trg, ki je na letni ravni vreden 50 milijonov evrov. Najpomembnejši pa je vidik sodelovanja, širšega konsenza in upoštevanja mnenj vseh vpletenih – kmetov, strokovnjakov in politike.

Posnetek okrogle mize si lahko ogledate TUKAJ.

 

/0 Comments/objavil/a

“V okviru svojih pristojnosti res izpostavljamo mlade kot prioriteto”

Pisarna Evropskega parlamenta v Ljubljani je v sklopu spletnih razprav Studio Evropa 10. maja 2021 pripravila razpravo po socialnem vrhu EU v Portu, kjer so med drugim razpravljali o prihodnosti mladih. Mladi po vsej EU so že nekaj časa v primežu individualizacije, prekarnosti in stresa. Leto spopadanja s pandemijo je njihov položaj še poslabšalo. O tem, kako mladim zagotoviti varn(ejš)o prihodnost, so spregovorili v okviru razprave z naslovom Mladi in izzivi Evropske unije, na kateri je sodelovala tudi evropska poslanka Irena Joveva.

Poslanka je uvodoma izpostavila, da so na odboru za kulturo in izobraževanje ravno danes glasovali o treh ključnih programih za mlade: Erasmus+, Evropska solidarnostna enota in Ustvarjalna Evropa. Kot poročevalka v senci je posebej izpostavila Evropsko solidarnostno enoto, kjer je poudarek zlasti na večji vključenosti. »Mislim, da se po tej krizi gotovo vsi zavedamo pomena prostovoljstva. Brez prostovoljstva ne gre, zlasti zaradi naraščajočih razlik v socialni neenakosti. Potrudili smo se, da program prilagodimo aktualnim trendom.« Ni želela govoriti o t. i. izgubljeni generaciji mladih, saj gre po njenem mnenju za posebno generacijo, upa pa, da v pozitivnem smislu.

Po besedah Joveve so ambicije na področju socialne politike visoke, vendar nekatere države članice ne želijo prepustiti nadzora evropski ravni. »V okviru pristojnosti, ki jih imamo, vendarle naredimo precej tudi na področju mladih.« Kot je dodala poslanka, je temu botrovala tudi ‘pomladitev’ Evropskega parlamenta v tem mandatu, kjer mladi in mlajši evropski poslanci izpostavljajo izzive, s katerimi se soočajo mladi, kot sta stanovanjska politika in zaposlovanje.

V nadaljevanju so se sogovorniki dotaknili tudi področja zaposlovanja in trga dela. Po prepričanju Joveve bo trg dela v prihodnje zahteval veščine in znanja, ki se pridobijo kot dodana vrednost in ne strogo iz izobraževalnega sistema. Dejala je, da je zaskrbljena, ker marsikateri sistem v Evropi, tudi slovenski, na ta prehod še ni pripravljen, saj so administrativno in normativno preveč rigidni.  Prav tako je povedala, da so na ravni EU ključne tehnološke inovacije, predrugačena uporaba informacijskih tehnologij in digitalna pismenost vseh državljanov. »Spretnosti, ki so jih delodajalci iskali že pred pandemijo in trend, ki se bo nadaljeval tudi po njej, so čustvena inteligenca, analitično razmišljanje, inovativnost in drznost, prav tako se povečuje potreba po odpornosti proti stresu. Podjetja danes zaposlujejo povsem drugačne profile. Tehnologija nas žal prehiteva in nujno bo stopiti v korak s časom, predvsem pri prilagoditvi izobraževalnih sistemov,« je opozorila.

V sklepni misli je evroposlanka Joveva omenila tudi začetek Konference o prihodnosti Evrope in mlade pozvala, naj sodelujejo v njej, saj gre za projekt, kjer bodo lahko konkretno sodelovali. Bila je tudi kritična do pokroviteljskega odnosa starejših do mladih, češ »mladi ne vedo ničesar, starejši pa vedo vse«, zato mora svoj del odgovornosti prevzeti tudi del politike, je sklenila.

V razpravi so poleg poslanke Joveve sodelovali tudi Tea Jarc, predsednica sindikata Mladi +, Anja Mager, predsednica Zveze slovenske podeželske mladine, prof. dr. Rudi Klanjšek z Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter evropski poslanec Franc Bogovič. Dogodek je potekal v dveh delih, celotni videoposnetek pa si lahko ogledate tukaj.

/0 Comments/objavil/a

Kako svobodni so evropski mediji?

Pisarna Evropskega parlamenta v Ljubljani je v sklopu spletnih razprav Studio Evropa pripravila razpravo ob dnevu svobode tiska na temo svobode evropskih medijev.  Nedavni umor grškega novinarja Giorgosa Karaivaza v Atenah je že četrti tovrstni primer v EU v zadnjih petih letih, kar nakazuje na konstantno nazadovanje medijske svobode v več državah Unije. Pandemija covida-19 je še dodatno razgalila že prej obstoječe probleme v medijski industriji in ponudila vladam po vsem svetu krinko za nadaljnje poslabševanje negativnih trendov na področju medijske svobode, varnosti novinarjev in medijskega pluralizma.

