Odbor za kulturo in izobraževanje (CULT) je danes, 25. februarja 2021, znova razpravljal o zavrnitvi državljanske pobude Minority SafePack s strani Evropske komisije. Poslanka Irena Joveva je izrazila veliko razočaranje nad razpletom dogodkov in poudarila pomen vključevanja državljanov EU v proces odločevanja.

Minority SafePack je evropska državljanska pobuda, ki jo je podpisalo več kot 1,2 milijona državljanov Evropske unije. Vsebuje devet predlogov ukrepov za zaščito narodnih in jezikovnih manjšin. Decembra je na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta potekala razprava o omenjeni pobudi. Poslanci so z veliko večino sprejeli tudi resolucijo v podporo Minority SafePack. S tem je Evropski parlament Komisiji dal jasen signal, da naj prične z zakonodajnim postopkom na podlagi predlogov pobude. Evropska komisija pa je predlog zavrnila z obširno obrazložitvijo, da lahko manjšine posegajo po drugih ukrepih, ki jih že vsebujejo obstoječi programi EU. Pri tej odločitvi Komisije ne gre le za ignoranco državljanov EU, gre tudi za klofuto Evropskemu parlamentu, ki je resoluciji izrazil močno podporo.

Na odboru za kulturo je danes potekala razprava o odločitvi Komisije. Poslanka Joveva je izrazila veliko razočaranje nad razpletom ter poudarila, da je Komisija zamudila odlično priložnost in s tem prezrla kritični vidik participativne demokracije: “Evropo želimo približati državljanom in jim pokazati, da imajo njihove ideje, ki so pogosto briljantne, prostor za vključitev v evropsko zakonodajo. Zato takšni (ne)ukrepi Komisije kažejo na njihovo pomanjkanje odzivnosti in spoštovanja sodelovanja državljanov. In to ni samo neprimerno, ampak nesprejemljivo.” Po mnenju Joveve Komisija ni izpolnila pričakovanj, ki se nanašajo na temeljne vrednote EU – zaščito pravic vseh državljanov, vključno z manjšinami, in to kljub temu, da je Parlament potrdil njihovo upravičeno pobudo.

“Borila se bom za glas naših državljanov in za dejansko izvajanje takšnih pobud, saj jih nikoli ne bi smeli prezreti. To lahko storimo le z boljšim in natančnejšim spremljanjem odzivov državljanov. Za zagotovitev zaupanja v našo Unijo je nujna večja preglednost v postopku odločanja. Sem za Evropo, ki bo bližje lokalni ravni.”

Dodala je še, da vključujoča Unija temelji na zaupanju. Naloga evropskih poslancev je, da izrazijo težave, zanimanja, ideje in zahteve državljanov, kar so poskušali zagotovili tudi z instrumenti za udeležbo državljanov. “Kot predstavnica mlajše generacije Evropejcev bi rada slišala vaše ideje o spodbujanju in izboljšanju udeležbe državljanov. Kako jih boste prepričali, da bo upoštevan njihov angažma in ustrezni nadaljnji ukrepi ter pravni ukrepi?” je za konec izzvala Komisijo.

 

 

 

 

 

Pojdimo lepo po vrsti…

April, 2020. V Evropskem parlamentu v resoluciji izglasujemo, da naj Evropska komisija predstavi sveženj ukrepov za okrevanje in se obnova evropskih gospodarstev financira z izdajo skupnih obveznic, zagotovljenih v proračunu EU.

Maj, 2020. Potrdimo resolucijo, v kateri zahtevamo, da naj za te obveznice jamči proračun EU in naj se oblikuje načrt za odplačilo. Zamišljen je sklad kot glavni del celotnega svežnja za zagotovitev naložbene spodbude v višini 2000 milijard evrov. Sočasno si za evroobveznice močno prizadevajo države, ki so bile v tej krizi še posebej močno prizadete, predvsem Italija in Španija, hkrati pa so te države v primerjavi z drugimi bolj zadolžene in nimajo toliko manevrskega prostora za fiskalne spodbude, kot recimo Nemčija ali Nizozemska.

