Zakaj komuniciraš z ljudmi na način, kot da si “ena od njih”? Zakaj jim poveš po pravici celo to, ali žuraš, ali vsak dan skuhaš kosilo? Zakaj si sredi kampanje povedala, da si želiš otroka? In zakaj za vraga jim razlagaš praktično vsak svoj glas? Saj niso vsi javno objavljeni. Ostala boš brez volivcev, punca, če boš tako zelo iskrena.

To so dejanski citati. Ni pomembno, od koga vse. Pomembno je, da jih poslušam že od vstopa v politiko. Ampak najbolj pomembno je pa, da se z njimi ne strinjam.

Tako sem začela današnji govor na kongresu Gibanja Svoboda. Seveda sem “ena od njih”: ena od vas. S ponosom sem povedala ‘svoje’.

Zdaj je to to. Zdaj ni več “bi (lahko)”, zdaj je “bomo”. To je prihodnost. Skupaj bomo na lokalni, nacionalni in evropski ravni zdaj dosegli več. Več za Slovenijo.

Verjemite mi, ko vam povem, da se v EU zelo dobro zavedajo, skozi kakšno obdobje smo šli v Sloveniji med prejšnjo vlado. Zavedajo se, da je zaradi – čeprav kratkega, a takrat intenzivnega – obdobja iliberalizma nastala težava za vso Evropo, saj so nevarne populistične sile dobile nove zaveznike v sicer konstruktivni državi. Zavedajo se tudi, da je bil – in je še vedno – potreben velik napor, da je vlada pod vodstvom Roberta Goloba popravila oziroma popravlja škodljive ukrepe. Da v državi omogoča klimo, ki dopušča ter spodbuja neodvisnost institucij, strokovnost posameznic in posameznikov ter avtonomnost ljudi, da se odločijo, kaj zanje pomeni dobro življenje.

Končala sem pa z začetkom. Če sem že omenila, sem seveda tudi odgovorila: Da, tudi žuram včasih. Ne, ne skuham kosila vsak dan. ODLOČNO pa stojim za vsakim svojim stališčem, vsakim svojim glasovanjem, naj bo javno objavljeno ali ne.

In veste, kaj? Raje izgubim kakšnega volivca zaradi nenarejenosti in iskrenosti, kot pa da kakšnega dobim zaradi manipulacij in laži.

Lep konec tedna vam želim!

– Irena

Popoln povzetek misije Budimpešta na eni fotografiji:

– osuplost ob nonšalantnem in hkrati srhljivo prefinjenem sprenevedanju vladnih oziroma blizu vladnih uradnikov;
– frapiranost ob ponazoritvah delovanja propagandne mašinerije;
– nemoč ob zavedanju, da so pristojnosti ukrepanja Evropskega parlamenta izredno (pre)omejene.

Ne, ni vse grozno. So bile tudi svetle točke misije zaradi slišanega na nekaterih sestankih. Žal pa ne dovolj svetle za to, da bi spremenile moje mnenje o temačnosti države, ki je vse prej kot demokratična v polnem pomenu te besede izključno zaradi ljudi, ki se seveda borijo za interese. Lastne.

Za mano so trije izredno intenzivni dnevi, zelo pomembni, zelo dobrodošli. Naša misija je bila uravnotežena. To vam zagotavljam. In zagotavljam vam, da bo moja analiza celovita.

Zdaj vam pa zaželim samo še lahko noč – končno od doma.

– Irena

Misija Budimpešta.

Zato, ker imam dovolj pametovanj, da kaj pa mi vemo, če se nismo šli prepričat na lastna ušesa in lastne oči. No, sama sem zdaj tu natanko zaradi tega.

Čakajo nas trije s sestanki nabiti dnevi. Dobimo se z lokalno oblastjo, poslanci, ministri, akademiki, novinarji.

Akademska svoboda. Nekaj zelo moralnega in načelnega, v bistvu samoumevnega, kajne? Kot svoboda medijev. Ali svoboda govora, če hočete.

Vsaj tako bi moralo biti. O tem smo danes ogromno govorili. Najprej s podžupanjo Budimpešte. Ne moreš proizvajati svobode, ne moreš je ustvarjati, če so okna in vrata tvoje učilnice zaprta. Zapečatena s tistim, kar si pač dobil “z vrha”, je med drugim povedala.

Uganili ste, ni članica vladajoče stranke na Madžarskem. Naj pomirim kritike neuravnoteženosti: naslednji sestanek smo imeli v parlamentu, s predsednikom tamkajšnjega odbora za kulturo. Del vladajočih v vsem svojem sijaju. V bistvu nam je razlagal, kako je vse super in vse bolje, odkar so oni tu, kjer so.

