Pred mano je bilo mnogo pripravnikov, ki so imeli čast opravljati pripravništvo pri Ireni Jovevi v njenem prvem mandatu, moj kolega Nikola in jaz pa sva imela prav posebo čast zaključiti to ‘sezono pripravnikov’ v zadnjih treh mesecih mandata, in sicer v lokalni pisarni v Ljubljani. Prav to obdobje ob koncu mandata mi je dalo dragocen vpogled ne samo v delovanje znotraj Evropskega parlamenta, temveč tudi v aktualno politiko na domači ravni. Trenutno sem študentka podiplomskega študija mednarodnih odnosov, tako da sem skozi delo pri pisarni evropske poslanke Irene Joveve naučeno teorijo lahko prenesla v prakso. Videla sem kako politika deluje globinsko, ko politiki tekmujejo za uspeh na volitvah; tokrat za stolček v Evropskem parlamentu, ki si ga je Irena z njenim trdim delom, pogumom in iskrenostjo ponovno zagotovila. Več kot zasluženo. Kakor tudi sama rada poudari, pa vse to brez pomoči in podpore njene fenomenalne ekipe ne bi bilo mogoče.

Čeprav sem Slovenka, sem zadnjih šest let preživela v Sarajevu, kjer sem končala dodiplomski študij. Moje izobraževanje tekom preživetih let v tujini je bilo v angleškem jeziku in zaradi množice tujih jezikov, ki sem se jih (na)učila, se mi je bilo vedno težje izražati v slovenščini. Prav to je bil razlog, zakaj me je bilo najbolj strah, še posebej glede na vrhunske Irenine govore, kot tudi zaradi njenega poudarka na pomenu maternega jezika. Pravzaprav je bila prav želja za pripravištvo pri Ireni tista, ki me je privedla do tega, da se začnem zavedati kako zelo je pomembno dobro poznavanje in izražanje v svojm maternem jeziku, še posebej v delu, kjer dobesedno zastopaš svoje sodržavljanke in državljane. Tekom pripravništva me je vsakodnevno branje in pisanje v slovenščini hitro privedlo do tega, da mi je slovenska terminologija spet postala bolj domača, jaz pa bolj sproščena in prepričana v svoje sposobnosti izražanja v maternem jeziku.

Gasilska fotografija članov ekipe.

K temu je veliko pripomogla Irenina ekipa, ki je ne bi mogla bolj prehvaliti, tako da bom del bloga posvetila izrecno njim. Marko – lokalni asistent, se je z nama pripravnikoma največ ukvarjal, saj je bil zadolžen, da naju vpelje v ekipo, ob tem pa je bil tudi odgovoren tudi zato, da je delo, ki ga opravljava Nikola in jaz, narejeno ustrezno in natančno. Z njim sem resnično preživela največ časa, v katerem se je pokazalo ne samo kako profesionalno in častno opravlja svoje delo (res, kapo dol), ampak tudi kako resno je prevzel to odgovornost uvajanja in vodenja ne enega, ampak kar dveh pripravnikov sočasno. Vrlini, ki pa še posebej veljata za vse člane ekipe, sta definitivno potrpežljivost in pripravljenost za pomoč. Absolutno vsi člani ekipe so mi bili vedno na voljo za vse možne razlage, za vsa vprašanja, ki sem jih imela; čas za pomoč so si vedno vzeli, kljub temu, da je bilo delo v zadnjih mesecih mandata zares naporno in obsežno.

Od prvega dneva sem se počutila zares vključeno in cenjeno – ustvarili so zelo varen prostor, da sem lahko vedno izrazila svoje mnenje oziroma vprašašala, če me kaj zanima. Od Elme, vodje bruseljske pisarne, sem dobila občutek, da vse kar dela, dela z lahkoto, saj svoje zahtevno delo organizacije in zbiranja vseh možnih informacij opravlja vedno z velikim nasmeškom. Resnična mojstrica dostopanja vsebinskim dokumentacijam znotraj Evropskega parlamenta – če sem potrebovala nek podrobnejši vpogled v določeno tematiko,  je bila na voljo Elma, ki je v roku parih minut priskrbela vse potrebno in še več. Elmi gre še posebna zahvala za njeno skrb med obiskom Evropskega parlamenta v Strasbourgu, ki sem ga doživela v polnem siju ravno zaradi nje in njenih pripovedi, saj ni stvari, ki je Elma v povezavi z dogajanjem v parlamentu ne bi poznala.

Sedaj pa Žana in Rok. Mojstra celotne politične vsebine in praktično Irenina desna roka. Kljub temu, da sem ju v živo spoznala šele nekoliko kasneje, sta name vendarle pustila ogromen pečat. Velike zahvale gredo Roku, ki me je uspešno pripeljal do cilja in nazaj in je v obe smeri vožnje na relaciji Ljubljana-Strasbourg bil pripravljen povedati vse, kar me je o delu v Evropskem parlamentu zanimalo. Da si predstavljate obseg informacij – sama sem zelo radovedna oseba, vožnja (v avtu) v vsako smer pa je trajala devet ur. Tako Roku konec koncev ni preostalo nič drugega kot, da mi vso pot razlaga o svojem delu.

Eden izmed mnogo lepih trenutkov, ki jih bom iz tega pripravništva pomnila.

Še vedno ne morem verjeti, da sem lahko delala v ekipi, ki je sospisala akt o svobodi medijev in se v pogajanjih uspela izboriti za napisano, ki bo neposredno vplival na vse uporabnike medijev po Evropi in jim zagotovil boljše pogoje za delovanje, tudi zaradi zahtev, ki jih je Irena Joveva vključila v končno besedilo. S tem so podprli in okrepili enega od naših ključnih temeljev EU in držav članic – demokracijo. Žana, s katero sem preživela malo več časa še posebej zadnjo polovico pripravništva, me je največ naučila glede aktualnega političnega dogajanja. Dnevno smo ob kavici komentirali soočenja, kjer sem dobila globlja pojasnila in interpretacije vseh soočenj in političnih dialogov, ki so bili takrat aktualni. Ta druženja ob kavici in na kakšnem kosilu z ekipo so bila moja najljubša, saj sem takrat izvedela mnogo stvari, toda v bolj sproščenem okolju, kar mi je definitivno obogatilo izkušnjo in poglobilo moje razumevanje vsega, kar se je dogajalo takrat na političnem parketu.

