V tretji številki revije Visions for Europe (Vizija za Evropo) lahko na štirih straneh preberete intervju z evropsko poslanko Ireno Jovevo na tematiko EdTech oz. izobraževalne tehnologije in njene prihodnosti v Evropi. Zakaj se v luči pandemije temu področju namenja še več pozornosti? Intervju je potekal v angleškem jeziku, prevod pa si lahko preberete spodaj. 

Vprašanje 1: Sektor izobraževalne tehnologije (EdTech) je ključnega pomena za prihodnost naših otrok in Evrope.
o Kaj bi lahko Evropa storila za spodbujanje sektorja EdTech?

Sektor je bil zrel za revolucijo že veliko preden nas je svetovna pandemija vse prisilila k vsakodnevni uporabi virtualnega prostora. To turbulentno obdobje je prehod na spletno učenje zgolj pospešilo. Kljub negativnemu vplivu izbruha covida-19 na gospodarstvo je začelo povpraševanje po EdTechu naraščati, in sicer kot rezultat naraščajočega povpraševanja po e-učenju, virtualnih učilnicah in drugih rešitvah digitalne tehnologije za neprestano izvajanje izobraževalnega procesa. Nenadne prilagoditve v izobraževalnih sistemih in procesih spodbujajo zainteresirane strani k vlaganju v sodobne tehnologije in k prilagajanju razvijajoči se tehnološki krajini v izobraževalnem sektorju.

Mislim, da je Evropa potrebovala ta udarec pandemije, ki nas je prisilil, da dodobra premislimo, kakšna bo prihodnost izobraževanja. V Evropski uniji smo podprli Akcijski načrt za digitalno izobraževanje 2021-2027. Zgraditi moramo evropsko partnerstvo za izobraževanje, ki združuje države članice, evropske institucije in različne zainteresirane strani v izobraževanju. Seveda ob sočasnem zavedanju, da digitalno izobraževanje nikakor ne nadomešča učiteljev, ampak gre zgolj za nabor orodij, ki lahko pomagajo povečati kakovost in inovativnost izobraževanja ter učenja v digitalni dobi.

Vprašanje 2: V času pandemije šolanje na domu pogosto ni bilo uspešno zaradi tehnologije.
o Kaj smo se iz tega naučili?

V času pandemije smo se veliko naučili, tudi o pomanjkljivostih, ki jih predolgo časa nismo ustrezno naslavljali ali pa smo jih celo spregledali.

Velik izziv so predstavljali nerazpoložljivost in pomanjkanje upravljanja tehnološke infrastrukture ter iskanje pravega ravnovesja med zaslonom in časom brez zaslona. Pandemija je še dodatno poglobila družbeno obstoječe vrzeli ter najbolj prizadela tiste iz socialno ogroženih okolij. Pomanjkanje dostopa do ustrezne tehnologije je učencem onemogočalo dostop do izobraževanja, vlade pa niso bile pripravljene takoj zadovoljiti teh potreb učencev, saj so bile izgubljene pri iskanju načinov za spopadanje s pandemijo in z zdravstveno krizo. Tudi delo institucij EU je bilo nekaj časa moteno, ker prav tako niso bile pripravljene na prehod na spletno delo.

Svet je marca letos razpravljal o vprašanjih, kot so organiziranje virtualnega učenja in poučevanja, nadgradnja obstoječih sistemov informacijske tehnologije, zagotavljanje poštenega dostopa do izobraževanja in usposabljanja brez ogrožanja kakovosti ter zagotavljanje različnih vrst prilagojene podpore študentom, učiteljem in družinam. Na vseh teh stvareh bi morali delati že zdavnaj, saj ni bilo mogoče vse vzpostaviti vsega naštetega ob sočasnem obvladovanju pandemije ter vzporednem zagotavljanju podpore in nadgradnje sistemov v vseh evropskih regijah. Na primer: Po podatkih Eurostata je imela EU28 povprečno 89 odstotkov dostopa do interneta v gospodinjstvih (v raziskavo je bilo vključeno tudi Združeno kraljestvo), potem pa so bile tu še države članice, kot je Bolgarija, le z 79 odstotki v primerjavi s 97 odstotki na Nizozemskem. V Franciji pet odstotkov učencev sploh ni imelo dostopa do interneta ali računalnikov. Digitalno vrzel med državami članicami in znotraj njih je treba premostiti hitreje, enakovreden dostop do tehnologije pa postaviti kot prednostno nalogo, za primer, če se bomo morali kdaj znova poslužiti spletnega izobraževanja. Mnogi otroci so zaradi pandemije izgubili dostop do zdravih obrokov. Približno 15,5 odstotkov učencev v EU živi v prenatrpanih domovih, kar je še dodatno oteževalo njihov učni proces. Starši so bili pogosto preobremenjeni in prezaposleni z usklajevanjem domače pisarne in podporo otrokom pri njihovem izobraževanju od doma. Zato bi moralo otroško jamstvo EU, ki smo ga podprli, pomagati pri izkoreninjenju revščine otrok. Prehod na šolanje na domu ni bila lahka naloga. Komisija je za spodbujanje inovacij v izobraževanju organizirala vseevropski hackathon, Impact EdTech. Znova se je vzpostavila ideja o evropski izobraževalni platformi in delamo na idejah za iskanje varnih načinov za opravljanje izpitov na daljavo. Države članice so po vzoru Estonije delile svoje najboljše prakse kariernega vodenja na daljavo, ki so ga zagovarjale še pred pandemijo in so s tem samo nadaljevali nadgrajevanje obstoječih programov, čeprav so ljudje tudi takrat raje imeli osebna srečanja.

Nekateri projekti izmenjave, kot sta ERASMUS+ in Evropska solidarnostna enota (ESC), so bili močno prizadeti, saj temeljijo na bivanju v tujini. Ko sem delala na prenovi programa ESC, smo poskrbeli, da bo naslednji program bolj odporen, da smo vključili klavzulo o višji sili in študentom, katerih program je bil prekinjen, omogočili, da ga nadaljujejo. Zaradi pandemije smo se marsičesa naučili po težji poti, vendar smo pridobili veliko dobrih lekcij. Vedno radi poudarjamo, da nikogar ne puščamo za sabo. Pandemija pa je pokazala, da so najbolj ranljivi tisti, ki se običajno izgubijo v krizah, kot je bila ta, zato moramo okrepiti vsa svoja prizadevanja, da v bodoče res nikogar ne pustimo za sabo.

Vprašanje 3: Mnoge države opažajo nov porast okužb z virusom covid-19.
o Kako bi se lahko Evropa pripravila na šolanje na daljavo med novo možno zaporo?

Študija Inštituta za javno politiko in upravljanje je pokazala, da je odporen izobraževalni sistem tisti, ki se lahko prilagodi in preoblikuje ob stiskah. Ker nobena država članica ni imela strategije za zmanjševanje posledic nesreč in njihovega vpliva na izobraževalne sisteme, bi si morali v prihodnje prizadevati za usklajen sistem, ki bo okrepil sodelovanje med ustreznimi zainteresiranimi stranmi. To pomeni, da potrebujemo dostopen pretok znanja, praks in medsebojnega učenja glede kontinuitete izobraževanja v času krize. Načrtovano evropsko središče za digitalno izobraževanje (predstavljeno v Akcijskem načrtu za digitalno izobraževanje) bi lahko služilo kot platforma za komunikacijo ter kot središče razvoja novih rešitev in pristopov, ki učinkovito združujejo navadno izobraževanje v učilnici ter virtualno izobraževanje.

Šole, ravnatelji in učitelji bi morali začeti delovati po načelih upravljanja s hitrim odzivom in veliko mero fleksibilnosti ter prilagajanja potrebam učencev. Uspeh bo v veliki meri odvisen od učiteljev in njihove pripravljenosti prilagoditve ustreznim pedagoškim in digitalnim veščinam ter njihovi sposobnosti, da v času spletnega učenja na daljavo ohranijo pozornost in motivirajo svoje učence. Hkrati moramo spodbujati in ohranjati duševno zdravje mladih, zlasti tistih, ki se soočajo z neenakostmi.

Pandemija nam je pokazala, da obstaja pomanjkanje razpoložljivih orodij za spletno učenje in pomanjkanje spretnosti uporabe digitalnih tehnologij. Vlagati moramo v tehnološko infrastrukturo in inovacije, ki bi morale podpreti zapolnitev digitalne vrzeli in zagotoviti dostop do izobraževanja za vse družine. Financiranje na ravni EU je treba ponovno pretehtati in ponovno prednostno prerazporediti. Sredstva iz instrumenta za okrevanje in odpornost se lahko uporabijo tudi za digitalno preoblikovanje izobraževalnih sistemov, vendar je odvisno od držav članic, ali bodo ta stredstva res uporabile za izobraževalni sektor. Morale bi ga!

Vprašanje 4: ZDA in Kitajska vlagajo velike vsote denarja v tehnologijo, zlasti v EdTech.
o Jim Evropa še vedno lahko konkurira v EdTech sektorju, je naš izobraževalni sistem sploh konkurenčen?

Na poti inovatorjev in EdTech podjetij stoji veliko izzivov, ki jim je treba posvetiti pozornost, da bi lahko Evropa izdelala bolj kakovostne rešitve za boljšo podporo evropskim učencem in učiteljem. Eden od izzivov je ta, da je posamezen izobraževalni sektor vsake države precej majhen, obenem pa vsak deluje na drugačen način. Obstajajo javni in zasebni sistemi z različnimi izpiti. V EU je izobraževanje še vedno v pristojnosti države članice. Verjetnost, da bi bilo to področje poenoteno, kot je v ZDA ali na Kitajskem, je majhna. Namesto da bi EdTech podjetje pridobilo eno odobritev za izobraževalni sistem, kot je to praksa v ZDA, mora to podjetje v Uniji zaprositi za 27 dovoljenj. To predstavlja ogromno oviro za vsakogar, ki bi si želel narediti resnično velik vpliv na evropskem izobraževalnem prostoru.

EdTech sektor potrebuje ustrezno podporo in naložbe za uspeh. Prebrala sem, da je bilo lani manj kot tri odstotke vseh svetovnih izdatkov v izobraževanju, namenjenih digitalni tehnologiji. Po napovedih HolonIQ se bo to v naslednjih petih letih povečalo zgolj na pet odstotkov. To pomeni, da obstaja veliko prostora za izboljšave. Evropa lahko tekmuje v sektorju EdTech, ker morajo evropska EdTech podjetja  že od prvega dne razmišljati in delovati mednarodno. Brez mednarodnega dosega je nemogoče postati “samorog (unicorn)”. Samorog je zasebno podjetje, katerega cena je ocenjena na več kot milijardo dolarjev. Izraz samorog se večinoma pripisuje startup podjetjem. Zato morajo evropska podjetja in startupi začeti ta mednarodni proces že na samem začetku svoje dolge poti. Medtem ko se njihovi ameriški in kitajski konkurenti osredotočajo izključno na domači trg, evropski EdTechi razmišljajo širše. Da bi dolgoročno uspeli kot akter na svetovnem trgu, morajo že od samega začetka razmišljati globalno.

Zagotovo še vedno velja, da imajo naši prezaposleni učitelji radi pripomočke, ki jim prihranijo čas. Vendar prava vrednost tehnologije izhaja iz njene sposobnosti, da pomaga učencem in odraslim, da se naučijo več in hitreje. Čeprav učenci/dijaki/študenti običajno niso neposredni kupec izobraževalne tehnologije, se vlade in korporacije vse bolj zavedajo, da lahko tehnologija pospeši učenje. Zato je bilo leta 2019 ustanovljeno Evropsko združenje EdTech, katerega cilj je sodelovati pri povečanju čezmejnega povezovanja in inovativnosti v izobraževanju v Evropi, da bi dosegli bolj kakovostno, celostno in dostopno izobraževanje za vse.

Vprašanje 5: Pravkar ste postali mati.
o Kako si predstavljate prihodnost izobraževanja svojih otrok v Evropi?

Imam novorojenko, ki me vsak dan veliko nauči o življenju in svetu.

Zanjo bi si želela enako kot želim današnjim otrokom – da rojstni kraj ne določa kakovosti izobraževanja, ki ga bo otrok dobil, in njihovih poklicnih možnosti v prihodnosti.

EU bi morala imeti pri izobraževanju več pristojnosti, kot jih ima sedaj. Verjamem, da smo se iz pandemije naučili nekaj dobrih lekcij, na primer, da lahko učenci en dan v tednu ostanejo doma in na ta način sledijo svojemu učnemu načrtu, ali pa imajo morda doma kakšne ustvarjalne naloge s svojimi sorodniki. Človeškega stika nikoli ni mogoče nadomestiti in prepričana sem, da otroci zrastejo v bolj socialne osebe v učilnicah, ob neposrednih stikih z drugimi otroki. To je za njihovo socializacijo neizogibno in jih pripravlja na življenje v družbi. Želim si enotnega učnega načrta izobraževanja o evropskem državljanstvu, kjer se bo tehnologija uporabljala za pogovore z učenci iz vse Evrope in za izmenjavo znanja, spretnosti ter idej. Digitalne spretnosti je treba spodbujati že od malih nog, saj je otrokova ustvarjalnost zelo pomembna za rast osebnosti. Sama sem ljubiteljica jezikov in upam, da se bo v bodoče v šolah učilo več jezikov, saj je jezikovna raznolikost ena lepših posebnosti Unije. ERASMUS+ in ESC bosta še vedno zelo priljubljena programa. Vsak učenec pa se bo imel priložnost učiti v tujini ter iz prve roke videti in doživeti, kaj pomeni Evropa. Znanje in izobraževanje morata biti dostopna vsem in ne smeta postati izključna domena tistih, ki si ga lahko privoščijo. Upam, da se bomo še naprej osredotočali na vseživljenjsko učenje, poklicne spretnosti, programe izmenjave, prekvalificiranje in nadgrajevanje, hkrati pa bomo izobraževanje ustvarili bolj vključujoče za vse.

Vprašanje 6: Če bi imeli eno željo …
o Če bi lahko spremenili eno stvar v EU, kaj bi to bilo?

Izbrala bi dve stvari, ki zadevata delovanje institucij: znebila bi se pravila soglasja v Svetu in imela bi en sam sedež Evropskega parlamenta.

Problem soglasja je, da so številne pomembne odločitve blokirane zaradi ene ali dveh vlad illiberalnih demokracij ali manjših političnih vprašanj posamezne države članice. En sedež Evropskega parlamenta pa bi nam prihranil veliko časa in denarja, ki bi ga lahko uporabili za druge namene.

Vprašanje 7: Na podlagi naslova naše revije …
o Kakšne druge vizije imate za Evropo?

Na kratko: več Evrope in manj nacionalizma. Pandemija je pokazala, da se ena država sama ne more spoprijeti s takšnimi globalnimi izzivi, predvsem, ker bolezni in nesreče ne poznajo meja. S skupnimi močmi in znanjem smo ustvarili močan odziv. Računam na manj neenakosti in Evropo, ki je vodilna v svetu na področju rasti, priložnosti, inovacij in napredka. Da bo Evropa srečen in varen kraj za življenje vseh. Moja vizija je bolj združena Evropa, ki ima močnejši glas v svetu. Upajmo, da bo tudi Zahodni Balkan del EU in bo s tem uspešno zaključen še en evropski projekt. Da bomo skupaj cenili in praznovali naše raznolikosti ter se učili drug od drugega. Želim si Unijo, ki je bližje svojim državljanom, kjer so oblikovalci politik pravi predstavniki svojih državljanov. Konferenca o prihodnosti Evrope je korak v pravo smer, vendar je treba narediti še veliko. Želim si več mladih političnih voditeljev, saj so za vodenje evropskega projekta potrebne nove ideje in energija. Želim si, da lahko z vsakodnevnim sodelovanjem dosežemo boljšo Evropo za nas vse.

Ali tudi vi obožujete sponzorirane oglase, ki vam jih vedno znova prikazujejo spletne platforme in za katere imate občutek, da vam sledijo s ciljnim oglaševanjem? Verjetno nisem edina, ki ji gre to blazno na živce. V nadaljevanju zapisa vam bom razložila, kaj sem storila za to, da se to področje uredi.

A moram iti lepo po vrsti. Začela bom s številkami …

1373. O toliko amandmajih smo glasovali na tokratnem odboru za kulturo.
1374. Toliko jih je bilo pri Aktu o digitalnih storitvah.
1375. Toliko pa jih je bilo pri Aktu o digitalnih trgih.

O teh številkah govorim malo zato, ker še nikoli v tem mandatu nismo glasovali o toliko amandmajih naenkrat, malo zato, ker sem pri oblikovanju omenjenih 773 neposredno sodelovala, zlasti pa zato, ker sta akta izredno pomembna.

Pri poročilih za oba sem bila poročevalka v senci. To pomeni, da sem za svojo skupino – Renew Europe – spremljala poročilo, vložila amandmaje, jim določila indikacije glasovanj in se pogajala s poročevalci drugih skupin za končni tekst v obliki skupnih, kompromisnih amandmajev.

Zakonodajna predloga vzporedno sooblikujejo tudi na drugih odborih, ki jih bomo nato združili v skupno stališče Evropskega parlamenta. Ločeno skupno stališče medtem iščejo še države članice v Svetu. Na koncu bomo ti dve stališči, torej predloge sprememb originalnega predloga Evropske komisije, na trialogih združili v zakon, ki bo zavezujoč na ravni celotne Unije.

Akt o digitalnih trgih (DMA) bo definiral in določil t.i. “gatekeeperje”, ki zaradi svoje velikosti (berite Google, Amazon, Apple) pogosto delujejo kot vstopna točka za najrazličnejša podjetja za celotno digitalno ekonomijo, ponujajo različne storitve ter hkrati uporabljajo podatke spletnih in poslovnih uporabnikov iz enega ali več segmentov platforme za konkurenčno prednost pri drugi njihovi ponudbi izdelkov ali storitev (Amazon, Google, Apple – pomislite na spletne iskalnike) ali pa imajo monopol/duopol za sam dostop manjših podjetij do uporabnikov (Googleplay, Apple AppStore).

Akt digitalnih storitev (DSA) pa vzpostavlja pravila ponudnikov storitev na spletu, ščiti temeljne pravice uporabnikov in omogoča enake konkurenčne pogoje v zapleteni strukturi obveznosti platform, opolnomočenju uporabnikov, transparentnosti algoritmov in prilagoditvi parametrov za širjenje vsebin na spletu, predvsem pa omogoča transparentnost oglaševanja in pravila za odstranjevanje nezakonite vsebine.

Zdaj pa k bistvu: za kaj gre? V grobem, za korenito spremembo pravil na spletu. Akta o digitalnih storitvah in trgih sta skrajno tehnična in precej zapletena, zato se ne bom spuščala v opisovanje, kaj vse obsegata, bom pa predstavila ključne poudarke našega odbora v povezavi s svojimi amandmaji.

Zakonodajna dokumenta se dopolnjujeta. Pri DMA bo večina pristojnosti prepuščena EU ravni, čeprav bodo države članice imele možnosti predlagati, katera platforma bi lahko bila označena kot “gatekeeper”, medtem ko bodo pristojnosti DSA v domeni držav članic prek t.i. Digitalnega koordinatorja; neodvisne agencije, ki bo bdela nad delovanjem spletnih velikanov pri njihovih praksah.

Ker so spletne platforme že zdavnaj postale javni prostor, je nujno uvesti jasna pravila, kar z aktoma tudi počnemo. Kaj bi torej moralo biti drugače po amandmajih, ki sem jih (uspešno!) dodala v besedilo glede oglaševanja?

Platforme morajo uporabnicam in uporabnikom, ki vam je prikazano oglaševanje, razkriti, zakaj ste ravno vi dobili ta oglas, zakaj ravno ta oglas in – najbolj pomembno – da ne smete biti po privzetem načinu podvrženi targetiranemu oglaševanju, razen, če v to vnaprej privolite. Pomembno mi je bilo tudi to, da bi imeli možnost sami odločati o podatkih, ki jih delite in si lahko sami nastavite parametre algoritmov. Po domače povedano, da lahko dejansko izbirate, kako se vam ‘prikazuje svet’.

Pri tem prikazovanju sveta je seveda pomembno ločevati med zakonitimi, nezakonitimi in škodljivimi vsebinami. Zakonitih vsebin se ne sme odstranjevati, sploh pa za to ne morejo biti pristojna podjetja. Nezakonite vsebine pa so trenutno le tri vrste: otroška pornografija, teroristične vsebine in avtorske pravice. Za vse tri imamo ločene zakonodaje, DSA pa bo za vsa omogočila horizontalna pravila.

Odločno sem proti, da bi te vsebine preverjali izključno avtomatski sistemi, algoritmi ali umetna inteligenca. Zato sem čez ves tekst (na koncu prav tako uspešno) dodajala, da mora do same blokade vsebine nujno priti s človeškim nadzorom. Dodala sem tudi, da morajo spletni velikani upoštevati jezik same države članice in imeti zaposlene moderatorje, ki znajo govoriti jezik te države, recimo v našem primeru slovensko. Brez dvoma si lahko to privoščijo.

V besedilih je še nekaj drugih zelo dobrih odločb, žal pa tudi nekaj zame nesprejemljivih, zato sem morala biti na koncu pri glasovanju vzdržana. Po eni bi namreč morale platforme odstraniti vse kopije neke nezakonite vsebine in preprečiti, da bi se ponovno pojavile. To pa bi pomenilo, da so platforme primorane v nadzor vseh objav, torej tudi v uporabo umetne inteligence, kar bi lahko vodilo v cenzuro zaradi napak. Druga določba pa govori o preprečitvi registracije blokiranih uporabnikov, kar je večinoma tehnično nemogoče, če pa bi bilo, bi to pomenilo konec anonimnosti na spletu.

Ostale dobre predloge sem seveda podprla in jih bom podpirala tudi v prihodnje. Želeli smo recimo doseči, da se medijem, ki so regulirani ali so samoregulirani, ne sme odstranjevati vsebin, saj so uredniško odgovorni. Imela sem sicer pomisleke, da bi se za to izjemo lahko skrivale skupine s slabimi nameni (na primer tuji kitajski ali ruski interesi, pa tudi medijske hiše v EU, podrejene politiki), ampak je dobro pretehtalo nad slabim. Platforme zaradi zlorab svojih sistemov prijav pogosto snamejo vsebine neodvisnih medijev, kar ogroža javno razpravo in dostop do informacij. Skupna pravila v zvezi z mediji bomo raje rešili pri prihajajoči zakonodaji na tem področju.

Še časovnica: Pričakujte, da bo zakonodaja na evropski ravni sprejeta v naslednjem letu in upam, da kmalu za tem tudi implementirana v nacionalno zakonodajo.

Začetni predlog Evropske komisije, ki ga z našim stališčem želimo spremeniti oziroma dopolniti, je bil sicer dober, a treba je bilo dodati dovolj zaščitnih določb, da ne bi prihajalo do takšnih in drugačnih zlorab. Predvsem me skrbijo države, kjer ni neodvisnih agencij in pravosodja, k(j)er so podvrženi političnim strankam, ki bi lahko dobro regulacijo zlorabile – sebi v prid, seveda. Upam, da bomo do sprejetja regulacije lahko rešili tudi to.

 

Evropska poslanka Irena Joveva je ob letošnjem svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni kot govornica sodelovala na nacionalni konferenci o stanju in izzivih na področju Alzheimerjeve bolezni v Sloveniji. Srečanje letos poteka pod geslom ozaveščanja javnosti, destigmatizaciji, zgodnejšemu prepoznavanju težav in zdravljenju demence. Na vse to je v svojem nagovoru opozorila tudi Joveva.

“V naslednjih približno osmih minutah mojega nagovora bo po svetu približno 160 ljudi zbolelo za demenco. To je podatek Svetovne zdravstvene organizacije, namreč: da se v svetu povprečno na vsake tri sekunde razvije en nov primer demence. Tri sekunde,” je na začetku ponazorila poslanka.

Alzheimerjeva bolezen je sicer zelo razširjena, saj v Sloveniji za njo trpi več kot 32.000 ljudi, na svetu pa več kot 49 milijonov. Alzheimer Europe je zato v svojem programu za leto 2021-2025 izpostavil področje ozaveščanja celotne družbe o tej ‘tihi epidemiji’. Demenca je kronična napredujoča bolezen možganov, ki lahko prizadene vsakogar, a približno dve tretjini vseh bolnikov z demenco ima Alzheimerjevo bolezen.

Kampanja Svetovne Alzheimer organizacije (ADI) je za letos izbrala slogan  ”diagnoza”, kajti več kot tri četrtine ljudi z demenco po vsem svetu, tudi v Sloveniji, še vedno živi brez postavljene diagnoze. Zgodnje odkrivanje težav in postavitev pravilne diagnoze je ključno, saj lahko prav v tem obdobju z ustrezno terapijo ublažimo simptome ter zajezimo napredovanje bolezni, hkrati pa se vsaj malo pripravimo na prihodnost.

Joveva je hkrati opozorila na dejstvo, da se je zaradi izolacije in zmanjšanih socialnih stikov med svetovno covid krizo stanje bolnikov z demenco poslabšalo: “Alzheimer Evrope je v začetku letošnjega leta pozval vse države članice, da bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo in njihovim svojcem zagotovijo prioriteto pri cepljenju. Smrtnost zaradi okužbe z virusom covid-19 je bila pri njih zelo velika, saj so zaradi bolezni še bolj občutljivi in bolj dovzetni za virus.”

Pomembne pa se ji zdijo tudi posledice, ki jih okužba s covid virusom pušča pri ostalih starejših: “Raziskave so pokazale, da bodo po okužbi utrpeli poslabšanje kognitivnih funkcij.” Ob tem je zdravstvena kriza povzročila tudi  številne nepopravljive posledice zaradi ukrepov, ki so močno vplivali na bolne ljudi in njihove svojce.

“Ljudje s hujšo obliko bolezni se niti niso zavedali razmer, veliko bolj pa so bili obremenjeni njihovi svojci, saj so bili obiski skoraj nemogoči. Korona kriza še vedno razkriva vse razsežnosti oskrbe, ki jo potrebujejo bolniki z demenco in njihove družine. V domovih starejših so se razgalile potrebe po dodatnih kadrih za zdravstveno oskrbo in nego, v lokalni skupnosti pa se je izkazalo, da je veliko oseb z neprepoznano ali zgodnjo obliko demence, ki so doslej v skupnosti nekako zmogli, v času ukrepov in socialne izolacije pa številni potrebujejo pomoč, a je mnogi ne znajo ali niti ne zmorejo sami poiskati.”

Pandemije žal še ni konec, zato bo v prihodnje pomembno predvsem to, da zdravstveni sistem ostane delujoč tudi na vseh ostalih področjih – ne le za zdravljenje virusa covid-19. “Ključno bo, da primarna raven zdravstva deluje normalno, da ljudje pridejo do svojih osebnih zdravnikov, da se pravočasno zaznajo težave, opravijo preiskave, da se obišče specialiste in da se postavijo ustrezne diagnoze,” je dodala Joveva in nagovor sklenila z zahvalo vsem, ki si prizadevajo za priznanje demence kot prioritete v javnem zdravstvu in raziskovalnih dejavnostih Evropske unije.

Digitalizacija in podatki preoblikujejo svet. Sodobne tehnologije morajo zagotavljati največ prednosti prav za pacienta. Pacient mora biti v središču te transformacije, so povedali sodelujoči na konferenci z naslovom Dnevi eZdravja. Zbrane je med drugim nagovorila tudi evropska poslanka Irena Joveva.

Medicina pacientom ponuja vedno več raziskav, testov in pregledov, ki jih bomo lahko s pomočjo sodobne tehnologije pregledno uredili in jih učinkovito uporabljali. Pri tem bo tehnologija olajšala tudi delovne procese v medicini ter nam pomagala optimizirati vodenje zalog, doseči optimizacijo čakalnih dob in povečati preglednost sistema. To so seveda naše želje, resničnost ni tako idealna in da bi izboljšanje stanja v zdravstvu dosegli čim hitreje, je vzpostavitev evropskega podatkovnega prostora Komisija postavila kot eno od prednostnih nalog v obdobju 2019–2025 tudi na področju zdravstvenega sektorja.

Evropska poslanka Joveva je v svojem video nagovoru izpostavila, da bo skupni evropski prostor zdravstvenih podatkov spodbujal boljšo izmenjavo in dostop do različnih vrst zdravstvenih podatkov, kot so elektronske zdravstvene evidence, genomski podatki, podatki iz registrov pacientov itd., in sicer ne zgolj s podporo zagotavljanju zdravstvenega varstva, temveč tudi za zdravstvene raziskave in oblikovanje zdravstvene politike. Napovedala je, da več zainteresiranih strani s področja digitalnih tehnologij, zdravstva in zasebnega sektorja s Komisijo pripravlja novo Uredbo, in sicer Uredbo o uporabi sekundarnih zdravstvenih podatkov. Ta bo vključevala tudi številna pomembna zdravstvena področja, kot so evropski prostor zdravstvenih podatkov, farmacevtska strategija za Evropo, uredba Evropskega organa za zdravila do leta 2025 in Evropski načrt za boj proti raku.

Celoten nagovor si lahko ogledate spodaj:

Foto: Tamino Petelinšek/STA