Vse lepo in prav, toda mislim, da so vsa naša vprašanja upravičena in mislim, da je ta naša misija več kot na mestu. Do njenega zaključka ne bom šla v politične podrobnosti ali analizo, ker je prav, da slišim(o) vse strani.

Bom pa zapisala samo še to, da je fotografija spodaj z vodenega ogleda madžarskega parlamenta. Ni najlepša in na njej nisem nasmejana, kar je sicer redkost, toda v tistem trenutku mi iskreno res ni bilo do smeha. Ker vem, kje sem in vem, kaj se dogaja. In vem, da bom po koncu te misije imela samo še bolj celovito sliko o vsem skupaj.

Bil je dolg dan, jutri bo še daljši. Čakajo nas pogovori z novinarji in (pre)ostalo civilno družbo.

– Irena

Se spomnite, da sem še pred izvolitvijo rekla, da bom vedno iskrena in predvsem transparentna? Transparentnost. Kaj je že to? Zelo dobro poznam odgovor na to vprašanje, za razliko od (očitno) večine.

Transparentnost je zame večna vrednota. Večna zato, ker se bom zanjo nenehno zavzemala. Trdno zagovarjam stališče, da brez transparentnosti vašega zaupanja ni in da imate vso pravico do tega. Izvolili ste nas zato, da sooblikujemo in soodločamo o izredno, tudi življenjsko pomembnih zadevah. Kaj zagovarjamo, kaj govorimo in kaj na koncu storimo, kako glasujemo, mora zato biti jasno kot beli dan. Ali črno na belem, če želite.

Prav je, da veste, da v tem trenutku – če bi to želeli – ne morete pogledati vseh naših glasovanj. Lahko pogledate končna glasovanja, ne morete pa pogledati recimo kakšnih dopolnil, ki so včasih zelo pomembna, predvsem pa dostikrat razkrivajo vsebinsko podrobnejša stališča posameznic in posameznikov.

Vam bom poskusila čim bolj slikovito opisati, kako je videti en naš glasovalni dan. Predsedujoči prebere številko dopolnila in vpraša, kdo je za. Dvignemo roke. Še preden jih spustimo, je že vprašanje, kdo je proti. Dvignemo roke. Kdo je vzdržan, se vpraša bolj ko ne zato, ker se mora. Sledi številka naslednjega dopolnila. Presedujoči reče “roll call vote”, kar pomeni, da glasujemo elektronsko. Na desni strani mize imamo gumbe plus, nič in minus. Pritisnemo po izbiri, na zaslonih se izpiše, koliko nas je bilo za, proti in vzdržanih, predsedujoči prebere, ali je dopolnilo sprejeto ali ne. Naslednje dopolnilo. Dvig rok. Še en dvig rok … presedujoči ni prepričan v večino, zato mora preveriti glasovanje. Glasujemo elektronsko. Sledi dvig rok, presedujoči reče, da je dopolnilo zavrnjeno. Nekdo v dvorani zavpije “check!”, zato spet preverjamo izid glasovanja elektronsko. Dopolnilo je v resnici sprejeto. Naslednje dopolnilo pade in o njem ne glasujemo, sledi “roll call vote”, pa še malo dviganja rok. In tako naprej. In. Tako. Naprej.

Ste mi uspeli slediti? Ali ugotoviti logiko tako zastavljenega sistema? Veste, kaj tak sistem omogoča? Skrivalnice. Ker so poimenska samo elektronska glasovanja, pri glasovanju z dvigom rok pa preprosto ni evidenc, kako je kdo glasoval. Zato recimo ni noben problem reči, da si glasoval za ljudi, a je bila pač večina proti. Čeprav v resnici morda niti ni bilo tako. Pa saj ne more nihče preveriti, kako si zares glasoval. Nihče te ne more pozvati k odgovornosti. Tvoje stališče ni javno objavljeno.

TO ODGOVORNOST MORAMO PREVZETI. Pri svojem delu zastopamo vse državljanke in državljane Evropske unije. To pomeni, da moramo legitimnost svojega dela uresničevati tudi z ustrezno odgovornostjo. Odgovornost pa se zagotavlja s transparentnostjo. Zato sem predsednico Evropskega parlamenta Roberto Metsola pisno pozvala, naj razmisli o spremembi postopka glasovanja in namesto dviga rok uvede stoodstotno poimensko glasovanje.

Vsak moj glas v Evropskem parlamentu je glas, za katerim suvereno stojim. Z imenom in priimkom.

– Irena