Junij/julij, 2020. Vse skupaj je edinstvena priložnost; ne samo zaradi totalne panike in prežeče socialne katastrofe, ki jo je ustvarila zdravstvena kriza, temveč tudi, ker je bil to čas resne preizkušnje evropske solidarnosti in prevpraševanja smiselnosti same EU. Spomnimo se samo, kako so se države sebično borile na trgu za nakup zaščitne opreme in medsebojnega obtoževanja, ki je temu sledilo. Kakorkoli že, po sočasnem trudu Komisije, Parlamenta in nekaterih držav članic sta (takratna) nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron dosegla načelni dogovor o 500 milijardah evrov “nepovratnih sredstev”, ki jim je Komisija dodala 250 milijard posojil, na koncu pa so se zaradi vztrajnega nasprotovanja t. i. “varčnih držav” na julijskem Svetu voditelji držav članic dogovorili za razmerje 360 milijard posojil in 390 milijard “nepovratnih sredstev”; od slednjih gre 77,5 milijard sicer za dopolnitve nekaterih že obstoječih programov, kot sta Obzorje in InvestEU, ali pa za ustanovitev nekaterih novih programov, kot je ReactEU.

Februar, 2021. Na plenarnem zasedanju poslanci z veliko večino izglasujemo instrument/sklad za okrevanje in odpornost (RRF). Če so se voditelji držav članic na julijskem vrhu pogajali predvsem o višini teh sredstev (poleg večletnega finančnega okvira) po različnih programih, smo v Parlamentu skupaj z nemškim predsedstvom, seveda na osnovi predloga Komisije, ta mehanizem programsko dopolnili.

Evropski parlament je potrdil zgodovinski sklad za obnovo in okrevanje. Sedaj so na vrsti nacionalni načrti, ki jih morajo države članice oddati do aprila na podlagi te uredbe. Od tega bo odvisna uspešnost celotnega #RRF. Slaba implementacija bi bila zgodovinska polomija. pic.twitter.com/k9r66fVthy

— Irena Joveva (@IJoveva) February 10, 2021

Ta sklad, za katerega se EU prvič v takšni meri, kot celota (kot en političen subjekt) zadolži na finančnih trgih in nato neposredno financira države članice, je resnično zgodovinski trenutek. Ne le, da je to znak solidarnosti in enotnosti med državami članicami, hkrati se s tem spreminja sam ustroj EU, saj se premikajo politična ravnovesja in nekako smiselno je, da če se ena politična enota zadolži za svoje članice, prevzame tudi odločnejšo vlogo pri samem upravljanju teh naložb. V slovenskem prostoru se medtem terminologija uporablja prelahkotno. Denimo “nepovratna sredstva”, ki jih bo država dobila od EU, uporabljajo na način, kot da so ta sredstva zastonj. Resda so nepovratna v razmerju Unija-država, a jih bo EU odplačevala 30 let, do leta 2058. Zato je bila ključna zakonodaja o t. i. novih lastnih sredstvih, ki jo Parlament zahteva že nekaj let in smo nedavno končno sprejeli vsaj zavezujočo časovnico implementacije teh sredstev. Ta so namreč ključna, da breme dolga ne pade na države članice oziroma evropske davkoplačevalce, temveč na digitalne velikane in velike industrijske onesnaževalce z davkom na plastiko, digitalnim davkom, razširitvijo trgovanja z emisijskimi kuponi in vpeljavo mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah. Poleg te je bilo bistveno tudi sprejetje zakonodaje o mehanizmu vladavine prava, ki bo v teoriji zaščitila ta evropska sredstva pred korupcijo in onemogočala nadaljnje drsenje nekaterih držav v avtoritarizem.

