Evropska poslanka Irena Joveva je danes, 25. maja 2021, gostila okroglo mizo o položaju mladih v družbi, socialnih izzivih ter stanju po korona krizi. S sogovorniki Ronjo Gorenc Didanovič, študentko in podpredsednico European Youth Parliament Slovenia; Teo Jarc, predsednico Sindikata Mladi plus; Tadejem Jezernikom, študentom in vodjo razpisnega dela na Zvezi ŠKIS; Nikom Prebilom, poslancem LMŠ in podpredsednikom odbora za zadeve Evropske unije v državnem zboru; Marjanom Šarcem, poslancem in predsednikom stranke LMŠ je iskala odgovore o reševanju družbenega položaja mladih v Sloveniji ter kako se na evropski ravni približati mladim in jim pojasniti, kako jim EU lahko pomaga. Svoj del k razpravi je z videoposnetkom prispeval tudi Guy Verhofstadt, evropski poslanec Renew Europe in član Izvršnega odbora Konference o prihodnosti Evrope.

Evropsko poslanko Ireno Jovevo je zmotilo, da svoje poglede o prihodnosti razlagajo 75-in-več-letniki, saj da se je – z vsem dolžnim spoštovanjem do starejših – v tem primeru najprej treba ozreti na položaj mladih danes in potem pogledati naprej, skupaj z njimi: »Projekt Konference o prihodnosti Evrope, ki se je začel pred kratkim, je odlična priložnost za pregled stanja, iskanje rešitev in seveda njihovo implementacijo.« Delovanje in vzvode Konference o prihodnosti Evrope je predstavil tudi Guy Verhofstadt, ki je opozoril na hitro spreminjajoč se svet. Te spremembe Evropo v naslednjih desetletjih peljejo v povsem novo družbo: »Evropa ne bo preživela tega stoletja, če se ne spremeni in reformira.« Marjan Šarec je menil, da je participacija mladih v politiki pomembna, prav tako pa tudi zavedanje, da lahko samo s politiko kaj spremenijo: »Politične stranke morajo mlade uvrstiti na kandidatne liste na izvoljiva mesta in jim ponuditi možnost, da se izkažejo. Če te priložnosti ne dobijo, ne morejo pokazati, kaj vse zmorejo. Vprašanja o mladih se lahko uspešno naslavljajo le v stranki, ki ima pregled nad vsemi tematikami. ‘One issue parties’ pri tem niso uspešne, zato mora vsaka stranka v svojih vrstah imeti mlade.«

Ronja Gorenc Didanovič pa je izpostavila, da je  poznavanje delovanja Evrope in institucij med mladimi še vedno precej slabo, čemur botruje tudi občutek oddaljenosti mladih od odločevalskih procesov. »Vse se začne v izobraževalnem sistemu – če mlade od malega izobražuješ o zavedanju pomena politike, so dovzetnejši za njena sporočila. V nasprotnem jo enačijo s strankarstvom, bojem za oblast in zdrahami, namesto da bi o njej razmišljali kot o nekem širšem sistemu in nečemu, kar vpliva na naš vsakdan.« Moti jo, da se mlade zgolj sprašuje o mladinskih problematikah, namesto da bi se jih kot deležnike aktivno vključilo v odločevalske procese. Tea Jarc je medtem opozorila, da so mladi družbeno aktivni in odgovorni tudi na nepolitične načine, zato je v politiko treba vključiti civilno družbo: »Imamo nadpovprečen delež mladih, ki so prostovoljci in želijo pomagati na tak način. Bolj so odprti za različnost, sprejemanje in solidarnost. Včasih si mladi prostor izborimo tudi z ulico in protesti kot odgovor na to, v kaj se država spreminja.« Zaskrbljujoče se ji zdi, da so mladi vedno poraženci kriz, saj zaradi nerednih oblik zaposlitve prvi ostanejo brez služb in s tem tudi možnosti za reševanje stanovanjskega problema ali ustvarjanje družine: »Spodbujati bi bilo treba zaposlovanje mladih za nedoločen čas, usposabljanje na delovnem mestu, mentorske programe in krepiti zaupanje v to, da mladi niso strošek, ampak investicija.« S tem se polni državna blagajna, ustvarja dodana vrednost, okrevanje in gospodarska rast, je še dodala Jarčeva.

