“Zeleni in digitalni prehod zahtevata izobraževanje, raziskave in inovacije prihodnosti”

Evropska poslanka Irena Joveva je bila tudi letos gostiteljica sprejema mednarodne organizacije European Pharmaceutical Students’ Association (EPSA) v Evropskem parlamentu, ki je potekal v torek, 15. marca 2022. Srečanje je bilo tokrat osredotočeno na veščine in izobraževanje za preobrazbo zdravstvene vzgoje. Govorili so o posledicah Covida na mlade ter o potrebi po izpopolnjevanju zdravstvenih delavcev glede na spreminjajoče se razmere, še posebej v kontekstu vse večje antimikrobne odpornosti, velike pojavnosti raka in vse večje potrebe po razvoju cepiv, obvladovanju bolezni in z njimi povezanih raziskav in inovacij. 

Poslanka je v otvoritvenem nagovoru dvanajstega srečanja EPSA uvodoma poudarila težo posledic, ki jih je pandemija pustila predvsem na mladih: “Zaradi policijskih ur in zaprtja je pandemija močno prizadela mlade na različnih področjih, kot so zaposlovanje, socialno-ekonomski vidik, ustrezna izobrazba in duševno zdravje. Pri slednjem so številne študije, opravljene v EU, opazile močno povečanje stopnje depresije, tesnobe in osamljenosti. Težave z duševnim zdravjem in socialna izključenost, s katerima se danes vse bolj spopadajo mlade generacije, lahko močno in dolgotrajno vplivata na njihova življenja.”

Evropsko leto mladih bo prineslo tudi novo evropsko strategijo za univerze, ki bo omogočila boljše možnosti za izobraževanje, pa tudi preoblikovanje le-tega, saj ne bo več osredotočena le na pridobivanje ustreznega znanja, temveč tudi na razvoj novih veščin. “Dobra okolja za izobraževanje, raziskave in inovacije omogočajo razvoj veščin na visoki ravni, ustvarjanje prodornega znanja in njegovo prevajanje v prakso. Zeleni in digitalni prehod zahtevata izobraževanje, raziskave in inovacije prihodnosti, zato je treba znotraj EU zmanjšati razlike v obvladovanju digitalnih veščin,” je povedala poslanka, ki meni, da moramo urediti tudi področje poklicnih prekvalifikacij in izpopolnjevanj, da bi zadostili novim in nastajajočim potrebam v družbi in na trgu dela.

 

Joveva ugotavlja, da javnega zdravja pa ne ogroža le pandemija,  pač pa tudi pomanjkanje učinkovite promocije zdravja in preprečevanja bolezni, porast nenalezljivih bolezni, porast raka in duševnih bolezni, pa tudi širjenje odpornosti na protimikrobna zdravila, pojav epidemij nalezljivih bolezni ter povečano onesnaževanje okolja. Zato je pomembno oblikovanje načrta za pridobivanje znanj, ki bo zdravstvenim delavcem omogočila multidisciplinarno, medsektorsko in mednarodno iskanje rešitev za spoprijemanje z boleznimi.

“Evropska unija mora ustvariti okolje za povezovanje veščin akademikov, zdravnikov, regulativnih organov in industrije ter spodbujati njihovo sodelovanje z zdravstvenimi službami, socialnimi službami, pacienti, oblikovalci politik in državljani, da bi spodbudili javno financiranje in zagotovili rezultate tako v klinični praksi kot v zdravstvenih sistemih.” 

Poslanka meni, da bo Evropska zdravstvena unija, katere temelji so že postavljeni, okrepila tako nadzor kot pripravljenost za obvladovanje bolezni. Evropska agencija za zdravila ter na novo ustanovljena evropska agencija za pripravljenost in odziv na nujne primere (HERA) pa bo služila tudi kot podpora raziskavam in inovacijam za razvoj novih zdravil, obravnavanje tržnih izzivov in krepitev industrijskih zmogljivosti ter spopadanje z izzivi, povezanimi z razpoložljivostjo in distribucijo zdravil. Najpomembnejša pa je krepitev znanja in veščin v vseh vidikih zdravstvenih protiukrepov v vseh državah članicah.

“Kot študenti farmacije ste izbrali poklic, ki je imel bistveno vlogo pri blažitvi pandemije covida. Brez farmacevtov ne bi bilo cepiva in zdravil, ki nam pomagajo pri premagovanju različnih bolezni. Igrate izjemno pomembno vlogo v družbi in oblikovalci politik bomo naredili vse, kar je v naši moči, da ustvarimo okolje, v katerem boste napredovali,” je zaključila.

/0 Comments/objavil/a

NIMAMO. PRAVICE. RAZLIKOVATI.

“Za ene par dni bi šli malo preverit razmere. Dva, tri dni.”

Tak je bil načrt septembra 2015. In sem šla. V Salzburg. Dejansko sem verjela, da bom čez dva, mogoče tri dni, OK, največ štiri dni nazaj. Pa me je, preden sva se odpravila na pot, kolega snemalec lepo vprašal, če sem prepričana, da bom vzela s sabo samo eno mini potovalko. Pravzaprav sploh ni bila potovalka, neka malo večja torba je bila. “Itak, saj greva samo za tri dni,” sem mu rekla.

In … spodnja fotografija je nastala malo pred prihodom domov. Kamor sem prišla deset dni in sedem kilogramov manj pozneje. Ne za dolgo sicer, ker sem šla hitro nazaj na teren, in tudi ne iz Salzburga, ker sva šla po enem dnevu drugam. V srčiko začetka humanitarne krize. Na jug.

Dejansko si nisem predstavljala, v kakšen kaos se bo razvilo dogajanje. Nihče si ni. Na žalost tudi pristojni ne.

Živo se spomnim terena v Tovarniku, hrvaškem kraju tik ob meji s Srbijo. Bilo je noro vroče. In noro naporno, čeprav se tega sprva nisem zavedala, ker mi adrenalin nekako ni dopuščal. Imeli smo izredne novice, razporejene čez cel dan, dan na dan. Imela sem javljanja v živo – v novinarskem žargonu se temu reče vklop – torej, vklop na vklop.

Tik pred enim od teh vklopov je do mene prišel en starejši gospod. Začel je kričati, nisem ga razumela. Bolj ko sem mu govorila, da se bova pogovorila, samo, da končam vklop, ki ga imam čez pol minute, bolj je kričal nazaj. Ne name. Kričal je v kamero. Umirili so ga hči in sinovi, jaz sem oddelala tisti vklop … potem sem se pa samo še zrušila na tla. Tokrat tudi adrenalin ni pomagal, vse je prišlo za mano. Gledati vsak dan na deset tisoče ljudi, ki so bežali pred vojno ali nevarnostjo v upanju in želji po boljši, varnejši, svetlejši prihodnosti. Ne, takrat to niso bili samo mladi fantje. Bilo je ogromno otrok in žensk. Je pa res, da niso bili svetle polti. K pojasnilu slednjega stavka še pridem.

