Dejstvo številka ena. 784 milijonov ljudi po vsem svetu nima osnovnega dostopa do vode. Sedemstoštiriinosemdeset. Milijonov.

Dejstvo številka dve. Več ljudi umre zaradi oporečnih voda kot zaradi vseh oblik nasilja. Vključno z vojno.

Dejstvo številka tri. Diarejske bolezni, ki jih povzročajo predvsem oporečne vode in slabe sanitarne razmere, ubijejo več otrok, mlajših od pet let, kot malarija, AIDS in ošpice SKUPAJ.

Nosilna tema letošnjega svetovnega dneva voda, ki ga obeležujemo danes, je “cenimo vodo”. Vse lepo in prav, a nekateri so si očitno ta izraz prevedli precej bolj dobesedno. Torej ne kot cenjenje v smislu nekih vrednot, neke nedenarne vrednosti, pač pa kot … cenitev.

Za kaj gre? Za to, da aktualna vlada predlaga spremembe zakona o vodah pod krinko odpravljanja birokratskih ovir pri načrtovanju tako posegov v prostor kot samega izvajanja teh posegov v prostoru. Spet se vse počne brez ustrezne javne razprave, brez ustreznega upoštevanja stroke. Neposredno se ogrožajo vodni viri in pitna voda, ker s temi spremembami ne bi bilo več določenih mehanizmov in presoj, ki so v preteklosti preprečili škodljive posege v naravo. Kako je lahko birokratska ovira nekaj, kar je v resnici zaščitni mehanizem pred (gospodarskimi) željami posameznikov?

Žalostno je, da celo voda postaja spolitizirana. Vodni viri so dobrina, ki je od vseh in za vse, tako kot sončna svetloba in zrak, ki ga dihamo. Voda je življenje in osnovna potreba vsakega živega bitja, zapravljanje in onesnaževanje čiste vode pa je ena najresnejših groženj svetu.

Aktualni minister za okolje je medtem vse, samo minister za okolje ni. Varuje vse, samo okolja ne. Ni pomembna narava, pomembni so interesi. Takšni in drugačni. Posameznikom in družbam je pač treba odpreti vrata do možnosti udejanjanja svojih, ekonomskih interesov. Tudi za ceno tistega, kar v resnici nima cene. Potencialnega ogrožanja pitne vode.

“Ko smo pravico do pitne vode zapisali v ustavo, si ni nihče mislil, da bo država postala glavna grožnja pitni vodi,” je na današnji okrogli mizi v organizaciji kolega Klemna Grošlja povedal še en kolega, vodja poslancev stranke LMŠ,  Brane Golubović. Samo podpišem se lahko pod te besede. Vrednosti vode ne poznamo, dokler se vodnjak ne posuši, pravi menda kitajski pregovor …

Za zaključek se zato vrnite na začetek mojega zapisa. Zapisana tri dejstva preberite še (najmanj) enkrat. Ni prav, da se takšne številke in statistiko prezre, pa čeprav se ti problemi marsikomu zdijo daleč in zato nepomembni, ker so del manj razvitega sveta. Toda to ne pomeni, da so ti problemi kaj manjši. Še manj to pomeni, da težav s čisto in varno vodo oziroma dostopom do nje nikjer drugje ni. Ali da jih nikoli ne bo. Žal.

Irena Joveva

V petek, 5. marca 2021, je v okviru projekta Šole ambasadorke Evropskega parlamenta potekala razprava »Če bi jaz odločal o …«. Gre za serijo dogodkov, kjer dijaki predlagajo rešitve na določene aktualne izzive, s katerimi se Evropska unija sooča, in jih tekom pogovora predstavijo evropskim odločevalcem. Tema tokratne spletne razprave, na kateri je bila gostja evropska poslanka Irena Joveva, je bila enakopravnost spolov.

EU si že od nekdaj prizadeva za enakopraven položaj moških in žensk. Gre za prioritetno vprašanje, saj, kot je med pogovorom poudarila tudi poslanka Joveva, Unija še zdaleč ni na koncu poti. Četrt stoletja po zapisu ciljev v Pekinški deklaraciji nobena evropska država teh še ni dosegla, v večini so daleč pod zastavljenimi cilji. K temu po besedah Joveve prispevajo zlasti stereotipi, ki spole postavljajo v neke igrane vloge. »Ne moremo pa reči, da EU na tem področju ni storila oziroma ne dela nič. Evropska komisija  je pred kratkim predstavila ukrepe za zagotovitev enakega plačila za enako delo kot odziv na pandemijo, ker ženske nosijo večji delež bremena pandemije. Uveljavljanje enakega plačila je temelj gradnje socialne in pravične Evrope. Dostop do informacij o plačah je ključnega pomena, če se želimo boriti proti plačni diskriminaciji in doseči temeljno načelo EU enakega plačila za enako delo.«

Po mnenju Joveve kljub pogostemu mnenju, da je v Sloveniji za enake možnosti poskrbljeno, ni ravno tako. »V slovenskem političnem prostoru vseeno ni dovolj ženskih predstavnic, čeprav se tudi to počasi spreminja,« je dejala in nadaljevala, da se sama ob vstopu v politiko ni obremenjevala s tem, da je mlada ženska. S tem se namreč obremenjujejo drugi, predvsem na družabnih omrežjih. »Mogoče zato, ker smo predstavniki mlajše generacije in tega ne dojemamo več kot spolno opredeljen prostor, kot nekateri, ki pravijo, da je politika samo za moške.«

Ob vseh socialnih in ekonomskih učinkih pandemije je izrazito narasla tudi neenakopravnost med spoloma. Joveva je med drugim opozorila na zaskrbljujoče številke glede naraščanja nasilja na podlagi spola v času pandemije. Skrbi jo, da bodo poledice pandemije resno ogrozile desetletja prizadevanj in napredka.

PreviousNext

V enourni razpravi je evropska poslanka skupaj z dijaki predebatirala ogromno obstoječih problematik na področju enakopravnosti spolov, od pomankanja nevtralnih sistemov vrednotenja kandidatov in karierne nenakosti zaradi porodniške do nesorazmerja pri plačilu za enako delo ter vpliva medijev in oglaševanja na vzdrževanje stereotipov. Skupaj so ugotovili, da je potrebnega še veliko dela, preden bo dosežena dejanska enakopravnost spolov.

»Znotraj Evropskega parlamenta imamo vzpostavljen tudi Odbor za pravice žensk in enakost spolov, ki budno spremlja in opozarja na morebitne pomanjkljivosti pri zagotavljanju enakopravnosti znotraj zakonodajnih predlogov in resolucij, kar nedvomno spodbuja hitrejše spremembe. A kljub napredku moram žal omeniti tudi, da se žal ponekod pravice žensk tudi odvzemajo. V prihodnosti bo nedvomno še vedno ključno zagotavljanje enakopravnosti prek mehanizmov kvot, uravnoteževanja plač in pokojnin, izpolnjevanja pogojev raznih konvencij, kot je Istanbulska … A sama menim, da bomo enakopravnost dosegli šele, ko bomo kot družba resnično uspeli ponotranjiti načela enakosti, razbili stereotipe in lažno videnje superiornosti. Takrat bomo enakopravni in takrat bodo tudi vsi umetni mehanizmi brezpredmetni,« je razpravo sklenila Irena Joveva.

Celotni pogovor si lahko ogledate spodaj.

STAklub Slovenske tiskovne agencije je ob slovenskem tednu boja proti raku organiziral spletni pogovor z naslovom Evropa in Slovenija v boju proti raku. Evropska komisija je v želji po skupnem, celostnem pristopu k obvladovanju raka februarja predstavila Evropski načrt za boj proti raku, ki rešitvam za trajnostno obvladovanje raka namenja štiri milijarde evrov. Kako bomo ta načrt implementirali v Sloveniji? Katere sistemske spremembe moramo v Sloveniji najprej nasloviti, da bomo lahko uvajali nove zdravstvene rešitve? Gostja razprave je bila tudi evropska poslanka Irena Joveva.

Martina Kolenc Novak (STA), ki je povezovala razpravo, je uvodoma izpostavila, da je predsednica Komisije Von der Leyen ob nastopu mandata boj proti raku postavila med prednostne naloge Komisije. Rak namreč predstavlja drugi najpogostejši vzrok smrti v državah EU.

