”Živel prvi maj! Živele moje Jesenice!”

Evropska poslanka Irena Joveva je v sredo, 1. maja 2024, na domači Pristavi v Javorniškem Rovtu nad Jesenicami na slovesnosti ob prazniku dela nagovorila svoje prijatelje, sosede ter občanke in občane Jesenic. V nadaljevanju si lahko preberete celoten poslankin nagovor:

Kapa s šiltom. Pod njo čisto kratki lasje. Bela majica z nekim že zdavnaj zbledelim potiskom. In široke, pisane kratke hlače. Izstopala je vijolična, moja takrat daleč najljubša barva. Takrat še nisem razumela, da je rdeča v resnici najlepša.

Tako zelo dobro se spomnim tega, ker smo takrat še razvijali fotografije. Jih malo bolj čuvali, pa tudi cenili, ker jih niti nismo mogli imeti toliko kot zdaj, ko nam tehnologija ogromno daje, toda hkrati še več vzame.

Tradicionalno prvomajsko srečanje na Pristavi nad Javorniškim Rovtom.

Najbrž se sprašujete, o čem za vraga govorim. O svojih spominih pred skoraj 30 leti. O šoli v naravi. Točno tukaj. Na Pristavi.

Hvala za priložnost, da sem letos, slaba tri desetletja pozneje, lahko spet tukaj. Še več: hvala, da vas lahko nagovorim ob tako zelo pomembnem dnevu.

Lepo je priti domov. Razpeta sem med Ljubljano in Brusljem, drži, toda nikoli nisem pozabila, od kod prihajam. In žal mi je, da na Jesenice ne uspem priti večkrat. Da si ne vzamem dovolj časa za svoje prijateljice, prijatelje. Sosede. Moje ljudi.

Tista punčka v ponošeni majici in preširokih hlačah je bila srečen otrok. Takrat je sicer mislila, da nima čisto vsega, ker seveda si otrok vedno kaj želi, toda … imela je vse.

Zaradi prednic in prednikov. Predvsem pa zaradi mame in očeta. Zaradi dveh oseb, ki sta zelo dobro vedeli, kako je, če nimaš. Moja mamica je bila čistilka na osnovni šoli. In jaz sem na to ponosna. Moj ati je bil delavec Acronija. In jaz sem na to ponosna. In ne glede na to, kam me vodi in kam me bo še vodila moja poklicna pot … nič mi ni bilo podarjeno. In prihajam z Jesenic. In prihajam iz delavske družine. In jaz sem na to ponosna.

Ponosna, da prihajam z Jesenic. In ponosna, da prihajam iz delavske družine.

Po vsem razvitem svetu, znotraj kapitalističnega sistema, se navaja BDP države, BDP prebivalstva, rast gospodarstva … to naj bi bili ključni kazalniki razvitosti družbe. Navsezadnje tako definiramo tudi našo Slovenijo: koliko manjka do povprečja gospodarskega razvoja EU?

Vse lepo in prav, ampak vsi ti podatki zgrešijo ključno poanto in so samo delček v celoti nečesa drugega. Ne gre samo za gospodarsko razvitost družbe. Za bogastvo in denar. Gre za to, kakšna je enakost v tej družbi. Kako je to bogastvo razporejeno. Kako skrbimo za javno dobro – javno šolstvo, javno zdravstvo, zdravo okolje, dostop do pitne vode, čistega zraka in zdrave hrane, navsezadnje svojega doma in prostega časa … to so zame ključni kazalniki. Enakost.

Slovenija je po tem kazalniku med najboljšimi na svetu, a vemo, da te razlike naraščajo. In Slovenija je v resnici tako dobro uvrščena zaradi nekih drugih časov. Časov, ko je skupno javno dobro še imelo pomen. Ko cilj ni bil samo individualistična gonja po dobičku.

Prvi maj je praznik, ki bi ga morali izkoristiti za razmislek o tem, kakšne so prioritete, ki bi si jih morali kot družbe – spet? – zastaviti v prihodnje. Od ene glavnih pridobitev delavskega gibanja, to je osemurni delovnik, je minilo že več kot sto let. Družbe se spreminjajo. Tehnološki razvoj je prinesel spremembe delovnih procesov. Razvoj umetne inteligence bo lahko močno predrugačil poklice prihodnosti. Spletne platforme so prinesle drugačne tipe zaposlitve – brez socialnih pravic. Vse to nam kaže, zakaj si morajo delavska gibanja še naprej prizadevati za svoje pravice. Žal, po več kot stotih letih, te še vedno niso samoumevne.

In ker ravno danes obeležujemo tudi 20. obletnico vstopa v EU … nedvomno je Slovenija veliko pridobila od svojega članstva, a marsikaj ostaja nedokončano in preprosto narobe. Ne rečem, da na socialnem področju nismo storili nič, vsaj v tem mandatu, toda bolj odločni koraki nas šele čakajo. Vsi cilji – od čistega in zdravega okolja do geopolitičnih ambicij – so namreč pomensko prazni, če ne dobimo tudi socialne Unije.

Ko bodo … ko boste vsi državljanke in državljani lahko ob svojem delu po vsej Evropi tudi dostojno živeli. Ko enkrat vsi odločno naslovimo neenakost in ustvarimo pogoje za to, da nihče ne bo lačen. Da nihče ne bo brez tople vode. Če se komurkoli od vas to zdaj sliši kot floskula, je to samo zato, ker so za to krivi nekateri odločevalci. Politiki, ki to nikoli ne bi smeli biti.

Dobrin in sredstev je za vse dovolj. Temeljnih treh izzivov Evropske unije – okoljske, demografske in socialne krize – ne moremo nasloviti drugače kot v paketu. Unija mora postati več, kot je zdaj. Delavske pravice morajo v družbi spet stopiti v ospredje. Kot so nekoč že bile.

S spremembami v družbi se morajo spreminjati tudi pogoji dela. Prvi del je treba urediti na sistemski ravni, za drugega pa moramo tudi kot posameznice in posamezniki razmisliti, kaj zares šteje v življenju. Namesto pohlepa po dobrinah in razkošju je za kakovost življenja bolj pomembno primerno delovno okolje. Dovolj prostega časa za družino in prijatelje. Prizadevanje za osnovno javno dobro. Za pristno sestrstvo in bratstvo.

Kot otrok sem morda kdaj pomislila, da nimam vsega. Danes vem, da sem imela vse.

Na koncu je vedno tisti kraj, od koder prihajaš, tisto okolje v otroštvu in mladosti, kjer odraščaš … tisto, kar te oblikuje kot človeka. In ta vez je tisto, česar ne smeš nikoli pretrgati, če želiš ostati zvest samemu sebi, ostati na realnih tleh. Na koncu je to tvoj največji uspeh. In jaz sem na svojega ponosna.

In želim si, da bo moja hčerka čez 20 let … kar se mene tiče, lahko tudi v oguljeni majici in prevelikih hlačah, lahko pa tudi obratno, lahko s kratkimi lasmi, dolgimi, vijoličnimi, rdečimi, kapo ali brez … ampak, da bo čez 20 let lahko tudi ona rekla: “Bila sem srečen otrok. Mislila sem, da nimam čisto vsega, ker seveda si otrok vedno kaj želi, toda … imela sem vse. In ponosna sem, da sem potomka srčnih, vztrajnih bork in borcev, delavk in delavcev.”

Vedno me opomnite, kdo sem in od kod prihajam.

Živel prvi maj! Živele moje Jesenice!