Skratka, potrebovala sem kar nekaj časa, da sem prišla k sebi. Še snemalec me je sprva pustil pri miru, verjetno nekoliko šokiran, potem me je prišel mirit. Tolažit so me prišli ti isti ljudje, ki so mirili svojega očeta – in mi razložili, da je samo glasno prosil za pomoč. Si predstavljate? Ljudje z nam nepojmljivimi težavami, strahotnimi zgodbami, ljudje v negotovosti in agoniji so mirili MENE. Še danes mi je nerodno, ko se spomnim na tiste trenutke, ko smo na koncu vsi jokali in se smejali obenem. A nikoli mi ne bo žal, da sem bila točno tam. Točno takrat.

“Grozno je, ko te do konca izčrpani ljudje sprašujejo, kam naj grejo, kako naj grejo … Ti pa ne veš, kako jim pomagati. Grozno.” To sem tvitnila 17. septembra 2015. Potem, ko me je ena gospa skrušeno spraševala, kaj naj. Živo se spomnim …

Živo se spomnim tudi ene večerne oddaje, v studiu v Ljubljani je bila takratna ministrica za notranje zadeve. Suvereno je razlagala, kako je Slovenija dobro pripravljena, medtem ko je meni eden od beguncev na vprašanje, kam grejo, odgovoril “Slovenia!” Prvič je nekdo od njih omenil našo državo (dotlej smo namreč novinarji praktično vsakič dobivali odgovore “Germany!”) in tisti hip se je začelo zares. In zares nihče ni bil zares pripravljen na vse, kar se je zgodilo in dogajalo mesece pozneje.

Vse ostalo je zgodovina.

Zgodovina, ki se ponavlja, toda z eno izredno pomembno razliko: EU se je tokrat odzvala hitro. In odzvala se je primerno. Končno! Pokazali smo, da je to mogoče. Zakaj tega niso zmogli leta 2015?

Zato, ker so nekatere stranke in vlade dogajanje izrabljale za širjenje sovraštva. Ker “ukrajinski begunci prihajajo iz okolja, ki je v kulturnem, verskem in zgodovinskem smislu nekaj povsem drugega kot okolje, iz katerega prihajajo begunci iz Afganistana”. To v navedkih je bil tvit aktualne vlade Republike Slovenije. Pozneje izbrisan. Da ne gre za razlikovanje po “veri, rasi, barvi kože ali oči”, pač pa za “zelo potrebno razlikovanje med begunci in migranti”, ga je pojasnjeval premier.

Begunci in migranti niso eno in isto, absolutno se strinjam. Vendar zdaj pa preberite, prosim, tisti izbrisani tvit še enkrat. Zapisano je begunci. In potem še enkrat begunci. Ne migranti. Begunci. Zelo potrebno razlikovanje, torej? Ali rasizem (in še kaj)?

Zaradi takšnih sprenevedanj, manipulacij in izkoriščanj humanitarnih katastrof za parcialne interese EU leta 2015 še vedno ni imela vzpostavljenega ustreznega mehanizma za soočanje z migracijami. Še danes ga nima.

Bila pa bi krivična, če bi dejala, da se v dobrih šestih letih ni storilo popolnoma nič. Že v prejšnjem mandatu je Evropska komisija začela z razvojem skupnega evropskega modela za soočanje z migrantsko humanitarno krizo. Govorim o evropski agendi o migracijah, v okviru katere so predstavili številne zakonodajne predloge ter reforme migrantske in azilne politike. Žal vsi predlagani ukrepi niso bili sprejeti. Večina ključnih je stala, blokirana. Zakaj?

Preden odgovorim, naj povem, da je tudi aktualna sestava Evropske komisije med prioritete mandata postavila skupno migracijsko in azilno politiko. Prav tako na problematiko nismo pozabili v Evropskem parlamentu, sprejeli smo številne resolucije, sama sem večkrat jasno in glasno opozorila na obstoječe pomanjkljivosti. Ne zgolj z vidika neučinkovitega upravljanja z migracijami, ampak tudi z vidika nečloveških razmer in brutalnega obračunavanja predstavnikov uniformiranih služb z begunci. Septembra 2020 je Evropska komisija vendarle predstavila pakt za migracije in azil. Toda soglasje zanj se še vedno išče. Še enkrat: zakaj?

Ni glavni problem v Evropski komisiji. V Evropskem parlamentu še manj in tega res nisem napisala zato, ker sem del te institucije. Gre za to, da voditelji nekaterih držav članic ne želijo razumeti mednarodnega sistema delitve odgovornosti obvladovanja razmer, ki presega meje posameznih držav. Gre za to, da smo vedno bolj pogosto priča pospešenemu večanju nacionalnih interesov, predvsem pa nacionalnih egoizmov. Če mene vprašate, takim ni mesta v EU.

Bo morda tokrat na ravni VSEH držav članic vendarle sprejet predlagani zakonodajni paket za migracijsko politiko v EU? So begunci tokrat pravi?

Da se razumemo, to, kar se dogaja v Ukrajini, je … zločinsko. Pošastno. Nečloveško. Ostudno. V celoti in neomajno podpiram pomoč Ukrajinkam in Ukrajincem. Edino pravilno. Edino pravilno je, da EU sprejme toliko beguncev, kolikor bodo narekovale razmere. To je naša moralna in mednarodnopravna obveza. VEDNO.

Na kakršenkoli način nekdo – begunec, begunka, migrant, migrantka, prebežnik – ČLOVEK – pride na zunanjo mejo EU oziroma v EU … Nihče jim nima pravice kratiti temeljnih pravic.

Prav tako nimamo pravice pozabiti. Se spomnite mrtvega sirskega fantka na turški obali? Rdeča majica, modre hlače? Je utonil predaleč? Se potem spomnite mrtve desetletne Rahime? Utonila je v Dragonji.

Zato. V tem okviru. Okviru človeškosti:

Nimamo. Pravice. Pozabiti.

Nimamo. Pravice. Pametovati.

Nimamo. Pravice. Manipulirati.

NIMAMO. PRAVICE. RAZLIKOVATI.

/0 Comments/objavil/a
, ,

“Avtokrati in uničevalci demokracije še vedno obstajajo”

V torek, 8. marca 2022, so evropski poslanke in poslanci na plenarnem zasedanju v Strasbourgu razpravljali o razmerah v Bosni in Hercegovini. Evropska poslanka Irena Joveva je povlekla vzporednice med Dodikovim uničevanjem Bosne in Hercegovine ter Putinovimi dejanji v Ukrajini.

Joveva je uvodoma izpostavila, da v 21. stoletju na evropskih tleh žal še vedno obstajajo avtokrati in uničevalci demokracije, ki ogrožajo mir in človekove svoboščine:

“Trideset let po vojni v Bosni in Hercegovini Milorad Dodik uničuje državo in institucije. Zanika genocid. Kot da to, kar so ljudje tam že preživeli, ne bi bilo dovolj. Trideset let po vojni v Bosni in Hercegovini se začne vojna v Ukrajini. Vladimirja Putina se označi za zločinca. In prav je tako, ker točno to tudi je.”

