Najprej … sem vam dolžna opravičilo. Nisem ena od tistih v tem poklicu, ki bi ji bilo težko reči oprostite, če je to pač na mestu. Tokrat preprosto je.

Oprostite. Opravičujem se vam, ker vam doslej nisem podrobneje razložila svojih stališč na področju evropske obrambe, predvsem pa stališč glede pretiranega osredotočanja nekaterih na oboroževanje in na vojni narativ, na katerega ne želim pristati.

Veste, da vselej trdno stojim za vsakim svojim stališčem in posledično vsakim svojim glasom – ne opravičujem se zaradi tega, da ne bo nesporazuma. Gre za to, da sem želela počakati na končne predloge tistega, ki tu pač odloča – to je Evropska komisija – in se po prebranem odzvati z glavo, ne čustvi. Čeprav sem vmes brala komentarje, da sem vojna hujskačka. Podpornica orožja. Da naj me “zadene prvi metek, ki bo izstreljen na slovenski zemlji”. Da kako si drznem kot mati!

Na te in podobne norosti se niti zdaj ne bom odzivala, se bom pa na neke druge … ne bom jim rekla nujno norosti, zagotovo pa določene ne dovolj premišljene poteze pristojnih, predvsem pri načinu komuniciranja sicer absolutno resnih razmer po svetu in tudi Evropi. A očitno obstajajo ljudje, ki se iz preteklih napak ne naučijo. Žal.

Torej … začnimo s prvotno predvidenim imenom načrta Evropske komisije za področje obrambe. “ReArm Europe Plan”. Ponovno oboroževanje Evrope. Za moje pojme povsem zgrešen izbor imena dokumenta, ki niti ni nujno v celoti tako zelo napačen ali slab. Če sem še včeraj mislila, da bom lahko pohvalila vsaj to, da so spremenili ime v “Readiness 2030”, torej pripravljenost, sem potem prebrala še “Preparedness Union Strategy” oziroma strategijo za pripravljenost Unije … in nato sem si, po ogledu videoposnetka glede slednje, premislila. Skratka: spremembi imena navkljub je komunikacija načrta – se opravičujem, strategije – spet popolnoma zgrešena.

Zdaj pa pojdimo k dejanski vsebini. K pomembnim dejstvom, ki vam bodo pojasnila tudi, zakaj se ne bom odzivala na zgoraj naštete norosti.

Dejstvo je, da Evropa mora znati poskrbeti zase. Varnost je še vedno ključna funkcija države. Toda dejstvo je tudi, da Evropska unija ni država. Čeprav bi si pogosto želela, da bi bila, v tem primeru morda niti ni slabo, da pač ni.

Tu pridemo do bombastične komunikacije in posledično še bolj bombastičnih naslovov “EU namenja 800 milijard za obrambo”. Običajno je v podrobnostih hudič, vendar je v tem primeru vse prej kot hudič.

Evropska unija NE namenja 800 milijard za obrambo, temveč gre za možnost zadolževanja, možnost PROSTOVOLJNIH POSOJIL državam članicam. Za tiste, ki želite še bolj natančno: gre za 150 milijard evrov posojil prek EU, preostali znesek pa bi šel po poti običajnega zadolževanja držav. Rahljajo se namreč pravila – škoda, da zgolj za ta namen, namesto (tudi) za investicije v infrastrukturo, raziskave in razvoj ali karkoli drugega, bolj pomembnega za ljudi.

Bom pa ponovila. Gre za posojila na prostovoljni osnovi.

Evropska unija je utemeljena na miru in 41. člen temeljne pogodbe jasno izključuje financiranje vojske. Drži, da so zadnja leta nastali manjši programi, ki preizkušajo interpretacijo tega člena, a gre bolj za koordinacijo pri skupnem naročanju oziroma krepitev obrambne industrije. Direktnih nakupov orožja Evropska unija NE izvaja. Govorim o Evropski uniji, ne o bilateralnih sporazumih držav članic ali instrumentih za koordinacijo izven evropskega proračuna. Obramba je v nacionalni pristojnosti držav članic; tudi po pogodbah EU.

Povedano (žal) ne pomeni, da se izdatki za obrambo ne bodo povečali. Rast delnic evropskih orožarskih podjetij je jasen dokaz. Pravila zadolževanja za več obrambe se, kot rečeno, rahljajo, omenjajo se “masivne investicije”. Toda pri arbitrarnem določanju nekih številk – pa naj bo to tri ali pet ali, če hočete, petintrideset odstotkov BDP – je treba biti previden.

Kot je treba biti previden pri neutemeljenem posploševanju. Včasih je enostavno treba počakati in si stvari prebrati. Načrte, strategije, resolucije … ne samo točno določena dopolnila oziroma amandmaje, ki jih je nekdo (čisto slučajno, kajne) izpostavil.

Ali dotični preverite, recimo, tudi to, kdo vsakič glasuje za in kdo proti v delih, ko se opredeljujemo do stališča, da morajo države članice EU nameniti najmanj 0,25 % svojega letnega BDP za vojaško pomoč? Ali pa, na primer, kdo je glasoval za in kdo proti za dopolnilo, da bi države članice morale dvigniti izdatke za obrambo na tri odstotke BDP?

Glasujem proti. Vsakič. Države so tiste, ki morajo določiti, kaj je primerno zanje in kaj ni. Ne moremo na vsako od njih gledati enako. Nekatere želijo obrambi nameniti več – tudi prav. Nekatere pač ne.

Varnost ni samo obramba. Varnost je življenje ljudi, varnost so tudi preostala tveganja, od naravnih nesreč do kibernetskih napadov. Tudi o tem govori novi načrt Evropske komisije, a kaj, ko zaradi zgrešene komunikacije danes vsi vemo le za “tri dni zaloge za bunker”.

Vem, da javno mnenje ni enako v vseh državah članicah, vendar me nihče ne bo prepričal v to, da je strašenje ljudi z vojnim narativom bolj smiselno od široko zastavljenega koncepta obrambe, z investicijami, ki bi bile lahko narejene tudi na večjem fokusu področij s civilnimi nameni.

Vem tudi, da ne živimo v idealnem svetu in zavedam se pomembnosti tega, da se EU mora znati postaviti na svoje noge. Ampak obramba, kljub pomembnosti, preprosto ne more biti edina oziroma izolirana stvar. Ne bi me motilo, če bi bil to zgolj del v naboru nujnih ukrepov skupnega zadolževanja. Jasno je, da v EU potrebujemo samozadostnost in veliko investicij, od javne infrastrukture do spodbud za zeleni prehod, konec koncev tudi investicije v tehnologijo. Nam bodo lastne rakete pomagale, če nam Američani “ukinejo” dostop do tehnoloških sistemov oziroma platform?

Ne, nisem glasovala proti Beli knjigi za obrambo, ker gre za širši koncept. In ne, ne glasujem proti resolucijam o Ukrajini. A hkrati tudi nisem in nikoli ne bom glasovala za vojno. Vedno sem in vedno bom na strani miru, na strani civilnega prebivalstva, na strani mednarodnega prava. Oprostite, ampak … komentarji, v katerih se namiguje nasprotno, so najmanj enako zgrešeni, kot je zgrešena komunikacija Evropske komisije.

– Irena

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja