Iskreno, ne vem povsem natančno, kakšna je naloga Evropskega parlamenta, razen sooblikovanja nekakšnih politik, katerih posledice bodo domnevno čutile številne prihajajoče generacije. Žal, a ni mu uspelo približati evropskih inštitucij, navadni smrtniki pa imamo na evropskih volitvah občutek, da naš glas o ničemer ne odloča, da je nepomemben. Čeprav je bila v minulem letu nemalokrat žrtev sovražnega govora in nepopisne žalosti ob vsaj dveh izgubah, slovenska evropska poslanka Irena Joveva ni nič manj odločno zazrta v boljše življenje na stari celini. Spoštljivo, čeprav bi mirne vesti ob mojih vprašanjih upravičeno izgubila živce, je poskušala dopovedati, da je za pozitivne spremembe v državah članicah EU v Bruslju nenehno treba usklajevati preteklost, sedanjost in prihodnost. Zato, da gre vse bolj počasi. Sproti je treba opozarjati na kratenje človekovih pravic in se kršiteljem, tako kot v primeru Poljske, ki skoraj popolnoma prepoveduje splav, ali Madžarske, ki ne spoštuje načela vladavine prava, ostro postavljati po robu.
Besedilo: Gorazd Dominko Srakar.
Precej smelo ste spregovorili o spontanih splavih. Zakaj mislite, da je bilo treba to deliti z javnostjo?
Morate razumeti, da svojih izkušenj v zvezi s tem ne delim javno zaradi tega, da bi se komu smilila, temveč zato, ker ne gre zgolj zame. Spontanih splavov je res veliko, po nekaterih podatkih ga doživi najmanj vsaka četrta ženska. Da imam za seboj dva spontana splava, ni (več) nobena skrivnost. Prvi se je zgodil konec oktobra 2018, drugi v začetku maja 2020. Najprej sem javno spregovorila le o prvem, mislim, da je bilo v začetku leta 2020. O drugem pa sprva nisem želela, vsaj ne še takoj, bili smo namreč še sredi prvega vala epidemije, dovolj drugih dodatnih skrbi je bilo poleg te. Toda piko na i je postavila odločitev poljskega ustavnega sodišča, ki je razsodilo, da so na Poljskem splavi neustavni celo v primeru okvare ploda. Takšna odločitev se ne bi smela zdeti normalna nikomur na svetu, ne glede na to, ali ima izkušnje s splavom ali ne. Seveda sem javno obsodila to potezo poljskega sodišča, nato pa med drugimi dobila nazaj komentar, naj se raje ukvarjam s tem, da nimam otrok, in naj se oglasim, ko bom mama.
Želeli ste postati mama, verjetno vas ta komentar ni pustil ravnodušne.
Pri meni je šlo v obeh primerih ravno za hudo okvaro ploda; prvič se je sicer splav zgodil dokaj pozno, nekje med 10. in 11. tednom. Na prvem pregledu je bilo še vse v redu, teden dni pozneje je plodu prenehalo biti srce. Drugič je bilo na začetku malo drugače, saj sem hitro po pozitivnem nosečniškem testu začela po malem krvaveti, a na koncu se je odvila zelo podobna zgodba, le da tokrat nekoliko prej, okoli 8. tedna. Ne v prvem ne v drugem primeru plod ne bi preživel, če po nekem naključju bi, pa bi zelo trpel. Če do spontanih splavov ne bi prišlo, bi se torej bila primorana odločiti za splav, saj menim, da bi bila kakršnakoli drugačna odločitev izjemno sebična. Zato si ne predstavljam, da bi živela na primer na Poljskem in bi mi oblast prepovedala splav celo v takih primerih. To je sramotno, zavržno in ne spada v današnje čase. Tudi zato sem bila v Evropskem parlamentu med 455 poslankami in poslanci, ki smo podprli resolucijo, s katero močno obsojamo poljsko vlado, saj krati človekove pravice, v tem primeru žensk.
Zakaj se torej o tem ne govori (še) več?