Kljub takojšnji reakciji EU ob Putinovih dejanjih pa je izrazila zaskrbljenost, ker Dodikova dejanja minevajo precej manj opazno: “Kako lahko kdorkoli ne obsodi njegovih dejanj? Ker so nekatere stranke povezane z njim, je zato kaj manj hudoben človek? Tudi državljani Bosne in Hercegovine si zaslužijo boljše življenje in voditelje, ki jim je mar.” Po mnenju poslanke je državljane BiH na njihovi poti v Evropsko unijo treba podpreti. “Medtem pa se moramo upreti – enako glasno – vsem avtokratom in kriminalcem, ker je bilo hinavščine Evropske unije v tem okviru že zdavnaj preveč. Tudi v lastnih vrstah. Metode so zelo podobne. Žal,” je zaključila.

Razpravo poslanke si lahko pogledate na spodnji povezavi:

/0 Comments/objavil/a
,

“Kaj pa zdaj?”

Bil je začetek januarja, ravno sem bil na večerni partiji tenisa, ko sem presenečen prejel video klic poslanke Irene in lokalne asistentke Jasne: “Žiga, dobrodošel v Team Joveva”.

In moja prva misel? – “Ti EU poslanci sploh kdaj počivajo?”

Prvi dan v Bruslju. Ped Evropskim parlamentom me pričaka asistentka Žana, saj vhoda v labirint oz. parlament sam gotovo ne bi našel. Po slabih desetih minutah hoje po omenjenem labirintu me Žana končno pripelje do pisarne. Pisarna je prostorna in moderna, pogoji so idealni, tukaj se res da dobro delati in delati dobro, si mislim. Na moji delovni mizi me preseneti cel kup darilc in sporočilo s prijazno dobrodošlico – sem že domač!

No, ne tako hitro, Žiga. Prejel sem koledar dogodkov, sestankov, srečanj in bil zadolžen za prvi “briefing” … Opa, tole pa je malček drugače, kot sem si predstavljal. Veliko institucionalnega izražanja, nepoznanih kratic, “političnega” govora – beri govora v prenesenem pomenu in navezovanja na starejše projekte, za katere sem prvič slišal. Dobil sem še kako dobrodošlo klofuto realnosti.

Parlament ima priročno menzo, kamor sem ponavadi odšel na kosilo z ostalimi asistenti oz. pripravniki iz drugih političnih skupin ali držav. Prav oni so bili tisti, ki so mi z nasmehom potrdili, da nisem edini, ki je milo rečeno zmeden. Eden izmed slovenskih asistentov mi je iskreno priznal, da je v parlamentu že dve leti in da še vedno ni sestavil vseh sestavljank evropske institucionalne politike, po vsej verjetnosti pa jih tudi nikoli ne bo. Evropski parlament je res kompleksna stvar, prav ta kompleksnost pa mu daje tisti poseben čar, ki se ga z besedami težko opiše.

Veliko ljudi me sprašuje, kaj mi bo najbolj ostalo v spominu?

Gotovo mlada, raznolika, vendar kljub temu neverjetno usklajena in predvsem zanimiva ekipa Ireninih asistentov. Rok. Eden izmed najpametnejših ljudi, ki sem jih spoznal oz. enciklopedija znanja. Elma. Poliglotka, ki ima vrhunske sposobnosti mreženja (moja skromna ocena je, da pozna 90 % EP), pooseblja dobroto, srce pa ima veliko kot Triglav. Žana. Nekoliko bolj tihe narave, vendar saj poznate pregovor, da tiha voda bregove dere. To sem dojel tudi sam, ko je kar nekajkrat iz rokava stresla zame nepoznane uredbe, direktive in akte.

Prav tako sem dokončno ovrgel stereotipičen predsodek, da so vsi politiki pokvarjeni, da vsi le govorijo in predvsem, da nič ne naredijo. Zares velika večina evropskih poslancev (in ostalih zaposlenih v EU institucijah) je velikega srca, dela do poznih večernih ur in ustvarja gigantske premike, ki jih žal slovenska politika, mediji in posledično tudi ljudje ne vidimo in ne cenimo dovolj.

Za vse vas, ki se še boste podali na podobno pot, torej na pot pripravnika v evropskih institucijah, pa imam nekaj priročnih in iskrenih nasvetov:

  • Ne oklevajte in vprašajte. Nihče ne ve vsega. Ni neumnih vprašanj, le brez sramu.
  • Bodite proaktivni. Nikoli ne zamudite priložnosti za sodelovanje na sestankih, konferencah in dogodkih, povezanih z delom. To je odličen način za spoznavanje kulture in mreženje.
  • Zgradite močno mrežo. Pripravništvo je odlična priložnost za spoznavanje ljudi in izgradnjo močne mreže ljudi, ki vam bo v prihodnosti gotovo koristila. Pojdite na konference, občasno pojdite na kavo s sodelavci ali drugimi pripravniki, uživajte v dejavnostih zunaj dela s popolnimi neznanci (ki lahko pozneje postanejo odlični prijatelji) ali preprosto poskusite poiskati prave povezave, ki vam bodo dale priložnost za pogovor o projektih, ki vas zanimajo.

  • Najpomembnejši nasvet: Pojdite iz svoje cone udobja, sprostite se in uživajte v vožnji.

 Sedim na letalu in razmišljam – to kar verjetno razmišljajo vsi pripravniki na poti domov iz evropske prestolnice: “Kaj pa zdaj?”

– Žiga Papež

/0 Comments/objavil/a

IG live z Urošem Velepcem: “Taka morija ni nikomur potrebna”

Evropska poslanka Irena Joveva je v petek, 4. marca 2022, v tokratnem pogovoru v živo na Instagramu “z Jovevo na Ti” gostila Uroša Velepca, nekdanjega trenerja slovenskih biatloncev, ki zdaj deluje v ukrajinski reprezentanci. Govorila sta o biatlonu in športu na splošno, predvsem pa o trenutni vojni v Ukrajini, saj so bili Velepčevi aktualni varovanci vpoklicani v vojsko. “Nihče si ni mislil, da lahko nekdo sproži tako morijo, ki ni nikomur potrebna,” je bil ob tem jasen Velepec, ki je brez dlake na jeziku povedal tudi svoje mnenje o ruskem predsedniku in ljudeh, ki ga podpirajo, ter o sankcijah športnikov: “Krivi so toliko, da so tiho. Če živiš v državi, kjer ne smeš povedati svojega mnenja, potem taka država ni vredna nič.”

Uvodoma je Velepec odgovoril na vprašanje, kako je pristal v ukrajinski biatlonski reprezentanci, opisal je tudi priljubljenost biatlona v tej državi z besedami, da gre tam za “zimski šport številka ena, brez konkurence”. Nato se je dotaknil nedavno zaključenih zimskih olimpijskih iger v Pekingu, kjer je bil tudi sam. Poudaril je, da slovenskim športnikom zelo privošči odlične rezultate in da so njihovi uspehi navdih tudi zanj.

