Joveva za Lizo Majo: ‘‘Obljube so eno, dejanja drugo – in jaz sem človek dejanj.’’

Tik pred poletnimi počitnicami je evropska poslanka Irena Joveva spregovorila za glasilo Liza Maja. V intervjuju, ki je izšel v četrtek, 3. avgusta 2023, se je dotaknila usklajevanja politike in družinskega življenja, svojih pritiskov na podjetja za spoštovanje slovenskega jezika, govorila pa je tudi o prihajajočem evropskem aktu o svobodi medijev in o svojih preostalih prioritetah. Zakaj počne, kar počne, na kakšen način deluje in koga ima najbolj v mislih, ko se bori za boljšo prihodnost naslednjih generacij, si preberite v povzetku v nadaljevanju.

‘‘Vsakič znova vse tri. Vse me je oblikovalo in izpopolnilo, mi omogočilo delati to, kar rada delam, v kar verjamem,’’ je na začetku Joveva odgovorila na vprašanje o tem, ali bi prej izbrala poklic novinarke, političarke ali mame.

‘‘V novinarstvu sem rada prišla zgodbi do dna, zdaj pa pritiskam ‘od znotraj’. Z zakonskimi akti, amandmaji, javnimi pozivi, recimo takšnimi, kot je bilo pismo izvršnemu direktorju Appla.’’

Glede usklajevanja službe, obveznosti in družine je povedala, da to počne vsak dan sproti, hkrati pa je poudarila, da ni ne prva in ne zadnja političarka z družino in da to v letu 2023 ne bi smelo biti nič nenavadnega.

‘‘Ne želim, da se sliši klišejsko, toda vse, kar počnem, resno počnem tudi za njeno prihodnost. Kot evroposlanka ne morem popraviti vsega, kar je narobe na tem svetu, žal, ga pa lahko na vsaj nekaterih področjih skušam spremeniti in tudi spreminjam na bolje. Z željo, da bo nekoč moja hči ponosna na vse, kar počnem.’’

Glede svoje zadnje iniciative z bojem za dostopnost slovenščine v digitalnem svetu je pojasnila, da se stvari premikajo. Izpostavila je zapostavljene ne samo govorke in govorce izključno slovenščine, pač pa predvsem vse slepe, slabovidne, gluhe in naglušne, ki so zaradi takšne jezikovne diskriminacije multinacionalk še dodatno odrinjeni na rob družbe.

‘‘Konec koncev pa: tudi vsi mi, ki znamo kakšen tuji jezik. Pa kaj potem, če ga? Uporabljati maternega je naša pravica in naša izbira. Pisala sem torej na našem trgu prisotnim ogromnim podjetjem, in to v slovenščini. Ljudje so mojo iniciativo podprli, tudi slovenska stroka.’’

Poslanka se je s sestala s predstavniki podjetij in jim odločno dejala, da bo skrbno spremljala napredek – tako s ‘sitnarjenjem’ kot s konkretnimi zakonskimi rešitvami. To je poslanka udejanila tudi v okviru svojega poročevalstva v imenu svoje politične skupine Renew Europe, kjer se je pri oblikovanju besedila evropskega akta o svobodi medijev zavzela za določbo, ki bo v delu urejala ponudnike pretočnih vsebin na trgu EU.

‘‘Sodelujemo na različnih področjih, zakaj ne bi tudi na inšpektorskem? Gre namreč za to, da bi lahko inšpektor v Sloveniji rekel inšpektorju v neki drugi državi članici, kjer ima recimo Netflix sedež, da naj uredi nek problem. V bistvu bi šlo za nek zakonit prenos pristojnosti, po domače povedano. Slovenščina je eden izmed uradnih jezikov Evropske unije in to bo ostala. Če ne gre zlepa, bomo pač s pritiski in zakonodajo zagotovili, da bodo naš jezik vsa v naši državi prisotna podjetja primorana spoštovati.’’

O omenjenem aktu je povedala še, da je pomemben za obveščenost javnosti, pa tudi zato, ker mediji vsem v politiki nastavljajo ogledalo, da se ravnajo odgovorno. Pri tem je poudarila, da ne govori o tistih propagandnih, temveč o tistih s kredibilnostjo in objektivnostjo.

‘‘Če pade svoboda teh medijev, pade demokracija. Ko pade ta, pa se nam vsem slabo piše. Marsikje je žal že padla, tudi v Evropi. Osebno sem se sestala s predstavniki tako vlade kot medijev na recimo Poljskem in Madžarskem in verjemite mi, ko rečem, da si ne želimo družbe enoumja.’’

Ob koncu se je dotaknila še svojih aktivnosti v okviru skupine Renew Europe in na splošno v Evropskem parlamentu, kjer sedi v številnih odborih. Tako pokriva vse od odbora za kulturo in izobraževanje, odbora za zaposlovanje in socialne zadeve in odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane. V sklopu slednjega je Joveva nedavno postala tudi podpredsednica novega pododbora za javno zdravje, kjer ima za eno od prioritet duševno zdravje.

