Ko sem poleti dobil novico, da sem bil sprejet na pripravništvo v pisarno poslanke Irene Joveve, sem bil seveda navdušen in v veselem pričakovanju. A ko so se tedni spremenili v dneve do odhoda, se je vame naselila negotovost. Pravzaprav mi je zdajle kar malo smešno, ko razmišljam, kako neupravičeno strah me je bilo. Kajti v Bruslju sem doživel čudovito izkušnjo, ki jo bom v naslednjih vrsticah poskušal čim bolj celovito in iskreno opisati.
Delo pripravnika v Evropskem parlamentu je dinamično. Udeleževal sem se raznih sestankov in zasedanj ter delal zapiske, pomagal sem pri organizaciji dogodkov, snemal sem PR material za objavo na družbenih omrežjih, pisal sem vsebinska besedila in celo predloge govorov. Irenina ekipa me je vključila v delo in imel sem občutek, da sem pripomogel in se hkrati veliko naučil. Kljub klišejskemu mitu o pripravništvih moje zadolžitve nikakor niso bile zreducirane na sedenje v pisarni in kuhanju kave. Čeprav je ironično – usoda je nanesla, da brez mene res ne bi bilo kave, saj sem čez mesto v pisarno prinesel nov kavni aparat.
Včasih je bilo delo zelo sproščeno, včasih pa je bilo tudi zelo naporno in hektično. Na primer: ko sem bil primoran sam voditi skupino več kot sto gostov do dvorane na drugem koncu parlamentarnega kompleksa. Takrat sem se res počutil kot pastirski pes, tekal sem gor in dol po hodniku in usmerjal obiskovalce po parlamentarnem labirintu. A moram se pohvaliti, da se kljub dobronamernim opozorilom asistentov in predhodnih pripravnikov v dveh mesecih nisem nikoli izgubil in sem pravzaprav vse sejne sobe našel brez težav. Ključno je samo, da čim prej dojameš specifični način označevanja stavb, nadstropij in sob.
Največje zmotno prepričanje, ki sem ga gojil pred prihodom v Bruselj je, da so vsi evropski poslanci razgledani in inteligentni ter da evropska politika poteka na višjem nivoju kot nacionalna. Žal sem bil soočen z realnostjo, saj sem se udeležil več odborov in dogodkov, na katerih sem bil priča poslancem, ki so govorili neumnosti. Pa ne govorim o tem, da se z njimi nisem politično strinjal – tega je bilo ogromno in to je popolnoma normalno in zdravo. Govorim o tem, da poslanci dobesedno niso razumeli govorcev pred njimi in so podajali velikopotezne izjave, s katerimi so se milo rečeno blamirali pred vsemi v dvorani.
V Parlamentu mi je bilo predvsem zanimivo spremljati razmerja moči in odnosov med raznimi akterji. Med Parlamentom in Komisijo, med posameznimi političnimi skupinami, med poslanci posamezne države, med poslanci znotraj posamezne politične skupine – povsod različna stališča in interesi, ki se morajo na koncu uskladiti v smiseln zakonodajni predlog. Ravno ta večplastnost politike in povezovanje več ravni me v mojem študijskem delu, in tudi sicer pri spremljanju politike, najbolj zanimata, zato je bilo opazovanje teh procesov resnično balzam za politologa v meni.
Pregovarjanje o poročilih in amandmajih ni samo sebi namen in ni mešanje megle. Evropski parlament dojemam kot platformo, kjer imajo določene strukture moči in interesne skupine občutek, da lahko izražajo svoja stališča. Če se ukinejo te demokratične institucije in strukture moči, izgubijo ta občutek sovključenosti, ti procesi pa ne bodo izginili, pač pa se bodo samo premaknili drugam. Tako dobimo ali nestabilne države, kjer se procesi prenesejo iz sejnih dvoran na ulice in bojišča (glej Sudan), ali pa avtoritarne režime, kjer se odločanje skoncentrira v rokah skorumpirane vladajoče klike. Toliko bolj pomembno pa se mi zdi, da tak forum obstaja na evropski ravni, saj pomembno vpliva k sinergiji regije. Zdi se mi pomembno, da poudarim ta širši pomen Evropskega parlamenta, ki sem se ga zavedal že prej, a sem ga zares lahko občutil šele tekom pripravništva.
Nadaljeval bom bolj sproščeno. Bil sem aktiven tudi v prostem času, veliko sem hodil plavat v lokalni bazen. Ob vikendih pa sem imel več kot dovolj časa za ogled vseh znamenitosti v Bruslju. Povzpel sem se na vrh stolpa mestne hiše, obiskal sem Atomium, videl Manneken Pis v štirih različnih preoblekah in še veliko več … Moje mnenje je, da je Bruselj zelo lepo mesto in lepše kot Strasbourg. Kot sem spoznal, je to zelo nepriljubljeno mnenje, a za tem stojim. V Bruslju mi je všeč ”vibe”, všeč so mi ulice z nešteto starimi meščanskimi hišami, tlakovanimi cestami in drevesi. Užival sem v vsakem sprehodu in kolesarskem izletu.