Tadej Jezernik v evropskih programih in politikah za mlade vidi dobre in dostopne priložnosti, ki pa jih je treba mladim bolje predstaviti in približati. Veliko težavo predstavlja stanovanjska problematika: »Imamo ogromno praznih stanovanj in hkrati stanovanja, katerih najemnina gre v nebo in so mladim povsem nedostopna, saj se vse začne pri tem, koliko denarja lahko mladi namenijo za stanovanja. V času pandemije smo bili s strani finančnih vladnih ukrepov zatirani in prepuščeni na milost in nemilost. Namenilo se nam je nekaj sto evrov in se nas odmaknilo na stran.« Tudi Gorenc Didanovičeva je opozorila na dejstvo, da so se številni mladi, ki so pred pandemijo živeli samostojno življenje, bili primorani vrniti v svoje otroške sobe pri starših. Način, kako je aktualna vlada reagirala na stiske mladih, se ji zdi žaljiv.

Nik Prebil je kot predstavnik mlajše generacije politikov opozoril na dejstvo, da vsi politiki niso enaki, kar pa lahko najlažje dokažejo z delom: »Odločevalci moramo pripraviti ustrezne politike, ki bodo učinkovite na dolgi rok. Slovenija potrebuje kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Kmalu bomo prešli skozi zeleni preboj in digitalno preobrazbo in nekatera delovna mesta bodo izgubljena ali jih bo treba transformirati.« Po njegovem mnenju je dobro, da se mladi izobražujejo in nabirajo izkušnje v tujini, a ključno je, da politika ustvari pogoje, ki bodo mladim tako zanimivi in privlačni, da se bodo želeli vrniti.

Sogovorniki so se strinjali, da je ključen problem podcenjujoč in pokroviteljski odnos do mladih ter neiskrena komunikacija. Poslanka Joveva je dogodek sklenila z besedami, da je treba zagovarjati načelo ‘nič o mladih brez mladih’.

Posnetek celotne okrogle mize si lahko ogledate TUKAJ.

Da razumeš, moraš tudi videti.

Medtem ko vlada Republike Slovenije na svoje poslopje brezsramno izobeša izraelsko zastavo, jaz na tem mestu poobjavljam svojo reportažo, ko sem pred tremi leti – še kot novinarka na POP TV – obiskala Jeruzalem, Betlehem, Hebron in Ramalo. V nadaljevanju je povzetek pisne reportaže, medtem ko video reportažo najdete na povezavi.

Začela bom s stavkom, da si nihče ne izbere, kje se bo rodil. In če se že mi, ki tam sploh ne živimo, ne zmoremo normalno pogovarjati ali – če hočete – dogovarjati o tem konfliktu … Kako potem sploh kdo lahko pričakuje kakršenkoli dogovor med Palestino in Izraelom? Če že mi, ki v resnici nimamo pojma o življenju tam, izrečemo en sam stavek o konfliktu, dobimo nalepko ekstremnega (beri: ali si nori sionist ali pa zlobni terorist), še preden taisti stavek končamo … Kako lahko pričakujemo karkoli od Palestincev in Izraelcev? Kdo je na koncu žrtev in ene in druge strani? Nedolžni.

En teden Palestine je bil dovolj, da vsakič, ko me kdo vpraša, kako je bilo, odgovorim z eno besedo: Bizarno. Potem si pa v glavi začnem sestavljati vprašanja. Takšna, ki si jih prej res nikoli nisem.

(1) Kako je mogoče, da za pot od Ramale do Jeruzalema, torej za deset kilometrov, potrebuješ dve uri? Ker v imenu varnosti moraš priti čez kontrolne točke?

(2) Kako je mogoče, da za nek ‘normalen’ vsakdan potrebuješ več kot sto različnih dovoljenj svojih sosedov? Ker potrebuješ enega za to, da v to soseščino sploh lahko prideš, pa drugega za delo, pa tretjega za samo vožnjo do tja … Ker v imenu varnosti potrebuješ dovoljenje, da sploh lahko živiš in obstajaš?