Največ vprašanj je bilo povezanih s trenutno situacijo v Ukrajini, kjer zaradi ruske agresije divja vojna. Na vse skupaj gleda čustveno, je bil iskren Velepec. “Punce so zaenkrat dobile samo poziv, fantje se pa borijo predvsem v tistih krajih, kjer je ta hip najhuje. V moji ekipi jih je 14, z njimi sem več kot z družino.” Po njegovih besedah so pogovori z njimi zelo težki, najhuje pa je, če ni odziva nekaj časa, ker si vsakič predstavlja najhujše. Trudi se pomagati po najboljših močeh, čeprav ima vedno občutek, da bi lahko storil še kaj več. “Tudi na olimpijadi so bili pogovori o tem, ampak nihče si ni mislil, da bo prišlo do tega, da nekdo sproži tako morijo, ki ni nikomur potrebna in je skregana z vsako logiko,” je dodal Velepec.

Biatlonci so običajno zaposleni v vojski, tudi sam je bil 25 let del športne enote Slovenske vojske. “Te službe so krasne v mirnem času. Nihče iz moje ekipe ni pomislil, da bo kdaj moral poprijeti za orožje kako drugače kot na tekmovanju,” je povedal.

S poslanko Jovevo sta se strinjala v želji, da se razmere čimprej umirijo. Na vprašanje o ruskem predsedniku Vladimirju Putinu je Velepec odgovoril zelo neposredno:

“Definitivno je tiran. Rusofilom, ki ga podpirajo – tudi v Sloveniji so taki – bi predlagal, da gredo živet v Vladivostok ali Novosibirsk, pa bodo videli, kako je preživeti s 25 dolarji na mesec. Ljudje so tam zatrti, to ni pravljica, bil sem večkrat v Rusiji in vem, kako ljudje tam živijo.”

Po njegovem mnenju Putina moti demokracija, ki bo slej ko prej odnesla tudi njega. Velepec je bil jasen tudi pri podpori sankcijam ruskih (in beloruskih) športnikov, konkretno biatloncev:

“Morda bodo zaradi teh sankcij doma zaropotali, da ne morejo opravljati svojega poklica, ker je mednarodna javnost proti njim, oni pa niso nič krivi. Krivi so toliko, da so tiho. /…/ Če ti živiš v državi, kjer ne smeš povedati svojega mnenja, pa naj bo še tako butasto ali pametno, potem taka država ni vredna nič.”

Poslanka Joveva je z gostom razpravljala še o prihodnosti ruskih in ukrajinskih biatloncev na tekmovanjih, o možnosti povojnih travm, povezanosti politike in športa, Velepec pa je med drugim razkril tudi svojo najljubšo lokacijo za biatlon.

Na koncu sta oba izrazila upanje, da bo žrtev čim manj in da se bosta naslednjič – čimprej – pogovarjala o tem, kako je ukrajinska biatlonska reprezentanca na pripravah v Sloveniji ter da so vsi živi in zdravi. Velepec je pogovor sklenil s hvaležnostjo nad odzivom Slovenk in Slovencev, ki želijo pomagati Ukrajinkam in Ukrajincem.

Pogovor v celoti lahko poslušate na Instagram profilu poslanke Joveve

/0 Comments/objavil/a

“Gorenjska je zame najlepši del Slovenije”

Evropska poslanka Irena Joveva, ki je bila izvoljena na listi LMŠ, v Bruslju že tretje leto odločno in uspešno sooblikuje politike prihodnosti, kot sta zeleni prehod in problematike mladih.

Živite v Ljubljani, vaše delo je v Bruslju in Strasbourgu, prihajate pa z Jesenic. Kako pogosto se vračate na Gorenjsko?

Vedno, ko lahko, grem domov. Res pa je, da tega več ni veliko, ker mi žal ob delu od doma in skrbi za dojenčico zmanjka časa. Toda Jesenice bodo vedno moje mesto, tam sem odraščala in ogromno lepih spominov me veže na Gorenjsko na splošno. Veliko ljudi za Jesenice reče, da so sive in grde, pa ne drži ne eno ne drugo. Lepe so … in rdeče (smeh). Šalo na stran, tudi na Jesenicah železarna ni več edina stvar, kjer se nekaj dogaja, domačini se zavedajo pomena čistega okolja in zelenih rešitev. Gorenjska je zame najlepši del Slovenije, ni prav, da se osredotočamo zgolj na – brez zamere – Kranjsko Goro, ali pa Bled in Bohinj … Tudi vse vmes je čudovito, le poskrbeti je treba za te kraje tako, kot si zaslužijo.

Zelena politika postaja vse pomembnejša tema v Evropskem parlamentu. Pandemija je zeleni prehod pravzaprav zelo pospešila.

Pravzaprav je zelena politika že najpomembnejša tema. Ravno sedaj imamo v odboru za okolje, katerega članica sem, na mizi 14 zakonodajnih dosjejev z daljnosežnimi učinki. Lani marca smo sprejeli zakon za znižanje emisij in ogljično nevtralnost do leta 2050. Ta ambiciozen načrt moramo doseči, saj sedanje stanje preprosto ni vzdržno. A takšen zeleni prehod ne bo poceni. Prav zato se držimo principa, da plačajo tisti, ki najbolj onesnažujejo in da ti ukrepi ne prizadenejo prebivalstva. Sredstev je že zdaj veliko in se bodo še povečevala, v Sloveniji pa jih moramo modro vložiti.

Mladim so v teh časih odprte vse poti, za njih ni več meja. Tudi vi se pri svojem delu veliko ukvarjate s politikami mladih. Kako naj perspektivne mlade zadržimo v Sloveniji?

To, da imajo mladi odprte vse poti, vidim kot prednost. Prav je, da izkoristijo svoj potencial in si ustvarijo življenje, kot si ga želijo. S tem seveda ne zanikam problematike izseljevanja mladih, s čimer se soočamo po vsej EU. Toda ključno je, da so tako nacionalne kot evropske politike usmerjene v ustvarjanje dobrih pogojev za mlade – tu ciljam predvsem na reševanje stanovanjske problematike, kakovostnih zaposlitev in dobrih pogojev za mlade družine, skratka na mehanizme, ki bodo na domačih tleh mladim nudili pogoje za doseganje svojih ciljev in želja.

Marjan Šarec: »Trajnostno postaja naš vsakdan«

Ni skrivnost, da je Zgornjesavska dolina ena vodilnih turističnih destinacij v Sloveniji. Ne dvomim, da boste vaše naravne danosti še naprej znali unovčiti v smer trajnostnega turizma in tako postali zgled ne samo nam, temveč tudi globalno. Za vse to je ključno sodelovanje vseh akterjev, pomembno pa bo tudi znati črpati evropska nepovratna sredstva. Beseda »trajnostno« postaja naš vsakdan. In tukaj imate Kranjskogorčani in okoličani veliko priložnost.

Tudi zaradi vsega omenjenega je nadvse pomembno s pomočjo države povečati kapacitete jeseniške bolnišnice. Tako kot smo v času naše vlade podpirali idejo o regijskih bolnišnicah in ohranitvi splošne bolnišnične dejavnosti na jeseniškem območju, jo tudi zdaj in jo bomo tudi v prihodnje. Ob tem ne pozabimo dejstva, da je bila jeseniška bolnišnica v času epidemije med najbolj obremenjenimi v državi, zato na tem mestu tudi iskrena zahvala vsem zaposlenim v javni bolnišnici Jesenice za njihovo požrtvovalno, nesebično in naporno delo.

