V petek, 24. septembra 2021, se je evropska poslanka Irena Joveva kot gostujoča govornica na daljavo udeležila dogodka “Skupna zgodovina nas združuje za prihodnost”. Ob mednarodnem dnevu miru so ob pomniku miru na Cerju pripravili tradicionalno druženje mladih z evropskimi poslanci. Med drugim je Joveva mladim sporočila, da poosebljajo esenco Evropske unije.

Gimnazija Nova Gorica, ki je v preteklem šolskem letu sodelovala v programu Šola ambasadorka Evropskega parlamenta (EPAS), je skupaj z II. Gimnazijo Maribor organizirala že tradicionalno druženje mladih z evropskimi poslanci ob praznovanju dneva miru in počastitve tridesetletnice samostojnosti Slovenije. V okviru praznovanja so učitelji-mentorji in dijaki Gimnazije Nova Gorica prejeli tudi prenosni pokal ter naziv Naj šola ambasadorka programa EPAS.

Evropska poslanka Joveva se je dogodka udeležila virtualno. V svojem nagovoru je izpostavila, da jo veseli, da so ravno dijakinje in dijaki nosilci projekta Meja in da s tem aktivno kažejo, kako je treba podirati takšne in drugačne meje: »Vi predvsem s strpnostjo, sprejemanjem drugačnosti in sobivanjem ob državni meji dokazujete, da je meja prepustna membrana.  S tem podirate marsikatere meje v miselnosti. Poosebljate esenco Evropske unije.« Po njenem mnenju so mladi glavni protagonisti prihodnosti in gonilo sprememb.

»Naslednje leto bo, po napovedih predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, leto evropske mladine,« je dejala poslanka in dodala, da so bili v nedavnem nagovoru predsednice Komisije v ospredju prav mladi. V nadaljevanju je evroposlanka Joveva mladim čestitala za zmago v okviru programa EPAS. Zaželela jim je čim več radovednosti in neustrašnosti ter uspeha v novem letu programa Šola ambasadorka.

Celoten video nagovor si lahko ogledate spodaj:

Poleg evropske poslanke Irene Joveve so se pogovora z mladimi udeležili še Ljudmila Novak, Milan Brglez, Klemen Grošelj ter nekdanji evropski poslanec Lojze Peterle. Ob robu praznovanja so posadili drevo miru ter prisluhnili krajšemu kulturnemu programu.

Odziv evropskih poslancev Irene Joveve in Klemna Grošlja (Renew Europe/LMŠ) na današnji nagovor predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen o stanju v Evropski uniji:

“Danes smo slišali ponovitev marsičesa že povedanega v preteklih nagovorih. Gotovo so najpomembnejša sporočila, vezana na okrepitev naporov pri globalnem cepljenju zoper COVID-19, kjer EU igra pomembno, če ne celo ključno vlogo. Skupni evropski pristop k cepljenju državljank in državljanov EU je, kljub nekaterim začetnim težav, ena večjih zgodb o uspehu EU ter kaže, da s skupnimi močmi lahko dosežemo veliko.

Predsednica komisije je izpostavila tudi začetek uresničevanja programa HERA oziroma pripravljenosti na bodoče zdravstvene nepredvidene izzive, pri čemer pa ni jasno opredelila, kako se bo financiralo nov projekt v višini 50 milijard EUR do leta 2027.

Prav tako pomembno naznanilo je začetek krepitve evropske neodvisnosti pri proizvodnji polprevodnikov, ki so postali resna cokla gospodarskemu okrevanju in napredku. Obenem pozdravljava napovedan zakonodajni okvir o minimalnem obdavčevanju podjetij, saj meniva, da moramo vsi pravično prispevati k razvoju družbe in da je sedanje stanje izogibanja plačevanju davkov nesprejemljivo. Kar ni razvidno iz samega nagovora, pa je, kako bo to konkretno (poleg opredelitve minimalne davčne stopnje) implementirano, da bo učinkovito, pravično in predvsem dosegalo predvidene javnofinančne učinke.