Evropska poslanka Irena Joveva je v svoji razpravi uvodoma izpostavila, da je zavlačevanje izplačil Slovenski tiskovni agenciji (STA) svojevrsten cinični manever aktualne vlade: »Še ena v vrsti stvari, iz katerih se vlada dela norca, seveda je to neupravičeno in nesprejemljivo. Spraševali so Evropsko komisijo glede dovoljenja izplačevanja državne pomoči. Dobro so vedeli, kakšen bo odgovor, ki so ga sedaj tudi dobili, a se še vedno ni nič zgodilo.« Po njenem mnenju je žalostno, da se obstoj STA, tudi simbola slovenske samostojnosti, postavlja pod vprašaj nekaj tednov pred obeležitvijo 30. obletnice ne le naše države, ampak tudi STA. »To je vse v tem vladnem duhu podreditve medijev, začenši z javnimi. Gre za ‘copy paste’ madžarskega modela,« je dodala Joveva. S tem se je strinjala tudi evropska poslanka Tanja Fajon, ki je dejala, da jo žalosti, da se mora na dan svobode medijev javnost ukvarjati z zbiranjem pomoči za preživetje medijev.

Javne medijske službe obstajajo z razlogom, da objektivno poročajo ter so hkrati kritični do dejanj in ravnanj v družbi. Zaradi te kritičnosti so novinarji v zadnjih letih vse bolj izpostavljeni grožnjam, še zlasti na spletu, pa tudi prekarnemu delu in samocenzuri zaradi političnih pritiskov, pa je poudarila direktorica Evropske federacije novinarjev (EFJ) Renate Schroeder.

Evropski poslanec Milan Zver je medtem izjavil, da v Sloveniji ni nobenih pritiskov na novinarje, saj da na sodiščih ali v kazenskih postopkih ni nobenega primera pritiska na novinarje. S to izjavo se ni mogel strinjati vodja deska EU/Balkan, Novinarji brez meja (RSF) Pavol  Szalai, ki je opozoril na dejstvo, da se pritisk ustvarja prek objav na družbenih omrežjih. »Gre za verbalne napade, neutemeljene obtožbe, spletno nadlegovanje, nenazadnje tudi lažne informacije, ki se prek družbenih omrežij širijo hitreje od resničnih. Žal še ni sistemskih ukrepov, da bi se tovrstne informacije preverjalo na način, kot se to počne v tradicionalnih medijih, kjer imajo mediji poleg pravic tudi dolžnosti. Novinarstvo je najboljše cepivo proti neresničnim informacijam.« Ob tem je Joveva pristavila, da je dovolj, če se pogleda Twitter profil predsednika vlade in drugih članov aktualne vlade, da se najde primere napadov na novinarje in medijske hiše.

Spregovorili so tudi o novi evropski zakonodaji, ki jo je na zadnjem zasedanju odbora za kulturo in izobraževanje omenil komisar Thierry Breton. Poslanka Joveva je razložila, da imajo evropske institucije omejene pristojnosti tako pri pritiskih na države članice, ki kratijo svobodo medijev, kot tudi pri ukrepih. Prepričana je, da bi pobudo za pripravo predlogov moral prevzeti Evropski parlament. »Čas nas prehiteva. Tudi politiki, ki izkoriščajo to zadnje pandemsko leto, občutek nemoči, konec koncev tudi strah ljudi, za svoje interese in cilj podrejanja, v prvi vrsti javnih medijev in nato vsega preostalega.« Strinjala se je s predstavnikom novinarjev brez meja, da bo nova medijska zakonodaja na ravni Unije potrebna tudi zaradi digitalizacije. Potrebno bo ločiti javne in zasebne medije. Treba je zagotoviti vzdržen poslovni model seveda z upoštevanjem že do sedaj sprejete zakonodaje in tudi zakonodajnega paketa aktov o digitalnih stortivah ter o digitalnem trgu.

»Žalostno je, da je potrebno regulirati medijski trg, a orodij danes enostavno ni dovolj in nekatere vlade v EU so v podrejanju medijev šle predaleč, zato je treba medijski sektor obravnavati ločeno in ga urediti na evropski ravni,« je v zaključni besedi še pojasnila poslanka Joveva.

Video posnetek razprave si lahko ogledate tukaj.

/0 Comments/objavil/a

Slovenska tiskovna agencija ni en “aha, ok”, pač pa en največji “zakon!”

“A res, a kar novinarka si? Zakon! Kje pa?”
“Na STA.”
“…”
“Na Slovenski tiskovni agenciji.”
“Aha … OK.”