Seveda sem si šel od blizu pogledat tudi sedeže drugih evropskih institucij. Berlaymont, Justus Lipsius in Europa so impozantne stavbe, ki te na pustijo ravnodušnega. Če se prijaviš dovolj hitro, lahko celo dobiš prosto mesto na vodenem ogledu po sedežu Evropskega sveta. Odšel sem tudi na nekaj izletov v druga belgijska mesta. V Gent, kjer me je navdušil center mesta, lepo povezan z reko, v Antwerpen, svetovno prestolnico diamantov, in v Leuven, zgodovinsko univerzitetno mesto. Odkril sem, kako odlično je potovati z vlakom, toliko bolje čez vikend, ko so karte pol cenejše.
Tudi bruseljsko vreme mi je pisano na kožo, saj nimam nič proti deževnemu ali oblačnemu dnevu. Za 8. marec je celo snežilo! Ob koncu mojega pripravništva pa je že sončno in toplo. Tako da sem imel srečo, da sem doživel obe plati Bruslja. Kot sem imel tudi srečo, da sem doživel obe plati dela evropske poslanke Irene Joveve. Ireno sem seveda večino časa spremljal v Bruslju. A ker sem med velikonočnimi prazniki odšel domov, sem imel priložnost sodelovati tudi pri t. i. zelenem tednu (green week), ki je namenjen temu, da evroposlanci delujejo v lokalnem okolju. Ireno sem spremljal na dogodku in tako v enem tednu izkusil parlamentarno delo v Bruslju, Ljubljani in spet Bruslju.
Negativna plat Bruslja je žal hrana. Mislim, da imamo v Sloveniji srečo, saj smo pod vplivom italijanske, germanske in balkanske kuhinje, ki vsaj meni leži veliko bolj kot francosko-belgijska. A zanimiv preblisk sem doživel, ko sem se sprehajal med mizami parlamentarne menze in slišal toliko različnih jezikov. Takrat sem dobil asociacijo na jedilnico vesoljske ladje, kjer na krovu skupaj dela in raziskuje vesolje več vrst bitij. Ko sem se ob tem spomnil na slogan Evropske unije „združeni v raznolikosti“, sem dobil kar solzne oči. Tudi v trgovinah, kjer sem največkrat imel stik z naključno množico, sem opazil ljudi vseh vetrov. Koga bi to lahko motilo, saj take raznolikosti na potenco v Sloveniji nismo vajeni, meni pa je bilo všeč, kajti tako se nisem počutil kot tujec.
Proti koncu bi rad predal še nasvet bodočim pripravnikom. Bodite zelo pozorni in berite elektronsko pošto! Vsak dan boste namreč dobili ogromno vabil na dogodke in druga sporočila, ki niso relevantna za vsakdanje delo pripravnika. Lahko se kaj hitro zgodi, da spregledate kakšen res pomemben mail. Na primer od parlamentarne službe za transport in zato skoraj ostanete brez sedeža na čarterskem vlaku za Strasbourg …
Največja težava, na katero sem naletel pri pisanju tega bloga je, kako celovito opisati to dvomesečno izkušnjo, med katero sem doživel toliko različnih stvari, misli ter občutkov. Poskušal sem biti kratek in izpostaviti res najpomembnejše stvari. A pod črto ob koncu pripravništva z veseljem ugotavljam – to je bila definitivno vredna izkušnja. Bil sem v situacijah, ki jih do zdaj v življenju še nisem izkusil in sem zato dobil ogromno izkušenj. Tako povezanih s službo, od delovnega okolja in sodelovanja s sodelavci do delovanja evropskih institucij in zakulisja politike. Kot tudi življenjskih, ki sem jih pridobil z navigiranjem čez prepreke, s katerimi si soočen v samostojnem življenju. Iti za dva meseca v tujo državo, v nepoznano mesto in spoznati toliko novih ljudi, je definitivno izziv. A po kakšnem tednu ali dveh, ko sem se uspešno ustalil in videl, kako in kaj, se je začelo uživanje v izkušnji. V Bruslju se zdaj počutim že zelo domače in odhod bo težek. A vsekakor sem pomirjen, saj odhajam z občutkom izpolnjenosti in zadovoljstva. Predvsem pa s spoznanjem, da zmorem oditi v tujino in delati v tako pomembni mednarodni instituciji, kot je Evropski parlament.
Ob koncu bloga je čas še za zahvale. Hvala asistentki in mentorici Elmi, da me je spremljala, vodila in pomagala čez celotno pot pripravništva. Vedno sem se lahko zanesel nanjo in zato sem ji res hvaležen. Hvala asistentoma Žani in Roku za pomoč in potrpežljivost, predvsem pri mojem prvem plenarnem zasedanju v Strasbourgu. Hvala tudi lokalnima asistentoma Tilnu in Jasni, ki sta me povabila v pisarno v Ljubljani in mi nudila nasvete še pred uradnim pričetkom pripravništva v Bruslju. Hvala drugim slovenskim pripravnikom iz SPC-ja, od katerih sem izvedel veliko koristnih informacij. In nenazadnje zahvala poslanki Ireni. Kljub temu, da njena javna podoba odraža, da je kul in prijazna oseba, me je prijetno presenetila s svojo dobro voljo in človečnostjo ter mi s tem še dodatno polepšala in izpopolnila pripravništvo, saj sem začutil, da delam za pravo osebo. Hvala vsem.
Jakob Grbac