Vendar… Ostanimo pri tokratnem sprejetju sklada za okrevanje in odpornost. Evropski parlament je zagotovil, da se sredstva stekajo k šestim ključnim področjem in vseh šest naj bi zagotavljalo, da bodo EU sredstva porabljena za prioritete: ozelenitev, digitalizacija, konkurenčnost, socialna in teritorialna kohezija ter politika za “naslednjo generacijo”, torej za mlade. Poleg jasno določenih ciljev 37 % za podnebje in 20 % za digitalizacijo v regulaciji sicer ni specifičnih določb za ostale prioritete, a morajo biti vključene v nacionalne načrte, da bi Komisija odobrila sprostitev sredstev. Sami cilji – poleg okrevanja in odpornosti – so zapisani; tudi pripravljenost na krize, strateška avtonomnost EU, reference na Podnebni zakon, ki predvideva zmanjšanje emisijskih izpustov za 55 % do leta 2030 ter, morda najbolj pomembno, dodana vrednost načrtov za EU. Pogoj za izplačila je, da nacionalni načrti ne bodo polnili proračunskih lukenj ali ponavljajočih se nacionalnih proračunskih izdatkov. Sredstva prav tako ne smejo iti za projekte, ki bi ogrožali varnost EU ali kršili “do not harm principle”. Jasno je omenjena tudi t. i. “Taxonomy”, klasifikacija zelenih naložb, kar naj bi omogočilo jasno metodologijo za merjenje porabe za smotrne namene. Jasno je omenjena tudi obveznost naložb za biotsko raznovrstnost, kar gre z roko v roki s prihajajočimi EU strategijami in akcijskimi načrti “Od vile do vilic”, “Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030”, “Akcijski načrt za krožno gospodarstvo” in drugih. Države članice morajo prav tako zagovarjati svoje načrte, da ti prispevajo k enakim možnostim in rešujejo spolno diskriminacijo. Same investicije morajo iti vzporedno z reformami, ki so specifično določene za države članice znotraj t. i. evropskih semestrov. Ta del je ključen za vključitev socialnih partnerjev, akademske sfere, sindikatov, podjetij in širše javnosti, saj brez teh ni moč sprejeti določenih reform različnih sektorjev. To se veže tudi na nujno določbo znotraj same regulacije, da bodo morale države članice ponuditi razlago, kako so se posvetovale s civilno družbo ter kako so vključile njihove predloge.

Skratka, sama osnova regulacije je zelo dobra, zapleta pa se pri sami izdelavi nacionalnih načrtov in verjetno se bo tudi pri sami izvedbi črpanja teh sredstev. V Sloveniji, recimo, je glavni problem to, da te načrte skrivajo kot vojaško skrivnost, namesto da bi za porabo javnega denarja odprli javno razpravo in vključili vse deležnike, kot to predvideva tudi regulacija EU in kar bodo tako ali tako morali pojasniti v naslednjih korakih, saj jih bomo preverjali v EU institucijah. To je edinstvena priložnost za korenito preobrazbo slovenskega gospodarstva in družbe v skladu s cilji, ki so zelo jasno postavljeni na EU ravni. Če naredimo slab program za nesmotrne projekte, izgubimo možnosti za razvojni potencial Slovenije ali – še slabše – zaradi različnih napak ta sredstva črpamo počasi oziroma celo sploh ne. PKP-ji so bili (bolj ali manj uspešno) predvsem za blaženje posledic zdravstvene, gospodarske in socialne krize, ta sredstva pa so namenjena za prihodnji razvoj.

Tveganje je sicer dvakratno; prvo je to, da so ta sredstva premajhna za oživitev gospodarstva EU in temeljito preobrazbo na zeleni osnovi, kar bi lahko pomenilo dodaten zaostanek za preostalimi deli sveta, predvsem ZDA ali Kitajsko, drugo pa to, da Slovenija z nepremišljenimi projekti ali slabo izvedbo zaostane za drugimi, bolj uspešnimi državami članicami. Arbitrarni projekti brez jasne vizije transformacije družbe in prilagajanja gospodarstva novi industrijski realnosti za želeni razvojni potencial bi bili zamujena priložnost. Tiste države, ki bodo bolj izkoristile te možnosti, bodo v bistveno boljšem položaju v naslednjih desetletjih. Iskreno, zdi se, da bo ta “fiskalna spodbuda” največja in najbolj pomembna za naslednje desetletje.