Tako nekako je tekel marsikakšen pogovor, ko sem – pred desetletjem in nekaj meseci, na leto njihove 20. obletnice (kar vam pojasni tudi spodnjo fotografijo) – začela opravljati svojo prvo ‘resno’ službo. To ne pomeni, da se prejšnjih sramujem ali da so kaj manj štele, toda bile so tiste tipične študentske službe, od raznoraznih promocij kakšnih izdelkov po trgovskih centrih do dela v restavraciji. Roko na srce, tudi ta se je začela, ko sem še študirala, a vseeno je bila drugačna. Posebna.

Marsikdo ni vedel in celo še vedno ne ve za STA. Ne ve, kaj vse STA je in kaj vse STA daje, zato tisti “aha, OK” tam zgoraj. Ker marsikdo ni pozoren, ko odpre kakšen spletni portal in ne zazna, da je pod ogromno članki (so)podpisana STA. Ker marsikdo ne ve, da je STA tista z zbranimi dnevnimi napovedmi dogodkov v državi in po svetu, kar pride več kot prav tako vsem ostalim medijem kot zainteresirani javnosti. Ker se marsikdo ne zaveda, da je STA steber novinarstva v Sloveniji. Osnova vsega.

Če pade STA, pade ključni informacijski vir v državi. Padejo vsi ostali mediji (s tem mislim na medije, ki to dejansko so). Pade demokracija. Pade svoboda.

Da, novinarka sem bila na STA. In res je bilo ‘zakon’. Če sem se kje naučila hitrosti, a hkrati natančnosti, je bilo to na STA. Če sem se kje naučila korektnosti, a zato nič manjše kritičnosti, je bilo to na STA. Če sem se kje naučila razumljivega poročanja o kompleksnih vsebinah, je bilo to na STA. Večkrat sem že rekla, da si boljše odskočne deske za vse ostalo, kar je sledilo, ne bi mogla želeti. Moji nekdanji sodelavke in sodelavci so profesionalke in profesionalci v polnem pomenu te besede.

Ne le, da si že oni ne zaslužijo tega, kar se jim pod aktualno vlado dogaja, tega si ne zasluži celotna družba. STA namreč ni “samo” javni medijski servis. STA je simbol slovenske samostojnosti, ki je – tako kot naša država – na pragu 30. obletnice obstoja; s to razliko, da zanje ni jasno, kako in če jo bodo sploh dočakali.

Ker smo prišli do točke, ko ji vlada ne želi izplačati sredstev za opravljanje javne službe v nasprotju z zakonom!!! Ko namensko, brezsramno zavlačujejo s ciničnimi manevri, kot je spraševanje Evropske komisije, če ta sredstva sploh lahko izplačajo. Seveda je bilo že vnaprej jasno (tudi njim), da bo odgovor iz Bruslja pritrdilen, vendar niti to ni ustavilo vladnih manipulacij in laži, predvsem pa nadaljevanja finančnega izčrpavanja STA. Še enkrat: nezakonitega.

Prišli smo do točke, ko se en nepreklicno odstopljeni minister primitivno posmehuje temu, da s(m)o zdaj sredstva za obSTAnek agencije, s pomočjo Društva novinarjev Slovenije, začeli zbirati kar državljanke in državljani.

Prišli smo do točke, ko na žalost lahko brez kančka slabe vesti zapišem, da je ta vlada eno samo delanje norca iz vsega in vseh. Ko o medijih solijo pamet (morda bo komu bolj razumljivo, če prevedem: salting the mind) strokovnjaki za eno in edino resnico, ki mora biti absolutno prilagojena šefu. A od tega šefa so večji problem tisti, ki so zraven in so tiho. Še večji problem pa so tisti, ki se sprenevedajo.

Prišli smo do vrhunca ne zgolj vojne z mediji, ampak konkretno vojne za nadzor nad njimi. Danes je svetovni dan svobode medijev in če kdaj, je žal danes več kot jasno, da svoboda medijev postaja ogrožena tudi v demokratičnih družbah. Da, tudi pri nas. Načrtno se ustvarja ozračje sovraštva do novinark in novinarjev, načrtno se poskuša podrediti in/ali zatreti vse, ki oziroma kar ni po volji vladajočemu, načrtno se izrablja strah in občutek nemoči ljudi, načrtno se odvrača pozornost od resničnih težav. To je ciljno voden proces, ki se samo še stopnjuje. Vse to je zapakirano v narativ, da jim gre za pluralnost medijev, ob čemer ne zaostajajo z izmišljotinami, kot je ta, da so kritični mediji povezani z duhovi preteklosti. Ne gre za desno-levo politično bitko, kot skušajo prikazati, temveč za na eni strani model demokratične liberalne družbe s kritičnimi neodvisnimi mediji ter na drugi strani model avtoritarne strankarske ugrabitve države in popolne podreditve medijskega prostora.