/0 Comments/objavil/a
,

Zeleno, ki te ljubim, zeleno

Da ne bo nesporazuma, naslov nima nobene povezave z mojo najljubšo barvo. A če sem popolnoma iskrena in – najpomembnejše – če pustimo šport ob strani, je nemogoče zanikati dejstvo, kako zelo zelena pomirja. Kako zelo zdravilna je.

Seveda govorim o naravi. Na zadnjem plenarnem zasedanju smo razpravljali in glasovali o zakonodaji, tako zelo pomembni za naravo in posledično prihodnost vseh, da mi je žal, da ni požela pozornosti, ki si jo zasluži. Zato vam o njej pišem tudi v tem zapisu.

Žal na tem našem planetu marsikaj ni več zeleno. Tudi tisto, kar je, pa je povečini poškodovano. In žal je za večino tega kriv človek.

Za vas imam dobro in slabo novico. Dobra je ta, da se marsikaj v naravi vendarle še lahko reši. Obnovi. Slaba? Da imamo v Evropskem parlamentu koristoljube in preračunljivce, ki raje spletkarijo z besedilom zakonodaje, strašijo ljudi z lažnimi informacijami in nabirajo politične točke na plečih kmetov. S stoodstotnim zavajanjem!

Zakon o obnovi narave prinaša zavezujoče cilje za obnavljanje, zagotavljanje odpornosti in ustrezne zaščite specifičnih sektorskih ekosistemov. Novi standardi bodo pomagali odpraviti upad opraševalcev, povečati absorpcijo CO2 iz ozračja, zmanjšati vplive na okolje, povečati plodnost tal ter s tem zagotoviti trajnost kmetijstva in prehranske varnosti.

K sreči manipulatorjem ni uspelo, zakon na glasovanju ni padel, pogajanja med evropskimi institucijami se bodo nadaljevala. Kljub temu gre za zmago z grenkim priokusom, ker je treba priznati, da smo s sprejetjem nekaterih dopolnil oslabili besedilo zakonodaje. Znižali smo že tako nizke standarde.

Vem, da je bolje nekaj kot nič, toda vseeno upam, da bo končno besedilo ambicioznejše. Kar se mene tiče, je treba sistem, ki temelji na izkoriščanju in izpodrivanju narave, zelenega, preprosto prepovedati. Skrajni čas je, da se začnemo VSI zavedati, kaj je zares pomembno za življenje na tem planetu.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.

/0 Comments/objavil/a

Joveva za makedonski spletni časnik Lokalno: ‘‘Gre za nepravičen boj.’’

Evropska poslanka Irena Joveva je v ponedeljek, 31. julija 2023, za makedonski spletni časnik Lokalno spregovorila o makedonskem približevanju Evropski uniji. Poudarila je, da zahteve do države niso bile vedno pravične, bilateralna vprašanja, kot je spor z Bolgarijo, pa se morajo reševati bilateralno. Kljub temu se je po njenih besedah treba zavedati, da je trenutno edina možnost za rešitev težav sprememba makedonske ustave.

Poslanka je v pogovoru dejala, da je odločitev trenutne makedonske vlade, da nadaljuje z evropsko integracijo, pravilna. Izpostavila je dejstvo, da pogodbe Evropske unije sicer jasno pravijo, da se bilateralni spori ne smejo uporabljati za zaustavitev procesa integracije držav kandidatk za vstop v Unijo.

”Situacija, v kateri se je znašla S. Makedonija, traja že dolgo in gre pravzaprav za neenak, nepravičen boj. Na eni strani imamo državo članico EU, ki uporablja svojo moč za določanje pogojev za državo kandidatko, da bi ta lahko vstopila v Unijo. Na drugi strani pa imamo državo, ki je spremenila svoje ime, podpisala sporazume tako z Grčijo kot z Bolgarijo za razrešitev sporov, a je v šibkejšem položaju. Bilateralna vprašanja se morajo reševati bilateralno.”

Pri tem je dodala, da bi morali biti strožji tudi do držav članic Unije in od njih zahtevati, da pravila enako natančno upoštevajo, kot to pričakujemo od naših partnerjev na Zahodnem Balkanu.

Dejala je, da makedonsko približevanje EU podpirajo države članice širom Unije, ki tako tudi pozdravljajo proces ustavnih sprememb, da bi država lahko nadaljevala s pristopnimi pogajanji. Zaveda pa se, da je za izvedbo ustavnih sprememb potreben političen konsenz, ki ga trenutno v državi ni.

“Ni pošteno, a dejstvo je, da trenutno druge možnosti ni. /…/ Slišala sem argumente z vseh strani in upam, da se bo našel kompromis, ki bo odstranil trenutno oviro na poti do resničnih reform. Z reformami mislim na tiste, ki bodo vsem državljankam in državljanom omogočile boljše življenje, ki si ga zares zaslužijo.”

Po njenem mnenju je sedanja makedonska vlada pokazala veliko mero proaktivnosti in pripravljenosti na spremembe za vstop v EU.

“Trenutni vladajoči imajo jasen cilj – makedonsko članstvo v Uniji. Izjemno je, kako vztrajni so navkljub vsem neuspehom in neizpolnjenim obljubam Unije. Ustavne spremembe nikomur ne bodo odvzele nobenih pravic, in menim, da je to tisto, o čemer bi morali ljudje biti obveščeni in govoriti.”

Intervju si lahko preberete v originalu/makedonščini tukaj.

/0 Comments/objavil/a
,

“O duševnem zdravju govoriti in zrušiti stigmo.”

Družbena zaznamovanost zaradi drugačnosti, navadno neupravičena: stigma.

Stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma: zdravje.

Tudi stigma vpliva na zdravje, žal. Zlasti duševno. Stigma odvrača od pravočasnega iskanja pomoči. Stigma vodi v socialno izključenost, kar samo še poslabša že tako alarmantno stanje.

Zaradi stereotipnih predstav o duševnih težavah in motnjah se duševno stanje skriva, o tem se ne govori. V resnici pa je zdravje, kot ste lahko prebrali v njegovi definiciji, ne le telesno, pač pa tudi duševno dobro počutje. Tega se ne zavedamo dovolj, ta hitri, nori svet (pre)visokih pričakovanj in filtrov pa nam tudi ne dela ravno usluge na tem področju.

Tu moramo pomagati tudi (so)odločevalke in (so)odločevalci. Kot podpredsednica podobora za javno zdravje se borim za dve ključni zadevi:

– vsem mladim z duševnimi stiskami ali motnjami zagotoviti dostopno, brezplačno in pravočasno pomoč, kar je ključen prvi korak za uspešno spoprijemanje s stiskami;

– več informiranja, obveščanja od tako vladajočih kot tudi vseh ostalih članov družbe o duševnih problemih.

O duševnem zdravju je nujno govoriti in s tem zrušiti stigmo, ki se tega področja še vedno drži. Vsak od nas ima stiske v življenju, vsak jih doživlja drugače, vsak jih rešuje drugače. Pomembno pa je, da se jih dejansko rešuje.

– Irena

/0 Comments/objavil/a
,

Moje delo je bilo zanimivo in izredno dinamično.

Sedim na kavču in razmišljam. Razmišljam o izkušnji, ki se je pravkar zaključila, a mi še kar naprej ne da miru. Dva meseca pripravništva sta minila kot bi trenil z očmi. Še nedolgo nazaj sem stal pred glavnim vhodom evropskega parlamenta v Bruslju, kjer me je »pobrala« Irenina asistentka Žana in me peljala po labirintu do pisarn, kjer sem se udobno namestil in se seznanil s svojim novim delovnim okoljem. Začetni teden je minil dokaj mirno, s spoznavanjem mesta v malem, kot sam rad poimenujem parlament, in svojih novih sodelavcev.

Pred prihodom v evropsko prestolnico sem bil malce nervozen, pripravništvo v instituciji kot je Evropski Parlament pač ni nekaj, s čimer se soočaš vsak dan.

Po prihodu pa sem hitro spoznal, da je bila vsa trema popolnoma odveč, saj sem se res hitro vklopil v ekipo, ki je sproščena in vedno pripravljena pomagati.  Tako se je začelo moje delo, ki je bilo od začetka pa do konca zanimivo in izredno dinamično. Prišli so dnevi in tedni ko je dela bilo nekoliko manj, kar pa se je hitro izravnalo kakšen drug teden, ko je bilo dela v izobilju. To je predvsem odvisno od dogajanja v parlamentu. Na »zelene« tedne, ko so poslanci načeloma v svojih državah, dela ni toliko, kot denimo kadar so v Bruslju zasedanja odborov ali političnih skupin, da o tednih plenarnih zasedanj sploh ne govorimo. Pa naj vas to nič ne prestraši, dela nikoli ni bilo toliko, da ga ne bi zmogel opraviti. Pri opravljanju pripravništva v Irenini pisarni ne boste zgolj priklenjeni na računalnik. Sam sem imel priložnost slediti sestankom političnih skupin in odborov pa seveda plenarnim zasedanjem. Pri tem sem se seznanil z vsebino ogromno različnih dokumentov, ki so zajemali vse od medijev pa do narave in zdravja, če jih izpostavim zgolj nekaj. Vse to je pomenilo tudi, da sem imel priložnost prisluhniti pomembnim gostom iz drugih evropskih institucij, pa tudi državnim voditeljem in drugim pomembnežem. Moje delo je zajemalo tudi pripravo vsebin za družbena omrežja in prisostvovanje pri uradnem fotografiranju poslanke. Tudi sam sem kdaj posnel kakšno fotko Irene, kadar je sodelovala na sestankih ali imela govor na zasedanju. V spomin se mi je vtisnil tudi obisk predstavnikov Evropske Romske skupnosti, ki so v parlament prišli na sestanek z evropskim poslancem. Sprejel sem jih in vodil skozi parlament na omenjen sestanek, kasneje pa sem se z njimi odpravil še v prostore Evropske Komisije, kjer sem na sestanku pomagal s prevodom. Kot vidite delo nikoli ni monotono in zajema res raznovrstne naloge, s čimer sem pridobil in poglobil različna znanja.