Ta teden sem nagovorila Evropski parlament v razpravi o tem skladu in pozvala Komisijo, da prevzame odločno vlogo pri upravljanju tega sklada. S tem sem jim želela jasno povedati, da morajo poskrbeti za to, da so nacionalni načrti dobri in je implementacija takšna, kot mora biti. Seveda si želim, da ta sredstva čimprej pridejo do držav članic in nenazadnje bodo kljub visokim številkam premalo in za marsikaj tudi prepozno, vendar bodo nadaljnji koraki ključni. Zato Komisija mora zagotoviti, da gredo sredstva za pravi namen. Poleg tega bodo v naslednjih korakih nacionalni načrti in implementacija programov  javni, vključno s “semaforjem”, ki bo sledil reformam in investicijam po teh načrtih. Na pol leta bodo morale države članice pošiljati poročila Komisiji, Evropski parlament pa bo imel možnost zasliševati Komisijo glede izvedbe. Četudi sedaj slovenska vlada skrbno varuje vse podatke (kar je samo po sebi kontraproduktivno), bodo ti načrti torej javni in jih bodo pregledovali ne samo v Komisiji in na Svetu, temveč tudi v Parlamentu in širši javnosti. Seveda pod pogojem, da te načrte pred tem Komisija po skrbni obravnavi (aprila naj bi države predložile načrte) predlaga za odobritev in jih na Svetu ne blokirajo. Komisija je sicer močna ravno toliko, kolikor ji to dovoljujejo države članice, sedaj pa je trenutek, da politično vlogo tako pri mehanizmu vladavine prava kot pri implementaciji sklada za okrevanje odigra suvereno ter v skladu z EU zakonodajo in lastnim mandatom.

Okvir #RRF je odličen, a zapleta se pri izvedbi. Je prav, da države v pripravo nac. načrtov ne vključujejo javnosti? V načrte za porabo JAVNEGA denarja, ki naj bi bil za PRIHODNJE generacije? Ni. Države morajo projekte izpeljati smotrno, sicer še tako odličen okvir ne bo dovolj. pic.twitter.com/L6gnW5gjzJ

— Irena Joveva (@IJoveva) February 9, 2021

V Parlamentu smo torej zaključili naš del oblikovanja in sprejetja okvira za sklad zgodovinskih razsežnosti, sedaj pa so na vrsti države, da oblikujejo ambiciozne načrte. V nadaljevanju si medtem mora EU kot celota, predvsem pa mi v Evropskem parlamentu, prizadevati za hitro vzpostavitev novih lastnih sredstev, da se ta dolg vzdržno in na pošten način odplača, ter za to, da se naredi ta sklad trajen in ne enkraten (kar je bil pogoj varčnih držav članic in tudi Nemčije), hkrati pa je treba reformulirati škodljiv Stability and Growth pact, ki je Evropo po finančni krizi pahnil v leta stagnacije. V ECB so to že predlagali, zdaj smo na vrsti mi. Dolgo se že govori, da bi morala fiskalna politika dopolniti monetarno in sedaj, ko so padle prenekatere ekonomske dogme, je trenutek pravi. Ta sklad je dokaz, da se da doseči to, kar je bilo še pred enim letom nepredstavljivo in brez dvoma je to mogoče ponoviti. “Hamiltonian trenutek” ali ne, bil je odločen korak v pravo smer. Naslednji meseci bodo ključni. In resnično upam, da se zaradi neodločnosti Komisije ali neambicioznosti držav članic te strukturne spremembe in zgodovinska priložnost preobrazbe ne končajo klavrno.

Fotografija: EP/Alexis Haulot

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen se je v torek, 2. februarja 2021, udeležila srečanja naše politične skupine v Evropskem parlamentu, Renew Europe, da bi razjasnila in odgovorila na številna vprašanja o strategiji cepljenja. Poslanci Renew Europe smo pozvali Komisijo, naj izboljša učinkovitost cepljenja in preglednost pogodb s proizvajalci cepiv, zlasti ob upoštevanju nedavnih težav glede dostave cepiv podjetja AstraZeneca.

V naši razpravi s predsednico von der Leyen smo poslanci izpostavili pomen skupnega delovanja, ampak tudi manko transparentnosti in komunikacije z javnostjo ter samokritike. Uvedba cepiva je pozitiven korak, solidarnost EU pa je prava pot naprej. V tem procesu ni prostora za napake. Ne le, da je od njega odvisna verodostojnost EU in zlasti Evropske komisije, ampak tudi zdravje ljudi. Ključna bo tudi solidarnost na svetovni ravni in zlasti v naši soseščini.