Določena evropska zakonodaja sicer obstaja, denimo direktivi o avdiovizualnih medijskih storitvah in o avtorskih pravicah. Težava je, ker še vedno nista implementirani v vse nacionalne zakonodaje. Tu sta še akta o digitalnih storitvah in digitalnem trgu, ki bosta določala jasna pravila moderiranja vsebin na spletnih platformah. Ločeno ima Evropska komisija več orodij za pritisk na države članice, kar pa pogosto trči ob ‘real-politiko’ v Svetu, poleg tega teh orodij pogosto ni mogoče aplicirati na medijski sektor. Ravno to bi lahko spremenili z novo evropsko zakonodajo o svobodi medijev. Vmes pa …
Slovenska tiskovna agencija mora obSTAti, medtem ko vsem mora poSTAti jasno, da manipulacij in laži nikoli ne bomo mogli izkoreniniti. Lahko pa jim ne dajemo več prostora, jim ne verjamemo in jim ne dajemo več možnosti prihoda na oblast. Nikoli več.

Javni mediji so temelj vsake demokratične družbe. To vlogo STA več kot upravičuje, ta zapis pa je nastal predvsem zato, ker si delo in ljudje na STA ne zaslužijo enega “aha, OK”, pač pa en velik, največji “zakon!!!”.

Irena Joveva

Prikazna fotografija: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

/0 Comments/objavil/a

“Lažnih novic ne moreš popraviti z uradno izjavo, saj prehitro naredijo preveč škode”

Evropska poslanka Irena Joveva je bila v četrtek, 29. aprila 2021, kot glavna govornica gostja zaključnega zasedanja evropskega mladinskega seminarja Evropskega parlamenta. Tema je bila vloga Evropske unije pri podpori svobode tiska in medijske pismenosti ter pri zamejevanju lažnih in izmišljenih novic ter dezinformacij. Poslanka Joveva je mladim spregovorila tako iz izkušenj nekdanje novinarke kot tudi evropske poslanke.

Seminarja se je udeležila mednarodna skupina študentov iz Luksemburga, Poljske in Litve. Še posebej jih je zanimala vloga Evropske unije v boju proti dezinformacijam. Na ekipnih virtualnih delavnicah, ki so se odvijale v dopoldanskem času, so razvijali predloge, ideje in rešitve, ki bi lahko v tem smislu izboljšali evropsko medijsko in družbeno krajino. Predstavili so jih evropski poslanki, nato pa so jih skupaj predebatirali. Uvodoma je Joveva z njimi delila osebno zgodbo o diskreditacijah in izmišljenih novicah, ki so jih ob njenem vstopu v politiko širili politični nasprotniki. »Kljub temu je treba ostati avtentičen – to, da ne znam blefirati, da sem vljudna, a tudi neposredna in direktna, so v resnici moje največje kvalitete,« jim je pojasnila. »A ne glede na to lahko lažne novice naredijo ogromno škode. Tudi, če jih identificiraš in poskusiš popraviti z uradno izjavo, so se dotlej že preveč razširile med ljudmi,« je dejala in njihovo vseprisotnost pojasnila s fenomenom pernate blazine. Če iz nje enkrat stresemo perje, ga nikoli več ni mogoče vsega najti in pospraviti. Mladim je svetovala, da dosledno prijavljajo lažne novice in dezinformacije, saj je to zaenkrat edini način, da se zameji njihovo širjenje.

Vse tri delovne skupine so na delavnicah prišle do podobnih zaključkov. Kot najpomembnejše varuhe relevantnih in resničnih novic so mladi prepoznali novinarje. Zato so zaznali predvsem potrebo po njihovi večji zaščiti, v primeru groženj tudi policijski. Razmišljali so celo o imuniteti, ki bi novinarje ščitila pred sodnimi postopki, ki so sproženi predvsem z namenom, da bi jih utišali ali jim preprečili objavo razkritij njihovega raziskovalnega dela. Prav tako bi novinarjem omogočili brezplačen dostop do kakovostnih odvetnikov. Spletni portali bi po njihovem morali vplivnežem, ki širijo laži ali dezinformacije, začasno onemogočiti dostop, velik pomen pa so pripisali tudi vlogi izobraževanja o varni uporabi interneta ter prepoznavanju lažnih novic. Rešitev so videli tudi v spletnih ‘check pointih’, kjer bi državljani EU lahko preverili verodostojnost novic. Prav tako so javne in državne medije prepoznali kot absolutne nosilce svobode medijev.

Joveva se je z njihovimi ugotovitvami strinjala in dodala: »Zavedati se moramo, da težava ni le v vsem naštetem, težava je tudi s politiko kot tako, oziroma z načinom, kako politiki komunicirajo z ljudmi, kar velja tudi za nekatere evropske politike. Do ljudi niso iskreni, ti pa jim zato ne verjamejo in ne zaupajo. Namesto, da bi upoštevali politike, gredo zato ljudje raje na splet ali socialne medije ter sledijo ljudem in novicam, ki so očitno ‘fake’, a jih je lažje razumeti. To se je še posebej dobro videlo zdaj, v času pandemije. Novinarji so svoje delo opravili korektno, a ker s strani politike ni bilo vseh in predvsem konkretnih in iskrenih informacij, so jih ljudje, vsak po svoje, poiskali na spletu.« Ob tem je poudarila pomen boljših delovnih pogojev za novinarje, saj so ti zaradi prekarnih oblik zaposlovanja pogosto tudi ekonomsko zelo ranljivi. Zaradi tega se marsikdaj raje ne izpostavijo s poročanjem o dogodkih ali ljudeh, ki bi lahko ogrozili njihovo eksistenco.