Osebno me je fasciniral že sam sprehod po hodnikih parlamenta, kadar sem bil na poti na sestanek ali pa zgolj na kosilo v parlamentarno kantino, saj so le ti polni ljudi vseh narodnosti in vseh jezikov, ki jih poskušaš prepoznati in razumeti. Na enem izmed takih sprehodov sem tudi doživel manjše presenečenje. Hodil sem mimo medijskega centra, ki je na voljo poslancem, da posnamejo izjave, kjer sem zagledal izredno gnečo ljudi. Večjo, kot sem je bil navajen. Uspešno se prebijem skozi nakar vidim, da izjavo snema predsednica parlamenta Roberta Metsola. To je pojasnilo ves živžav, ki se je dogajal okoli nje. Nikoli pred pripravništvom si ne bi mislil, da bom stal le kakšen meter vstran od predsednice. To je zgolj ena izmed dogodivščin, ki se v parlamentu lahko pripeti, in prav takšna naključja pripravništvo naredijo še bolj zanimivo. V parlamentu pa se ne merijo zgolj politične moči in ni le prostor za sestanke in pisarne. V pritličju glavne stavbe lahko najdemo vse mogoče storitve. Zraven kantine in drugih trgovin z živili tukaj najdemo tudi čistilnico, frizerja in trafiko, v kateri lahko kupiš razglednice ali oddaš pošiljko. To nadstropje v bistvu bolj spominja na nakupovalni center, kot na evropsko institucijo.

Tik pred koncem mojega pripravništva pa je na vrsto prišel še obisk plenarnega zasedanja v Strasbourgu. Milo rečeno zanimiva izkušnja, ki se po mojem mnenju zelo razlikuje od preostalega dela pripravništva v Bruslju. Delo v Franciji poteka drugače. S tem ne mislim toliko na naloge, ki sem jih kot pripravnik opravljal, ampak na celotno dinamiko vseh prisotnih. Hodniki še bolj razgibanega in konfuznega parlamenta v Strasbourgu so še dodatno polni z ljudmi, ki se jim mudi na sestanke političnih skupin ali glasovanja v plenarno dvorano. Tukaj trenutka za počitek ni veliko, saj je agenda res polna zanimivih debat. Nič naj vas ne skrbi, če se kot pripravnik kljub oznakam na hodnikih izgubite. Kot mi je zagotovila večina ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, se tudi sami še zmeraj uspejo izgubiti, tudi po večkratnem obisku ustanove. Kljub dolgim delovnim dnem pa se vseeno najde čas za turističen obisk mesta. Strasbourg kot mesto me je popolnoma prevzelo in je zelo drugačno od belgijske prestolnice. Je manjše, bolj domače in predvsem veliko čistejše. Hiške v centru so izredno prikupne, ogromna baročna katedrala pa je dih jemajoča. Ogled je potreben čez dan in zvečer, ko se prižgejo lučke mesta kar doda še dodaten čar. Po reki se lahko zapeljete z ladjico, ki nekajkrat na dan iz centra mesta pelje tudi do parlamenta. Priporočam še, da ob obisku poskusite tradicionalen tarte flambee.

In če se še nekoliko vrnem nazaj na Bruselj, ki seveda ni samo mesto evropskih institucij in merjenja političnih moči. Čeprav mojega mišljenja ne deli veliko ljudi, je zame Belgijska prestolnica prav lepa in zanimiva za raziskovanje. Res je, da slovi po sivem in kislem vremenu. Prav zato je še toliko lepše izkoristiti vsak sončen žarek, ki se pojavi na dela proste dni. Zraven vseh prepoznavnih znamenitosti, kot sta glavni trg in Manneken Pis me je presenetila pogostost parkov, skozi katere sem se pogosto namenil na sprehod ali jih izkoristil za druženje s preostalimi pripravniki, ki sem jih spoznal skozi svoj čas v Belgiji.

Hrana tukaj res da ni nič posebnega, a se kljub temu najde številne restavracije iz vseh koncev sveta, ki potešijo lakoto. Ste vedeli, da bi pomfrit naj izviral iz Belgije in ne iz Francije, kot to namiguje njegovo ime? In v Bruslju res dobiš odličen pečen krompirček, ki je po navadi postrežen z raznovrstnimi omakami, ki jih je toliko, da jih v dveh mesecih ne moraš poskusiti. Prav tako ne smemo mimo odličnih vaflov in belgijske čokolade. Razen tega pa sem sam raje ostal pri preverjenih jedeh. Bruselj je tudi odlično izhodišče za dnevne izlete. Z dokaj dobro urejenim javnim prevozom se vikende lahko izkoristi za pobeg in raziskovanje drugih, bolj idiličnih mest po državi. Predlagal bi Brugge, Ghent in Dinant, ki morda ni tako znan in obiskan a vendar vreden ogled. V Bruslju ni nikdar dolgčas, kako posameznik preživi prosti čas je odvisno zgolj od interesov.

