Najprej … sem vam dolžna opravičilo. Nisem ena od tistih v tem poklicu, ki bi ji bilo težko reči oprostite, če je to pač na mestu. Tokrat preprosto je.

Oprostite. Opravičujem se vam, ker vam doslej nisem podrobneje razložila svojih stališč na področju evropske obrambe, predvsem pa stališč glede pretiranega osredotočanja nekaterih na oboroževanje in na vojni narativ, na katerega ne želim pristati.

Veste, da vselej trdno stojim za vsakim svojim stališčem in posledično vsakim svojim glasom – ne opravičujem se zaradi tega, da ne bo nesporazuma. Gre za to, da sem želela počakati na končne predloge tistega, ki tu pač odloča – to je Evropska komisija – in se po prebranem odzvati z glavo, ne čustvi. Čeprav sem vmes brala komentarje, da sem vojna hujskačka. Podpornica orožja. Da naj me “zadene prvi metek, ki bo izstreljen na slovenski zemlji”. Da kako si drznem kot mati!

Na te in podobne norosti se niti zdaj ne bom odzivala, se bom pa na neke druge … ne bom jim rekla nujno norosti, zagotovo pa določene ne dovolj premišljene poteze pristojnih, predvsem pri načinu komuniciranja sicer absolutno resnih razmer po svetu in tudi Evropi. A očitno obstajajo ljudje, ki se iz preteklih napak ne naučijo. Žal.

Torej … začnimo s prvotno predvidenim imenom načrta Evropske komisije za področje obrambe. “ReArm Europe Plan”. Ponovno oboroževanje Evrope. Za moje pojme povsem zgrešen izbor imena dokumenta, ki niti ni nujno v celoti tako zelo napačen ali slab. Če sem še včeraj mislila, da bom lahko pohvalila vsaj to, da so spremenili ime v “Readiness 2030”, torej pripravljenost, sem potem prebrala še “Preparedness Union Strategy” oziroma strategijo za pripravljenost Unije … in nato sem si, po ogledu videoposnetka glede slednje, premislila. Skratka: spremembi imena navkljub je komunikacija načrta – se opravičujem, strategije – spet popolnoma zgrešena.

Zdaj pa pojdimo k dejanski vsebini. K pomembnim dejstvom, ki vam bodo pojasnila tudi, zakaj se ne bom odzivala na zgoraj naštete norosti.

Dejstvo je, da Evropa mora znati poskrbeti zase. Varnost je še vedno ključna funkcija države. Toda dejstvo je tudi, da Evropska unija ni država. Čeprav bi si pogosto želela, da bi bila, v tem primeru morda niti ni slabo, da pač ni.

Tu pridemo do bombastične komunikacije in posledično še bolj bombastičnih naslovov “EU namenja 800 milijard za obrambo”. Običajno je v podrobnostih hudič, vendar je v tem primeru vse prej kot hudič.

Evropska unija NE namenja 800 milijard za obrambo, temveč gre za možnost zadolževanja, možnost PROSTOVOLJNIH POSOJIL državam članicam. Za tiste, ki želite še bolj natančno: gre za 150 milijard evrov posojil prek EU, preostali znesek pa bi šel po poti običajnega zadolževanja držav. Rahljajo se namreč pravila – škoda, da zgolj za ta namen, namesto (tudi) za investicije v infrastrukturo, raziskave in razvoj ali karkoli drugega, bolj pomembnega za ljudi.

Bom pa ponovila. Gre za posojila na prostovoljni osnovi.

Evropska unija je utemeljena na miru in 41. člen temeljne pogodbe jasno izključuje financiranje vojske. Drži, da so zadnja leta nastali manjši programi, ki preizkušajo interpretacijo tega člena, a gre bolj za koordinacijo pri skupnem naročanju oziroma krepitev obrambne industrije. Direktnih nakupov orožja Evropska unija NE izvaja. Govorim o Evropski uniji, ne o bilateralnih sporazumih držav članic ali instrumentih za koordinacijo izven evropskega proračuna. Obramba je v nacionalni pristojnosti držav članic; tudi po pogodbah EU.

Povedano (žal) ne pomeni, da se izdatki za obrambo ne bodo povečali. Rast delnic evropskih orožarskih podjetij je jasen dokaz. Pravila zadolževanja za več obrambe se, kot rečeno, rahljajo, omenjajo se “masivne investicije”. Toda pri arbitrarnem določanju nekih številk – pa naj bo to tri ali pet ali, če hočete, petintrideset odstotkov BDP – je treba biti previden.

Kot je treba biti previden pri neutemeljenem posploševanju. Včasih je enostavno treba počakati in si stvari prebrati. Načrte, strategije, resolucije … ne samo točno določena dopolnila oziroma amandmaje, ki jih je nekdo (čisto slučajno, kajne) izpostavil.