Na vse načine si moramo vsi v EU prizadevati za povečanje proizvodnje cepiv, kakršnekoli zamude pa bi morale priti s takojšnjimi in jasnimi razlagami. Povrniti moramo zaupanje naših državljanov. Menimo, da bi bilo treba vse pogodbe čim prej javno objaviti. Komisija in farmacevtska podjetja morajo spremeniti svoj pristop in odpraviti tančico tajnosti okoli pogodb o cepivih. Zato smo v razpravi postavili veliko konkretnih vprašanj; predvsem, kako in kdo se je pogajal s podjetji, kako so bile vključene države članice, o cepilnih certifikatih, kakšna je nadaljnja časovnica …

Predsednica Komisije je na začetku poudarila zapleten, pa tudi nepredvidljiv proces proizvodnje cepiv, ki prinaša tveganja. Zato je Komisija podpisala šest pogodb z različnimi farmacevtskimi podjetij v skupni vrednosti 2,7 milijard evrov. Nobena pogodba ni bila podpisana brez konsenza vseh držav članic, je še dejala von der Leynova. Evropska komisija je zagotovila skupno količino cepiva, države članice pa so se potem bilateralno dogovarjale s podjetji. Po besedah von der Leynove pri pogajanjih ni bila ključna cena, temveč odgovornost proizvajalcev. Izpostavila je dobre novice, saj da se bo po krajšem zmanjšanju proizvodnje zaradi gradnje novih kapacitet ta povečala: 33 milijonov doz je predvidenih v februarju in 55 milijonov v marcu, skupaj z že dostavljenimi 18,5 milijoni torej dobrih 100 milijonov doz v prvem četrtletju 2021.

Glede transparentnosti je von der Leynova povedala, da s strani Komisije ni problemov glede objave vseh pogodb, saj se zavedajo, da bi to pripomoglo k večjemu zaupanju in transparentnosti, ampak je potrebno tudi soglasje farmacevtskih podjetij. Zato sta v tem trenutku objavljeni zgolj dve pogodbi.

Na vprašanje o odobritvi ruskih in kitajskih cepiv je odgovorila, da je ključna EMA (Evropska agencija za zdravila). Varnostni postopek evaluacije je za vse enak, saj na evropskem trgu morajo biti na voljo učinkovita, predvsem pa varna cepiva. Sicer je dodala, da obstaja tudi drug, hitrejši način, kjer države članice neposredno odobrijo cepivo, ampak se s tem odgovornost prestavi na državo članico, ki ga je za svoje državljane odobrila.

Cepilni certifikati so z zdravstvenega vidika nujnost, dokler dostopa do cepljenja ne bodo imeli vsi, pa se o čem več – denimo širitvi uporabe certifikatov na področje potovanj – ne moremo pogovarjati, se je strinjala tudi predsednica Komisije. Vsekakor pa je dala jasno vedeti, da morajo biti cepljenja prostovoljna.

O strategiji cepljenja bo sicer razprava s von der Leynovo tekla na plenarnem zasedanju prihodnji teden, v skupini Renew Europe pa bomo ponovno pozvali k preglednosti pogodbenih klavzul, povezanih s proizvodnjo, roki distribucije in cenami ter tudi k javni razpravi, da povrnemo zaupanje državljanov. Več ko bomo vedeli o dobavnih določbah pogodb in časovnem razporedu doziranja, bolj bomo lahko Komisiji in farmacevtski industriji pomagali najti skupne rešitve.

Pisarna Evropskega parlamenta v Ljubljani je v sklopu spletnih razprav Studio Evropa pripravila razpravo o tem, kako lahko demokracija obstane in se razvija v digitalni dobi, ki korenito spreminja svet okoli nas. Kje je meja med svobodo govora in sovražnim govorom? Kakšen je prispevek družbenih omrežij k naraščajoči politični polarizaciji ter kaj lahko na področju regulative stori EU? Gostja razprave je bila tudi evropska poslanka Irena Joveva.