Naj izkoristim to priložnost in se zahvalim vsem, ki so bdeli nad mojim delom in bili potrpežljivi pri mojih vprašanjih in nevednostih. Iskrena hvala poslanki Ireni za ponujeno priložnost in topel sprejem v svojo ekipo. Čeprav sem bil prepričan, da je Irena res sproščena in prijazna oseba sem bil pozitivno presenečen nad njeno človečnostjo. Skupaj z vsemi sodelavci so mi res dali občutek enakovrednosti, počutil sem se kot enakovreden del ekipe.  Hvala asistentoma Žani in Roku, ki sta s svojim neprecenljivim znanjem in poznavanjem zakonodaj poskrbela, da sem se zmeraj naučil kaj novega. Nenazadnje pa velika zahvala še Elmi, s katero sem delil pisarno za vso dobro voljo in pozitivno energijo, pa seveda za vse nasvete, navodila in predloge, ki mi jih je z največjim veseljem posredovala skozi dva meseca dela. Hvala, Elma, da si budno bdela nad menoj in poskrbela, da je moja integracija potekala gladko in brez težav. Hvala tudi lokalnima asistentoma Jasni in Tilnu. Brez vas moja izkušnja zagotovo ne bi bila tako zanimiva in poučna, zato najlepša hvala vsem skupaj, res ste super ekipa.

Za konec bi rad povedal še, da je ta izkušnja neprimerljiva in nepozabna. Zares enkratno doživetje, ki ga bom vselej nosil v svojem spominu. Vsem, ki morda razmišljate o prijavi na pripravništvo polagam na srce, da to storite. Strah in negotovost sta odveč, zberite pogum in stopite iz morebitne cone udobja – ne bo vam žal.

– Domen Bajde

 

/0 Comments/objavil/a
,

”Walt Disney ima prav.”

“V knjigah je več zakladov kot v kateremkoli gusarskem plenu na Otoku zakladov.”

Walt Disney ima prav.

Knjige so tiste, ki od otroštva dalje oblikujejo naše kritično razmišljanje, empatijo, načine in sposobnost komuniciranja ter nenazadnje naš karakter.

Knjige so tiste, ki razširijo naše misli in poglede čez tisto, kar lahko vidimo in česar se lahko dotaknemo.

Knjige so tiste, ki nam nudijo vpogled v zgodovino, družbo in prihodnost.

Knjige so tiste, ki lahko znatno izboljšajo naše duševno in fizično zdravje. Šest minut – šest minut! – branja dokazano za dve tretjini zmanjša raven stresa, bralke in bralci pa s(m)o manj podvrženi depresiji.

Vse to in še več so zakladi. Neprecenljivi.

To je le nekaj izmed stvari, ki smo jih izpostavili v poročilu o prihodnosti evropskega knjižnega sektorja, ki smo ga potrdili ta teden na odboru za kulturo in izobraževanje. Bila sem ena od parlamentarnih pogajalk za besedilo.

Osredotočili smo se tudi na dostopnost in promocijo knjig, knjižnic in knjigarn v Evropi. Pozabili nismo niti na spodbujanje manjšinskih jezikov ter dostopnosti knjig za osebe z omejitvami, denimo zagotavljanje enake dostopnosti vsebin tudi slepim in slabovidnim. Naslovili smo pomen celotne verige proizvoda knjige: od pisateljic in posateljev, založnic in založnikov, tiska, prevoza, knjigarn, knjižnic, potrošnic in potrošnikov, vse do recikliranja.

Knjige imajo v naši družbi preveliko vlogo, da bi lahko katerikoli del izpustili. Še zlasti glede na vse večjo vlogo digitalizacije in uporabe umetne inteligence v moderni družbi, kar v veliki meri zadeva knjižni sektor.

Evropski knjižni sektor je največji na svetu, saj še vedno ustvari največ nove vsebine. A to ne pomeni, da nima izzivov. Sprejeto poročilo, ki bo septembra uvrščeno še na dnevni red plenarnega zasedanja, je poročilo za knjige, za znanje, za prihodnost. Več in bolj podrobno pa – takrat.

– Irena

/0 Comments/objavil/a

Evropska solidarnostna enota: odličen program s še veliko prostora za izboljšave

Evropska poslanka Irena Joveva je v ponedeljek, 17. julija 2023, na odboru za kulturo in izobraževanje v Evropskem parlamentu sodelovala na  izmenjavi mnenj s Komisijo o izvajanju programa Evropska solidarnostna enota, za katerega je poročevalka v imenu svoje politične skupine Renew Europe. Poslanka je bila v svojem nagovoru jasna, da je prostovoljstvo hrbtenica naše družbe, ki bo vse pomembnejše. Hkrati je izpostavila določene pomanjkljivosti programa, s katerimi se je treba spopasti in jih popraviti. Gre za odličen program, a prostora za izboljšave je še precej, je dodala.

Po mnenju poslanke je zdaj pravi čas, da se spopademo s pomanjkljivosti programa, ko smo na njegovi polovici in je bilo dovolj časa za ugotavljanje, kaj in kako.

V nadaljevanju je opozorila na potrebo po večji prepoznavnosti programa, pa tudi na finančne težave, saj prispevki niso sledili inflaciji, zato se organizacije in prostovoljci pogosto borijo za preživetje.

Ob tem je veliko težav tudi digitalnih oziroma tehnoloških. Kot je namreč opazila Joveva, obstoječa digitalna orodja, konkretno merila iskanja in ujemanja, niso uporabnikom prijazna. Enako velja za spletni sistem jezikovne podpore. Predstavnike Evropske komisije je pozvala, naj zadevo primerno uredijo.

Dotaknila se je tudi postopka pridobitve znaka kakovosti, ki je dolgotrajen in zahteven postopek, ti znaki pa niso na voljo v vseh jezikih EU:

“Dobrodošlo in predvsem pravično do vseh državljank in državljanov Unije bi bilo, da se to spremeni oziroma popravi.”

Joveva je izpostavila še področje splošnega financiranja programa:

“Proračunska sredstva so še vedno nizka, medtem ko opažamo, da se –  v nasprotju s prvotnim načrtom – vse več ljudi prijavlja za dolgoročne dejavnosti. Resnično upam, da bodo sredstva ustrezno povišana, zato da vsem zainteresiranim mladim zagotovimo visokokakovostno priložnost v okviru enote. Seveda mi je jasno, da ima večletni finančni okvir omejitve, ki so že tako raztegnjene ali razrahljane, toda kljub temu se želim prepričati, da naši programi ne bodo izgubili tistega, kar že imajo.’’

Svoj nagovor je poslanka zaključila z optimizmom, da se veseli nadaljnjega dela na tem programu, ker verjame, da se bodo skupaj s kolegi uspeli odzvati na izzive in predlagati konkretne izboljšave.

Celoten govor si lahko ogledate tukaj.

/0 Comments/objavil/a
,

”Pogoltnost … pogoltne.”

Postopek, po katerem kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo.

Definicija obnove.

Na tem našem planetu je ogromno dotrajanega, poškodovanega. Žal marsikaj tako zelo, da je zgoraj opisan postopek nemogoč. In žal je za večino, veliko večino tega kriv človek. Toda marsikje se pa še vedno da kaj popraviti. Obnoviti. Vsaj delno.

In človek – vsaj tisti, ki se zaveda svoje odgovornosti do planeta – bi pričakoval, da se bomo v politiki ‘tepli’, kdo se bo vpisal v zgodovino kot večji branik okolja. Kdo bo bolj ambiciozen, kdo bo želel bolj obvarovati naravo.

Dogaja pa se nasprotno. Politikantski koristoljubi in preračunljivci raje spletkarijo z besedilom zakonodaje, ki bi morala zadnja biti predmet političnih obračunavanj, predvsem pa lažnih informacij.

Govorim o zakonu o obnovi narave, o katerem smo glasovali danes. Manipulatorjem ni uspelo, zakon ni padel, pogajanja se bodo nadaljevala. To je zmaga, a vendarle zmaga z grenkim priokusom.

Tisti v Evropskem parlamentu, ki nam je zares mar, smo dokazali, da nam ni vseeno. Za zaščito okolja, za doseganje podnebne nevtralnosti, za prihodnost. Na drugi strani pa so tudi tisti preostali, ki jim je zares mar, so dokazali, da jim ni vseeno. Zase.

Sporočilo imam zanje. In nekaj vprašanj.

… Ko govorimo o obnovi ekosistemov. Kopenskih, obalnih, sladkovodnih, morskih, urbanih. Gozdnih. Kmetijskih! Ko govorimo o obnovi opraševalskih populacij. O naravnih okoljih, ki so že uničena, (p)oškodovana, izkoriščena.

Kako lahko še vedno obstajajo ljudje, ki govorijo, da je ta zakonodaja “nevarna” ali “nepotrebna”? Spet smo pri klasični politizaciji neke tematike za strašenje množice. Strašijo, na primer, da bo 9. člen zakonodaje s povečanjem ohranjanja zemljišč in biotske raznovrstnosti drastično zmanjšal proizvodnjo hrane, kar je povsem zavajajoče.

Naredimo kaj za naše čebele in druge opraševalce ali le ponosno govorimo o njih, ko uživamo v medu oziroma se pogovarjamo s kom iz tujine?

Kaj pa vse ostale živali, rastline in njihove raznovrstnosti? Jim res ne rušimo tal pod nogami – ponekod dobesedno?

Če smo izsušili šotišča, res nismo (po)rušili ekosistema? Kaj pa, če posekamo gozd in ne poskrbimo za njegovo nadomestitev?

Želimo več dreves ob novih vpadnicah, ob na novo zgrajenih stolpnicah in nakupovalnih središčih? Bi si upala trditi, da se že zdaj “kuhamo” dovolj.