Intervju si lahko preberete tudi v glasilu občine Kranjska gora, Zgornjesav’c, s klikom TUKAJ.

/0 Comments/objavil/a

“Skrajni čas bi bil. Za spremembe. V Rusiji in … še kje drugje.”

Pisalo se je leto 1991. Da, Slovenija je postala samostojna in neodvisna država in ne, ni bilo enostavno. Verjamem in vem, da je bilo dogajanje takrat izrednega pomena. Toda … je res treba vsakič, ampak res vsakič znova zvleči na plano to leto in delati nekakšne primerjave z njim? Vsakič. Znova.

Piše se leto 2022. Da, piše se 21. stoletje in ne, Sovjetske zveze ni več. Že davno. Niti je ne bo moč vzpostaviti nazaj. Toda … nekdo si to še kako želi. Nekdo uporablja metode 19. stoletja, svoja stališča in – še huje – dejanja pa utemeljuje na sprevrženih in zgrešenih zgodovinskih teorijah. Ker ga je strah demokracije.

Pisalo se bo leto 2050. Da, takrat naj bi Evropa postala prva ogljično nevtralna celina in ne, leto 2050 ni več tako zelo daleč. Bližje je kot leto 1991! TO JE PRIHODNOST.

Prihodnost ne more biti nekdo, ki je obtičal v preteklosti. V nekih prejšnjih časih. Prihodnost ne more biti nekdo, ki v vsem in vseh vidi sovražnike. Če jih ni, (si) jih najde, ker drugače ne zna in ne (z)more.

Da, prihodnost je svoboda narodov, da si jo izberejo sami, in ne, ne govorim le o Ukrajinkah in Ukrajincih. Bom pa nadaljevala z njimi, ker danes o ruski agresiji proti Ukrajini razpravljamo na izrednem plenarnem zasedanju. Sprejemamo resolucijo. Pričakujem ostrost. Zahtevali bomo še odločnejše sankcije Putinovega režima, pa tudi režima Lukašenka, ki podpira napad na Ukrajino. Oligarhi, ki podpirajo ruski režim, ne smejo več mirno kupovati palač v Londonu in poletje preživljati na jahtah v Sredozemlju. Pričakujem finančno in politično izolacijo. Enotnost EU.

Enotnost, ki bi jo – mimogrede – pričakovala še na marsikakšnem drugem pomembnem področju. Ne pa, da se tradicionalno vsakič najde nekdo, ki začne uveljavljati svoje interese in misli, da lahko v tej skupnosti počne tisto, kar mu – izključno njemu – ustreza. Tudi za ceno teptanja temeljne vrednote, kot je vladavina prava. To omenjam, ker se vse vrti okoli tega. Kakorkoli obrneš, je to srž, na kateri EU stoji ali pade.

Zato smo seveda predvsem o tem govorili minuli teden, ko je bil na obisku predsednik moje politične skupine Renew Europe, Stephane Sejourne. Prišel je izrazit podporo vsem, ki jim/nam/vam je jasno, da so potrebne spremembe.

Spremembe so potrebne tudi, na primer, na področju medijev. Pa ne v smislu medijev kot takih (govorim seveda o medijih, vrednih tega imena, in ne o propagandi), temveč v smislu na odločevalskem področju storiti vse, kar se da, za izboljšanje razmer. Svobodni in kritični mediji so nujni za odgovornost oblasti ljudstvu. Za demokracijo. Navsezadnje pa tudi za mir. Prav o tem smo debatirali na včerajšnjem dogodku o medijski svobodi v EU.

Moja osnovna teza je bila, da (je) Rusija lahko napad(l)a zato, ker so tamkajšnji mediji (in zasebni in javni) oziroma njihova uredniška politika podaljšek vlade, četudi so napotki te vlade absurdni. Ni jim bistveno. Ni jim bistveno, da ruska propaganda svojemu ljudstvu sporoča, da imajo “zgolj vojaško operacijo v Ukrajini”, ker da “poskušajo z oblasti vreči naciste, ki kratijo svobodo ukrajinskemu ljudstvu”. Toda … v informacijski dobi družbenih omrežij prikazovanje alternativnih dejstev ne bo večno mogoče.

Nihče ni večen. Roko na srce, po dvajsetih letih vladavine bi demokratični val lahko že odnesel tega ruskega predsednika, ki bombardira tudi civilno prebivalstvo. Skrajni čas bi bil. Za spremembe. V Rusiji in … še kje drugje.

Tudi aprila. 🤞

– Irena

/0 Comments/objavil/a

“Svoboda medijev ni samoumevna”

Evropska poslanka Irena Joveva je v ponedeljek, 28. februarja 2022, na povabilo zavezništva evropskih liberalnih strank ALDE sodelovala na panelu o medijski svobodi v EU. Svoj prispevek k debati je osnovala na trenutni situaciji v Ukrajini, kar je povezala z nekaterimi državami v EU, opisala pa je tudi nekatere prihajajoče zakonodajne predloge na tem področju.

Osnovna teza poslanke Joveve je bila, da je napad Rusije na Ukrajino mogoč predvsem zato, ker so javni in zasebni mediji oziroma njihova uredniška politka podaljšek vlade iz Kremlja, saj sledijo njihovim napotkom in prilagajajo svoje poročanje tako, da ustreza narativu vlade, četudi je sledenje temu narativu absurdno:

“Ruska propaganda namreč svojemu ljudstvu sporoča, da ima Rusija zgolj vojaško operacijo v Ukrajini, ker poskuša z oblasti vreči naciste, ki kratijo svobodo ukrajinskemu ljudstvu.”

Po besedah Joveve prav na tem primeru lahko vidimo, kako je svoboda medijev pomembna in nujna, predvsem pa ni samoumevna. Ob tem je dejala, da v informacijski dobi družbenih omrežij takšno prikazovanje alternativnih dejstev ne bo dolgo možno, izpostavila pa je tudi pogum vseh novinarjev in dopisnikov, ki so pripravljeni tvegati zato, da nam posredujejo vse informacije s terena.

V Rusiji vidimo te elemente v svoji skrajnosti, vendar se v blažji obliki kažejo tudi na območju nekaterih držav EU, je med drugim povedala poslanka, pri čemer je pojasnila, da meri predvsem na Poljsko in Madžarsko, ki si je – kot poskuša vlada Janeza Janše – javne medije že popolnoma podredila.

V skrajnih primerih se takšne populistične in avtoritarne tendence žal izražajo v umorih preiskovalnih novinarjev, tudi na tleh EU, in to samo zato, ker preiskujejo in poročajo o korupciji. Kot je dejala Joveva, so druge metode sicer manj agresivne, a za svobodo medijev vseeno izjemno škodljive, denimo znižanje proračunov, ustavitev financiranja, diskreditacije novinarjev, strateške tožbe, prodaja zasebnih medijev oligarhom, naklonjenim oblasti …

Nato je poslanka orisala nekatere zakonodajne predloge: “Najbolj pomemben je Akt o medijski svobodi, ki bi medijski sektor moral izločiti iz trenutnega konkurenčnega prava in mu dati posebno mesto, ki si ga zasluži. Tako bi lahko Evropska komisija blokirala sporne prevzeme nekaterih medijskih hiš, denimo poljski poskus nasilne prodaje TVN24 državni naftni družbi, ali pa koncentracijo madžarskega kapitala blizu Orbana v Sloveniji, kar je v zadnjih letih še bolj izrazito.”