Poglavitno sporočilo von der Leynove je vezano na prepoved izdelkov, proizvedenih s prisilnim delom, na skupnem evropskem trgu. Povsem se namreč strinjava z njeno navedbo, da človekove pravice niso naprodaj; za nobeno ceno.

Prihajajoče leto 2022 je medtem predsednica razglasila za leto evropske mladine, ki bo okrepljeno z novim program ALMA, katerega glavni cilj bo okrepitev mobilnosti in zaposlenosti mladih na evropskem trgu dela. Upava, da ta težko pričakovana pobuda ne bo zgolj povečala zaposlenosti mladih, temveč bo hkrati izboljšala njihove kompetence in konkurenčnost v gospodarstvu ter hkrati prispevala k večjemu pretoku idej znotraj EU in krepitvi pripadnosti mladih ideji EU.

Tudi ideja Podnebnega socialnega sklada prihaja v pravem trenutku, ko se veliko državljank in državljanov EU sooča z visokimi cenami energije oziroma s tveganjem energetske revščine, pri čemer pričakujeva, da bo ta sklad tudi mehanizem za pospešitev prehoda na nefosilne vire energije. V ta okvir prav tako sodi podvojitev sredstev za biotsko raznolikost.

Spet pa je v nagovoru manjkal jasen okvir financiranja vseh navedenih pobud, saj je bil del nagovora, vezan na t. i. lastne vire, katerim mnoge države članice nasprotujejo oziroma imajo zadržke, zelo nejasen in nedorečen.

Medtem pozdravljava napovedan zakon o svobodi medijev, od katerega veliko pričakujeva, saj – kot je vidno v številnih državah članicah, žal vključno s Slovenijo – svoboda medijev ni samoumevna.

Z razočaranjem pa ugotavljava, da je bila predsednica v delu nagovora, vezanem na vladavino prava, uporabo mehanizma pogojevanja sredstev in na splošno glede odnosa držav članic do vladavine prava zelo nekonkretna, tako kot doslej s svojimi dejanji. Očitno je, da bo ta naloga, kljub nekaterim velikim besedam v nagovoru, ostala na ramenih Evropskega parlamenta.

Razen ponovitve že znanih stališč glede širitve na Zahodni Balkan Ursula von der Leyen na žalost ni povedala nič dramatično novega. Presenetljivo je bila tudi nedorečena glede skupne evropske obrambe, je pa na nek način zelo pomenljivo sporočilo, da bo pobudo o Evropski obrambni uniji vodilo francosko predsedstvo.

Kar se tiče Slovenije, je pomembno izpostaviti, da je predsednica v uvodu med drugim poudarila povezanost, če ne celo pogojenost sredstev iz okvira Načrta za okrevanje in odpornost z izvedbo pokojninske reforme. Zanimivo bi bilo vedeti, h katerim drugim strukturnim reformam se je v okviru tega načrta zavezala aktualna vlada, saj gre nenazadnje za prihodnost slovenske države ključne, če ne celo usodne zaveze.

Pod črto, glede na izzive, pred katerimi je EU, je bilo povedanega veliko, tudi dobrega, toda meniva, da nagovor predsednice ni izpolnil upravičeno visokih pričakovanj pomembnega dela, če ne celo večine poslank ter poslancev in bojiva se, da tudi ne pričakovanj (vsaj tako kažejo merjenja javnega mnenja) evropskih državljank in državljanov.

 

Bili sta le dve možnosti. Ali potrditi digitalna covidna potrdila … ali pa dopustiti državam članicam, da ločeno in arbitrarno (še naprej) vzpostavljajo (vsaka) svoje omejitve. Iskreno menim, da sta obe možnosti slabi, toda hkrati sem prepričana, da je druga precej slabša in tudi nevarnejša. Izključno zato sem glasovala za uvedbo omenjenih potrdil.

Torej … ne zato, ker se bomo s temi potrdili, vsaj pri potovanjih, “vrnili v normalnost”. Tega mnenja ne delim. Nazaj v “normalnosti” bomo, ko nič od tega ne bo več potrebno.

In še manj zato, ker potrdilo “ne bo diskriminiralo”. Tudi tega mnenja ne delim. Za necepljene in neprebolevnike namreč testi ne bodo (nujno) brezplačni, kar je seveda čista diskriminacija. Pa veste, kdo je kriv za to, da tega pogoja – in še kakšnega, ki smo ga neuspešno zahtevali – v uredbi glede uvedbe potrdil ni? V tem konkretnem primeru Evropski parlament pač ne. Krive so države članice (=vlade).
Zato je prav, da vam podrobneje pojasnim, zakaj je uvedba potrdila po mojem mnenju manjše zlo od “rešitve”, ki bi prevladala v nasprotnem primeru.

V Evropskem parlamentu smo poleg brezplačnih testov zahtevali standardizirane in skupne kriterije. Zahtevali smo dodatne zaščite osebnih podatkov. Zahtevali smo, da države članice na svoji, torej državni ravni, ne smejo dodati nobenih (drugih) omejitev glede prostega gibanja ljudi. Zahtevali smo časovno omejitev potrdil na največ leto dni. Zahtevali smo izčrpno poročanje Evropske komisije o vpeljavi sistema na vsake tri mesece.

Kaj se je zgodilo? Z nekaterimi zahtevami smo uspeli (denimo s skupnimi kriteriji, z zaščito, s časovno omejitvijo), s ključnimi pa žal ne, ker na pogajanjih Svet (=države članice) prav pri teh ni bil pripravljen popuščati: pri brezplačnih testih VSAJ za pridobitev potrdila in pri PREPOVEDI vzpostavitve dodatnih zahtev ali omejitev. Pogajalci Sveta so namreč pogajalcem Parlamenta grozili s končanjem pogovorov in posledično uveljavitvijo ločenega sistema. Ker bi nas s tem zaobšli in – prepričana sem – sprejeli veliko slabši dogovor od trenutnega, je bilo treba najti kompromis. Do tega so pogajalci prišli z zapisom, da mora biti testiranje “cenovno dostopno”, z napovedjo, da bo Evropska komisija za to zagotovila najmanj 100 milijonov evrov, in z na žalost nezavezujočim zagotovilom, da naj bi se države vzdržale dodatnih restrikcij.

Kako bo sistem deloval v praksi, tačas ni jasno. Sama imam dvomov precej; že zato, ker razmere po državah niso enake. Nekatere imajo na primer testiranje že zdaj brezplačno, spet druge višje cene za to od tretjih, medtem ko četrte države upoštevajo samo PCR teste, pete pa tudi hitre. Na tem mestu je seveda treba poudariti, da v primerih slednjih ne gre za tiste krasne in super uporabne teste, ki jih imamo v Sloveniji po zaslugi naših ‘kripto fantov’.

Ogromno je (še) nelogičnosti, prav tako nejasnosti, je pa že v tem trenutku jasno, da se v uredbi ne upoštevajo vsi pomisleki. Čeprav večinsko odgovornost za to nosijo države članice, moram jasno zapisati, da smo za “izkupiček” delno odgovorni tudi v Evropskem parlamentu, in sicer zato, ker smo marca izglasovali obravnavo uredbe po nujnem postopku. Sama sem takrat glasovala proti, ker smo si s tem odvzeli možnost izboljšanja uredbe, zavrnili smo temeljitejši postopek, ki bi omogočil primerno razpravo na parlamentarni ravni. Že takrat sem zapisala, da bodo ta potrdila slej ko prej realnost, in če smo že vedeli, da bodo, potem bi jih vsaj oblikovali tako, da ne bodo nikomur kratila nobenih pravic.

Sklepam, da se bodo pod ta zapis vsuli takšni in drugačni komentarji. Nič nimam proti dostojnemu izražanju mnenj, imam pa veliko proti manipulacijam, dezinformacijam, sprenevedanjem, zlorabi dejstev in izkrivljanju resnice. Zato se v polemike in “prepričevanje prepričanih” ne bom spuščala. Zaključila pa bom točno tako, kot sem zaključila v marčevskem zapisu: Učinkovitost teh potrdil bo odvisna od zaupanja državljank in državljanov vanj. Manj kot bo zaupanja, manj bo občutka odgovornosti ter zavedanja, brez katerega preprosto ne bo šlo: kakorkoli bomo že potovali, bo na koncu vsak od nas tisti, ki se bo odločal, kako bo ravnal. Pametno ali nespametno. S potrdili ali brez.

Irena Joveva

V ponedeljek, 24. maja, je skupina evropskih poslancev, med katerimi je bila tudi Irena Joveva, predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu, predsednici Evropske komisije Ursuli Von der Leyen, visokemu predstavniku Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsedniku Evropske komisije Josepu Borrellu ter evropski komisarki za promet Adini Valean poslala pismo na temo stanja v Belorusiji. Podpisniki pozivajo k takojšnjemu ukrepanju proti nelegitimnemu režimu Aleksandra Lukašenka in ugrabitvi letala Ryanair FR4978 ter ugrabitvi in aretaciji beloruskega novinarja Romana Protaseviča in njegove partnerice Sofije Sapego.

Člani delovne skupine za medije v Evropskem parlamentu v pismu opozarjajo, da gre za dejanje, ki ga lahko kvalificiramo kot terorizem pod pokroviteljstvom države. Ostro obsojajo ugrabitev Protaseviča in njegove partnerice ter naslovnike pozivajo, da zahtevajo njuno takojšnjo izpustitev. Poleg njune prisilne aretacije na krovu letala, registriranega v EU, ki je letelo med dvema glavnima mestoma Evropske unije, je Lukašenkov režim nezakonito pridržal tudi potnike in posadko letala Ryanair FR4978. Beloruska predsedniška tiskovna služba je potrdila, da je Lukašenko osebno zahteval uporabo vojaškega lovca MiG-29 beloruske vojske za prisilno spremstvo potniškega letala, registriranega v EU, do letališča Minsk. Ta ukrep je bil izveden na podlagi lažne varnostne zahteve in je ogrozil življenja vseh, ki so bili na krovu letala. Uporaba takšnih nevarnih tehnik zastraševanja, začasno pridržanje potnikov in posadke na beloruskem ozemlju ter nasilna ugrabitev in aretacija Protaseviča in njegove partnerice so nesprejemljivi, zato podpisniki pozivajo k ukrepom proti odgovornim za ta dejanja.

Dejanja beloruskega režima so brez primere in nevzdržna, saj beloruski zračni prostor za evropska potniška letala ne more več veljati za varnega. Podpisniki pozivajo k takojšnji prekinitvi letov nad beloruskim zračnim prostorom, prekinitvi vseh letalskih povezav med EU in Belorusijo, k takojšnjemu zaprtju EU zračnega prostora za vsa v Belorusiji registrirana letala, od Mednarodne organizacije za civilno letalstvo pa zahtevajo, da Belorusiji odvzame članstvo.  Poleg tega pozivajo k preiskavi kršitev mednarodnih letalskih pravil in tega nezaslišanega piratskega dejanja.

Podpisniki menijo, da je bilo to dejanje terorizma pod pokroviteljstvom države brutalen napad na EU in je ogrozilo varnost EU ter potnikov in posadke na potniškem letalu, registriranem v EU. Gre za nezakonito in nezaslišano piratstvo in ugrabitev, ki ga je treba obravnavati z močnim in enotnim evropskim odzivom v obliki razširjenih sankcij do Aleksandra Lukašenka osebno, pa tudi do vseh odgovornih za ta dejanja.

Pismo si lahko v originalu (angleškem jeziku) preberete na tej POVEZAVI.