Poslanka je še dejala, da se veseli tega, da je komisar Thierry Breton Evropskemu parlamentu pred kratkim predstavil možnost priprave evropske zakonodaje o svobodi medijev. Pristojnosti Evropskega parlamenta in Komisije so sicer omejene, a je kljub temu treba storiti kar največ, da javni mediji ostanejo v službi državljanov in ne političnih strank. Ob koncu srečanja se je Joveva mladim zahvalila za sodelovanje in za odlične ideje. Svetovala jim je, da še naprej ostajajo aktivni in udeleženi v vse procese ter da ohranjajo stike s političnimi zastopniki in jim redno posredujejo svoja mnenja, komentarje, ideje in tudi kritike.

/0 Comments/objavil/a

“Zdravje bi moralo vedno biti na prvem mestu”

IPOPI – mednarodna organizacija bolnikov s primarnimi imunskimi pomanjkljivostmi (PID) – je tokratni 17. forum EU PID organizirala na temo boja proti raku. Virtualni forum sta gostili poslanki Evropskega parlamenta Irena Joveva in Deirdre Clune. Odnos med rakom in PID je zapleten, zato je forum zagotovil platformo za razpravo o posebnih vidikih bolnikov s PID pri ukrepanju na področju oskrbe ter preprečevanja in zdravljenja raka.

Poslanka Irena Joveva je v uvodnem nagovoru poudarila, da gre za področja, ki jih EU v zadnjih letih dejavno obravnava in so ključna za izboljšanje življenja bolnikov z redkimi boleznimi ter izvajanje načrta za premagovanje raka, saj gre pri slednjem za diagnozo, ki ima pomemben vpliv na bolnike, hkrati pa močno vpliva na življenje njihovih družin in prijateljev.

“Bolniki z določenimi primarnimi imunskimi pomanjkljivostmi imajo večje tveganje za razvoj raka, prav tako za pojavnost več različnih vrst raka, vključno z rakom materničnega vratu. Še pomembneje pa je, da imajo vsi bolniki v času koronske krize omejen dostop do svojih zdravstvenih storitev, diagnoz raka pa je manj. Nisem strokovnjakinja, vendar se pri delu v Evropskem parlamentu zavedam, da je rak materničnega vratu eden od štirih najpogostejših malignih tumorjev, ki prizadene ženske po vsem svetu in vsako leto v EU povzroči več kot 13.000 smrtnih primerov. V kombinaciji z večjo incidenco in diagnozo določenega stanja PID postane očitno, da bi morali tudi to politiki upoštevati pri izvajanju načrta za boj proti raku in drugih politikah glede raka in raziskav, predvsem pa pri gradnji naše zdravstvene unije v EU,” je poudarila poslanka in izrazila željo, da bi bili pri populaciji visoko tveganih bolnikov uspešnejši pri zgodnjem odkrivanju raka. Po njenem mnenju tovrstni forumi pomagajo pri razumevanju področij, na katera se bo treba v prihodnosti osredotočiti, ter pozitivno vplivajo na razvoj dobrih idej za oblikovanje prihajajočih politik in zakonodaj.

“Pandemija je na vseh področjih močno prizadela naše zdravstvene sisteme ter povečala vrzel pri zdravljenju in diagnosticiranju raka. To je budnica za vse nas, da okrepimo zdravstveno unijo in odpravimo pomanjkljivosti v naših sistemih,” je povzela Joveva, ki med pomembnejšimi prioritetami vidi krepitev usklajevanja na ravni EU pri soočanju s čezmejnimi nevarnostmi za zdravje ter posodobitev regulativnega okvira in podporo raziskavam ter tehnologijam. Na podlagi razprave o načrtu Evrope za boj proti raku pa bodo v Evropskem parlamentu pripravili tudi poročilo o pobudi, ki bo vodilo Evropsko komisijo pri pripravi načrta, s tem, da bi ti ukrepi lahko bili širše uporabni tudi za ljudi z drugimi kroničnimi boleznimi. “Brez ljudi ni Evrope in zdravje bi moralo biti vedno na prvem mestu,” je zaključila poslanka Joveva.

/0 Comments/objavil/a

“IZZIVI TRGA DELA: Kaj nam je prinesel COVID-19 in kaj nam prinašajo demografske spremembe?”

Evropska poslanka Irena Joveva je pripravila okroglo mizo na temo izzivov trga dela v luči sprememb, ki jih je prinesel covid-19 ter demografskih sprememb. Njeni sogovorniki so bili prof. dr. Jana Javornik, profesorica na University of Leeds, raziskovalka ter nekdanja generalna direktorica direktorata za visoko šolstvo, mag. Ksenija Klampfer, nekdanja ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, dr. Jure Knez, predsednik Kluba slovenskih podjetnikov ter soustanovitelj in tehnični direktor Dewesofta in Marjan Šarec, predsednik LMŠ.

