Skoraj dve leti spremljamo grozote vojne v Ukrajini. Več kot dva meseca spremljamo grozote vojne v Gazi.
Da, spremljamo. Bolj ali manj. Izražamo zaskrbljenost. Obsojamo. Obžalujemo. In se sprašujemo. Na vsake toliko nekaj zahtevamo. Premalo. Ukrepamo? Še manj.
Še enkrat bom zapisala, da obsojam to našo večno zaskrbljenost in naša večna dvojna merila. Zakaj je eno nedolžno življenje bolj vredno od drugega?
Med svetovnima vojnama nas ni bilo na svetu. Toda zagotovo vsi veste, kot vem jaz, da se je po drugi znova in znova ponavljalo “nikoli več”. Po holokavstu, pa po grozotah na območju nekdanje skupne države, genocidu v Srebrenici, pa po genocidu v Ruandi … s(m)o znova in znova ponavljali “nikoli več”.
Da ne bo nesporazuma, ne delam primerjav med napadi, umori, vojnami. Povedati želim, da spet izgubljamo kompas. Znova in znova. Spet izgubljamo priložnosti za odločen pritisk, spet smo brez konkretnih ukrepov, brez sankcij, ki bi odražale resnično enotnost Evropske unije in mednarodne skupnosti, da stojimo za besedami “nikoli več”. Da jih dejansko razumemo.
Razkorake med izrečenimi načeli in dejanskim delovanjem najbolj boleče občutijo nedolžni. Tudi (toda ne samo) otroci, ki jih puščamo brez zaščite in pomoči.
Ob nediskriminatornih napadih na šole, srhljivih prizorih iz bolnišnic in reševanj izpod ruševin se fraza “nikoli več” vse bolj sliši kot … en prazen nič. Znova in znova.
Ne bom se sprijaznila s tem. Čeprav sem v manjšini, to ne pomeni, da sem bila, sem ali bom tiho. Ne pade mi na pamet. Zadeve premikam, kjer lahko, s pozicije, na kateri sem. Tega ne počnem samo zdaj. Tega ne počnem zato, ker bi rada nabirala točke na plečih civilistk in civilistov. To počnem že ves čas mandata. Ker je “nikoli več” zame zaveza. Za nas in za prihodnje generacije.
Znova in znova.
Irena
Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!