(3) Kako je mogoče, da te praktično ves čas spremljajo ne le kamere, ampak komaj polnoletni vojaki in vojakinje, za katere niti nisi prepričan, da vejo, kaj in zakaj to počnejo? Ker te v imenu varnosti morajo nadzorovati?

(4) Kako je mogoče, da se nekdo obnaša, kot da je cel svet njegov? Ker mu v imenu varnosti prav ta svet to dopušča?

Tako preprosto je to, vse v imenu varnosti … Kajne?

Še preden sem se v Palestino sploh odpravila, sem si postavila pogoj: ali posnamem pogovore tudi z Judi ali pa ne delam nikakršne reportaže. Posnela sem jih kar nekaj, izpostavila bom tri. Dva gospoda iz judovske četrti v Jeruzalemu, Azriela in Eyala, ter deklico, ki je bila na šolski ekskurziji in mi ni želela zaupati svojega imena.

Azriel in Eyal sta govorila praktično identično: “Kdo, mi in Palestinci, kako sobivamo? Super, nikoli nismo bolje živeli. Judje smo nazaj, vse je popolno. Radi se imamo, skupaj gradimo hiše in ceste. To so naši prijatelji …” Potem pa je sledil prvi ‘ampak’: “Saj veste, obstajajo tudi zlobni ljudje, ki želijo ubijati druge ljudi.” In drugi ‘ampak’: “Scenarij dveh držav? Dveh narodov? Ne, ne, ne. To pa ne. To deželo tukaj je Bog dal nam!” Vidite, tako zelo dobro se razumejo.

Z anonimno deklico sem se pogovarjala v Hebronu. Največjem palestinskem mestu na Zahodnem bregu, ki ponekod spominja na mesto duhov. Po nekoč glavnih, ljudi polnih ulicah, je Palestincem prepovedano gibanje. Iz starega središča se jih je zato izselilo na tisoče, medtem ko nekaj sto izraelskih naseljencev varujejo mladi vojaki. Tudi nas – ekipo novinarjev in snemalcev – so, hkrati pa nam niso dovolili posneti izjave niti enega mimoidočega. Zato sem imela ‘več sreče kot pameti’ pri pogovoru z 12-letnico, ker smo ravno naleteli na šolsko ekskurzijo in se je ulica ravno toliko ‘obljudila’, da vojska ni več tako pozorno spremljala dogajanja.

“To je Izrael in Hebron je naše mesto. Absurdno je, da Palestinci tukaj živijo, ker to je naše. Vojaki nas morajo varovati, da lahko hodimo po teh ulicah, ampak to je naša država. Palestinci nas poskušajo ubiti, enako je v mojem mestu. Res! Imajo puške, imajo nože, ubiti nas hočejo.” Prebrali ste dobesedni prepis pogovora z, ponavljam, 12-letnico.

Tudi pri Palestincih bom od posnetih pogovorov v tem delu izpostavila tri: osemletnega Muhameda, 20-letnega Tamerja in starejšega gospoda po imenu Mustafa.

Tamer mi je pojasnil, da vsak Palestinec to dogajanje preživlja oziroma doživlja po svoje, predvsem pa si vsak po svoje lajša vsakdan. On, na primer, to počne s profesionalnim igranjem: “Tako zelo veliko materiala imam, da včasih kar odmislim, da je to, kar igram, naša realnost.” Svojega otroštva se spominja predvsem po tem, da ga je mati raje zapirala in puščala doma, kot mu pustila gledati karkoli mučnega. Tako je bilo pač lažje.

“Da,” mi je na vprašanje, ali je srečen – v presenetljivo dobri angleščini – v Betlehemu odgovoril Muhamed, toda takoj dodal: “Tale zid mi pa vseeno res ni všeč. Saj veste, zakaj je tukaj tako, kajne? Veste, Izraelci streljajo na nas. Vojaki. Ubiti nas hočejo.” Tudi tokrat ste prebrali dobesedni prepis pogovora z, ponavljam, osemletnikom. Zveni znano?