Deleži obnove, o katerih govorim(o), se gibljejo v nekaj deset odstotkih in so po mojem mnenju že zdaj prenizki, medtem ko bi nekateri te ambicije še prepolovili. V bistvu so z današnjim sprejetjem nekaterih dopolnil izredno oslabili besedilo.
Ponavljam: gre za OBNOVO – in to le v deležu celotne škode. Gre za škodo, ki jo je človek – ki smo jo mi kot družba, naša gospodarstva, naša želja po še – prizadejali živalim, rastlinam, okolju.

In kaj je najhuje? Da največjih tveganj prehranski varnosti, ribištvu, kmetijstvu in gozdarstvu ne predstavljajo “samo” podnebne spremembe (ki se odražajo skozi dolga sušna obdobja, uničujoče poplave, točo in druge nepredvidljive podnebne pojave, ki uničujejo pridelke), izguba biotske raznovrstnosti in ekosistemov, vključno z opraševalci in (pre)obsežnim zatiranjem škodljivcev, pač pa politični manipulatorji, preračunljivci in dvoličneži.

… Ki politične točke kupujejo na plečih kmetov. Slednji so že dolgo žrtve nezadostne zakonodaje za varovanje in ohranjanje narave in okolja, ki bi jim zagotavljala večjo stabilnost pridelkov ter s tem preživetja. Zato imam sporočilo tudi za vse v kmetijstvu. Zavedati se morate, žal, da so predstavniki Evropske ljudske stranke oziroma vsi tisti, ki so pod pretvezo zagotavljanja zadostnih kmetijskih površin in prehranske varnosti nasprotovali predlagani zakonodaji, storili ravno nasprotno od tega.

Kot družba na vse reči določamo vrednosti. Cena, dobiček, kapital. Človeka vrednotimo bistveno slabše. Narave pa sploh ne.

Skrajni čas je, da se začnemo VSI zavedati, kaj je zares pomembno za življenje na tem planetu.

Pogoltnost … pogoltne.

– Irena

Foto: EP/Alexis Haulot

/0 Comments/objavil/a
,

”Tisti, ki nam je zares mar, smo storili vse, kar smo lahko.”

Evropska poslanka Irena Joveva je v ponedeljek, 10. julija 2023, na plenarnem zasedanju v Strasbourgu razpravljala o zaščiti novinarjev in zagovornikov človekovih pravic pred očitno neutemeljenimi ali zlorabljenimi sodnimi postopki – strateškimi tožbami za onemogočanje udeležbe javnosti (t. i. SLAPP tožbe). Med drugim je pozvala odgovorne in pristojne, naj najdejo rešitev tudi za novinarje, civilno družbo in nevladne organizacije, ki se soočajo s takšnimi tožbami (zgolj) v svoji državi, saj ta direktiva nanje očitno ne bo vplivala, kot bi v smislu zaščite morala. ”Tisti, ki nam je zares mar, smo storili vse, kar smo lahko,” je dodala. 

Uvodoma je Joveva pojasnila, da so novinarji, civilna družba in nevladne organizacije tri skupine, ki so za zdravo in demokratično družbo neprecenljive:

” In to so tri skupine, ki so, zaradi iskanja resnice in opozarjanja vladajočih na nepravilnosti, neprestano pod pritiskom strateških tožb. Najbolj podlim mehanizmom represivnih politikov, mimogrede.”

Kot je nadaljevala, jo veseli, da predlagana direktiva vključuje pravne varovalke za zaščito žrtev, mehanizme za zgodnje zavrnitve takšnih tožb in pozive k zbiranju podatkov. Toda hkrati je poslanka opozorila, da sicer dobra zakonska osnova varuje žrtve zgolj v primeru čezmejnih sodb, ki jih zagotovo ni tako veliko, kot jih je znotraj nekaterih držav.

”Nanje žal ta direktiva očitno ne bo vplivala, čeprav bi prav tam – na začetku omenjene tri skupine – takšno zaščito najbolj potrebovale. Zato pozivam odgovorne in pristojne, naj najdejo rešitev tudi zanje. Mi v tej hiši – tisti, ki nam je zares mar – smo storili vse, kar smo lahko.”

Celotno izjavo si lahko ogledate tukaj.

OZADJE:

Vse od atentata na malteško raziskovalno novinarko Daphne Caruana Galizia, proti kateri je v času njene smrti potekalo vsaj 47 sodnih postopkov, ki so bili posredno ali neposredno povezani z njenim poročanjem, se pojavlja izraz ‘SLAPP’. SLAPP oziroma strateške tožbe zoper sodelovanje javnosti so očitno neutemeljene in pretirane tožbe in druge pravne oblike ustrahovanja. Njihov glavni namen sta nadlegovanje in izčrpavanje tarč z namenom utišanja kritičnih glasov v družbi in posledično omejevanje udeležbe civilne družbe pri vprašanjih javnega interesa.