Imam resnično globoko spoštovanje do vseh članov Irenine ekipe, glede njihovega dela in seveda, zaradi tega, ker so tako človeški, sprejemajoči in vključujoči. In pa zabavni – v pisarni nikoli ni manjkalo smeha in nikoli ni bilo dolgčas. Pavze med delom in kosila –  so bili pa trenutki, kjer je bil čas za šalo, komentarje na trenutno politično dogajanje in učenje. Vedno učenje. Ni dneva, ko se nisem nekaj novega naučila, še posebej o slovenski politiki, ki je zares nisem poznala dobro. Zdaj pa vem več stvari kot bi si lahko predstavljala, da izvem v tako kratkem času.

Torej, k moji izkušnji in poteku tega izjemnega pripravištva. Za razpis sem izvedela zelo mimogrede, se prijavila, prišla do zadnjega kroga – in nisem bila sprejeta. Seveda sem bila razočarana – kdo pa ne bi bil, a življenje gre dalje. Čez pol leta pa sem dobila sporočilo, da me Irena vabi v pisarno, saj bi me rada spoznala. V tem neformalnem sestanku, mi je ponudila možnost pripravništva in jaz sem ponujeno možnost brez oklevanja takoj sprejela. Čez par mesecev sem s pripravništvom tudi začela in se podala v svet evropske politike.  Marko mi je na začetku prakse taktično dajal naloge, ki so vključevale detaljno poznavanje Ireninega dela in uspehov, kjer je bila moja naloga, da to čim bolj poljudno prenesem v tekst, ki bi na koncu postal neke vrste izjava za javnost. Pisanje povzetkov, nagovorov, scenarijev, odgovarjanje na e-maile, prevodi, razna administrativna dela, raziskava in pisanje iztočnic ter braistorming glede objav na socialnih omrežjih so tako postali moj vsakdan.

Poleg tega, je bilo zelo priročno, da spremljam aktualno politiko, še posebej tekom kampanje, kjer sem vsakdan po službi preživela za računalnikom in pogledala precej soočenj na raznovrstne teme, iz katerih sem se ogromno tudi sama naučila. Tako sem lahko vsakodnevno povezovala vse možne informacije, ki sem jih predhodno pridobila na praksi. Pri tem bi rada dodala še  nasvet za vse tiste, ki razmišljate o pripravništvu pri Ireni – spremljajte aktualne dogodke, informirajte se čim več o preteklih dogodkih, ki so relevantni in o Ireni poizvedite vse kar se da. Tukaj imate prednost odlične ekipe in najboljše ”šefice”, ki so za vprašanja vedno odprti. Kar želim povedati je, da se poleg danih nalog splača informirati sam, ker ti bodo stvari, ki se dogajajo v pisarni in vsebini Ireninega dela bolj jasne, vsaj jaz sem se več naučila in lahko bolj pripomogla ekipi, saj samoiniciativnost in ideje zelo cenijo. Če se le da, naj bo praksa vaša prioriteta, da se resnično lahko posvetite eni takšni čudoviti izkušnji, iz katere prideš prerojen z novim znanjem in veščinami.

Poleg takšnih običajnih dnevov, sem imela tudi možnost obiska  parlamenta v Strasbourgu, in sicer tekom zadnjega plenarnega zasedanja – kar je bila že sama po sebi ”noro-zabavna” izkušnja. Dela je bilo res ogromno in mislim, da se večina ljudi obsežnosti poslanstva, ki jo funkcija evroposlanca vsakdan s seboj nosi sploh ne zaveda. Za Ireno lahko resnično trdim, da je svojo funkcijo vzela najbolj možno resno. Iz prve roke lahko povem, da se za vsako glasovanje poglobi v tematiko, saj vedno glasuje za vrednote, ki so pomembne njej in ki so v interesu Slovenije.  Dober pokazatelj tega, da pri glasovanjih misli s svojo glavo je tudi dejstvo, da velikokrat glasuje drugače kot preostanek njene politične skupine. Poleg tega, pa občudujem njen pogum, ki je velikokrat pokazala med parlamentarnimi debatami, še posebej pa kot mlada ženska med kampanjo – v času ko smo vajeni tudi nizkih udarcev pod pas. Sama si resnično ne morem predstavljati kako stresno je bilo to obdobje zanjo. Toliko sovražnih komentarjev, ki sem jih na dnevni bazi tudi sama brala in se jezila, zakaj so ljudje naravnost nesramni in kakšne neresnice pišejo, so mi bile doslej nepredstavljive. Zato še toliko bolj s ponosom povem, da je Irena zares oseba, po kateri bi se rada zgledovala. Poleg vse odličnosti in vztrajnosti v svojem delu je kot oseba vedno prijazna, nasmejana in – zelo pomembno – ni pokroviteljska. Z njo sem vedno lahko komunicirala kot s prijateljico, kakor tudi z ostalo ekipo, katere mimogrede Irena ne bi mogla izbrati boljše.

Zadnja slika pred zaključkom pripravništva.

V glavnem, izkušnja tega pripravništva je bila neverjetna in sem zelo vesela, da sem lahko spoznala take profesionalce, s katerimi sem za nekaj mesecev delila pisarno. Hvala Ireni in hvala ekipi, ker so me tako lepo sprejeli in me imeli za ‘svojo’ tekom tega pripravništva. In hvala, ker ste mi pokazali, kaj vse se lahko doseže s trdim delom in pogumom.

-Gaja Dunja Babnik

Pot mojega formalnega izobraževanja se je počasi bližala koncu, zato je bilo treba razmisliti, kaj in kako naprej. Prijatelji so me pogosto spodbujali, da bi se prijavljal na razpise, ki so mi jih pošiljali in med njimi je bil tudi ta za pripravništvo pri evropski poslanki Ireni Jovevi v Evropskem parlamentu v Bruslju. Prijavil sem se.

Po končanem izbirnem postopku prejmem elektronsko sporočilo, da sem bil izbran za enega izmed dveh razpisanih dvomesečnih pripravništev v Bruslju. Iskreno, bilo je popolnoma nepričakovano in navdušenje nad prihajajočo izkušnjo je bilo veliko. Nepričakovano predvsem iz vidika, da nimam nobenih formalnih pa tudi neformalnih izkušenj iz politike, mednarodnih odnosov ali sorodnih področij, saj sem magistriral iz ekonomije in poslovnih ved. Kljub temu me je vedno zanimala politika, zlasti v povezavi z Evropsko unijo. Tudi moja magistrska naloga je bila na temo regulacije avtorskih pravic v Evropski uniji in Republiki Sloveniji in to pripravništvo mi jeomogočilo neposreden vpogled v samo osrčje procesa nastajanja določenih regulativnih okvirov.