Mustafa je medtem precej starejši in – verjeli ali ne – pogovarjala sva se v slovenščini. Študiral je namreč fizioterapijo v Ljubljani, kamor je prišel leta 1989, pet let pozneje se je vrnil v Palestino. Ker je želel pomagati sodržavljanom in delati doma, ne glede na vse je to njegov dom, pravi.

Med pogovorom sva stala na, kot mi je zagotovil, njegovem zemljišču. Kjer je imel oljke in razno zelenjavo, a so mu Izraelci vse uničili in prepovedali kmetovanje, ker gre za območje C (oziroma območje, kjer ima Izrael tako civilne kot varnostne pristojnosti). Ima ženo, sicer Banjalučanko, ki pa jo je spoznal prav v Ljubljani, je oče štirih otrok in je begunec. Čeprav živi v hiši, pravzaprav živi v enem od begunskih kampov v Palestini, kjer se je tudi rodil: “Če se rodiš beguncu, si pač tudi ti begunec.” Nasledstvo v pravem pomenu besede, torej.

Vedno slabše je, a vedno ostane tudi upanje, mi je med drugim dejal Mustafa. O tem, ali mu je žal, da je po končanem študiju sploh šel iz Slovenije, raje ne razmišlja, ker bi ga tisti ‘kaj pa, če’ samo razžiral. Kako majhen svet, je bilo prvo, na kar sem pomislila po pogovoru z njim … Majhen za nas, zanje pa tako zelo velik. Tisti svet, ki vse to vidi in ki bi lahko kaj ukrenil. Ne v imenu varnosti, ampak v imenu miru. Pa ne, da ne more. Noče.

… In kaj menim danes? Če mislite, da sem zdaj del tega ‘velikega sveta’, ker sem vmes postala evropska poslanka, se zelo motite. Na žalost nisem, še vedno pa moje mnenje o palestinsko-izraelskem sporu ostaja enako, kar velikokrat dam jasno vedeti tudi z uradnimi pozivi pristojnim, koncev koncev pa tudi kot nadomestna članica parlamentarne delegacije za odnose s Palestino. Nesprejemljivo je nasilno, nezakonito izseljevanje Palestincev iz njihovih domov. Še bolj nesprejemljivo je, da to počne narod, ki so ga drugi izseljevali. Nesprejemljive so nedolžne smrtne žrtve, na katerikoli strani že, za to ni nobenega opravičila. Najbolj nesprejemljivo v tem trenutku pa je, da slovenski premier napiše “Stojimo ob Izraelu.” Kdo je to ‘mi’? NE v mojem imenu!

Irena Joveva

Fotografija: osebni arhiv/posnetek zaslona

Pisarna Evropskega parlamenta v Ljubljani je v sklopu spletnih razprav Studio Evropa 10. maja 2021 pripravila razpravo po socialnem vrhu EU v Portu, kjer so med drugim razpravljali o prihodnosti mladih. Mladi po vsej EU so že nekaj časa v primežu individualizacije, prekarnosti in stresa. Leto spopadanja s pandemijo je njihov položaj še poslabšalo. O tem, kako mladim zagotoviti varn(ejš)o prihodnost, so spregovorili v okviru razprave z naslovom Mladi in izzivi Evropske unije, na kateri je sodelovala tudi evropska poslanka Irena Joveva.

Poslanka je uvodoma izpostavila, da so na odboru za kulturo in izobraževanje ravno danes glasovali o treh ključnih programih za mlade: Erasmus+, Evropska solidarnostna enota in Ustvarjalna Evropa. Kot poročevalka v senci je posebej izpostavila Evropsko solidarnostno enoto, kjer je poudarek zlasti na večji vključenosti. »Mislim, da se po tej krizi gotovo vsi zavedamo pomena prostovoljstva. Brez prostovoljstva ne gre, zlasti zaradi naraščajočih razlik v socialni neenakosti. Potrudili smo se, da program prilagodimo aktualnim trendom.« Ni želela govoriti o t. i. izgubljeni generaciji mladih, saj gre po njenem mnenju za posebno generacijo, upa pa, da v pozitivnem smislu.

