“29. november je.”

29. november je.

Ne, ne bom pisala o prazniku nekdanje skupne države, na katerega je morda kdo od vas zdaj pomislil.

Pisala bom o današnjem mednarodnem dnevu, ki ga zaznamujejo negotovost, skrb, bolečina, smrt, nepravičnost, a hkrati tudi trdoživa odloč(e)nost in upanje na boljši jutri.

Danes je mednarodni dan solidarnosti s palestinskim ljudstvom. Že v preteklosti zaznamovan z nasilnimi enostranskimi dejanji Izraela, ki so privedla do prisilnih izselitev, rušenja palestinskih domov, omejitev gibanj in smrtonosnih napadov. Že v preteklosti pa zaznamovan tudi s hrepenenjem po prekinitvi okupacije. Segregacije. Z upanjem, da bo mednarodna skupnost končno ukrepala.

Danes je tudi dan, ko se – če se na pogajanjih v Katarju ne dogovorijo drugače – izteka šestdnevna prekinitev ognja med Hamasom in Izraelom ter s tem povezana izmenjava talcev in zapornikov.

Kaj bo pa jutri? Kakšen bo pa mednarodni dan solidarnosti s palestinskim ljudstvom prihodnje leto? Kakšne solidarnosti neki?

Današnji dan obeležujejo Združeni narodi. Če se pod plaščem pokroviteljske solidarnosti in leporečnih sloganov vendarle skrivajo tudi resnična prizadevanja za pravico in mir, naj ti isti Združeni narodi vsaj dosledno spoštujejo svoje sprejete resolucije. Še posebej tisto, ki na območju nekdanjega britanskega mandata predvideva ustanovitev dveh ločenih držav.

Edino zagotovilo za varnost vseh civilistk in civilistov ter trajen mir na Bližnjem vzhodu je v trajni prekinitvi ognja, iskreni vrnitvi države Izrael k mirovnemu procesu in oblikovanju mirovnega načrta, ki bo vodil v dokončno vzpostavitev in mednarodno priznanje še ene države, ki ima pravico obstajati. Države Palestina.

– Irena

Foto: – EP Alexis Haulot/EP