Soočanje s pandemijo je v Evropski uniji povzročilo naraščanje brezposelnosti. Evropska poslanka Joveva je s sogovorniki iskala odgovore na to, kako v procesu obnove gospodarstva povečati dodano vrednost na zaposlenega in odpornost delovne sile na morebitne prihajajoče nove turbulence ter digitalne in zelene industrijske revolucije.

Slovenija je še vedno močno vpeta v storitveno dejavnost ter – kot izvoznica – v avtomobilsko industrijo, je izpostavil Marjan Šarec in dodal: »Pomembno bo, kje se bo Slovenija našla v izzivih, ki so zelene narave, in kako se bo soočila s to preobrazbo. Pri vprašanjih, ki niso ideološke narave, bi bilo treba postaviti agendo za več mandatov vnaprej, vsaj za dvanajst let, in ji slediti.«

Trg dela se je na pandemijo odzval hitro, so pa razmere razgalile tudi vse težave prekarnih zaposlitev in še bolj pokazale, kako nevarne so, saj posameznike in njihove družine izredno hitro pahnejo v socialno stisko. Sogovorniki so se strinjali, da sta subvencioniranje čakanja na delo in skrajšanega delovnika ukrepa, ki sta se izkazala za dobra že v času recesije, še pomembnejša pa je politika aktivnega zaposlovanja in vseživljenjskega izobraževanja.

»Gospodarstvo prehaja iz gospodarstva znanja na gospodarstvo veščin. Prihajamo v čas, ko diploma ne bo več dovolj. Tehnološki razvoj je brutalen in če mu delavec ne bo sposoben slediti, bo težko obdržal službo,« je poudarila Ksenija Klampfer in bila tudi kritična do delodajalcev: »Šokantno je, da delodajalci v Sloveniji izjemno malo vlagajo v izobraževanje kadra, starejših od 43 let pa sploh več ne izobražujejo.«

Jure Knez je pojasnil, da v podjetju Dewesoft inženirski kader dodatno izobražujejo še tri do pet let, zato odhod delovne sile predstavlja izredno velik strošek.

Vse bolj izrazita medtem postaja plačna neenakost, saj je pandemija vplivala na tiste dele gospodarstva, ki v velikem odstotku zaposlujejo žensko prebivalstvo: trgovina, gostinstvo, turizem, storitve. Jana Javornik vidi težavo tudi v splošni klimi v Sloveniji, ki postaja zelo nenaklonjena enakopravnosti spolov in enakosti nasploh. »Ob tem epidemija zelo radikalno odpira vprašanje skrbstvenega dela, ki ga ne moreš urejati z algoritmi, ampak ga mora nekdo opraviti. Tu ostaja potreba po zlasti ženskem delu, politika pa mora poskrbeti, da se delovni pogoji v tej branži izboljšajo,« je še pristavila.

Irena Joveva pa je opozorila tudi na demografske spremembe: »Stara celina se stara. Delež Evropejcev naj bi do 2070 predstavljal le še štiri odstotke svetovnega prebivalstva. Na odboru za zaposlovanje in socialne zadeve (EMPL), katerega nadomestna članica sem, se zavzemamo za izpopolnjevanja in prekvalifikacijo starejših in ranljivih skupin, s čimer se bodo lahko prilagodili trgu dela.«

Po mnenju Javornikove je staranje prebivalstva lahko svojevrsten izziv, saj mladi prinašajo agilnost, starejši pa znanje in modrost, prilagoditi pa moramo le ustaljene načine dela. Tako imenovani starizem v naši družbi namreč ni uperjen le proti starim, pač pa tudi proti mladim. Agilnost sistema zaposlovanja in upokojevanja je ključna, a je v Sloveniji žal še vedno zelo toga.

Kot je izpostavil Knez, pa smo starejše naredili težje zaposljive sami, saj zaposlenim starejšim ne ponudimo možnosti, da bi ostali zadovoljni. Kot primer prilagajanja je navedel štiridnevni delovnik, ki ga omogoča enemu od svojih vrhunskih (starejših) inženirjev.

»Zavod za zaposlovanje postaja most med zaposlitvijo in čakanjem na upokojitvijo,« je dodala Klampferjeva, ki vidi zaupanje med delavcem in delodajalcem kot sveti gral moderne kadrovske politike: »Prilagoditi moramo ergonomijo delovnih mest, odpraviti stereotipe do starejših, izboljšati odnose na delovnem mestu in vpeljati kadrovsko politiko, ki omogoča izobraževanje starejših,« je povzela.