Po besedah Joveve so ambicije na področju socialne politike visoke, vendar nekatere države članice ne želijo prepustiti nadzora evropski ravni. »V okviru pristojnosti, ki jih imamo, vendarle naredimo precej tudi na področju mladih.« Kot je dodala poslanka, je temu botrovala tudi ‘pomladitev’ Evropskega parlamenta v tem mandatu, kjer mladi in mlajši evropski poslanci izpostavljajo izzive, s katerimi se soočajo mladi, kot sta stanovanjska politika in zaposlovanje.

V nadaljevanju so se sogovorniki dotaknili tudi področja zaposlovanja in trga dela. Po prepričanju Joveve bo trg dela v prihodnje zahteval veščine in znanja, ki se pridobijo kot dodana vrednost in ne strogo iz izobraževalnega sistema. Dejala je, da je zaskrbljena, ker marsikateri sistem v Evropi, tudi slovenski, na ta prehod še ni pripravljen, saj so administrativno in normativno preveč rigidni.  Prav tako je povedala, da so na ravni EU ključne tehnološke inovacije, predrugačena uporaba informacijskih tehnologij in digitalna pismenost vseh državljanov. »Spretnosti, ki so jih delodajalci iskali že pred pandemijo in trend, ki se bo nadaljeval tudi po njej, so čustvena inteligenca, analitično razmišljanje, inovativnost in drznost, prav tako se povečuje potreba po odpornosti proti stresu. Podjetja danes zaposlujejo povsem drugačne profile. Tehnologija nas žal prehiteva in nujno bo stopiti v korak s časom, predvsem pri prilagoditvi izobraževalnih sistemov,« je opozorila.

V sklepni misli je evroposlanka Joveva omenila tudi začetek Konference o prihodnosti Evrope in mlade pozvala, naj sodelujejo v njej, saj gre za projekt, kjer bodo lahko konkretno sodelovali. Bila je tudi kritična do pokroviteljskega odnosa starejših do mladih, češ »mladi ne vedo ničesar, starejši pa vedo vse«, zato mora svoj del odgovornosti prevzeti tudi del politike, je sklenila.

V razpravi so poleg poslanke Joveve sodelovali tudi Tea Jarc, predsednica sindikata Mladi +, Anja Mager, predsednica Zveze slovenske podeželske mladine, prof. dr. Rudi Klanjšek z Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter evropski poslanec Franc Bogovič. Dogodek je potekal v dveh delih, celotni videoposnetek pa si lahko ogledate tukaj.

“A res, a kar novinarka si? Zakon! Kje pa?”
“Na STA.”
“…”
“Na Slovenski tiskovni agenciji.”
“Aha … OK.”

Tako nekako je tekel marsikakšen pogovor, ko sem – pred desetletjem in nekaj meseci, na leto njihove 20. obletnice (kar vam pojasni tudi spodnjo fotografijo) – začela opravljati svojo prvo ‘resno’ službo. To ne pomeni, da se prejšnjih sramujem ali da so kaj manj štele, toda bile so tiste tipične študentske službe, od raznoraznih promocij kakšnih izdelkov po trgovskih centrih do dela v restavraciji. Roko na srce, tudi ta se je začela, ko sem še študirala, a vseeno je bila drugačna. Posebna.

Marsikdo ni vedel in celo še vedno ne ve za STA. Ne ve, kaj vse STA je in kaj vse STA daje, zato tisti “aha, OK” tam zgoraj. Ker marsikdo ni pozoren, ko odpre kakšen spletni portal in ne zazna, da je pod ogromno članki (so)podpisana STA. Ker marsikdo ne ve, da je STA tista z zbranimi dnevnimi napovedmi dogodkov v državi in po svetu, kar pride več kot prav tako vsem ostalim medijem kot zainteresirani javnosti. Ker se marsikdo ne zaveda, da je STA steber novinarstva v Sloveniji. Osnova vsega.

Če pade STA, pade ključni informacijski vir v državi. Padejo vsi ostali mediji (s tem mislim na medije, ki to dejansko so). Pade demokracija. Pade svoboda.

Da, novinarka sem bila na STA. In res je bilo ‘zakon’. Če sem se kje naučila hitrosti, a hkrati natančnosti, je bilo to na STA. Če sem se kje naučila korektnosti, a zato nič manjše kritičnosti, je bilo to na STA. Če sem se kje naučila razumljivega poročanja o kompleksnih vsebinah, je bilo to na STA. Večkrat sem že rekla, da si boljše odskočne deske za vse ostalo, kar je sledilo, ne bi mogla želeti. Moji nekdanji sodelavke in sodelavci so profesionalke in profesionalci v polnem pomenu te besede.

Ne le, da si že oni ne zaslužijo tega, kar se jim pod aktualno vlado dogaja, tega si ne zasluži celotna družba. STA namreč ni “samo” javni medijski servis. STA je simbol slovenske samostojnosti, ki je – tako kot naša država – na pragu 30. obletnice obstoja; s to razliko, da zanje ni jasno, kako in če jo bodo sploh dočakali.

Ker smo prišli do točke, ko ji vlada ne želi izplačati sredstev za opravljanje javne službe v nasprotju z zakonom!!! Ko namensko, brezsramno zavlačujejo s ciničnimi manevri, kot je spraševanje Evropske komisije, če ta sredstva sploh lahko izplačajo. Seveda je bilo že vnaprej jasno (tudi njim), da bo odgovor iz Bruslja pritrdilen, vendar niti to ni ustavilo vladnih manipulacij in laži, predvsem pa nadaljevanja finančnega izčrpavanja STA. Še enkrat: nezakonitega.

Prišli smo do točke, ko se en nepreklicno odstopljeni minister primitivno posmehuje temu, da s(m)o zdaj sredstva za obSTAnek agencije, s pomočjo Društva novinarjev Slovenije, začeli zbirati kar državljanke in državljani.

Prišli smo do točke, ko na žalost lahko brez kančka slabe vesti zapišem, da je ta vlada eno samo delanje norca iz vsega in vseh. Ko o medijih solijo pamet (morda bo komu bolj razumljivo, če prevedem: salting the mind) strokovnjaki za eno in edino resnico, ki mora biti absolutno prilagojena šefu. A od tega šefa so večji problem tisti, ki so zraven in so tiho. Še večji problem pa so tisti, ki se sprenevedajo.

Prišli smo do vrhunca ne zgolj vojne z mediji, ampak konkretno vojne za nadzor nad njimi. Danes je svetovni dan svobode medijev in če kdaj, je žal danes več kot jasno, da svoboda medijev postaja ogrožena tudi v demokratičnih družbah. Da, tudi pri nas. Načrtno se ustvarja ozračje sovraštva do novinark in novinarjev, načrtno se poskuša podrediti in/ali zatreti vse, ki oziroma kar ni po volji vladajočemu, načrtno se izrablja strah in občutek nemoči ljudi, načrtno se odvrača pozornost od resničnih težav. To je ciljno voden proces, ki se samo še stopnjuje. Vse to je zapakirano v narativ, da jim gre za pluralnost medijev, ob čemer ne zaostajajo z izmišljotinami, kot je ta, da so kritični mediji povezani z duhovi preteklosti. Ne gre za desno-levo politično bitko, kot skušajo prikazati, temveč za na eni strani model demokratične liberalne družbe s kritičnimi neodvisnimi mediji ter na drugi strani model avtoritarne strankarske ugrabitve države in popolne podreditve medijskega prostora.

Določena evropska zakonodaja sicer obstaja, denimo direktivi o avdiovizualnih medijskih storitvah in o avtorskih pravicah. Težava je, ker še vedno nista implementirani v vse nacionalne zakonodaje. Tu sta še akta o digitalnih storitvah in digitalnem trgu, ki bosta določala jasna pravila moderiranja vsebin na spletnih platformah. Ločeno ima Evropska komisija več orodij za pritisk na države članice, kar pa pogosto trči ob ‘real-politiko’ v Svetu, poleg tega teh orodij pogosto ni mogoče aplicirati na medijski sektor. Ravno to bi lahko spremenili z novo evropsko zakonodajo o svobodi medijev. Vmes pa …
Slovenska tiskovna agencija mora obSTAti, medtem ko vsem mora poSTAti jasno, da manipulacij in laži nikoli ne bomo mogli izkoreniniti. Lahko pa jim ne dajemo več prostora, jim ne verjamemo in jim ne dajemo več možnosti prihoda na oblast. Nikoli več.