Prvega delovnega dne me je pred Parlamentom pričakala sodelavka Elma, s katero sem si delil pisarno ves čas trajanja pripravništva. O Elmi lahko govorim le v presežnikih, saj je namreč mojstrica mreženja, govorjenja tujih jezikov in izredno razgledana ter odprta oseba, ki je vedno pripravljena pomagati. Tudi druga dva člana ekipe bruseljske ekipe, Žana in Rok, sta že prvi dan naredila velik vtis name, ko sta me tako sproščeno sprejela medse in mi potem na skupnem kosilu suvereno razlagala o dokumentih in členih, s katerimi se trenutno ukvarjata. Seveda pa tukaj ne smem pozabiti tudi na Ireno, ki povsem razbija stereotip vzvišenega politika. Irena je sproščena, nasmejana, vedno pripravljena na pogovor, hkrati pa je pri svojem delu maksimalno profesionalna. Kar me je najbolj navdušilo, je zagotovo njena marljivost za delo in kako to delo vpliva na ljudi.

Snemanje sporočil za družbene medije na moj prvi dan v Parlamentu

Parlament, kot zgradba, je res ogromen moderen labirint, ampak iskreno večjih težav z orientacijo nisem imel, saj so bile naše pisarne v tretjem nadstropju, ki je t. i. povezovalno nadstropje in zato je navigiranje po parlamentu toliko lažje.

Že v prvem tednu sem se srečal z dinamiko dela v Parlamentu, saj nas je čakala »mini plenarka«, ki traja dva dni. Za razliko od običajnega plenarnega tedna, ki poteka v Strasbourgu, se ta odvija v Bruslju. Ta izkušnja je bila nedvomno dobrodošel šok in izjemno zanimiv dogodek zame. Prvi dan plenarnega zasedanja je poslance nagovorila tudi igralka Cate Blanchett, kar je povzročilo pravi majhen kaos pred dvorano. Sodelavci v pisarni so celo omenili, da takšne gneče niso doživeli že od nagovora Volodimirja Zelenskega.

Ekipa je poskrbela, da sem spoznal vse aspekte dela v Parlamentu, kar me zelo veseli, saj sem imel priložnost sodelovati pri izjemno pomembnem delu. Od kolegov pripravnikov, v drugih pisarnah, sem slišal, da to ni tako pogosta praksa in so pripravniki v veliki meri zadolženi za dvigovanje telefona in za odgovarjanje na elektronsko pošto. Elma je definitivno poskrbela, da moja izkušnja ne bo podobna, saj me ni le usmerjala pri vsakodnevnih nalogah, ampak tudi vodila in iz enega zasedanja na drugega, na sestanke politične skupine, dogodke in še in še. Med vsakodnevnimi sprehodi do dvoran mi je vedno razložila kdo so mimoidoči in kaj počnejo, zato ne pretirarvam ko rečem, da je mojstrica mreženja, saj pozna večino zaposlenih v Parlamentu. Med zasedanji mi je nudila dodatne informacije o obravnavnih tematah in jih pospremila z domačimi modrostmi, včasih popestrila tudi s citati iz pesmi.

Vstop v življenje in delo v Parlamentu je od mene zahtevalo tudi nekaj prilagajanja, saj za saabo nimam praktičnih političnih izkušenj, kot večina zaposlenih v tej instituciji. S tem namenom sem resno pristopil k vsakodnevnem branju novic, spremljanju dnevnega dogajanja, da bi lahko sledil vsem dogodkom, ki so se vrstili dan za dnem.

Bruselj, mesto »mehurčka«

Življenje v Bruslju, je za razliko od dela v Parlamentu, bilo nekoliko manj prijetno. V celotnem času opravljanja  pripravništva sem videl sonce le dvakrat. Tudi dež nam ni prizanesel, kasneje je pogosto tudi snežilo, a takšno vreme naj bi bilo za Bruselj zančilno v obdobju jeseni in zime.

Najbolj me je presenetila neurejenost komunalnega sistema v mestu. Namesto odlaganja odpadkov v večje smetnake tukaj večkrat tedensko postavijo svoje vreče s smetmi kar na pločnike in pred stanovanja, ki jih komunalni delavci kasneje poberejo. Tako, da te pogosto ob sprehodih čez mesto spremljajo kupi vrečk za smeti.

Pa vendar so božična okrasitev, lučke in pa sam božični sejem čudoviti in ustvarjajo čarobno vzdušje in zabavo za vsakogar. Mesto poleg tega navdušuje z zanimivimi kulturnimi znamenitostmi in muzejskimi razstavami, ki sem si jih z veseljem ogledal ob vikendih. Obiskal sem Royal Museum of Fine Arts of Belgium, ki je ogromen in ponuja obilico različnih razstavnih prostorov, prav tako sem se udeležil nekaj manjših razstav, na primer razstava Tim Burton’s Labyrinth, ki na zelo zanimiv in inovativen način predstavlja režiserjev opus. Vzel sem si tudi čas za obiske belgijskih mest v okolici in si tako ogledal Antwerp, Gent in Brugge. Vsa mesta so me zelo pozitivno presenetila, sploh Gent s svojim čarom in res slikovitim mestnim središčem. Udeležil sem se tudi rock koncerta v Bruslju, tako da prostočasnih dejavnosti ob samem pripravništvu ni manjkalo in tako sem res do konca izkoristil svoj čas v Belgiji.

PreviousNext

Božični Strasbourg

Katedrala Notre-Dame

Konec mojega pripravništva me je čakal še obisk božičnega Strasbourga, kjer smo imeli pravo plenarno zasedanje. Parlament v Franciji je veliko težji za orientacijo, ampak ima podoben koncept povezovalnega nadstropja, kot Parlament v Bruslju. Plenarna zasedanja so res neko posebno doživetje, saj je dela v izobilju, prav tako ogromno dogodkov in sestankov, katerih se je treba udeležiti. Prav hektičnost takšnega tedna daje tej službi po mojem mnenju še večji čar, čeprav osebno najbolj ne razumem smiselnosti selitve celotne garniture Parlamenta v povsem drugo državo za en teden vsak mesec. Vsaj zaradi vplivov na okolje, ki jih takšen projekt ima, hkrati pa je tudi velik časovni zalogaj za vse vpletene.

Z Elmo na božični večerji

V času plenarnega zasedanja smo se udeležili tudi božične večerje, kjer je bilo dovolj časa za malo bolj neformalno druženje in sprostitev. Mesto Strasbourg slovi po velikem božičnem sejmu in čudoviti okrasitvi samega centra mesta. Pogled na Katedralo Notre-Dame je naravnost osupljiv.

