Irena Joveva za Grazio: ”Prevečkrat povemo, da smo v redu, čeprav nismo.”

Evropska poslanka Irena Joveva je v intervjuju za najnovejšo izdajo revije Grazia razkrila, kako njeno odraščanje in globoko zakoreninjene vrednote, ki jih je pridobila skozi življenje, vplivajo na njeno aktualno delovanje v Evropskem parlamentu. ”Prevečkrat povemo, da smo v redu, čeprav nismo,” je odločno izpostavila v kontekstu duševnega zdravja, ki še vedno predstavlja tabu temo v naši družbi. V nadaljevanju si lahko preberete povzetek pogovora.

Kot dekle, ki je odraščalo v makedonski družini na Jesenicah, je staršem neizmerno hvaležna, da so jo vzgajali v obeh kulturah.

”Pokazala sta mi, kako pomembno je poznati svoje korenine in hkrati spoštovati svojo domovino. Moja je seveda Slovenija. Vedno rečem, da je slovenščina moj materni jezik, makedonščina pa dobesedno materni jezik.’’

Ravno odraščanje v bloku na Jesenicah, obdanem s sosedi iz vseh delov nekdanje skupne države, jo je oblikovalo v osebo, kakršno jo poznamo danes, in jo naučilo pomena spoštovanja raznolikosti. To dragoceno izkušnjo uporablja tudi v svojem političnem delovanju, kjer se zavzema za enake priložnosti za vse in spoštovanje vseh ljudi ne glede na njihovo poreklo, narodnost, barvo kože, spolno usmerjenost …

‘’Če se kdo zaveda, kako živeti glavni slogan Evropske unije – združeni v različnosti, sem to jaz. Nikoli nihče ni gledal nikogar kot drugačnega in zato smo bili dejansko sosed sosedu in človek človeku. In še danes smo.’’

Kot mlada poslanka se zaveda pomena aktivnega državljanstva v politiki in si na več načinov prizadeva za njihovo državljansko participacijo. Proti pokroviteljskemu odnosu do mladih se bori tudi z aktivnim dialogom. Eden od načinov, kako to dosega, je prek projekta ”Ideje, ki presegajo meje”, kamor ji lahko vsakdo napiše svojo pobudo za spremembo, ki jo nato sama v okviru svojih pristojnosti skuša podpreti.

Ena izmed tematik, povezanih z mladimi, pa je tudi področje duševnega zdravja, veliki oziroma vedno večji težavi, o kateri se po njenem mnenju premalo govori.

”Prevečkrat povemo, da smo v redu, čeprav nismo. Marsikdo, ki ima težave z duševnim zdravjem, se bojuje v tišini, kar pa ni prav. Izzivov je veliko, a prvi in bistveni je ta, da ozaveščamo in da nikomur ne bo nerodno govoriti o tem. Vedeti morajo, da niso sami.”

Njeno delo v Evropskem parlamentu je odsev osebnih izkušenj, vrednot in prepričanj, ki jih želi prenesti na naslednje generacije, vključno s svojo dveletno hčerko Milo, za katero si želi, da bo odrasla v uvidevno, nesebično in sočutno žensko.

V svojem delovanju vztraja pri iskrenosti in avtentičnosti, tudi ko se sooča s sovražnim govorom in stereotipi na družbenih omrežjih. Želi si, da bi se ljudi ocenjevalo po njihovem delu in ne po spolu ali izgledu.

”Želela bi si, da se nam leta 2024 ne bi bilo treba pogovarjati o tem, ali je na nekem položaju moški ali ženska in zakaj ženska. Želela bi si, da bi ljudi ocenjevali po njihovi osebnosti, predvsem pa po njihovem delu. Politika ni in ne sme biti samo moški svet.”

Svoja stališča zastopa drzno in brez dlake na jeziku.

”Marsikdaj me spomnijo na to, da bi morda bilo bolje biti tiho. Menda dobronamerno, a v resnici mi to daje samo večji zagon v prepričanju, da delam prav. Stojim za vsakim svojim glasom in stališčem.”

Pogovor se je zaključil z vprašanjem o tem, kakšna je Irena v domačem okolju in kadar je obkrožena s svojimi ljudmi.

”V resnici ni neke velike razlike. Irena je vedno Irena – kot evropska poslanka, mama, prijateljica, partnerica, hčerka … Uvidevna perfekcionistka na trdnih tleh. Malo manj pod stresom, a še vedno z ogromno kave. Nasmejana, iskrena, predana. Nekdo, ki ceni življenje in verjame v svoje poslanstvo.”

Celoten intervju si lahko preberete v najnovejši izdaji revije Grazia.