Javni mediji so temelj vsake demokratične družbe. To vlogo STA več kot upravičuje, ta zapis pa je nastal predvsem zato, ker si delo in ljudje na STA ne zaslužijo enega “aha, OK”, pač pa en velik, največji “zakon!!!”.

Irena Joveva

Prikazna fotografija: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

IPOPI – mednarodna organizacija bolnikov s primarnimi imunskimi pomanjkljivostmi (PID) – je tokratni 17. forum EU PID organizirala na temo boja proti raku. Virtualni forum sta gostili poslanki Evropskega parlamenta Irena Joveva in Deirdre Clune. Odnos med rakom in PID je zapleten, zato je forum zagotovil platformo za razpravo o posebnih vidikih bolnikov s PID pri ukrepanju na področju oskrbe ter preprečevanja in zdravljenja raka.

Poslanka Irena Joveva je v uvodnem nagovoru poudarila, da gre za področja, ki jih EU v zadnjih letih dejavno obravnava in so ključna za izboljšanje življenja bolnikov z redkimi boleznimi ter izvajanje načrta za premagovanje raka, saj gre pri slednjem za diagnozo, ki ima pomemben vpliv na bolnike, hkrati pa močno vpliva na življenje njihovih družin in prijateljev.

“Bolniki z določenimi primarnimi imunskimi pomanjkljivostmi imajo večje tveganje za razvoj raka, prav tako za pojavnost več različnih vrst raka, vključno z rakom materničnega vratu. Še pomembneje pa je, da imajo vsi bolniki v času koronske krize omejen dostop do svojih zdravstvenih storitev, diagnoz raka pa je manj. Nisem strokovnjakinja, vendar se pri delu v Evropskem parlamentu zavedam, da je rak materničnega vratu eden od štirih najpogostejših malignih tumorjev, ki prizadene ženske po vsem svetu in vsako leto v EU povzroči več kot 13.000 smrtnih primerov. V kombinaciji z večjo incidenco in diagnozo določenega stanja PID postane očitno, da bi morali tudi to politiki upoštevati pri izvajanju načrta za boj proti raku in drugih politikah glede raka in raziskav, predvsem pa pri gradnji naše zdravstvene unije v EU,” je poudarila poslanka in izrazila željo, da bi bili pri populaciji visoko tveganih bolnikov uspešnejši pri zgodnjem odkrivanju raka. Po njenem mnenju tovrstni forumi pomagajo pri razumevanju področij, na katera se bo treba v prihodnosti osredotočiti, ter pozitivno vplivajo na razvoj dobrih idej za oblikovanje prihajajočih politik in zakonodaj.

“Pandemija je na vseh področjih močno prizadela naše zdravstvene sisteme ter povečala vrzel pri zdravljenju in diagnosticiranju raka. To je budnica za vse nas, da okrepimo zdravstveno unijo in odpravimo pomanjkljivosti v naših sistemih,” je povzela Joveva, ki med pomembnejšimi prioritetami vidi krepitev usklajevanja na ravni EU pri soočanju s čezmejnimi nevarnostmi za zdravje ter posodobitev regulativnega okvira in podporo raziskavam ter tehnologijam. Na podlagi razprave o načrtu Evrope za boj proti raku pa bodo v Evropskem parlamentu pripravili tudi poročilo o pobudi, ki bo vodilo Evropsko komisijo pri pripravi načrta, s tem, da bi ti ukrepi lahko bili širše uporabni tudi za ljudi z drugimi kroničnimi boleznimi. “Brez ljudi ni Evrope in zdravje bi moralo biti vedno na prvem mestu,” je zaključila poslanka Joveva.