Zahvaliti se moram prav celotni ekipi, Ireni, Elmi, Žani, Roku, Jasni, Marku in Samanti za vso potrpežljivost in izkazano zaupanje med pripravništvom. Bila je neverjetna izkušnja, ki mi bo dobro služila še čez celotno življenje, saj me je prisilila konkretno stopiti iz cone udobja in se soočiti tudi s področji, kjer do sedaj nisem bil ravno domač. Pridobil sem obilo novih poznanstev in znanj, ki jih bom cenil za vedno. Obenem pa sem dobil vpogled v delovanje velike mednarodne institucije, kar je neprecenljivo.

–  Matevž Mandl

Sedim na kavču in razmišljam. Razmišljam o izkušnji, ki se je pravkar zaključila, a mi še kar naprej ne da miru. Dva meseca pripravništva sta minila kot bi trenil z očmi. Še nedolgo nazaj sem stal pred glavnim vhodom evropskega parlamenta v Bruslju, kjer me je »pobrala« Irenina asistentka Žana in me peljala po labirintu do pisarn, kjer sem se udobno namestil in se seznanil s svojim novim delovnim okoljem. Začetni teden je minil dokaj mirno, s spoznavanjem mesta v malem, kot sam rad poimenujem parlament, in svojih novih sodelavcev.

Pred prihodom v evropsko prestolnico sem bil malce nervozen, pripravništvo v instituciji kot je Evropski Parlament pač ni nekaj, s čimer se soočaš vsak dan.

Po prihodu pa sem hitro spoznal, da je bila vsa trema popolnoma odveč, saj sem se res hitro vklopil v ekipo, ki je sproščena in vedno pripravljena pomagati.  Tako se je začelo moje delo, ki je bilo od začetka pa do konca zanimivo in izredno dinamično. Prišli so dnevi in tedni ko je dela bilo nekoliko manj, kar pa se je hitro izravnalo kakšen drug teden, ko je bilo dela v izobilju. To je predvsem odvisno od dogajanja v parlamentu. Na »zelene« tedne, ko so poslanci načeloma v svojih državah, dela ni toliko, kot denimo kadar so v Bruslju zasedanja odborov ali političnih skupin, da o tednih plenarnih zasedanj sploh ne govorimo. Pa naj vas to nič ne prestraši, dela nikoli ni bilo toliko, da ga ne bi zmogel opraviti. Pri opravljanju pripravništva v Irenini pisarni ne boste zgolj priklenjeni na računalnik. Sam sem imel priložnost slediti sestankom političnih skupin in odborov pa seveda plenarnim zasedanjem. Pri tem sem se seznanil z vsebino ogromno različnih dokumentov, ki so zajemali vse od medijev pa do narave in zdravja, če jih izpostavim zgolj nekaj. Vse to je pomenilo tudi, da sem imel priložnost prisluhniti pomembnim gostom iz drugih evropskih institucij, pa tudi državnim voditeljem in drugim pomembnežem. Moje delo je zajemalo tudi pripravo vsebin za družbena omrežja in prisostvovanje pri uradnem fotografiranju poslanke. Tudi sam sem kdaj posnel kakšno fotko Irene, kadar je sodelovala na sestankih ali imela govor na zasedanju. V spomin se mi je vtisnil tudi obisk predstavnikov Evropske Romske skupnosti, ki so v parlament prišli na sestanek z evropskim poslancem. Sprejel sem jih in vodil skozi parlament na omenjen sestanek, kasneje pa sem se z njimi odpravil še v prostore Evropske Komisije, kjer sem na sestanku pomagal s prevodom. Kot vidite delo nikoli ni monotono in zajema res raznovrstne naloge, s čimer sem pridobil in poglobil različna znanja.

Osebno me je fasciniral že sam sprehod po hodnikih parlamenta, kadar sem bil na poti na sestanek ali pa zgolj na kosilo v parlamentarno kantino, saj so le ti polni ljudi vseh narodnosti in vseh jezikov, ki jih poskušaš prepoznati in razumeti. Na enem izmed takih sprehodov sem tudi doživel manjše presenečenje. Hodil sem mimo medijskega centra, ki je na voljo poslancem, da posnamejo izjave, kjer sem zagledal izredno gnečo ljudi. Večjo, kot sem je bil navajen. Uspešno se prebijem skozi nakar vidim, da izjavo snema predsednica parlamenta Roberta Metsola. To je pojasnilo ves živžav, ki se je dogajal okoli nje. Nikoli pred pripravništvom si ne bi mislil, da bom stal le kakšen meter vstran od predsednice. To je zgolj ena izmed dogodivščin, ki se v parlamentu lahko pripeti, in prav takšna naključja pripravništvo naredijo še bolj zanimivo. V parlamentu pa se ne merijo zgolj politične moči in ni le prostor za sestanke in pisarne. V pritličju glavne stavbe lahko najdemo vse mogoče storitve. Zraven kantine in drugih trgovin z živili tukaj najdemo tudi čistilnico, frizerja in trafiko, v kateri lahko kupiš razglednice ali oddaš pošiljko. To nadstropje v bistvu bolj spominja na nakupovalni center, kot na evropsko institucijo.

Tik pred koncem mojega pripravništva pa je na vrsto prišel še obisk plenarnega zasedanja v Strasbourgu. Milo rečeno zanimiva izkušnja, ki se po mojem mnenju zelo razlikuje od preostalega dela pripravništva v Bruslju. Delo v Franciji poteka drugače. S tem ne mislim toliko na naloge, ki sem jih kot pripravnik opravljal, ampak na celotno dinamiko vseh prisotnih. Hodniki še bolj razgibanega in konfuznega parlamenta v Strasbourgu so še dodatno polni z ljudmi, ki se jim mudi na sestanke političnih skupin ali glasovanja v plenarno dvorano. Tukaj trenutka za počitek ni veliko, saj je agenda res polna zanimivih debat. Nič naj vas ne skrbi, če se kot pripravnik kljub oznakam na hodnikih izgubite. Kot mi je zagotovila večina ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, se tudi sami še zmeraj uspejo izgubiti, tudi po večkratnem obisku ustanove. Kljub dolgim delovnim dnem pa se vseeno najde čas za turističen obisk mesta. Strasbourg kot mesto me je popolnoma prevzelo in je zelo drugačno od belgijske prestolnice. Je manjše, bolj domače in predvsem veliko čistejše. Hiške v centru so izredno prikupne, ogromna baročna katedrala pa je dih jemajoča. Ogled je potreben čez dan in zvečer, ko se prižgejo lučke mesta kar doda še dodaten čar. Po reki se lahko zapeljete z ladjico, ki nekajkrat na dan iz centra mesta pelje tudi do parlamenta. Priporočam še, da ob obisku poskusite tradicionalen tarte flambee.