Anja Hlača Ferjančič, ki je povezovala razpravo, je uvodoma citirala besede komisarja Thierryja Bretona, ki je vdor v Kapitol v kontekstu paralelnega dogajanja in odgovornosti spletnih platform primerjal z 11. septembrom. Dejal je, da so družbena omrežja sistemski akterji, a da je Evropska unija ustrezno pozicionirana, da izvede implementacijo pravil in regulacijo družbenih omrežij ter s tem prevzame vodstveno vlogo na tem področju: »Določiti je treba pravila igre in organizirati digitalni prostor z jasnimi pravicami, dolžnostmi in tudi varovali. V digitalni prostor je treba znova vnesti zaupanje. Od tega bo odvisno preživetje naših demokracij v 21. stoletju.«

Poslanika Joveva je v svoji razpravi izpostavila, da so spletne platforme v zasebni lasti ustanovljene z namenom, da ustvarjajo dobiček, zato je njihovim lastnikom vseeno, ali je namen neke spletne družbene platforme ustvarjanje okolja za strpno javno debato. »To, da nudijo prostor za javno debato, je orodje za dosego njihovega poslovnega cilja, zato za vsebino ne morejo biti odgovorne izključno platforme. Prav pa je, da se ukvarjajo tudi s tem in da prevzamejo del odgovornosti, ker so v družbi že zdavnaj presegle zgolj zasebni pomen.« Navezala se je na besede komisarja Bretona, ki je internetne velikane primerjal z bankami, češ, če so banke »too big to fail«, so spletni velikani »too big to care«.  Ni težava le v tem, da se lažne novice širijo hitreje kakor preverjene novice, ampak je problematičen tudi sam poslovni model spletnih gigantov in algoritmov, ki se jih poslužujejo. »Ta del poskušamo urejati z regulativo, kot sta Akta o digitalnih storitvah in digitalnem trgu,« je zaključila.

Evropska unija je k delnemu reševanju tovrstne problematike pristopila že pred leti, ko je z nekaterimi spletnimi giganti, kot so Facebook, Twitter, Mozilla, Google in kasneje še Microsoft, podpisala Kodeks ravnanja proti dezinformacijam, a je bil pristop k podpisu prostovoljen, podpisniki pa so bili zavezani le k predložitvi samoocen. »Tudi ta pristop je boljši kot nič, ni pa dovolj učinkovit. Ne morem sicer trditi, da spletni velikani v zadnjem času niso naredili nič, a Evropska unija mora določiti pravila igre. Pri regulaciji bo ključna enotnost in ne prostovoljnost,« je še dejala Joveva, pri čemer računa tudi na povezovanje Unije z novo administracijo v ZDA. »V Evropski uniji oblikovana pravila igre bi lahko postala standard tudi drugje, vsaj po zahodnem delu sveta.« Hkrati je opozorila tudi na solo akcije držav znotraj EU, ki niso sprejemljive, še posebej ideje Poljske in Madžarske, ki bi želele implementirati lastno regulacijo, pripravljeno po željah voditeljev teh dveh držav. Tudi zato je enotna regulacija še toliko pomembnejša.

Govorci so se strinjali, da se je v času pandemije še toliko bolj pokazalo, kako pomembno je odstranjevanje spletnih dezinformacij in lažnih vsebin. Vpliv spleta na naša življenja je enostavno prevelik, da bi lahko bil brez pravil. Kar je nezakonito zunaj spleta, je nezakonito tudi na spletu. Socialni mediji so namreč razgalili naše najbolj temne plati, saj v javnem prostoru spleta delujemo tako, kot smo nekoč delovali samo za štirimi stenami. Regulacija se mora znebiti negativnega prizvoka, saj ne pomeni cenzure in omejevanja, ampak je poskus odprave najhujših anomalij.