Evropska poslanka Irena Joveva je razložila, da je nadomestna članica posebnega odbora za boj proti raku (BECA), že s samo njegovo ustanovitvijo pa da so tudi v Evropskem parlamentu nakazali, da gre za izjemno pomembno in prioritetno tematiko. Evropski poslanci neposredno niso sodelovali pri pripravi načrta Komisije, so pa že predhodno organizirali različne okrogle mize in razprave s strokovnjaki.  Po besedah Joveve so bile v središče posvetovanj pri pripravi postavljene organizacije in posamezniki z resničnimi izkušnjami in strokovnim znanjem. Verjame, da je to pripomoglo k dobri celostni sliki zelo ambicioznega načrta, za katerega iskreno upa, da bo tudi uresničen. “Vemo, da zdravilo (še) ne obstaja, zato je ključno preprečevanje. Zavedati se moramo, da je 40 odstotkov raka mogoče preprečiti, a kljub temu vsako leto pri približno treh milijonih Evropejcev na novo odkrijejo obolelost za rakom. Zato so za nekatere ključne točke načrta postavili spodbujanje bolj zdravega načina življenja, zmanjšanje kajenja po vsej Uniji in redni zdravniški pregledi prebivalstva.”  Pojasnila je, da EU pripomore k dopolnjevanju prizadevanja držav članic preko vzpostavljanja lažjega sodelovanja in izmenjave informacij, s sprejetjem zakonodaje za obravnavo dejavnikov tveganja (kot so tobak, rakotvorne snovi ali pesticidi) in izvajanjem kampanj za ozaveščanje. “Zdravstvena vprašanja so sicer v pristojnosti držav članic, a nam je pandemija jasno pokazala pomembnost vzpostavitve zdravstvene unije”, je še dodala Joveva.

Načrt za boj proti raku je dolgoročna ideja in dolgoročni cilj, zato ne moremo pričakovati, da bo takoj po objavi načrta rak čarobno izginil. Pred nami je dolga pot. Ena izmed zamisli je na primer ustvariti generacijo brez tobaka, kjer naj bi do leta 2040 tobak namesto današnjih 25 % uporabljalo manj kot 5 % prebivalstva. Pomembno vlogo za prispevanje k ciljem načrta bodo imeli tudi sektorji, ki spodbujajo šport, telesno dejavnost in zdravo prehrano. Vlogo bo imelo tudi zmanjševanje onesnaževanja okolja, ki je najpomembnejša prednostna naloga in s pomočjo evropskega Zelenega dogovora smo zagotovo na dobri poti. Veliko pa bo seveda odvisno tudi od delovne sile in podpore zdravstvenim delavcem.

Poslanka Joveva je razložila, da se v okviru odbora BECA osredotočajo tudi na ukrepe za nadzor nad tobakom, zmanjšanjem debelosti, uživanjem alkohola, onesnaževanjem zraka itd., pa tudi na načine podpiranja raziskav. Glavno sporočilo oziroma slogan pri zagotavljanju fizične dostopnosti predvidene v evropskem načrtu pa se glasi “vaša poštna številka ne sme določiti vaših možnosti za preživetje“. Pandemija je iz tega vidika še dodatno poslabšala to obstoječo težavo, a evropska poslanka upa, da bomo pridobljene izkušnje uporabili tudi za izboljšanje raziskav in zdravljenja raka. “Covid-19 je namreč poslabšal že tako veliko breme za bolnike z rakom in njihove družine. Poleg lajšanja teh bremen si prizadevamo tudi za spodbujanje boljše kakovosti življenja bolnikov, ki so preživeli raka.”

Irena Joveva je razkrila tudi, da se je v preteklih mesecih pogovarjala s predstavniki Mednarodnega foruma znanstvenoraziskovalnih farmacevtskih družb, ki so ji predstavili pobudo o ponovni vzpostavitvi evropskega posvetovalnega telesa na področju zdravstva, t. i. Zdravstvenega foruma, ki bi bil ustanovljen ravno v času slovenskega predsedovanja. Idejo je predstavila tudi kolegom članom odbora za boj proti raku in odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane. Evroposlanka je spletno razpravo sklenila z željo, da bo boj proti raku izpostavljena tematika tudi v času slovenskega predsedovanja Svetu Evropske unije ter pričakovanje za sodelovanje z novim ministrom za zdravje.