In če se še nekoliko vrnem nazaj na Bruselj, ki seveda ni samo mesto evropskih institucij in merjenja političnih moči. Čeprav mojega mišljenja ne deli veliko ljudi, je zame Belgijska prestolnica prav lepa in zanimiva za raziskovanje. Res je, da slovi po sivem in kislem vremenu. Prav zato je še toliko lepše izkoristiti vsak sončen žarek, ki se pojavi na dela proste dni. Zraven vseh prepoznavnih znamenitosti, kot sta glavni trg in Manneken Pis me je presenetila pogostost parkov, skozi katere sem se pogosto namenil na sprehod ali jih izkoristil za druženje s preostalimi pripravniki, ki sem jih spoznal skozi svoj čas v Belgiji.

Hrana tukaj res da ni nič posebnega, a se kljub temu najde številne restavracije iz vseh koncev sveta, ki potešijo lakoto. Ste vedeli, da bi pomfrit naj izviral iz Belgije in ne iz Francije, kot to namiguje njegovo ime? In v Bruslju res dobiš odličen pečen krompirček, ki je po navadi postrežen z raznovrstnimi omakami, ki jih je toliko, da jih v dveh mesecih ne moraš poskusiti. Prav tako ne smemo mimo odličnih vaflov in belgijske čokolade. Razen tega pa sem sam raje ostal pri preverjenih jedeh. Bruselj je tudi odlično izhodišče za dnevne izlete. Z dokaj dobro urejenim javnim prevozom se vikende lahko izkoristi za pobeg in raziskovanje drugih, bolj idiličnih mest po državi. Predlagal bi Brugge, Ghent in Dinant, ki morda ni tako znan in obiskan a vendar vreden ogled. V Bruslju ni nikdar dolgčas, kako posameznik preživi prosti čas je odvisno zgolj od interesov.

Naj izkoristim to priložnost in se zahvalim vsem, ki so bdeli nad mojim delom in bili potrpežljivi pri mojih vprašanjih in nevednostih. Iskrena hvala poslanki Ireni za ponujeno priložnost in topel sprejem v svojo ekipo. Čeprav sem bil prepričan, da je Irena res sproščena in prijazna oseba sem bil pozitivno presenečen nad njeno človečnostjo. Skupaj z vsemi sodelavci so mi res dali občutek enakovrednosti, počutil sem se kot enakovreden del ekipe.  Hvala asistentoma Žani in Roku, ki sta s svojim neprecenljivim znanjem in poznavanjem zakonodaj poskrbela, da sem se zmeraj naučil kaj novega. Nenazadnje pa velika zahvala še Elmi, s katero sem delil pisarno za vso dobro voljo in pozitivno energijo, pa seveda za vse nasvete, navodila in predloge, ki mi jih je z največjim veseljem posredovala skozi dva meseca dela. Hvala, Elma, da si budno bdela nad menoj in poskrbela, da je moja integracija potekala gladko in brez težav. Hvala tudi lokalnima asistentoma Jasni in Tilnu. Brez vas moja izkušnja zagotovo ne bi bila tako zanimiva in poučna, zato najlepša hvala vsem skupaj, res ste super ekipa.

Za konec bi rad povedal še, da je ta izkušnja neprimerljiva in nepozabna. Zares enkratno doživetje, ki ga bom vselej nosil v svojem spominu. Vsem, ki morda razmišljate o prijavi na pripravništvo polagam na srce, da to storite. Strah in negotovost sta odveč, zberite pogum in stopite iz morebitne cone udobja – ne bo vam žal.

– Domen Bajde

Moja motivacija in zakaj ravno pripravništvo pri Ireni Jovevi?

Vsaka zgodba se mora nekje začeti in tudi moja s tem, ko sem nekega dne naletel na razpis o možnem opravljanju pripravništva pri pisarni evropske poslanke Irene Joveve v Bruslju. Za prijavo na pripravništvo sem se odločil zato, ker študiram mednarodne odnose na FDV in zato ker me politika, diplomacija, mednarodno pravo in zgodovina že od nekdaj zanimajo.

Z evropsko poslanko Ireno Jovevo

Za opravljanje pripravništva pri Ireni Jovevi me je motiviralo predvsem to, da deliva skupne vrednote, da Irena ne obljublja vsepovprek, vendar tisto kar obljubi tudi izpolni, da postavlja transparentnost vedno na prvo mesto, da je opravljanje pripravništva odprto za vse, pri čemer ni pogoj strankarska knjižica, temveč znanje in strokovnost. Svoje mesto si je izborila predvsem s trdim delom, pri čemer je položaj ni spremenil, v kar sem se kasneje tekom pripravništva vedno znova in znova prepričal. Irena je oseba, ki ti bo vedno prisluhnila, te v družbi vedno predstavila kot sodelavca in ti tako dala občutek pripadnosti in ravno ta uvidevnost je tisto kar bom od nje najbolj odnesel, poleg vseh drugih vrednot, ki jih pooseblja.

Po prijavi je hitro sledilo pisanje motivacijskega pisma, kasneje eseja, nato razgovor z vodjo lokalne pisarne in asistenti, na koncu še intervju z Ireno. Od takrat se najbolj spomnim kako sem še nekaj časa po razgovoru premleval o svojih odgovorih, razmišljal, če sem pri odgovorih na kaj pozabil in o tem kako vesel sem bil, ko mi je med službo zazvonil telefon z Ireninim sporočilom, da sem bil na pripravništvo sprejet. Nedolgo zatem sem se znašel v avtobusu na poti k Bruslju – na žalost so bile ravno konec oktobra lani odpovedi letov iz Brnika, zaradi česar je bila edina možna alternativa (pre)dolga vožnja z avtobusom.

Nasvet 1 za bodoče pripravnike: Na razgovoru bodite sproščeni, pripravljeni, ne bojte se zavrnitve in v takem primeru izkoristite čas, da do prihodnjega razpisa poglobite svoje znanje in dopolnite pomanjkljivosti – delujte po načelu: kjer je volja, tam je pot.

Nasvet 2: Če je le možno pojdite z letalom, oziroma, če vas je strah letenja, se na socialnem omrežju FB včlanite v skupino ”Slovenci v Bruslju” in tam poiščite prevoz z osebnim avtomobilom, saj bo bistveno hitreje in udobneje kot vožnja z avtobusom ali vlakom.