Irena Joveva je spletno razpravo zaključila z razmišljanjem: »Svoboda govora ni absolutna pravica, konča se tam, kjer se začnejo pravice drugega« ter ločnico med žaljivostjo in sovražnostjo ponazorila z enostavnim primerom:

»Če meni nekdo reče, da sem neumna, ker ne vem, kje je Bruselj, je to sicer laž, ampak tudi žalitev. Če mi pa nekdo reče, da sem neumna, ker sem po poreklu Makedonka, je to sovražni govor – ker je s tem užalil vse, ki so po poreklu Makedonci. Meja bi bila lahko določena zelo enostavno, ampak se na žalost marsikomu tak način govora splača, tudi v politiki, in zato nekateri ne znajo ali ne želijo jasno določiti meje.«

Akt o digitalnih storitvah sicer prinaša uvedbo novih obveznosti za digitalne storitve na ravni EU, ki naj bi se uporabljale za vse digitalne storitve, ki potrošnike povezujejo z blagom, storitvami ali vsebinami.  Med obveznostmi, ki jih Evropska komisija predlaga za digitalne storitve na ravni EU, so pravila za odstranjevanje nezakonitega blaga, storitev ali vsebin na spletu, nova pooblastila za preučitev načina delovanja platform, nova pravila o sledljivosti poslovnih uporabnikov na spletnih tržnicah, ukrepi v zvezi s preglednostjo, vključno s spletnim oglaševanjem in algoritmi, ki se uporabljajo za priporočanje vsebin uporabnikom, dostop raziskovalcev do ključnih podatkov. Vzpostavlja učinkovito varstvo temeljnih pravic uporabnikov na spletu, med njimi možnost izpodbijanja odločitev platform o moderiranju vsebin.

Akt o trgu digitalnih storitev pa določa sklop ozko opredeljenih objektivnih meril za obravnavanje velike spletne platforme kot t. i. „vratarja“. Gre za merila oziroma orodja, s pomočjo katerih bi se prekinil tržni monopol nekaterih korporacij, ki izrabljajo svoj dominanten položaj. S tem naj bi omogočili rast tudi drugim, manjšim in srednjim podjetjem. Z drugimi besedami: Zagotovili bi enakovredne pogoje za konkurenčnost.  Inovatorji in tehnološka zagonska podjetja bodo imeli nove priložnosti, da konkurirajo in inovirajo v okolju spletnih platform, ne da bi jim bilo treba upoštevati nepravične pogoje, ki omejujejo njihov razvoj. Potrošniki bodo imeli na izbiro številnejše in boljše storitve, več možnosti za zamenjavo ponudnika, če tako želijo, neposreden dostop do storitev in pravičnejše cene. Vratarji bodo obdržali vse možnosti za inovacije in ponujali nove storitve. Ne bodo se smeli posluževati nepoštenih praks do poslovnih uporabnikov in strank, ki so odvisni od njih, da bi pridobili neupravičeno prednost.ž

Poleg evropske poslanke Joveve so v razpravi sodelovali še evropska poslanca Tanja Fajon in Franc Bogovič, direktor uprave RS za informacijsko varnost Uroš Svete in publicist Lenart J. Kučić.

Posnetek Studia Evropa je dostopen TUKAJ.

V januarski številki revije Obrazi lahko na šestih straneh preberete iskren in zelo oseben intervju z evropsko poslanko Ireno Jovevo. V njem je spregovorila o delu v Evropskem parlamentu, političnih stališčih ter odnosu do slovenske politike, pa tudi o Twitterju, ‘čefurstvu’, odraščanju na Jesenicah, svoji družini in njeni želji po materinstvu ter izkušnji dveh spontanih splavov. Zakaj je tako zelo pomembno javno govoriti o tem in kako je odgovorila na vprašanje, ali se za evropsko poslanko sploh “spodobi, da zanosi”?

V intervjuju je poslanka Joveva dala jasno vedeti, da ne želi pomilovanja in da o svojih spontanih splavih govori zato, ker ne gre zgolj zanjo: “Piko na i pa je postavila odločitev poljskega ustavnega sodišča, ki je razsodilo, da so na Poljskem splavi neustavni celo v primeru okvare ploda. Takšna odločitev se ne bi smela zdeti normalna nikomur na svetu, ne glede na to, ali ima izkušnje s splavom ali ne. Seveda sem javno obsodila to potezo poljskega sodišča, nato pa med drugimi dobila nazaj komentar, naj se raje ukvarjam s tem, da nimam otrok, in naj se oglasim, ko bom mama.”  Govorjenje o splavu mora prenehati biti tabu, je poudarila in dodala, da splav tudi ne sme biti razlog za obsojanje. Prav tako meni, da materinstvo ni ovira za politično kariero ali delo evroposlanca. Bolj kot ukvarjanje s tem, katera političarka je noseča in katera ne, bi nas moralo skrbeti vse kaj drugega.

