“Zakaj pa, če mi ni treba?”

“Zakaj pa, če mi ni treba?”

Zakaj pa bi javno objavljali vse sestanke, če ni treba? Zakaj pa bi javno objavljali porabo denarja za stroške pisarne, če ni treba? Zakaj bi sami sebi postavljali neke standarde, če ni treba? Zakaj pa ne bi vzeli kovčka, telefona, potovanja … če je pa reeees treba?

To, da pravila niso dovolj stroga, ne pomeni, da si jih ne moremo postaviti sami. Kot nekdo, ki bi moral biti IZKLJUČNO dober zgled.

Jaz sem si jih. In medtem ko se čudim takšnim in drugačnim podkupovalnim aferam, pa tudi ljudem v politiki, ki mislijo, da je recimo obsodba zaradi zlorab EU denarja “krivosodje” (znana fraza, kajne?) … vselej pridem do enakega zaključka.

Na koncu dneva imamo lahko še tako stroga pravila, še tako strogo zakonodajo, še toliko neodvisnih nadzornih organov … vse stoji in pade na človeku. Na integriteti, načelnosti, razumevanju pozicije ter – v tem primeru – poslanstva.

In tisti, ki se jih lahko kupi, s kovčki, s telefoni ali čimerkoli drugim … takim je vseeno za pravila in zakonodajo. To so kriminalci. Kot take jih je treba obravnavati. In to je to.

O vsem tem sem danes spregovorila za RTV Slovenija, kjer pripravljajo prispevek o tako imenovanih “evroaferah”. Upravičeno, seveda.

Niti pod razno nisem popolna ali vsem všeč, ne strinjajo se vsi z mano, nič narobe. A to, kar vidite, slišite ali preberete od mene – to je to. To sem jaz. In raje sem naivna kot vržena v koš “vsi ste isti”.

Nismo.