To je zelo težka preizkušnja, zelo boleča, tako fizično kot psihično, ki pa jo načeloma lahko zares razumejo le tisti oziroma tiste z enako ali podobno zgodbo. Če javno spregovoriš o spontanem splavu, marsikdo reče ali vsaj pomisli, da iščeš pozornost (to so bile, denimo, kritike, namenjene Meghan Markle, ko je nedavno spregovorila o svoji zgodbi op. a.), češ to je tvoja intimna stvar, ne razlagaj tega ljudem. Me prav zanima, ali ti ljudje to rečejo ali pomislijo tudi za tiste ženske, ki uspešno donosijo, vmes pa veselo objavljajo svojo nosečniško zgodbo. S tem ni nič narobe, da ne bo nesporazuma, toda ne zdi se mi pravično, da deliti žalostno zgodbo v zvezi z nosečnostjo ni sprejemljivo. Seveda je ne le sprejemljivo, ampak po mojem mnenju tudi nujno govoriti o tem. Govorjenje o splavu mora nehati biti tabu, prav tako splav ne sme biti razlog za obsojanje. Ne glede na razlog za splav; naj bo spontan ali ne. Zato govorim o tem.
Kakšne posledice sta splava pustila na vaši duši?
Ob vsaki slabi stvari, ki se mi zgodi, si rečem “ali boš potonila ali pa zaplavala dalje, druge nimaš”. In pač zaplavam, grem dalje. Nikakor pa ni preprosto. Razmišljaš, ali si ti kriva, ali bi lahko karkoli storila drugače … Najhujši je občutek nemoči. A tako razmišljanje nikomur ne pomaga, še najmanj tebi. Greš dalje, toda na žalost s strahom in negotovostjo. Meni osebno je najbolj pomagalo pisanje dnevnika.
Oprostite vprašanju, marsikje so nosečnice še vedno tabu, dolgo časa namreč niso bile “primerne” za delo pred televizijskimi kamerami. Se za evropsko poslanko spodobi, da zanosi …
Spodobi se, da je katerakoli odrasla ženska na tem svetu noseča, če si to želi. Veste, kaj se ne spodobi, če smo že pri evropskih poslankah in poslancih? Jozsef Szájer je soustanovitelj konservativne politične stranke Fidesz in od leta 2004 je bil poslanec Evropskega parlamenta, ki je javno ne le nasprotoval zakonskim zvezam istospolnih partnerjev, ampak jih je tudi žalil, po vsej sili je poskušal zatreti pravice skupnosti LGBTQI+, medtem pa sam užival v tej isti skupnosti na gejevski orgiji. To, da govoriš eno, delaš pa drugo, se ne spodobi. Večkrat sem že povedala, da moramo biti vsi politiki zgled, in za tem trdno stojim. Politik tudi ne more in ne sme uporabljati sovražnega govora pod pretvezo, da gre za svobodo izražanja. Politik ne more in ne sme zagovarjati sovražne retorike samo zato, ker se mu ta obrestuje in ker na tem gradi svoj politični “program”. Ne more in ne sme se nam zdeti normalno, da nek “medij” objavi odkrit rasistični zapis in reče, da je to pač glosa. Ne more in ne sme se nam zdeti normalno, da nek politik, po možnosti zaposlen v kabinetu predsednika vlade, poobjavlja rasističen zapis o “vsej raznolikosti, ki jo potrebujemo v Evropi”. To je tisto, kar je nespodobno.
Kaj bi se zgodilo, če bi oziroma boste rodili, medtem ko ste evropska poslanka?
Če mislite, da bom imela leto dni porodniškega dopusta, vam moram povedati, da ni tako, saj nam ne “pripada” nacionalna zakonodaja, enako velja, na primer, za zdravstveno zavarovanje: nimamo ga. Zamrznitev mandata ni možna, prav tako smo evropski poslanke in poslanci na plenarnem zasedanju dolžni glasovati osebno, nosečnost gor ali dol. Res je sicer, da zdaj že nekaj mesecev lahko glasujemo od doma, a kako bo v prihodnje, ne vem. Res pa je tudi, da se ženskam z družino rado očita, da se niso dovolj posvetile karieri. Če družine nimaš, si pa karieristka. Skratka, vedno je nekaj narobe. Pri moških je to njihova zasebna izbira, pri ženskah očitno ne. S takšno logiko se nikoli ne bom strinjala. Veste, v naši skupini Renew Europe (skupina v Evropskem parlamentu, ki se zavzema za demokracijo, trajnost in blaginjo, močno usmerjena v državljane, ki zagovarja vrednote, kot so svoboda, individualne pravice ter uravnotežen gospodarski in socialni razvoj, z 98 evropskimi poslanci iz 22 držav EU pa je po velikosti tretja politična sila v Evropskem parlamentu op. a.) imamo poslanko iz Švedske, ki je v tem mandatu rodila hčerko. Zanjo brez težav skrbi, poleg nje ima še dva otroka, hkrati pa dela, je izjemno vsebinska, sodeluje na vseh sestankih … Ni ne prva ne zadnja poslanka, ki je rodila med mandatom. In ni ne prva in ne zadnja poslanka, celo poslanec, ki bi svojega otroka pripeljal ali pripeljala v Evropski parlament in z njim v naročju tudi glasoval oziroma glasovala.