Ali dotični preverite, recimo, tudi to, kdo vsakič glasuje za in kdo proti v delih, ko se opredeljujemo do stališča, da morajo države članice EU nameniti najmanj 0,25 % svojega letnega BDP za vojaško pomoč? Ali pa, na primer, kdo je glasoval za in kdo proti za dopolnilo, da bi države članice morale dvigniti izdatke za obrambo na tri odstotke BDP?

Glasujem proti. Vsakič. Države so tiste, ki morajo določiti, kaj je primerno zanje in kaj ni. Ne moremo na vsako od njih gledati enako. Nekatere želijo obrambi nameniti več – tudi prav. Nekatere pač ne.

Varnost ni samo obramba. Varnost je življenje ljudi, varnost so tudi preostala tveganja, od naravnih nesreč do kibernetskih napadov. Tudi o tem govori novi načrt Evropske komisije, a kaj, ko zaradi zgrešene komunikacije danes vsi vemo le za “tri dni zaloge za bunker”.

Vem, da javno mnenje ni enako v vseh državah članicah, vendar me nihče ne bo prepričal v to, da je strašenje ljudi z vojnim narativom bolj smiselno od široko zastavljenega koncepta obrambe, z investicijami, ki bi bile lahko narejene tudi na večjem fokusu področij s civilnimi nameni.

Vem tudi, da ne živimo v idealnem svetu in zavedam se pomembnosti tega, da se EU mora znati postaviti na svoje noge. Ampak obramba, kljub pomembnosti, preprosto ne more biti edina oziroma izolirana stvar. Ne bi me motilo, če bi bil to zgolj del v naboru nujnih ukrepov skupnega zadolževanja. Jasno je, da v EU potrebujemo samozadostnost in veliko investicij, od javne infrastrukture do spodbud za zeleni prehod, konec koncev tudi investicije v tehnologijo. Nam bodo lastne rakete pomagale, če nam Američani “ukinejo” dostop do tehnoloških sistemov oziroma platform?

Ne, nisem glasovala proti Beli knjigi za obrambo, ker gre za širši koncept. In ne, ne glasujem proti resolucijam o Ukrajini. A hkrati tudi nisem in nikoli ne bom glasovala za vojno. Vedno sem in vedno bom na strani miru, na strani civilnega prebivalstva, na strani mednarodnega prava. Oprostite, ampak … komentarji, v katerih se namiguje nasprotno, so najmanj enako zgrešeni, kot je zgrešena komunikacija Evropske komisije.

– Irena

Evropska poslanka Irena Joveva je v petek, 21. marca 2025, obiskala Gimnazijo Celje – Center, kjer je v okviru projekta ”EPAS – Če bi odločal/a jaz?” sodelovala na okrogli mizi o duševnem zdravju mladih. Pred dogodkom je za radio Štajerski val spregovorila o pomenu projekta, duševnem zdravju, zanimanju mladih za politiko in aktualnih izzivih Evropske unije. Ob tem je poudarila pomen tovrstnih srečanj z dijakinjami in dijaki in izpostavila, da projekt EPAS pomembno prispeva k državljanski vzgoji mladostnikov.

“Ti projekti so odlični, predvsem kot del državljanske vzgoje. Mladim omogočajo, da iz prve roke slišijo naše poglede, postavljajo vprašanja in komentirajo. Pomembno je, da ostanemo v stiku – in to je eden tistih projektov, ki to res omogočajo.”

Osrednja tema pogovora v Celju je bilo duševno zdravje mladih – tema, ki jo je poslanka označila za tiho epidemijo. Joveva je ob tem izpostavila pomen sodelovanja strokovnjakov pri razpravi, saj prav preplet različnih strokovnih in političnih pogledov omogoča celovitejši in kakovostnejši dialog z mladimi.

V pogovoru za radio je poslanka izpostavila, da se je z epidemijo Covid-19 tudi v Evropskem parlamentu povečala pozornost do vprašanja duševnega zdravja. Ustanovitev posebnega odbora za javno zdravje v letu 2023, ki je kasneje postal stalni odbor, za poslanko predstavlja pomemben korak v pravo smer. Kljub omejenim pristojnostim Evropskega parlamenta na področju zdravja, pa za Jovevo ostaja ključno predvsem to, da se vzpostavi širši politični in družbeni konsenz o pomenu duševnega zdravja, ki bo vodil v konkretne ukrepe tako na evropski kot nacionalni ravni.

”Leta 2023 smo v Evropskem parlamentu ustanovili pododbor za javno zdravje, ki je medtem prerasel v stalni odbor z razširjenimi, tudi zakonodajnimi pristojnostmi. Čeprav področje zdravstva še vedno v največji meri ostaja v domeni držav članic, je pomembno, da Evropska unija vse bolj prepoznava pomen duševnega zdravja in ga umešča višje na politično agendo. Dejstvo, da se o tem danes več govori in tudi več ukrepa kot v preteklosti, je zagotovo korak v pravo smer.”

Na vprašanje o zanimanju mladih za politiko in EU je Joveva poudarila, da se mladih ne sme posploševati:

“Tisti, ki jih politika že zanima, so tukaj. Naša naloga pa je, da pridemo do vseh ostalih. To lahko storimo predvsem s tem, da smo jim dostopni, ter da ostanemo odprti in pristni.” Tudi s projekti kot je današnji lahko mladi vidijo, da Bruselj vseeno ni tako daleč, je še dodala.

Dotaknila se je tudi aktualnih geopolitičnih razmer in razprav o povečanju obrambnih izdatkov v EU:

“Naslovi, kot je ‘re-arm’, po nepotrebnem strašijo ljudi. Res je, da varnost postaja vse pomembnejša, a to ne pomeni, da moramo pozabiti na druga področja. Tudi zato sem glasovala proti predlogu, da bi morale vse države članice obvezno nameniti 3 % BDP za obrambo.”

Za konec je izpostavila, da varnost ni zgolj vprašanje orožja in vojske:

“Odpornost pomeni tudi kibernetsko varnost, varovanje okolja in kakovost življenja ljudi. Če bomo zanemarili ta področja, nas nobena vojska ne bo mogla zaščititi.”

Evropska poslanka Irena Joveva je v četrtek, 20. marca 2025, na televiziji Hayat spregovorila o pismu, ki so ga evropski poslanci naslovili na visoko predstavnico EU za zunanje zadeve Kajo Kallas, s pozivom k uvedbi sankcij proti predsedniku Republike Srbske, Miloradu Dodiku. Kot je poudarila, so tovrstni ukrepi nujni, da se zaščiti suverenost in ozemeljska celovitost Bosne in Hercegovine ter zagotovi stabilnost v neposredni soseščini Evropske unije.

Pismo, ki so ga skupaj z Jovevo pripravili poslanci Tineke Strik in Thijs Reuten, je podpisalo 28 evropskih poslancev iz desetih držav članic in petih političnih skupin. Cilj poziva je zaščita suverenosti in ozemeljske celovitosti Bosne in Hercegovine ter ohranitev stabilnosti v neposredni soseščini Evropske unije.

»Če sankcij ne bomo uspeli sprejeti v Svetu EU zaradi zahteve po soglasju, to ne bo zaradi nas, ampak zaradi enega človeka – morda celo zadnjega Dodikovega zaveznika tam, Viktorja Orbána,« je poudarila Joveva. Po njenih besedah bodo v tem primeru pritisk preusmerili na posamezne države članice, da sankcije uvedejo samostojno.

Joveva je spomnila, da je Dodik že vrsto let pod sankcijami ZDA in Združenega kraljestva, zato bi morala tudi Evropska unija jasno ukrepati. »Sankcije morajo zadeti tiste posameznike, ki ogrožajo mir, stabilnost in ustavni red. Nikakor ne gre za obsodbo naroda, temveč za človeka, ki ravna v nasprotju z ustavo, pravno državo in evropskimi vrednotami,« je ob tem pojasnila.

Evropska poslanka je izrazila tudi zaskrbljenost zaradi zaostrene politične krize v BiH po izrečeni sodbi Miloradu Dodiku na državnem sodišču. Kot je poudarila, jo globoko pretresa politična blokada, v kateri se je znašla država: »Vse težje dojemam, da se to res dogaja. Država je povsem ohromljena, evropska pot obstala, talci pa so običajni ljudje.«

V nadaljevanju je ocenila lansko leto kot zamujeno priložnost za celotno državo, saj so bile reformne agende pripravljene, vendar politične elite niso znale izkoristiti ugodnega trenutka. »Upam, da prihodnjih priložnosti ne bomo znova zapravili in da bodo v ospredje stopili novi, iskreni ljudje – tisti, ki resnično verjamejo v evropsko prihodnost Bosne in Hercegovine,« je poudarila.

»Dodik se mora zavedati, da je vse bolj izoliran in da s svojimi dejanji ne škodi le državi, ampak tudi samemu sebi. Vračanje k nacionalistični retoriki preteklosti je nevarno in nedopustno. Vračanje k nacionalistični retoriki iz preteklosti je nevarno in nesprejemljivo. BiH ima institucije in zakone, ki jih mora spoštovati vsak – tudi Dodik. Ne moreš rušiti sodnega sistema, ker se z odločitvijo ne strinjaš.«

Za konec je spomnila, da je Slovenija zaprosila za posvet Varnostnega sveta Združenih narodov o razmerah v BiH, ki bo potekala v petek.

Prispevek si lahko v celoti ogledate s klikom na povezavo.