”Se morebiti spomnite, kje ste bili julija 1995?”

Se morebiti spomnite, kje ste bili julija 1995? Natančneje, 11. julija 1995? Jaz se ne. Zagotovo pa sem kot šestletna punčka uživala nekje na počitnicah. Morda nekje na morju, morda doma, na dvorišču pred blokom …

Medtem ko – ne tako daleč stran – moji vrstnice in vrstniki niso. Tisti v nekdaj ponosnem rudarskem mestu na vzhodu Bosne in Hercegovine, zdaj (samo še) simbolu najhujšega pokola v povojni Evropi. V tistih julijskih dneh, ko je brezumje nekaterih prevladalo razum, se je zgodovina ponovila v najbolj grozljivi možni obliki. Potem, ko smo le nekaj desetletij prej rekli “nikoli več”. Spet.

Nikoli več? Spet. In spet.

In ko danes obeležujemo mednarodni dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici, mestu spomina in opomina, se sprašujem … s(m)o vsi storili vse, kar lahko, za ta “nikoli več”? S(m)o se iz bolečih lekcij preteklosti vsi kaj naučili? Enkrat za vselej, na primer?

Rdeča, črna, bela in zelena niso le barve lubenice, pač pa tudi barve palestinske zastave in s tem simbol za izražanje solidarnosti s Palestinci.

So Združeni narodi tokrat vendarle storili vse, vse za nedolžne Palestinke in Palestince, ki v najbolj kruti obliki že mesece čutijo razkorak med izrečenimi načeli in dejanskim delovanjem? Je EU storila vse? Je svet storil vse?

Ni. Niso. Nismo. Je pa tukaj “nikoli več”. Spet.

In ne, ne nameravam primerjati nobenih takih dogodkov med seboj. Ne gre za to. Gre za … človečnost človeštva. Le, da gre tudi za to, da so tisti, ki to počnejo – pa tudi tisti, ki to dopuščajo in mirno spremljajo razčlovečenje, kadarkoli in kjerkoli na svetu že – vse prej kot ljudje.

Želim si “nikoli več”, toda enkrat za vselej. Na primer.