PreviousNext

Evropski načrt za boj proti raku je prednostna naloga Komisije na področju zdravja in ključni steber močne evropske zdravstvene unije. Z novimi tehnologijami, raziskavami in inovacijami kot izhodiščem je v načrtu za boj proti raku začrtan nov pristop EU k preprečevanju, zgodnjemu odkrivanju in zdravljenju raka. Obravnaval bo celoten potek bolezni, od preprečevanja do kakovosti življenja onkoloških bolnikov in preživelih onkoloških bolnikov, pri čemer se bo osredotočil na ukrepe, pri katerih lahko EU doda največjo vrednost.

Poleg evropske poslanke Joveve so v razpravi sodelovali še predstavnik NIJZ dr. Tit Albreht, nacionalni koordinator DPOR prof. dr. Branko Zakotnik, z ministrstva za zdravje Tina Bergant, dr. med., ter predsednica Europa Colon in predstavnica bolnikov Ivka Glas.

Celotni pogovor si lahko ogledate TUKAJ.

Evropska poslanca Irena Joveva in dr. Klemen Grošelj (Renew Europe/LMŠ) sta pripravila okroglo mizo z naslovom “NACIONALNI NAČRT ZA ODPORNOST IN OKREVANJE: (RE)VIZIJA porabe bodočih evropskih sredstev”.  Na dogodku sta sodelovala še poslanec LMŠ v Državnem zboru RS Igor Peček ter nekdanji minister za finance Andrej Bertoncelj. Po videopovezavi sta se oglasila Luis GariCano (Španija) in Dragos Pislaru (Romunija), evropska poslanca Renew Europe skupine, ki sta od vsega začetka aktivno in neposredno sodelovala pri oblikovanju Sklada za okrevanje in odpornost. Govorci so se osredotočili na nujno revizijo in še bolj nujno vizijo nacionalnega načrta, ki na podlagi sklada nastaja pod okriljem aktualne vlade Janeza Janše.

Predsednik stranke LMŠ Marjan Šarec je v uvodnem nagovoru poudaril, da bi nacionalni načrt za okrevanje in odpornost (v nadaljevanju NNOO) moral vsebovati predvsem pogled v prihodnost: »Ustrezno je treba nasloviti razkorak med željami kapitala, med graditvijo infrastrukture in željo po ohranitvi narave. Bistveno je vprašanje, ali vlagati v beton, v infrastrukturo, ki okolju ni prijazna, ali vlagati v zeleno politiko, v digitalizacijo, v poklice prihodnosti.«

Prvi del pogovora je bil namenjen evropski perspektivi. Sogovornik so se strinjali, da je Evropska unija reagirala hitro in učinkovito. »Po eni strani je žalostno, da je bila potrebna kriza, da se je kaj takega zgodilo. Ta korak pa je bil potreben, da se po krizi ne bo še bolj povečeval razvojni razkorak med severom in jugom,« je bila kritična Irena Joveva, ki je poudarila ključno vlogo politične skupine Renew Europe pri samem oblikovanju in nastajanju inštrumenta Next generation EU, čemur je pritrdil tudi Klemen Grošelj: »Šest temeljnih področij, na katerih sloni načrt okrevanja držav Evropske unije, je zasluga naporov skupine Renew, tudi vključenost mladih ter namenjanje 20 % sredstev za digitalizacijo,« ob čemer meni, da je najpomembnejše to, da so ta sredstva namenjena za razvoj in ne za pokrivanje nacionalnih deficitov. Tudi Andrej Bertoncelj je zadovoljen s hitrim odzivom Evropske unije: »Za razliko od finančne krize v letih 2008 in 2009 smo tokrat na ravni EU dobili obsežen skupni finančni stimulus, hiter strateški premislek in odločen odziv z mehanizmom Sklada za okrevanje in odpornost, kot odgovor na zdravstveno in posledično ekonomsko krizo. Hkrati pa so bile na ravni EU zelo jasno opredeljene skupne prioritete – zavezanost zeleni transformaciji, digitalizaciji ter skupnemu in vključujočemu okrevanju.« Igor Peček v krizi vidi tudi priložnost za reforme, pri soočanju in pripravi na izzive pa nujnost združevanja modrosti in solidarnosti.