V Evropskem parlamentu so poslanke in poslanci večkrat pozvali k ukrepanju Unije proti pravnemu nadlegovanju novinarjev, medijskih hiš in aktivistov. Komisija je predlog predstavila aprila 2022, vključno z mnogimi ukrepi, ki so jih poslanci predlagali v resoluciji iz leta 2021. Po podatkih koalicije proti strateškim tožbam za onemogočanje udeležbe javnosti v Evropi (CASE) ima Malta največje število primerov na 100.000 prebivalcev, Slovenija pa se uvršča med 10 držav z največjim številom tovrstnih tožb tako v absolutnem merilu kot na število prebivalcev.

FOTO: Mathieu CUGNOT

/0 Comments/objavil/a
,

“Politične igrice so eno, toda neupravičeno blatiti eno državo je resnično nesprejemljivo.”

Politične igrice so eno, toda neupravičeno blatiti eno državo z neutemeljenimi trditvami zgolj in samo zato, da bi zadovoljili enega neliberalnega populista, je resnično nesprejemljivo. Mislim, da bi bilo pošteno do slovenskega naroda, da nam pojasniš, kako in kje ste “priča razpadu pravne države in političnemu prevzemu medijev v Sloveniji”? To bi bilo najmanj, kar lahko storiš. Dotlej pa te pozivam, da se vzdržiš blatenja moje države brez utemeljene osnove za to.

Prebrali ste odstavek elektronskega pisma, ki sem ga poslala vodji največje stranke v Evropskem parlamentu ter vsem njenim poslankam in poslancem. Veste, kdo je to?

Nekdo, ki se očitno požvižga na dejstva. Nekdo, ki očitno brez slabe vesti utrjuje populistično desnico in je glasnik njihovih absurdnih ter zmanipuliranih tez. Nekdo, ki sem mu napisala tudi: “Vem, da dobro veš, kdo so njihovi ideološki bratje in botri.”

Naj nam politična družina, ki nekritično prevzema sprevržene teze populističnih vojščakov, zato vsaj argumentira svoje navedbe. In kdo zares stoji za njimi. Dolžni so nam vsaj to, če že pavšalno blatijo našo državo. Vsakakor pa bi jim po vsem tem času moralo biti jasno, koga podpirajo tu v Sloveniji. Bolje bi bilo, če bi gradili na politični kulturi desnega pola v naši državi, ki je trenutno klavrna. Na evropski ravni vem, da (zaenkrat še) ni. A je skrajni čas za razmislek, ali bodo šli vsi po tej poti.

Veste, lahko smo liberalke, konservativci, leve, desni, spodnje, zgornji in kajvemkakšniševse, lahko se ne strinjamo o marsičem, a čisto vsi, čisto vsi bi morali stopiti skupaj pri najpomembnejšem: vladavini prava, obrambi naših liberalnih demokracij in – kar se mene tiče, je to na prvem mestu – resnicoljubnosti. In resnici na ljubo je prav žalostno gledati, kako radikalna krila teptajo zgodovinske vrednote spodobnosti, spoštovanja in človekovega dostojanstva, ki naj bi bile temeljne vrednote te največje politične družine. Kritičen premislek je na vselej na mestu. Dvojno preverjanje informacij, ki jih dobiš od prej omenjenih radikalnih kril, je še bolj na mestu.

Med prvimi sem, ki kritizirajo, ko je to na mestu. Ne zanimajo me navodila, ne zanimajo me parcialni interesi, ne zanima me pripadnost za vsako ceno. Nikomur drugemu kot ljudstvu. Toda, spoštovane in spoštovani, poročila Evropske komisije o stanju vladavine prava za letošnje leto v Sloveniji se preprosto ne da kritizirati. Razen, kakopak, če imaš takšna navodila. Ali interese. Ali ceno.

Ali pa živiš v neki vzporedni realnosti in predvsem preteklosti.

Vendar … dejstva pač ne lažejo. In to poročilo temelji na izključno dejstvih. Je rezultat temeljite analize in preverljivih informacij, ki Slovenijo na evropskem parketu končno in upravičeno spet umešča med stabilne demokratične države.

Da ne bo nesporazuma, tudi dosedanja poročila temeljijo na izključno dejstvih. Prejšnja dva, recimo, sta vsebovala izražanje velike zaskrbljenosti nad pospešenimi poskusi institucionalne razgradnje temeljnih institucij v državi … ugibajte, pod čigavo vlado.

Tokratno poročilo medtem jasno izpostavlja napredke. Po dveh letih prvič tudi na področju zagotavljanja medijske svobode. Izrecno je izpostavljena ureditev razmer na Slovenski tiskovni agenciji, izrecno je izpostavljen pomen sprememb zakona o RTV Slovenija za zagotavljanje politične neodvisnosti javnega servisa. Izpostavljeni so tudi napredki na področju civilne družbe in pravosodja.

Seveda določene kritike ostajajo. Seveda nerešena vprašanja ostajajo. Toda tudi ta se rešujejo. In – še bolj ključno – ta pač niso nastala v zadnjem letu.

To je ta razlika.

Med navodili. Interesi. Pripadnostjo. Med konzervativci, radikalci, liberalci. Med prejšnjo in sedanjo vlado.

To. Je. Ta. Razlika.

– Irena

/0 Comments/objavil/a