Joveva je v delu, ki je bil namenjen iskanju rešitev za dvig dodane vrednosti, navedla paradoksalen podatek, da imamo v okviru Inštituta Jožef Štefan mednarodni center za umetno inteligenco, priznan s strani UNESCA, medtem ko država v celoti zaostaja za evropskim povprečjem digitalne razvitosti. Javornikova v begu možganov vidi pozitivne posledice, saj si v tujini nabirajo dodatne kompetence, toda možgani morajo krožiti: »Da pa bi se to zgodilo, moramo biti do tujcev prijazna družba, kar Slovenija ni, ter imeti primerno prilagojen trg dela za visoko kvalificiran segment.« Ob tem Knez vidi večjo dodano vrednost tudi v povezovanju gospodarstva z izobraževalnim sistemom: »Trende in razvoj lahko v našem podjetju predvidimo za pet do sedem let vnaprej in se jim prilagodimo. Gre za specifična znanja, ki jih ni mogoče dobiti samo na fakultetah.« Za konec je Javornikova izpostavila še enega izmed stereotipov: »Sodoben trg dela zaposluje vsaj štiri generacije in čas je, da v Sloveniji prenehamo ves čas govoriti o digitalni nepismenosti. Moramo se zavedati, da je internet izumila ravno generacija ‘boomerjev’, ki prav zdaj zaključuje svojo karierno in delovno pot.«

Celotno razpravo si lahko ogledate TUKAJ.

/0 Comments/objavil/a

“ROLLER COASTERJI NAMESTO DOBREGA ZGLEDA: Prava<->vladavina, pravi mediji in prav(n)a država.”

Evropska poslanka Irena Joveva je v četrtek, 15. aprila 2021, gostila okroglo mizo ROLLER COASTERJI NAMESTO DOBREGA ZGLEDA: Prava<->vladavina, pravi mediji in prav(n)a država.

Razprava je bila razdeljena na dva sklopa: v prvem delu so bili sogovorniki evropske poslanke Irene Joveve podpredsednica Evropske komisije ter komisarka za vrednote in preglednost Vera Jourova, slovaški evropski poslanec Michal Šimečka ter profesor evropskega prava Alberto Alemanno. Obravnavali so širšo evropsko sliko, iskali odgovore na vprašanja v zvezi z mehanizmom vladavine prava, na podlagi tega pa spregovorili tudi o državah kršiteljicah in se dotaknili alarmantnih razmer v medijih. Razpravljalci v drugem delu pa so bili predsednik LMŠ in nekdanji premier Slovenije Marjan Šarec, namestnik direktorja Mednarodnega inštituta za tisk Scott Griffen, profesor novinarstva in medijskih politik Marko Milosavljević ter odvetnica in specialistka za medijsko pravo Jasna Zakonjšek. Z Ireno Jovevo so iskali in preigravali scenarije možnih rešitev glede trenutne situacije v Sloveniji.

Komisarka Vera Jourova je izrazila zaskrbljenost zaradi nazadovanja temeljnih evropskih vrednot. V mehanizmu vladavine prava vidi orodje, ki bo lahko izpolnjevalo svojo nalogo. Pojasnila je, da Komisija pospešeno pripravlja smernice za uporabo omenjenega mehanizma, saj si ne želijo, da morebitna sprožitev mehanizma ne bi zdržala presoje Evropskega sodišča. Koncept pravne države namreč ni reduciran zgolj na delovanje sodstva, pač pa zajema širše vidike demokratične družbe, kot so boj proti korupciji, varovanje človekovih pravic ter svoboda in pluralnost medijev. »Poročilo o vladavini prava v Sloveniji zajema več pozitivnih vidikov, na primer dober sistem za boj proti korupciji. Je pa komisija izrazila zaskrbljenost glede svobode medijev, nekaterih napadov na novinarje, še posebej pa so zaskrbljujoči dogodki v zvezi s financiranjem STA,« je povzela situacijo v Sloveniji, ob tem pa dodala, da spremljajo pritiske na medije, ki se dogajajo tako s strani kapitala kot tudi s strani politike ter pristavila: »Vse države članice morajo priznati vlogo medijev kot enega izmed stebrov demokracije. Namesto da bi jim oteževali delo, bi jim morali omogočiti boljše pogoje za delo.« Nedavne žaljive tvite predsednika vlade Janeza Janše, ki jo je zaradi sodelovanja na predmetni okrogli mizi označil za podpornico ljubiteljev rdeče zvezde, pa je komentirala: »Vedno se rada odzovem na povabilo na vsak pogovor, kjer se soočajo mnenja in kjer lahko pojasnim delo Komisije. Vrednote se ne bodo branile same in naša naloga je, da to počnemo. Vedno sem pripravljena na pogovor in sodelovanje z odprtimi kartami, četudi bi me povabil kdo drug.«

Evropska poslanka Irena Joveva je med drugim opozorila, da je pomembno omeniti, da mehanizem vladavine prava ni namenjen zoper določene države, ampak se uporablja za vse, in sicer na podlagi objektivnih meril. Res pa je tudi, da je v nekaterih državah članicah več kršitev pravne države: »Vprašanje vladavine prava ni nacionalna politika in ni ideologija.«