PreviousNext

V drugem delu pogovora so se razpravljalci osredotočili na slovensko perspektivo. Strinjali so se, da je ključna težava slovenskega NNOO v tem, da ga je vlada pripravljala za zaprtimi vrati. NNOO ni projekt vlade in nekaj političnih odločevalcev, pač pa je projekt celotne družbe in države, zato je v tovrstne razprave treba vključiti stroko in civilno družbo. »Pri pripravi takšnega načrta mora sodelovati celotna zainteresirana javnost, saj brez vključevanja strokovnih in socialnih deležnikov ni mogoče pripraviti kvalitetnih tovrstnih načrtov – tako pri definiciji vsebine kot pri oblikovanju prioritet ter kdaj in v kakšnem finančnem obsegu se bodo določene reforme izvajale. Cilj je jasen – povečati je treba dodano vrednost, narediti preboj v miselnosti in pripraviti družbo na te reforme, ki bodo stimulus za bruto domači proizvod, ki bo v naslednjih letih zelo na udaru,« meni Peček. Bertoncelj je bil kritičen do trenutnega političnega dogajanja: »Slovenija potrebuje (re)vizijo, spremembo miselnosti in odločitev za 21. stoletje; namesto capljanja na mestu ali celo v preteklosti. Živimo v prelomnih časih, mi pa dajemo prednost ogljičnim naložbam, namesto da bi jo dali znanju, inovacijam in digitalnim tehnologijam prihodnosti. V teh časih se na novo mešajo karte in to je naša velika priložnost, da ob človeškem intelektualnem kapitalu, ob povečanju sredstev in deaktivaciji zamejitvenega fiskalnega pravila preobrazimo gospodarstvo v smeri pametnega gospodarstva z višjo dodano vrednostjo.«

NNOO ni zgolj načrt za okrevanje, ampak orodje za kratkoročni in srednjeročni razvoj države, katerega cilje bo potrebno tehtno utemeljiti: »Če ima država probleme z ogljičnimi izpusti zaradi prometa, bo težko upravičila investicije v dodatno cestno infrastrukturo,« je ponazoril Grošelj in opozoril tudi na razmislek glede najboljšega pristopa – množice majhnih projektov, kot je to zastavila Slovenija, ali manjšega števila večjih projektov, kot to počne večina preostalih držav. Vprašati se je treba tudi o porabi povratnih in nepovratnih sredstev, vlaganju v veščine, raziskave, o investicijah v kadre in nenazadnje o medgeneracijskem sodelovanju. V slovenskem načrtu ni interakcije med različnimi področji, zato ta ne sledi ključnemu razvojnemu modelu, ki ga EU ponuja Sloveniji, zato prihaja do razkoraka med dejanskim načrtom in tem, kar od nas pričakuje Evropa. Joveva je povzela: »Zadolževanje je upravičeno ob širši viziji, ki vsebuje troje: smotrno porabo z jasno vizijo družbe za dosego ciljev, digitalizacijo ter sinergijo s še preostalimi programi znotraj EU proračuna.«  Od pametne porabe sredstev je po njenih besedah odvisno, ali bo Slovenija napredovala ali pa dodatno zaostala za ostalimi državami. »Trenutno se mi zdi, da ne le, da vladna ekipa, ki ustvarja nacionalni načrt, ne razume najbolje uredb in pogojev, ampak ne pozna niti zakonodajnih procesov ter ne razume ali ne želi razumeti, kam EU kot celota pluje,« je še dodala.

PreviousNext

Zadnji del okrogle mize je bil namenjen konkretnim predlogom in rešitvam za uspešnejši NNOO. Sogovorniki so bili enotni, da gre za zgodovinsko priložnost preboja Slovenije, za kar je treba poseči v samo strukturo projektov v aktualnem NNOO ter izoblikovati smelo vizijo prihodnosti in razvoja Slovenije, po besedah Pečka: »Alternativni načrt za okrevanje in odpornost koalicije KUL zajema 218 projektov v vrednosti prek 200 milijard. Vladni jih ima 330 v mnogo manjši vrednosti. Ta denar je treba porabiti na način, da bo imel multiplikativne učinke. Nismo proti infrastrukturi, ampak sredstva je treba porabiti za razvojni preboj.« Dve tretjini investicijskih sredstev bi po mnenju Bertonclja morali biti namenjeni znanju in inovacijam, ena tretjina pa infrastrukturi. Družba prihodnosti je družba znanja, ne družba betona, so si bili enotni sogovorniki. Sredstva je treba usmeriti v avtomatizacijo, robotizacijo, digitalizacijo ter razmisliti o vlogi mladih – kakšen bo njihov položaj in kako jih bomo opremili z znanji za vstop na trg delovne sile, saj se bo položaj na trgu dela spreminjal, je še dejal Grošelj. Joveva pa je opozorila tudi na dejstvo, da sredstva niso samoumevna: »Lahko jih ogrozi nedoseganje lastnih ciljev znotraj sklada, slab načrt, slaba implementacija in konec koncev tudi drsenje države v iliberalni avtoritarni položaj, kar bi lahko sprožilo mehanizem vladavine prava.«

Ob koncu so še enkrat poudarili nujnost sodelovanja razširjenega kroga deležnikov, saj gre pri tem procesu za odločitve celotne družbe. Bolj je nevarno je namreč to, da nastane napačen razvojni konsenz, kot to, da konsenza ni. Tega si enostavno ne moremo privoščiti.

Celotno razpravo si lahko ogledate TUKAJ.

“To, ali se bo Slovenija znašla pod nadzorom skupine Evropskega parlamenta za spremljanje spoštovanja demokracije, vladavine prava in temeljnih pravic, je v celoti odvisno od dejanj premierja Janeza Janše ter vlade, ki jo vodi, in od čisto nikogar drugega. Do takšnega nadzora pride izključno takrat, ko za to obstajajo očitni razlogi v sami državi članici. Če bo do tega prišlo v Sloveniji, bo to torej posledica okoliščin, ki bi nakazovale na možne nepravilnosti, ki jih je treba podrobneje raziskati.

Nekateri najini kolegi lahko po mili volji iščejo teorije zarote, zaklane vole ali podobne, roko na srce ne ravno posrečene prispodobe, a s tem ne bodo mogli izničiti dejstva, da je vse, kar se zdaj dogaja, preprosto posledica neprimernega odnosa politike aktualne vlade do temeljnih vrednot, med katere sodijo tudi svoboda medijev, vladavina prava in spoštovanje temeljnih demokratičnih načel. Zdrs Slovenije v to smer pa se je zgodil z vlado Janeza Janše, zato prej več kot očitno ni bilo potrebe niti po razmišljanju o nadzoru, kaj šele nadzoru samem.

Če uporabiva nekaj metafor, ki so na skrajnem desnem političnem polu očitno priljubljene, je torej po premierjevem strelu v koleno z napadom na novinarko uglednega evropskega medija Politico sledil cunami kritik po načelu “kar gre okoli, pride naokoli”.

Manipuliranje in iskanje teorij zarot ter notranjega sovražnika sta zato samo odraz brezupa in strahu po več kot očitnem evropskem političnem fiasku, ki sta ga aktualna vlada in koalicija doživeli oziroma ga doživljata zaradi svojih stališč in politik v Evropski uniji, pa tudi širše v demokratičnem svetu. Teh fiaskov je že zdavnaj preveč, da bi jim lahko rekli nevednost, nenamernost ali pomota. V resnici je pojasnilo lahko zelo slikovito in aktualno: Žal gre za dokaz nerazumevanja tega, da se je obrambni mehanizem evropskih in svetovnih demokracij po soočenju z virusoma orbanizma in trumpizma prekužil ter začel razvijati ustrezne imunske odzive, ki začenjajo omejevati škodo, ki jo okužba z enim ali drugim sevom povzroča demokraciji. Pa tudi, saj veste… Lep glas se čuje daleč, toda grd še trikrat dlje.”

Irena Joveva

dr. Klemen Grošelj