Naslednji ukrep bi, tako poslanka, moral biti harmonizacija nacionalne zakonodaje na področju javnih medijev, kar bi preprečilo vpliv vladajoče politike na javne servise. Še ena pomembna zakonodaja pa je t.i. Anti-SLAPP direktiva, ki bi omogočila sodni mehanizem za predčasno razrešitev sodnih postopkov za tiste primere, ki bi jih identificirali kot strateške tožbe proti javni participaciji. Te prakse so namreč vedno bolj pogoste, gre pa zgolj in samo za poskus utišanja novinarjev, saj jih s takšnimi tožbami poskušajo izčrpati, da ne bi več poročali o korupciji ali zlorabi javnih položajev.

Vse to bi moralo – poleg implementacije direktive za avtorske pravice in direktve o avdiovizualnih medijskih storitvah – koristiti medijem v Evropi. Toda nekateri izzivi ostajajo, je opozorila Joveva, ki je svoj nagovor sklenila z besedami:

“Pomembno pa je vedeti to, na kar nas izkušnja v Rusiji ponovno opominja … da so svobodni in kritični mediji nujni za odgovornost oblasti ljudstvu, za demokracijo in navsezadnje tudi za mir.” 

Posnetek dogodka si lahko ogledate na povezavi TUKAJ.

/0 Comments/objavil/a

Irena Joveva za časopis Savus o prihodnosti Zasavja

Danes, 28. februarja 2022, je v časopisu Savus izšel intervju z evropsko poslanko Ireno Jovevo in predsednikom LMŠ Marjanom Šarcem. V nadaljevanju si ga lahko preberete v celoti:

Joveva , ki je bila izvoljena na listi LMŠ, prihaja z Jesenic. Verjame in živi vrednote, kot so poštenje, delo, solidarnost. V Bruslju aktivno sooblikuje politike, ki omogočajo razvoj in pravični prehod regijam, kot je Zasavje, dejavno pa nagovarja tudi problematike mladih. Jeseniška železarna je bila v času nekdanje Jugoslavije eden od pomembnejših industrijskih centrov. Lahko bi rekli, da prihajate iz podobnega okolja, kot je nekoč bilo Zasavje.

Moj oče je 40 let delal v Acroniju, mama je bila čistilka. Ponosna sem na dejstvo, da prihajam iz delavske družine. Starša sta v težki ekonomski situaciji poiskala priložnost v novem okolju, začela sta praktično iz nič. Nista me razvajala, ker za to ni bilo pogojev, toda kljub temu sta mi dala vse. Verjamem, da je delavstvo dober temelj za zdrav odnos do življenja, ker si ravno zato lahko ves čas na realnih tleh, v stiku z realnimi težavami ljudi … In ja, najbrž je res zelo podobno tudi v Zasavju.

Je delo še vrednota?

Veste, včasih se morda zaradi novih oblik dela in turbulentnih razmer na trgu delovne sile zdi, da ni tako, ampak je. Vsekakor je delo še vrednota. Na evropski ravni se zadnji dve leti res ogromno ukvarjamo z zagotavljanjem kakovostnih zaposlitev z zadostnim plačilom za vse v EU. Zagotavljanje ustreznega plačila pa je povezano tudi z zagotavljanjem ustreznega izobraževanja. Resolucije, ki jih sprejemamo, naslavljajo potencial izobraževalnega sistema v smeri, ki nakazuje, da pridobivanje izobrazbe ne bo temeljilo na pridobivanju diplome samo zato, da lahko rečeš, da jo imaš, temveč se bo vedno več pozornosti dajalo na poklicno in strokovno izobraževanje ter vseživljenjsko izobraževanje. Delo je in vedno bo vrednota. Predvsem je vsako delo spoštovanja vredno, delavci pa morajo biti cenjeni in za opravljeno delo ustrezno nagrajeni.

Tudi v Zasavju nastajajo inovativne zgodbe, imamo visokotehnološka podjetja, ki postajajo pomembni igralci na globalnem trgu, a se vedno znova soočajo s kadrovskimi izzivi. Tudi zato, ker je pot v Zasavje, ki je v centru Slovenije, kot pot na konec sveta. Vsega se pač ne da delati na daljavo.  

Resda stremimo k digitalizirani družbi, a to ne pomeni, da lahko na ta račun zanemarimo osnovno infrastrukturo. Tako kot hitri širokopasovni internet ljudje potrebujejo tudi dobre povezave z javnim prometom in, konec koncev, tudi sodobne cestne povezave, med drugim nikoli uresničeno navezavo na štajersko avtocesto prek predora. Prepričana sem, da bi v primeru njenega obstoja investitorji izkoristili prednosti Zasavja in svoja podjetja pripeljali v regijo. Tu bi morala aktualna slovenska vlada v prvi vrsti izkoristiti razpoložljiva evropska sredstva, predvsem iz sklada za pravičen prehod, pa tudi iz drugih virov na državni ravni, ki bi morala to dopolnjevati.

Zasavje močno računa na nepovratna sredstva premogovne regije v tranziciji …

… In teh sredstev ni malo. Skupaj Sloveniji pripada 538 milijonov evrov. Vključitev vaše regije, poleg savinjske, je bil eden največjih dosežkov vlade Marjana Šarca. Res je, da so programi za črpanje teh sredstev omejeni z uredbo, a je še vedno veliko možnosti, kako bi se jih dalo čim bolj produktivno izkoristiti, hkrati pa to omogoča zastavitev dolgoročne strategije za razvoj regije pri zeleni preobrazbi, ki mora biti osnovana tudi na gospodarskem razvoju. Zato je ključna predvsem dobra vizija, kakšno Zasavje si želite. Če je bila po prenehanju rudarjenja regija soočena s presežno delovno silo in se je gospodarstvo oblikovalo precej stihijsko, je tokrat možnost in priložnost, da si Zasavje začrta jasno razvojno pot. Krepiti obrtništvo in podjetništvo? Privabiti investitorje, uspeti z visokotehnološkimi podjetji? Kako dobiti primerno delovno silo? So na voljo stanovanja, šole, vrtci, kakšna je kakovost življenja? Kaj si želijo prebivalci? Je lokalna uprava sposobna pripraviti dobre projekte, s katerimi se bodo črpala razvojna sredstva, ki bodo dejansko prispevala k rasti regije? Vse to so naloge, ki si jih morate zadati predvsem Zasavci sami in tu se lahko razvojne strategije in prihodnost Zasavja lomijo ali obstanejo. EU pa bo pri uresničevanju načrtov seveda izdatno pomagala.

Prihodnost bo močno elektrificirana, mi pa se še vedno nismo odločili, iz katerih virov bomo pridobivali električno energijo. V občini Hrastnik so na degradiranih rudniških površinah že zgradili največjo sončno elektrarno v Sloveniji, načrtujejo še drugo.