Ste edinka. So vam kdaj očitali, da ste razvajeni?
Odraščala sem na Jesenicah, v skromnem delavskem okolju. Oče je delal v železarni, mama pa je bila čistilka na eni od osnovnih šol. Ne eden ne drugi nista rojena v Sloveniji, v 70. letih prejšnjega stoletja sta prišla iz (zdaj Severne) Makedonije. Prišla sta tako rekoč brez vsega, zaradi težkih ekonomskih razmer sta želela poiskati boljšo priložnost v novem okolju. Vem, da jima je moje rojstvo pomenilo ogromno, saj dolgo časa nista imela sreče in sta me “dočakala” šele po več kot desetletju skupnega življenja. Zato sem edinka in zato sta me seveda tudi razvajala, kolikor se je dalo, a za neko hudo, pretirano razvajanje ni bilo pogojev. Imela sem absolutno vse, kar sem potrebovala, ampak nič v življenju mi nikoli ni bilo podarjeno. Vse, kar sem dosegla, sem dosegla s trudom in delom. Prepričana pa sem, da je k temu pripomoglo tudi moje odraščanje, ki me je oblikovalo v osebo, kakršna sem danes.
Kaj pa to pomeni bolj konkretno?
Živeli smo v stanovanjski hiši, ki je bila pravzaprav Jugoslavija v malem. Bili smo sosedje in človek človeku, zato nikoli ne bom izgubila vere v to, da je sobivanje kljub razlikam mogoče. To je izkušnja, ki je mnogi nimajo. No, ali pa je nočejo imeti. Mene je vse to zaznamovalo tako, da nikogar nikoli ne obsojam vnaprej, spoštujem različnost, pa naj bo to vera, nacionalnost, spolna usmerjenost, politična pripadnost ali karkoli drugega, da sem pristna in da zelo dobro vem, kako pomembne so empatija, uvidevnost in kultura, tudi kultura obnašanja in diskurza. Upam si trditi, da bi vam tisti, ki me poznajo že dolgo, povedali, da se po vstopu v politiko osebnostno nisem spremenila in da ne izgubljam stika z realnostjo. Edino, kar izgubljam, je čas za vse meni drage ljudi, a to žal pride zraven.
Ste torej Slovenka ali Makedonka?
Vedno in povsod bom s ponosom povedala, da sem Slovenka, Jeseničanka. Navijam za jeseniške hokejiste; tudi sredi Ljubljane (smeh). Vedno in povsod pa bom tudi s ponosom povedala, da je moje poreklo predvsem makedonsko, pa tudi bolgarsko, čeprav je oče večino svoje mladosti preživel v Severni Makedoniji. Nikoli nisem tajila svojega izvora. Če bi ga želela, bi najbrž najprej morala zamenjati priimek, pa ga ne bom nikoli in nikdar – tudi, če se kdaj poročim. Moj priimek je zame preprosto najlepši na svetu, to je del mene in del mojega karakterja.
Pa ste bili zaradi svojega rodu kdaj deležni žaljivk?
V družini so me vzgajali tako, da smo z enako vnemo negovali tako slovensko kot makedonsko kulturo, a ob hkratnem zavedanju, da je naša, moja domovina, Slovenija. Staršem sem izredno hvaležna, da sta ohranila stik s svojo preteklostjo, obenem pa nikoli nista pozabila, kje je njuna sedanjost in kje bo moja prihodnost. Zato mi ni vseeno, ko berem komentarje, ki žalijo mojo pripadnost Sloveniji. Verjemite, da mi je bolj vseeno za žaljivke v zvezi z mojim izvorom, od čefurke dalje, kot pa ko nekje preberem, da nisem Slovenka. Jasno pa mi je tudi, da še zdaleč nisem edina tarča sovražnega govora. To, kar se dogaja, te skrajnosti, ki marsikomu postajajo normalne tudi zato, ker jih uporablja del politike, to me čisto zares boli; toda boli me izključno z vidika tega, kar je del politike pri nas, pa niti ne samo pri nas, postal je vse prej kot dostojanstven in vse prej kot dober zgled.