“Spodobi se, da je katerakoli odrasla ženska na tem svetu noseča, če si to želi. Veste, kaj se ne spodobi, če smo že pri evropskih poslankah in poslancih? Jozsef Szájer je soustanovitelj konservativne politične stranke Fidesz in od leta 2004 je bil poslanec Evropskega parlamenta, ki je javno ne le nasprotoval zakonskim zvezam istospolnih partnerjev, ampak jih žalil, na vsak način je skušal zatreti pravice LGBTQI+ skupnosti, medtem pa sam užival v tej isti skupnosti, na gejevski orgiji. To, da govoriš eno, delaš pa drugo, se ne spodobi. Večkrat sem že povedala, da moramo biti vsi politiki zgled in za tem trdno stojim. Politik tudi ne more in ne sme uporabljati sovražnega govora pod pretvezo, da gre za svobodo izražanja. Politik ne more in ne sme zagovarjati sovražne retorike samo zato, ker se mu ta obrestuje in ker na tem gradi svoj politični “program”. Ne more in ne sme se nam zdeti normalno, da nek “medij” objavi odkrit rasistični zapis in reče, da je to pač glosa. Ne more in ne sme se nam zdeti normalno, da nek politik, po možnosti zaposlen v kabinetu predsednika vlade, poobjavlja rasističen zapis o “vsej raznolikosti, ki jo potrebujemo v Evropi”. To je tisto, kar je nespodobno.”

Poslanka se  je v pogovoru dotaknila tudi spominov odraščanja v skromni delavski družini na Jesenicah, ki jo je oblikovalo v osebo, kakršna je danes: “Nikogar nikoli ne obsojam vnaprej, spoštujem različnost, pa naj bo to vera, nacionalnost, spolna usmerjenost, politična pripadnost ali karkoli drugega, sem pristna in zelo dobro vem, kako pomembne so empatija, uvidevnost in kultura, tudi kultura obnašanja in diskurza. Upam si trditi, da bi vam tisti, ki me poznajo že dolgo, povedali, da se po vstopu v politiko osebnostno nisem spremenila in da ne izgubljam stika z realnostjo. Edino, kar izgubljam, je čas za vse meni drage ljudi, a to žal pride zraven.” 

Na svoje poreklo je ponosna, a je hkrati staršem hvaležna, da nikoli nista pozabila, kje je njuna sedanjost in kje bo njena prihodnost. Zato ji ni vseeno, ko bere komentarje, ki žalijo njeno pripadnost Sloveniji. Še posebej veliko ljubezen pa goji do slovenskega jezika.

“Verjemite, da mi je bolj vseeno za žaljivke v zvezi z mojim poreklom, od ‘čefurke’ dalje, kot pa, ko nekje preberem, da nisem Slovenka. /…/ V šoli in na faksu nisem nikoli slišala nobene krepke na račun svojega porekla. Morda tudi zato, ker sem bila vedno med daleč najboljšimi v razredu pri slovenščini, pa potem nikoli niso imeli priročnega izgovora. (smeh) /…/ Večina tistih, ki me napada zdaj, pa me skoraj nikoli ne napada zaradi same vsebine. Po mojem me niti ne preberejo oziroma poslušajo, ker za njihove napade to ni relevantno.”

V intervjuju lahko preberete še kaj o drugih stereotipih, med drugim pa tudi, kaj sporoča tistim, ki ji lažno očitajo tvitanje v makedonščini, o bremenu javne izpostavljenosti in zakaj si poslanka sama ustvarja dodaten pritisk glede tega, o odzivu njenih novinarskih kolegov, ko se je odločila za pot v politiko, pa tudi o tem, ali razmišlja, kaj bo počela, ko jo bo nekoč morda zapustila. Prav tako je strnila svoje vtise o Bruslju in pojasnila, kako teče trenutno delo od doma, kjer zaradi pandemije zdaj ogromno časa preživlja v družbi svojega partnerja.