Evropski poslanec Michal Šimečka je poudaril, da je situacija na terenu vedno slabša: »Tisti, ki ne želijo vladavine prava, delujejo bistveno hitreje, kot pa jih mi lahko ustavimo s svojimi orodji. Previdnosten pristop enostavno ni pravi. Če bomo v eni ali več državah članicah dopustili, da se vzpostavijo nedemokratični režimi, bo to začetek konca EU. Da EU deluje, moramo imeti enake politike in zaupanje, ki izhaja iz pojmovanja, da so vse države članice demokracije.« Dodal je še, da je težko zaščititi medijsko svobodo, če ni moč uporabiti mehanizma vladavine prava: »Zelo pomembno je, ali je nek nacionalni medij neodvisen, ali vlada diskriminira manjšine ali ne, ali tolerira sovražni govor ali ne. Vidimo, da gre na Poljskem in Madžarskem to z roko v roki. Predsednica Evropske komisije je povedala, da komisija išče poti, kako zaščititi medije, zato čakam, kdaj se bo to zgodilo; nenazadnje tudi s finančno podporo neodvisnim medijem na vseh ravneh. Najboljše, kar lahko naredimo za novinarstvo, je, da kupimo dober lokalni časopis.«

Tudi profesor Alberto Alemanno je bil oster do Evropske komisije, saj meni, da je pretirana previdnost zaradi morebitne izgube primera pred Evropskim sodiščem slaba: »Komisija ne izrablja vseh pristojnosti za uveljavitev vladavine prava. Težavo vidim v tem, da Komisija nima zadostne politične podpore, hkrati pa bi se lahko oprla na civilno družbo in nevladne organizacije. Svoje bi lahko odigrali tudi deležniki v gospodarstvu, ki bi lahko postali veliko bolj politični.«

»Vladavina prava je osnovni postulat Evropske unije in Slovenija s tem nikoli ni imela težav. Do sedanje vlade,« pa je povedal predsednik LMŠ Marjan Šarec. »Sam sem deležen napadov že, odkar sem stopil v predsedniško družbo, za novinarje pa je takšen odnos do njih šok. Ta šok je nameren, da bi se ustrašili in odnehali. Izčrpavanje STA je kot obleganje mesta, ki ga izčrpavaš in stradaš, dokler ne popusti. Novinarji ne smejo pokazati strahu. Ekstremizma ni tako veliko, je pa glasen. Moramo ravnati samozaščitno in se angažirati, ko bodo volitve.«

»Težko je reči, da je Slovenija kopija Madžarske, vidimo pa, da obstajajo enaki načini, s katerimi se skuša diskreditirati novinarje, tudi s strani politike. Zmerja se jih z izdajalci, sovražniki nacionalnih vrednot in velik problem je to, da bodo ljudje začeli na njih gledati kot na tarče,« je izpostavil predstavnik IPI Scott Griffen. Ker so javni zavodi tesno vezani na javno financiranje, jih vlade lažje spodkopljejo, zato je pomembno, da se za obstoj neodvisnih javnih medijev in agencij borimo. Nenehni napadi na novinarje iz najvišjih pozicij v državi vplivajo na njihovo delo, zato je treba vzpostaviti vzdušje koalicije demokratičnih ustanov v demokratični družbi, je dejal.

Odvetnica Jasna Zakonjšek je pojasnila, da je v zvezi z delom novinarjev dopustna ostra kritika. V trenutku, ko pa kritika preide na zasebno sfero, to ni več nekaj, kar bi morali novinarji trpeti. Aktualna vlada še zdaleč ni edina vlada, ki bi ji bili novinarji na poti. Zaradi narave njihovega dela so zoprni vsaki vladi, ker sprašujejo tudi neprijetne stvari. Zaradi družbenih medijev in neposrednega dostopa do volilne baze pa se je intenziteta napadov bistveno povečala. »Demokracija ne stoji in ne pade samo na svobodnem novinarstvu, ampak tudi na pravosodju in zaupanju vanj. Pozornost mora biti na vseh institucijah demokracije,« je še poudarila.

Profesor Marko Milosavljević je v razpravi veliko pozornosti namenil vulgarnemu in škodoželjnemu komuniciranju z javnostjo aktualnega predsednika vlade, ki pa ga ne preseneča. Opozoril pa je na tendence podrejanja medijev: »Prvi korak je javna televizija in STA, sledijo dogovori z lastniki zasebnih medijev – bodisi, da se jih prestraši, utiša ali da zmanjšajo svojo mejo kritičnosti.« Celotna kritična in demokratična slovenska javnost bi po njegovih besedah morala nastopiti usklajeno in pokazati svojo demokratično držo: »Živimo v EU, živimo v demokraciji in časi avtokratov so minili. Za to sta potrebni odločnost in odsotnost strahu. Uspeh ljudi, ki funkcionirajo agresivno, je ogrožen, ko se jih ne bojimo.«

Celotno razpravo si lahko v originalu pogledate spodaj:

/0 Comments/objavil/a