Energetski krizi ne moremo več obračati hrbta. Smo sredi nje. Ob vse večji porabi električne energije se bomo morali odločiti tudi, iz katerih virov jo bomo zagotavljali. Vse pohvale regiji in občini Hrastnik. Zasavje je nekoč že bilo energetska regija, zdaj lahko postane vzorčni primer dobre prakse prehoda v nizkoogljično družbo. V Sloveniji je politični konsenz, da poleg gradnje novega bloka nuklearke za stabilen vir energije nujno potrebujemo bistveno večje investicije v obnovljive vire pridobivanja energije. Sončna energija je za Slovenijo, vsaj po moji oceni, daleč najbolj smiselna. Poleg tega cena sončnih panelov močno pada in je že cenejša kot energija iz drugih virov. Hkrati to omogoča, da nam ni treba uvažati surovin, recimo plina. Tudi z vidika evropske zakonodaje se bodo sedanje investicije v sončno energijo hitro poplačale, saj delujemo po principu, da plača tisti, ki onesnažuje, kar se recimo kaže v cenah emisijskih kuponov.

Kako pa vidite Slovenijo čez 20 let? Kaj se je zgodilo s sanjami o drugi Švici in ali morda lahko postanemo Silicijeva dolina Evrope?

Predvsem jo vidim kot državo, v kateri bo, upam, nova generacija politikov boljša od – oprostite izrazu – aktualne stare garniture. S tem ne mislim na novo generacijo, ki se uči predvsem od trenutnih oblastnikov, pač pa takšno, ki se bori ravno proti temu. Mislim na generacijo, ki se zaveda, da mora odločati o svoji prihodnosti. Mladi so res vedno bolj aktivni in res lahko spremenijo marsikaj na boljše, le spustiti jih je treba zraven in jih jemati resno, ker ne nagajajo, temveč se borijo za prave stvari. Konec koncev se borijo tudi za mojo hčerko, ki se sama seveda še ne more na tak način in nadejam se, da se ji – ravno zaradi zdaj aktivnih mladih – čez 20 let niti ne bo treba. Čudovito državo imamo, naj postane razvojna, prebojna, predvsem pa naj tisti, ki so na njenem vrhu, poskrbijo za državljanke in državljane. To si želim danes, jutri in čez 20 let.

Kljub temu pa mladi v velikem številu odhajajo. Sploh Zasavje ima izrazito slabo demografsko sliko.

Z odseljevanjem mladih se soočajo številne države članice EU. Je odraz njihove ambicioznosti in želje po ustvarjanju kakovostnega življenja. Najpogosteje to storijo med ali takoj po zaključenem študiju, ko gredo v svet po nova znanja in izkušnje. Če se nato vrnejo v domovino, je to za državo dosežek, a je odvisen od privlačnosti in ustreznosti življenjskih pogojev, ki jih ta država ustvarja. Pri tem mislim predvsem na reševanje stanovanjske problematike in astronomske najemnine, ustrezno izobraževanje, ponudbo kakovostnih zaposlitev in fleksibilnih delovnih mest, ustvarjanje pogojev za mlade družine … Aktualna vlada slabo opravlja vse politike na področju mladih, še posebej v času pandemije. To je nedopustno. Ustvarjanje dobrih pogojev za mlade in investiranje v njih je investicija v dobro prihodnost.

Smo v supervolilnem letu. Kako v Bruslju gledajo na politično dogajanje v Sloveniji?

Njihova zaskrbljenost se ni končala s koncem predsedovanja Slovenije Svetu EU. Sicer res nismo več toliko v ospredju, a to ne pomeni, da se Bruselj ne zaveda razmer v naši državi. Vsi si želijo sprememb in računajo nanje aprila. Toda za te spremembe ne morejo odgovarjati v Bruslju, za to moramo poskrbeti doma. To, da smo v politiki vsi slabi, vsi isti, ni res. In to, da se z volitvami nič ne spremeni, tudi ni res. Veste, s čim se res ne bo nič spremenilo? Z abstiniranjem volitev. Zato si res želim visoke volilne udeležbe in zavedanja ljudi, kako zelo je pomembno, da gredo volit in izkoristijo moč, ki jo imajo. Ker jo res lahko imajo.

Marjan Šarec: »Lahko ste zgled vsem nam«

Zasavci veljate za pokončne, odločne in vztrajne ljudi. Prav tradicija rudarjenja vas je oblikovala v takšne. Zdaj pa postajate globalno konkurenčno središče znanja, stičišče novih in inovativnih ter čistih tehnologij, ki ne samo, da ustvarjajo nova delovna mesta z večjo dodano vrednostjo, temveč so ta privlačna tudi za mlade. To je velik uspeh, ki ga ne gre prezreti. Hkrati ste iz svoje doline pregnali velikega onesnaževalca. Lahko ste zgled vsem nam.

Lani novembra sem ob obisku Zasavja s poslancem Rudijem Medvedom povedal, da je treba izkoristiti vse potenciale pri razvoju vaše regije, pri tem pa je nujno sodelovanje vseh občin, brez »vrtičkanja«, pri bolj učinkovitem črpanju evropskih sredstev. Ustanovitev pokrajin, ki jih podpiramo v LMŠ, bi zagotovo pripomogla k temu.

Vodilo naše stranke je, da temeljimo na realnosti, ne iluzijah. Ne obljubljamo veliko, kar pa, so realni cilji, ki jih poskušamo tudi uresničiti. Slogan »Normalizacija. Rešitve. Razvoj.« to tudi potrjuje. Dokazali smo – tako v času vodenja vlade kot tudi v opoziciji –, da za našimi besedami stojijo dejanja ter da sta glavna motiva našega političnega delovanja soustvarjanje drugačne in boljše prihodnosti ter zavzemanje za pošteno in bolje urejeno državo, našo domovino.

/0 Comments/objavil/a

Pismo poslanke Joveve pristojni komisarki o težavah kulturnega sektorja v Sloveniji

Evropska poslanka Irena Joveva je v pismu evropski komisarki za inovacije, raziskave, kulturo, izobraževanje in mlade, Mariji Gabriel, pozvala k ukrepom zaradi zaskrbljujočega stanja na področju slovenskega kulturnega sektorja.

Pismo je nastalo kot odgovor na zavrnitev financiranja nevladnih umetniških ustanov s strani Ministrstva za kulturo RS, ki naše umetnike in nevladne organizacije tako potiska na rob preživetja. S pismom poslanka izraža globoko zaskrbljenost nad situacijo in poziva komisarko k sprejetju ukrepov, ki bi lahko pripomogli k izboljšanju stanja na tem področju.

V nadaljevanju si lahko preberete prevod pisma.

Zadeva: Zaskrbljujoče dogajanje na področju slovenskega kulturnega sektorja

Spoštovana gospa komisarka,

obračam se na Vas, ker želim izraziti svojo zaskrbljenost in morebiti predlagati ukrepe za ohranitev naših dragocenih nevladnih umetniških ustanov, ki so zaradi nesprejetega financiranja njihovega dela od Ministrstva za kulturo Republike Slovenije na robu preživetja in obstoja.

