“Kako ste?”

“Kako ste?”

-“Mi? Mi smo dobro. Kako ste vi? Kako kaj vaša vest?”

Prebrali ste odlomek iz knjige pogovorov s prebivalkami in prebivalci Gaze (Daybreak in Gaza), ki sta mi jo avtorja predstavila ta teden.

Ko pisanje postane njihov glas.

In ko to postane tudi umetnost.

Za vojno in genocidom, ki se dogaja v Palestini, stojijo resnični ljude. Njihove življenjske zgodbe so prepletene z nepopisno bolečino, a tudi s težko popisnim upanjem.

Ta teden smo – kot vsako leto – imeli na obisku sodelujoče v projektu reportažne gledališke predstave. Palestinski umetnice in umetniki so v Evropskem parlamentu oživeli resničnost, ki je mnogi ne vidijo. Ali ne želijo videti. Pa vendar se odvija … vsak dan. Vsak dan bolj. Povedali in prikazali so resnico. O bolečini. Izgubi. Nepravičnosti. Upanju.

Njihove predstave spremljam že dolgo. Tudi zato, ker se Palestina (zame) ne dogaja “šele” od lanskega 7. oktobra. A hkrati moram priznati, da je njihov ogled (zame) vsako leto težji. Predvsem zato, ker vsako leto znova izpostavlja dejstvo, da kot skupnost zanje ne storimo dovolj. Daleč premalo. Tam so še vedno roke, ki čakajo na našo pomoč. Nasmehi, ki še vedno iščejo mir.

Ljudje, ki ne izgubljajo upanja, medtem ko mi izgubljamo … sebe.

Na dan predstave sem se pogovarjala tudi s predstavnikom EU za Zahodni breg in Gazo, Alexandrom Stutzmannom. Tisti, ki razumemo, ki ostajamo ljudje, delamo vse, kar je v naših močeh, toda žal smo dobro leto pozneje še vedno daleč od rešitve. Razmere pa so vedno slabše. Vedno bolj nasilne, genocidne.

Tistim, ki tega ne želijo videti … ki so tiho … na tem mestu sporočam samo še naslednje: “Tiho bodite, ko otroci spijo. Ne, ko se jih pobija.”