Še k enemu stereotipu se zazriva – v vaši družini je imel glavno besedo verjetno oče, kajne?
Da, a ne v smislu, da ne bi spoštoval ali upošteval mame in mene, toda vendarle se je poznala ta neka patriarhalna vzgoja. Čeprav sva se vedno razumela, lahko rečem, da se zdaj razumeva bolje kot kadarkoli prej. V bistvu se spomnim zlasti tega, da sem doma vedno, ampak res vedno poslušala: “Midva ti dajeva vse, kar lahko, ti se moraš samo učiti, učiti in učiti.” Oče je bil precej strog v zvezi s šolo, po mojem je bil edini, ki je redno, vsak teden, hodil na vse mogoče govorilne ure. Takrat mi to ni bilo všeč, a zdaj sem mu hvaležna za to. Končala sem dodiplomski študij mednarodnih odnosov in podiplomski svetovnih študij; oboje na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.
Po žaru v vaših očeh je družina najvišje na lestvici vaših vrednot.
Drži. Kot otrok sem bila zelo, celo preveč navezana na starše, in ko sem v osnovni šoli hodila na počitniške kolonije, so mi starši morali vsak dan poslati razglednico oziroma pismo. Dejstvo je, da za nič na svetu ne bi zamenjala svojega otroštva in mladosti na Jesenicah. Seveda ni bilo popolno, ampak – čigavo pa je? Zagotovo se mi je najbolj zarezalo v dušo to, da sem pri 20 letih izgubila mamo.
Kako zelo ponosna bi bila danes na vas vaša mama?
Prepričana sem, da je mama name zelo zelo ponosna. Imam jo v čudovitem spominu in vesela sem, da je bila del mojega življenja vsaj mojih prvih 20 let. Bila je ena najmočnejših žensk na svetu in zagotavljam vam, da jo tako opisujem več kot upravičeno. Na žalost je po dolgih letih boja na koncu zmagala tista bolezen, s katero ima najbrž že vsak izmed nas neko grdo izkušnjo, posredno ali neposredno. Govorim seveda o raku. Tudi zaradi te izkušnje sem članica štirih odborov v Evropskem parlamentu, saj je eden od teh poseben odbor za boj proti raku. Želim namreč čim več prispevati k temu, da se politika pri sprejemanju ukrepov čim bolj poveže s stroko, zdravstveni in tehnološki napredek pa zajameta čim več za rakom obolelih ljudi na tem svetu. Ko je moja mama zbolela, medicinski znanost in tehnologija še nista bili niti približno na ravni, na kakršni sta danes. Zdaj napredujeta s hitrim tempom, in to je treba izkoristiti.
Toksično okolje in gojišče zlobe so nemalokrat tudi šole, sošolci, tam niste slišali nobene krepke na svoj račun?
Ne v osnovni šoli na Jesenicah ne v srednji šoli v Radovljici in ne na faksu v Ljubljani. Morda tudi zato, ker sem bila vedno med daleč najboljšimi v razredu pri slovenščini, pa potem nikoli niso imeli priročnega izgovora. (smeh) Slovenščino namreč obožujem in zelo rada pišem v njej. Pravzaprav mi je od nekdaj zelo blizu pisanje. Rada si vzamem čas za svoje bloge in zapise, ker želim, da imajo rep in glavo, da niso samo nametana solata ter da je predvsem vsem, ki karkoli mojega preberejo, takoj jasno, kaj sem želela povedati; tako najstnikom kot upokojencem. Tako da … ne, v šoli resnično nikoli nisem imela težav. Dokler nisem pristala v novinarstvu. Tam se je na vsake toliko že našel nekdo, ki se je obregnil ob moje poreklo. Seveda je bil ta nekdo vedno anonimnež, ker je najlažje pisati, obtoževati in žaliti vsepovprek po družbenih omrežjih, hkrati pa se skrivati za psevdonimi. No, ko sem vstopila v politiko, pa se je začelo “zares”. Večina tistih, ki me napada, me skoraj nikoli ne napada zaradi vsebine. Po mojem me niti ne preberejo oziroma poslušajo, ker za njihove napade to ni relevantno. Zanje sem že vnaprej neumna in “Neslovenka”. Ne eno ne drugo seveda ne drži.
Dotakniva se vašega dela na Pop TV. Imeli ste ugled, lepo kariero, javljali ste se iz kriznih žarišč, še zlasti med akutno begunsko krizo, potem pa ste se novinarstvu na nekako odrekli, kajne? Veste, da bo pot nazaj v novinarstvo precej težka, če ne celo nemogoča zaradi vaše politične vpletenosti?
Če bi mi nekdo še pred dvema letoma dejal, da bom pristala v politiki, in to evropski, bi mu rekla, naj se gre zdravit (smeh). Nisem iskala nikogar in ničesar, a kaj storiš, ko dobiš priložnost in veš, da si vseskozi tudi sam bil med tistimi, ki je jamral, kako je v politiki preveč slabega, kako so v politiki potrebne sveže moči, ljudje, ki se znajo poistovetiti z ljudmi in postaviti v kožo slehernega? O tem, kaj nameravam početi, ko bo (morda) treba zapustiti politiko, pa čisto zares ne razmišljam. Edino, kar je že zdaj jasno, je, da v novinarstvu nikoli več ne bom, to sem povedala že takoj, ko sem vstopila v politiko, in od tega ne odstopam. Sicer pa mi prav nič ni težko početi. Delala sem v restavraciji na Bledu, delala sem kot promotorka za različne prehranske ali kozmetične izdelke, celo maskota sem bila za določene trgovine oziroma njihove izdelke. Zame je vsak poklic časten, zato se s tem, kaj bo, ko bo, če bo, res ne obremenjujem. Razmišljam o tem, kaj vse še lahko naredim in kaj vse še želim narediti vsaj v letih do konca mandata, ne pa o tem, kje bom, ko bo mandata konec.
Danes vam očitajo, da malokrat uporabljate svoj profil na Twitterju, če že pa, da prevečkrat čivkate v makedonščini …
Tisti, ki mi to očitajo, očitno še nikoli niso odprli mojega profila na Twitterju. Pa smo spet pri tem, da “vsebina ni pomembna” … Tem ljudem polagam na srce, naj si pogledajo kar vse moje profile na družbenih omrežjih, morda se kateremu od njih prek tega vsaj uspe naučiti, kako se pravilno postavljajo vejice in kako pravilno uporabljati rodilnik. Kako ironično, toda po navadi so ravno taki najbolj glasni. Edini tuji jezik, v katerem tvitam, je namreč – ne boste verjeli – angleščina. Pod črto – vem, da si boste mislili, da gre za politično floskulo, ampak dejansko si od nekdaj želim pomagati ljudem. To vam povem smrtno resno. Pomagati, kakorkoli lahko. Nekoč s poročanjem, zdaj s soodločanjem. Tudi tako, da jim neko stvar pojasnim na čim bolj razumljivo; tako, da jih ne zavajam; tako, da jih poskušam čim bolje razumeti; tako, da jih imam vedno v mislih, ko sooblikujem neko politično smer, poročilo, resolucijo, zakonski predlog …
Spor med Grčijo in Makedonijo o uradnem imenu zadnje traja že od leta 1991 in je zaradi grške blokade glavna ovira Makedoniji na poti v EU in zvezo Nato. Tako Grki, katerih ena od pokrajin se imenuje Grška/ Egejska Makedonija, kot Severni Makedonci sami sebe smatrajo za potomce oziroma naslednike antičnih Makedoncev oz. Aleksandra Velikega. Bo kdaj konec naelektrenosti med obema državama?
Mislim, da je Evropska unija v primeru spora med Grki in Makedonci preveč popuščala državi članici. Tisto, kar tu Grkom moram šteti v plus – ne glede na to, ali se z njimi strinjam ali ne – je, da so vztrajali in niso popustili niti za milimeter. Makedonija je na koncu postala Severna Makedonija, s čimer pa se – in v to trdno verjamem – nihče od Makedoncev ali njihovih potomcev, če hočete, zagotovo ne more strinjati oziroma to težko sprejema. A takrat se je pač zdelo, da je to očitno edini korak na poti do napredka Severne Makedonije.
Kako zelo vam je všeč Bruselj?
Ni ravno moj najljubši kraj na svetu, je pa res, da si mesta kot takega niti nisem še mogla pogledati. Nekako nikoli ni bilo časa za to, zdaj sem pa tako ali tako že od marca doma. Strasbourg mi je kot mesto ljubše, toda v isti sapi vam moram povedati, da sem absolutna nasprotnica dveh sedežev Evropskega parlamenta. Zdita se mi predvsem nepotrebnost in potrata, tako z okoljskega kot s finančnega vidika.
Ljudje razumejo, kaj pomeni Evropski parlament?
Bolj se sprašujejo, kako jim lahko pomaga … takoj, konkretno, danes – sploh v trenutni situaciji – in ne (šele) jutri. Sama menim, da je neka vrsta takšne pomoči tudi dobrodelnost. To je nekaj, s čimer lahko pomagamo neposredno in takoj in to res pomoči potrebnim. Ne bom razlagala podrobnosti o svojem početju v zvezi s tem, ker se bo spet kdo našel s komentarji, da gre za iskanje pozornosti in samopromocijo. Povem vam pa naslednje: zdi se mi nesprejemljivo, da imamo v 21. stoletju še vedno otroke in mladostnike, ki nimajo računalnikov, ker si jih ne morejo privoščiti. In zdi se mi še bolj nesprejemljivo, da bi brez humanitarnih društev ter projektov, kot je na primer Botrstvo, ogromno ljudi ostalo brez vsega ali bilo v še večji stiski. Dobrodelnost je edino, kar jim pomaga.
Imate ob sebi koga, ki vas ljubi in obratno?
Da … je ob meni, zadnje mesece precejkrat tudi dobesedno, glede na to, da sva oba veliko doma. Poleg sebe si ne predstavljam nikogar drugega. Partner sicer deluje na področju športa, spoznala pa sva se – kot sama rada rečem – v mojem prejšnjem življenju. S tem mislim na Pop TV. Je čudovit človek in moja največja opora.
Kako doživlja vašo medijsko izpostavljenost?
Veste, če bi se kdorkoli kadarkoli ob meni počutil manjvrednega, ne glede na to, ali gre za partnerja, prijatelje ali družino, bi se krepko zamislila; tako nad tem, kakšne ljudi imam ob sebi, kot zlasti nad tem, ali jim morda sama dajem kakšen povod za to. Javna izpostavljenost je kvečjemu breme samo zame, in to precejšnje, ker si tudi sama ustvarjam dodaten pritisk v zvezi s tem. A mislim, da je prav, da si ga, ker se zavedam, da je ena sama napaka, pa če je še tako majhna, dovolj, da si te ljudje zapomnijo izključno po tem, pozabijo pa na vse, kar si dobrega dotlej storil. Tega si ne želim nikoli v življenju doživeti. Ne zaradi sebe, ampak zato, ker bi razočarala vse, ki verjamejo vame, česar si nikoli ne bi oprostila. Ker – kot rečeno – politiki moramo biti dober zgled. Pika.
Ko govorimo o razočaranjih – je Evropa razočarana nad Slovenijo?
Na Slovenijo so še nedolgo nazaj praktično vsi v Evropskem parlamentu gledali kot na netežavno državo, ki ji je mar za ljudi, vladavino prava in boljšo prihodnost družbe. Zdaj pa jo žal marsikdo od kolegic in kolegov, tudi v moji politični skupini Renew Europe, omenja v negativnem kontekstu, zlasti v tako imenovanem “trikotniku” Poljska-Madžarska-Slovenija. Se vam zdi v redu, da nas povezujejo z državama, zaradi katerih je bil sprožen 7. člen Pogodbe o EU (gre za postopek ugotavljanja, ali v neki državi članici obstaja očitno tveganje za kršitev vrednot EU)? Ali nenazadnje, to, da sta poljski in madžarski premier zaradi zahteve pogojevanja izplačil s spoštovanjem vladavine prava blokirala sprejem evropskega proračuna in sklada za okrevanje, slovenski premier pa jima je pri tem “držal štango” s pisanjem nekih pisem? Seveda je kolegicam in kolegom jasno, da za to ni odgovorna država kot taka, ampak vlada Janeza Janše. Vedno bom zagovarjala Slovenijo kot državo in njene interese, ko bo šlo zares za njene interese, in ne za interese politike, nikoli pa ne bom zagovarjala večine politik te vlade, ker se večine tega, kar počno, sploh ne da zagovarjati.
Objava: Revija Obrazi, januar 2021.