Prvi vtisi o Bruslju in Evropskem parlamentu?

Preden sem prišel v Bruselj nisem vedel, kaj naj pričakujem, saj še nikoli nisem živel s ”cimri”, niti sem bil kdaj tako dolgo od doma. Šlo je za mojo prvo mednarodno izkušnjo in ravno zato sem bil še toliko bolj vesel, da sem bival v Slovenskem pastoralnem centru, kjer sem spoznal sostanovalce, s katerimi smo stkali prava prijateljstva in ki so mi polepšali in obarvali moj prvi pobeg izven cone udobja. Kljub temu da so bili radiatorji kdaj hladni, so bile njihove geste toliko toplejše in mi marsikdaj dale nov zagon in mi olajšali prilagoditev na Bruselj kot mesto.

Razsežnost Evropskega parlamenta

Sam Bruselj se po moji oceni bistveno razlikuje od slovenskih mest, saj gre za metropolo, kjer se mešajo različne kulture, jeziki, narodnosti in moram priznati, da ni ravno ”my cup of tea”, kot bi se reklo. Prvi vtis, ko sem prispel, je bil ta, da se s slovenskimi mesti glede čistoče ne more primerjati, saj je pri nas dosti bolj urejeno. Prav tako je občutek varnosti na kar višjem nivoju doma, kot je bil tu. Navadite se tudi na pogoste proteste, saj se na ta način v Belgiji naslavljajo akutni problemi v družbi, zato se ne čudite, če se različni protesti odvijajo skoraj na tedenski ravni. Po drugi strani, pa se boste zelo hitro privadili na zelo dober sistem javnega prometa, pri čemer boste lahko izbirali med učinkovitim avtobusnim in podzemnim prevozom, ali pa uporabnem sistemu tramvajev. Zato dajte mestu priložnost, raziščite njegove raznovrstne in zelo poučne muzeje in lepe kotičke kot so razni parki, ki nudijo pobeg od t. i. betonske džungle, vsekakor poskusite tudi znamenite belgijske vaflje, čokolado, krompirčke ali denimo flamsko govejo karbonado. Ne pozabite tudi na malo zabave in se udeležite vsaj kakšnega izmed znamenitih četrtkovih zabav na Place du Luxemburg (znano kot Plux), kjer se pozno popoldne dnevni bari spremenijo v nočne klube in kjer se mladi in pripravniki iz vseh institucij lahko spoznajo in podružijo (vendar ne pozabite, da je tudi petek delovni dan).

Nasvet 3: Preden pridete v Bruselj je nujno, da si poiščete namestitev za čas vašega bivanja, pri čemer bodite pozorni, saj je veliko prevarantov.

Prvi vtis o parlamentu je bil ta, da sem se bal, da naslednji dan sploh ne bom našel naše pisarne, saj je toliko hodnikov, sob in nadstropij, ki delujejo identično.

Ni fraza, ko vsi trdijo, da je Evropski parlament labirint, saj sem bil sprva tudi sam zelo zmeden. Evropski parlament je tako pravo mesto v malem, saj se tu mudi več kot 10 000 ljudi vsak dan in na ta način pooseblja mednarodni aspekt Evropske unije, saj se tu srečujejo ljudje različnih narodnosti, prepleta se širok spekter jezikov, pri čemer najbolj prevladujeta angleščina in francoščina. V parlamentu lahko najdete vse od trgovin, različnih kavarn, menz, čistilnice, medijskega kotička, frizerja in celo fitnesa.

Obisk ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega

V času svojega pripravništva sem imel v parlamentu možnost prisluhniti različnim zanimivim razpravam in nagovorom, pri čemer bi najbolj izpostavil obisk našega predsednika vlade Roberta Goloba, ki se je v svojem nastopu osredotočil na energetsko krizo, zeleni prehod in širitev EU in obisk ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, ki se je Uniji zahvalil za dodelitev statusa kandidata in pozval k nadaljnji aktivni podpori Ukrajini v vojni.

Nasvet 4: Najpomembnejše je tretje nadstropje, ki deluje kot povezovalno nadstropje. Iz tega dela lahko prideš do katerega koli dela parlamenta. Prednost naše pisarne je ta, da se izmed vseh nadstropij nahaja prav v tretjem. Tudi na vsa srečanja v živo pojdite pravočasno, saj se hitro lahko zgodi, da ne boste našli prave dvorane takoj.

Narava dela v pisarni

Moje štirimesečno pripravništvo v Evropskem parlamentu je bila neverjetna izkušnja, ki mi je omogočila boljši vpogled v delo poslancev kot tudi vpogled v zakulisje evropske politike. Pri sami naravi dela me je najbolj presenetila njegova dinamika, saj ni ne dneva niti tedna, ki bi bil enak prejšnjemu. Sam sem imel možnost od blizu spremljati dogajanje v odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane (ENVI Commitee), odboru za kulturo in izobraževanje (CULT Commitee), kot tudi spremljati Ireno pri skupnem parlamentarnem odboru EU – Severna Makedonija, katerega podpredsednica je prav Irena Joveva in pri Delegaciji za odnose s Palestino, kjer Irena deluje kot nadomestna članica. Posebna tema je tudi teden, v katerem poteka plenarno zasedanje, saj se takrat dnevi gibljejo med sestanki delovnih in političnih skupin, razprav o aktualnih temah, sprejemanju različnih poročil, intervjuji z novinarji in glasovanji.

So-organizacija gledališke predstave Hope-No hope

Za samo delo v pisarni je pomembno, da si proaktiven, saj delo pripravnikov ni omejeno le na ”kuhanje kavic”, ampak se nam zaupajo tudi odgovorne zadolžitve, s katerimi sem sam pridobil nova znanja in še dodatno okrepil pretekla. Moje obveznosti so segale od pomoči pri organizaciji dogodkov naše pisarne, pa vse do vsebinskega dela. Tako sem imel priložnost spremljati odbore, aktivno sodelovati na sestankih, pisati opomnike, obvestila za javnost, sodelovati pri pisanju govorov za plenarno zasedanje, govoriti na sestankih, napisati raziskavo in se udeležiti plenarnega zasedanja v Strasbourgu. Najbolj sem cenil ravno to, da sem vedno in povsod imel občutek, da sem bil enakopraven član pisarne, zato bodite pogumni in predlagajte, saj se v pisarni upošteva vsakogar in prisluhne vsakomur, ki ima ideje/predloge.