Slovenski sodobni umetniki so v sodobnem evropskem prostoru zelo pomembni. Izpostavljajo mednarodno priznane talente in predstavljajo Slovenijo kot državo s samozavestno, živahno in reflektivno umetniško sceno, ki jo večinoma ohranjajo živo prav nevladne in neprofitne organizacije. Njihovo delo, ki ga spremlja delo posameznih umetnikov, ima izjemno vrednost za mednarodno umetniško sceno in je neposreden znak razvite in demokratično uokvirjene družbe.

Takšne kulturne ustanove v Sloveniji so Gledališče Glej, Maska, Nomad Dance Academy Slovenija, Mesto žensk, Gledališče Ane Monro in Zavod Delak. Pomen njihove vloge v naši družbi je nesporen, saj so s svojim aktivnim udejstvovanjem na evropski kulturni ter politični ravni pripomogle k oblikovanju in profesionalizaciji sodobne kulturne scene tako v Sloveniji kot v mednarodnem prostoru. Gledališče Glej je eno redkih slovenskih sodobnih gledališč, ki je bilo ustanovljeno leta 1970 in ima več kot 50 let delovnih izkušenj. Je najbolj izkušena ustanova za to kulturno področje, ki utira pot mladim umetniškim ustvarjalcem in občinstvu ter jim zagotavlja sredstva za dvig in razvoj kulturnih vsebin ter umetniškega znanja.

Januarja letos je ministrstvo za kulturo objavilo rezultate javnega razpisa za štiriletno financiranje tovrstnih kulturnih ustanov, na katerem pa so bile vse omenjene ustanove izločene iz financiranja. Ker je Gledališče Glej najstarejše neodvisno gledališče, ki predstavlja mednarodne povezave za prepoznavnost in preboj slovenskih umetnikov ter njihovih gledaliških dosežkov doma in v tujini, nenadno zmanjšanje njihovega financiranja postavlja pod vprašaj prihodnost dela več sto umetnikov in strokovnih sodelavcev pri različnih projektih.

Tako drastični proračunski rezi, na katere so bile kulturne ustanove povsem nepripravljene, v kombinaciji z odsotnostjo dialoga z akterji s scene povzročajo nepopravljivo škodo tej živahni in mednarodno visoko priznani kulturni sferi, hkrati pa diskreditirajo njene dosežke in ogrožajo vsak nadaljnji razvoj. Ukinitev financiranja, zlasti v kontekstu dolgoročnega zmanjševanja prostora za razvoj profesionalnih nevladnih organizacij, je prepoznana kot neposreden napad na te ustanove.

Razmere, s katerimi se sooča kulturni sektor kot celota, so neposredna posledica ignorance sedanje vlade ter njene popolne apatije pri zaščiti naših najdragocenejših kulturnih institucij in ustvarjalcev. Ministrstvo za kulturo že od začetka mandata sedanje vlade popolnoma ignorira potrebe kulturnega sektorja, saj je praviloma povsem neaktivno in nepovezano, ukrepi, ki jih sprejme, pa so večinoma škodljivi.

Ministrstvo je denimo uvedlo pomembne spremembe pravilnika o strokovnih komisijah za kulturne ustanove in javne razpise. Medtem ko so bile v preteklem mandatu komisije imenovane s preglednim javnim postopkom, pa to žal ne velja za sedanje strokovne komisije. S spremembami so zmanjšali število članov v komisijah in jih iz izključno strokovnjakov s posameznih področij prenesli na to, da v njih lahko sedijo uslužbenci ministrstva in imajo večino. To pa pomeni, da ne predstavljajo več strokovne komisije, temveč politično voden nadzorni organ, ki kreira usodo kulturnih ustanov in umetniških programov.

V tem primeru je prav takšna strokovna komisija odločala o tem, kateri program dobi sredstva na javnem razpisu za javne kulturne programe na področju umetnosti, ki jih za naslednja štiri leta (2022-2025) sofinancira država, ministrstvo pa trdi, da so bila sredstva dodeljena najbolje ocenjenim projektom po mnenju strokovne komisije, kar predstavlja velik problem. Še posebej, če upoštevamo dejstvo, da je Gledališče Glej dobilo dovolj točk za pridobitev sredstev, a je izpadlo, ker v proračunu ni dovolj sredstev.

Kljub temu to ni osamljen primer. Posledice sporne spremembe poslovnika in posledično netransparentnega imenovanja komisij so se pokazale tudi ob rezultatih javnega medijskega razpisa za leto 2021 in se še dodatno potrdile, ko je bilo iz financiranja izločenih več lokalnih radijskih postaj (npr. Koroški radio, Radio Triglav itd.) ter specializiranih medijev, pomembnih za kulturo, kot so revija Kino, Razpotja, Literatura ali pa na primer najstarejša študentska radijska postaja Radio Študent.

Žal pa se proračunski rezi s tem ne končajo. Kot sem Vas že obvestila v pismu oktobra 2021, so tudi v sprejetju veljavnega rebalansa proračuna za leto 2022 predlagana bistveno zmanjšana sredstva za Spodbujanje kulturne ustvarjalnosti, ki je ključni vir financiranja nevladnih kulturnih organizacij, kar pa jih bo postavilo v izrazito težji položaj pri vključevanju v evropske projekte, saj preprosto ne bodo imele podlage iz nacionalnih sredstev.

Očitno je, da namerava sedanja vlada disciplinirati kulturne organizacije, ki sledijo predvsem družbenemu dobremu in lastni uredniški politiki. Zdaj je to še toliko bolj očitno, ko se zmanjšuje proračun za nevladne umetniške strukture, ki so znane po politično usmerjeni satiri, kritiki vsake vlade, po pogumnih, drznih in izjemnih umetniških prizadevanjih. Vlada pomanjkanje financiranja uporablja kot mehanizem za uravnavanje izrekanja in ustvarjalnosti kulturnega sektorja – torej tistega, kar naj bi varovali.

Ker si po svojih najboljših močeh prizadevamo, da se takšni dogodki ne bi več dogajali, in skušamo od ministra za kulturo Vaska Simonitija zahtevati odgovornost za njegova dejanja, vendar zaradi dosledne ignorance naših opozoril, prošenj in neuspešnih pozivov računam na Vas, spoštovana komisarka, da nam pomagate zagotoviti, da takšna grozljiva dejanja vlade ne bodo ostala spregledana. Zagotoviti moramo obstoj kulturnih ustanov, ki omogočajo kulturno izražanje ter spodbujanje evropskih idej in vrednot. To so bistveni deli kulture v evropskih državah in si zaslužijo, da jih kot take tudi obravnavamo. Zagotoviti moramo njihovo zadostno financiranje, da bodo lahko še naprej služile svojemu namenu bogatenja naše skupne evropske kulture.

S spoštovanjem,

Irena Joveva (poslanka Evropskega parlamenta)

 

 

V branje pa pripenjamo tudi originalno pismo v angleščini.

Written letter on Worrying development in Slovenian cultural sector

/0 Comments/objavil/a