Ena najpomembnejših lekcij, ki sem se jih med pripravništvom naučil, je bil pomen timskega dela in sodelovanja. Naša pisarna je poosebljala raznoliko ekipo posameznikov, kjer smo vsi skupaj delali v smeri skupnega cilja, in to je spodbujanje evropskih vrednot in predstavljanje Slovenije na najboljši način. Tu moram izpostaviti oba asistenta Žano Špegel in Roka Lesarja, ki opravljata svoje delo zelo profesionalno, delujeta kot zakladnica znanja, saj skrbita za strokovno pomoč in pisanje amandmajev na različne teme in tem res nikoli ne zmanjka. Oseba, ki mi je najbolj pomagala pri prilagajanju, pa je bila vodja naše pisarne Elma Oručević. Elma je oseba, ki je tekom mojega pripravništva resnično delovala kot moja starejša sestra in me res veliko naučila tako o življenju kot o samem delu. Resnično mislim, da nihče od zaposlenih v parlamentu ne pozna parlamenta tako dobro kot ona, saj gre za poliglotko, ki ima odlične sposobnosti za mreženje in ki skrbi od organizacije dogodkov, ki pripomorejo k prepoznavnosti naše pisarne, vzdrževanja stikov z drugimi deležniki in do administrativnega dela, ki mu nikoli ni videti konca. Pravijo, da si močan le toliko kot je močna tvoja ekipa, zato mislim, da ima Irena res pravo ekipo za seboj.

PreviousNext

Za zaključek še nekaj praktičnih nasvetov za bodoče pripravnike:

• Ne oklevajte s postavljanjem vprašanj – normalno je, da ne veste vsega, zato kadarkoli imate kakšna vprašanja ali težave, se ne bojte vprašati ali poiskati nasvet,
• Bodite proaktivni – prevzemite pobudo pri iskanju novih priložnosti, rešitev in bodite pripravljeni pomagati svojim sodelavcem, saj ste vsi del iste ekipe,
• Bodite odprti – Evropski parlament je institucija z zaposlenimi iz različnih držav, kultur in okolij, zato je pomembno biti spoštljiv in odprt do drugih ter se učiti iz njihovih izkušenj in razumeti njihovo perspektivo
• Bodite dobro obveščeni – vedno bodite na tekočem z aktualnimi novicami in najnovejšimi področji, ki jih pokriva naša pisarna. To vam bo pomagalo, da bolje razumete kontekst vašega dela in da prispevate k pisarni učinkoviteje.
• Mreženje – vzpostavljanje odnosov je bistvenega pomena v Evropskem parlamentu, zato se udeležite dogodkov, spoznajte nove ljudi, sodelujte v razpravah in razširite ter pridobite nove vpoglede.
• Ne pozabite si vzeti čas zase – Evropski parlament je razgibano in zahtevno okolje, zato je pomembno, da si vzamete odmore, skrbite za svoje dobro počutje in vzdržujete zdravo ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem.

–  Marko Miladinović

Februar 2020. Razpis za pripravništvo pri evroposlanki Jovevi z le še nekaj dnevi za prijavo. Razmišljam – trenutno imam že veliko obveznosti, najbrž lahko počakam s prijavo, pripravništva bi znala biti še kdaj razpisana. Pomislim še enkrat in si rečem – priložnosti, kot je ta, se ne ponujajo kar same od sebe. Vneto začnem pisati prijavo in jo oddam. Še nekaj krogov razpisnega postopka, nekaj esejev ter razgovor – in v e-poštnem nabiralniku preberem sporočilo, da sem bil izbran kot eden izmed pripravnikov. Yaay!

Fast forward.

April 2022. Pandemske omejitve in študijske obveznosti mi niso dovoljevale, da svoje pripravništvo opravim prej. Pa nič zato, si rečem. Zagretost, da izkusim delovanje Evropskega parlamenta, radovednost, da vidim kako poteka poltika »od znotraj«, in želja pomagati spremeniti svet na bolje korak za korakom, so vse še vedno tlile v meni. Spakiram kovček, dva in se odpravim na severozahod, kjer med vonjem vafljev in andaluzijske omake za krompirček veje tudi veter združene Evrope.

Kje začeti? Marsikdo mi je rekel, zakaj sem se odločil za pripravništvo in the first place, glede na to, da zaključujem študij farmacije. Moj odgovor bi bil preprost; že od nekdaj so me zanimale različne stvari, vključno s politiko in tematikami, ki se tičejo širše družbe. Ne glede na to, kaj si vsak izmed nas misli o politiki, je dejstvo, da ta zadeva vse nas prav v vseh možnih aspektih življenja. In ravno zato je dobro, če ne nujno, da sledimo preverjenim informacijam, smo vpeti v politično dogajanje in se zanj zanimamo.

Evropski parlament je, na kratko rečeno, labirint. In ko rečem labirint, mislim čisto resno. To je zgradba, kjer se navkljub smerokazom enostavno izgubiš tudi na poti, ki si jo prehodil že vsaj dvakrat. Vsak sprehod do parlamentarnih dogodkov v živo pravzaprav postane popotovanje.

Namig: le če si v tretjem nadstropju, lahko zares prideš do katerega koli dela parlamenta. Prednost pisarne evroposlanke Joveve? Pisarna je izmed vseh nadstropij prav v tretjem.

Poleg arhitekturnega labirinta je tudi labirint v sprejemanju in dopolnjevanju zakonodaje Evropske unije. Upam si reči, da se večina zaveda, kako zelo razvejana je vseevropska politika, vseeno pa človeka kar prizemlji, ko na lastne oči vidi vso kompleksnost in dinamičnost dogajanja. Vsaka tematika nima le vzajemnega sovpliva na druge problematike in širokega ozadja, o katerem se moraš podučiti, marveč ima tudi ogromen dotok informacij (in na žalost tudi premnogo dezinformacij).

Na kratko: izgubiš se, a se s časom naučiš brati med vrsticami, kje in kako iskati podatke, ter predvsem to, da vprašati ni greh in da lahko stvari premakneš le s skupnimi močmi.

Pripravništvo in delo v parlamentu sta kratkomalo izjemno raznolika. Ni dneva niti tedna, ki bi bil enak prejšnjemu. Ko se zaključi ena debata, je neka druga že v nizkem štartu, neka tretja pa že v polnem pogonu z dopolnili in usklajevanji. Sam sem imel možnost od blizu spremljati dogajanje v odboru za okolje in zdravje (ENVI Committee) in odboru za kulturo in izobraževanje (CULT Committee). Pri slednjem sem se z navdušenjem vključil v delo pisarne in ‘dodal svoj piskrček’ k poročilu o vplivu pandemskega zaprtja izobraževalnih, kulturnih, mladinskih in športnih dejavnosti na otroke ter mladino širom EU, za katerega je bila evroposlanka Joveva izbrana kot poročevalka v senci. Ko nekdo sliši besedo poročilo, si najbrž misli, da gre za dvostranski dokument brez večjega pomena, a ni tako. Parlamentarna poročila so spisana podrobno, a še vedno celostno, nepristransko in so trenutno eden glavnih vzvodov, kako Evropski parlament vpliva in usmerja delovanje Evropske unije v prihodnje.

Zaključek? Z nekaj prebiranja, raziskovanja in zanosa lahko tudi ti prisostvuješ ter pustiš svojo sled v evropskih zapisih.

Panel izpred sobe za plenarno zasedanje v Bruslju.

In ko že misliš, da si nekako ulovil mesečno valovanje delovanja Evropskega parlamenta in se vsaj nekako znaš spoprijeti z njegovim hitrim tempom … se znajdeš na vlaku za Strasbourg. Triurna vožnja s hitrim vlakom te vodi iz belgijske prestolnice proti jugu, kjer se tvoj pogled izgubi med slikovitimi pikardskimi pašniki ter tu in tam zaide na računalniški zaslon k tedenskemu redu za plenarno zasedanje.

Ko prispeš v Alzacijo, vse deluje kar precej drugače od Bruslja. Mesto je veliko manjše, arhitektura je bližja naši – pravzaprav je Strasbourg kar dober približek Ljubljani. In ko že misliš, da si se nehal izgubljati za vselej … odkriješ, da je strasbourški parlament še večji labirint od bruseljskega. Dodatno radost je v teh dneh v pisarno prinesla tudi Mila, ki je zvesto spremljala, kaj vse počenjamo, in z veseljem spoznavala vse nove obraze po parlamentu. Vsak pripomoček je dobil še dodatno uporabno vrednost, najbolj pa so ji bile zanimive akreditacije s portretnimi fotografijami.

Epilog? Prav vsak pisarniški predmet je lahko zanimiva igrača, če nanj pogledaš s pravega, otroškega zornega kota.

Teden v tem alzaškem mestecu mine kot najbolj dinamičen in spominov poln v celotnem pripravništvu. V tem tednu lahko poskusiš izvrsten Flammkuchen oz. tarte flambée, izkusiš, kako potekajo različna dogovarjanja in usklajevanja ter s tribune iznad evroposlank in evroposlancev na lastne oči vidiš, kako poteka glasovanje na ‘plenarki’. O veliko amandmajih se glasuje z dvigom rok, pri čemer predsedujoči odloči, na kateri strani je večina. Najbolj zanimivo postane, ko to včasih ni tako očitno in takrat lahko slišiš globok vzdih mnogih v dvorani, tu in tam tudi kakšen vzklik po preverbi z elektronskim glasovanjem. Skratka: parlament je aktivna, živa struktura z občasno všečno nepredvidljivostjo.

V času mojega pripravništva je Evropski parlament izbiral tudi nagrado evropske filmske akademije, znano pod imenom LUX Award. V čast temu so za vse zainteresirane pripravnike pripravili predvajanja vseh treh filmov v ožjem izboru. Čeprav zgodovinsko trpki in s težkimi zgodbami, lahko mirne vesti rečem, da gre za odlično posnete filme, ki so le dodatna potrditev, kako zares izvrstna je evropska filmska industrija. Zmagovalni film Quo Vadis, Aida? bosanske režiserke Jasmile Žbanić je zagotovo film vreden ogleda in čustveni prizor ob prejemu prve nagrade v Strasbourgu je potrdil njegovo pomenskost in pomembnost v dandanašnjem času.

Ocena? Ogled toplo priporočam.

Pa da grem nazaj na Bruselj. Poleg omenjenega je to mesto, ki resnično živi svojo mednarodnost. Če želiš kje v Evropi spoznati ljudi z vseh vetrov, slišati paleto različnih jezikov, je Bruselj kot nalašč zate. Še posebej zabaven in prijeten občutek pa je, ko meni nič, tebi nič v najbolj naključni situaciji ob sebi zaslišiš nekoga govoriti slovensko … in ga nato ogovoriš v vajinem maternem jeziku.

Mesto je tudi idealno umeščeno v bližini drugih prelepih krajev, kot so Antwerpen, Dinant ali francoski Lille. Bruselj poleg čokolade in piva ponuja tudi veliko število parkov, kjer se lahko med premnogokaterimi jezerci, obsijanimi s spomladanskim soncem, ki je konec maja zahajalo šele ob 21:46, v miru zlekneš na trato in s prijatelji uživaš v dolgih pogovorih ob banjici sladoleda.

Evropski parlament je poln mladih, zanimivih in nadobudnih ljudi, ki imajo vsak svoje veščine in ozadje. V veselje mi je bilo spoznavati vedno nove ljudi – znance od znancev, prijatelje od prijateljev, saj vsi izhajamo iz različnih, a hkrati podobnih okolij širom Evrope. Od vsakogar se lahko naučiš kaj novega, če si dovoliš prisluhniti in tudi kaj vprašati. Upal bi si reči, da prav ta mladost, zagnanost in gorečnost po spremembah ženejo Evropski parlament dalje.

Bruselj ponuja tudi veliko kulturnega udejstvovanja, na sliki interaktivna razstava o življenju in delu Fride Kahlo.

In enako velja tudi za pisarno evroposlanke Joveve. #TeamJoveva sestavljajo mladi ljudje z raznolikimi izkušnjami in vrlinami, ki so me povrh tega sprejeli odprtih rok za sodelovanje pri evroposlankinih prednostnih nalogah. Razjasnitev ozadij, jadranje med čermi podatkov in urejanje parlamentarne administracije bi bile nemogoče brez njih. Poleg skupnega dela pa mi bo v izredno lepem spominu ostalo, da smo se občasno uspeli podružiti tudi ob kakšni (brez)kofeinski kavi, slastnem kosilu ali belgijskem pivu.

Sklep? Znanje kakšnega tujega jezika, dobri odnosi z različnimi ljudmi in odprtost so muss, da lahko svoje delo opravljaš dobro.

Moje zaključne misli bodo strnjene. Sem se naučil česa novega? Sem – in to marsičesa. Je bila to življenjska izkušnja? Brez kančka dvoma. Vedoč, kar vem zdaj, ali bi se na pripravništvo prijavil ponovno? Zagotovo.

Tilen Kozole