”Inženirka v Evropskem parlamentu?”

Dragi bralec, vem, zagotovo se sprašuješ enako. Kaj lahko počne gospodarska inženirka strojništva v Evropskem parlamentu? – in odgovor je – veliko.

”Združeni v raznolikosti” je slogan Evropske unije in omenjeno je resnično moč zaznati v Evropskem parlamentu, prostoru različnih mnenj, kultur in strokovnih pogledov.

Evropski parlament v Bruslju

Z mislijo o prijavi na razpis za mesto pripravnice sem se dolgo poigravala. Na socialnih omrežjih sem zasledila različne razpise, različnih poslancev, pa vendar poguma za prijavo nisem zbrala. Nato sem naletela na razpis evropske poslanke Irene Joveve. Mlada, odločna, ženska, ki stoji za svojimi načeli – njo pa bi si želela osebno spoznati, si mislim in skrolam dalje. Prst drsi po zaslonu, misli tavajo in premišljujem o popolnem svetu, kjer se prisluhne mnenju vsakega neglede na spol, raso, kulturo ali socialni status…, skratka, o svetu enakih možnosti.

Kot ženska v ‘moškem’ poklicu sem pogosto gledana zviška; smrklja, ki jim ne bo ukazovala in se naj raje prime kuhalnice – lahko bi napisala še več, ampak raje ne bom. Kar te ne ubije, te utrdi, se tolažim.

Nekaj dni kasneje sem prejela vabilo na prijavo na razpis še preko e-pošte. To je to, si mislim. Zakaj pa ne. Spišem spremno pismo in življenjepis, hkrati pa se zavedam, da so moje možnosti kot inženirka brez formalnega politološkega izobraževanja nekje blizu ničle. Po določenem času dobim odgovor ”uvrstila si se v naslednji krog”, gledam telefon, analiziram mail, OK, ‘spam’ ni. Spišem zahtevana govora na predlagani politični problematiki in ponovno čakam. Sledi razgovor po katerem zaprem računalnik z mislijo: zanimiva izkušnja, prijetni ljudje, sedaj pa nazaj v realnost.

Bližnji me poznajo kot zelo samokritično osebo, ki rada govori in stoji trdno na tleh. Vsako priložnost dojemam kot izkušnjo, iz katere se lahko kaj naučim. Razpisu se zato nisem več posvečala, pisanje magistrske naloge, projekti in druge obveznosti … življenje teče dalje…, nato pa po mesecu dni šok – mail ”čestitke, izbrana si bila za mesto pripravnice v naši ekipi”. ”Jupi…, spoznala bom Ireno in njeno ekipo, mogočno stavbo Evropskega parlamenta”, si mislim, hkrati pa se z bridkostjo zavedam, da se bom morala za dva meseca odpraviti v tujino popolnoma sama.

Zberem misli in gremo. Poiščem stanovanje, spakiram in že letim v evropsko prestolnico. Celotno pot premišljujem, kako me bodo sprejeli, konec koncev nisem »njihova stroka«, mediji pa nam politike pogosto predstavljajo kot nedostopne, vsevedne in vase zagledane osebe.

Nekateri pozirajo z razgledom, drugi pa s konstrukcijo.

Ob srečanju z Ireno in njenim timom sem hitro ugotovila, da so bile skrbi odveč – prijetni, nasmejani in odprti ljudje. Stavba Evropskega parlamenta je veličastna; neskončni hodniki, sejne sobe…, celo trgovina, pošta, frizerski salon, knjižnica in ambulanta – pravo mesto v malem. Parlament pogovorno pogosto enačimo z labirintom, pa ne toliko zaradi njegove zapletenosti, ampak zaradi sestoja iz več stavb in neskončnih hodnikov. Ti so lahko nekoliko kaotični, vendar so dobro označeni. Tako kot se pri reševanju iz labirinta na papirju rešujemo s pravilom sledenja samo desni ali samo levi strani, tako se pri reševanju iz bruseljskega labirinta držimo pravila ‘tretjega nadstropja’. Gre za povezovalno nadstropje, ki preko steklenih ali notranjih prehodov povezuje vse zgradbe parlamenta.

Na vprašanje o najljubšem kotičku v parlamentu brez pomisleka odgovorim – steklena kupola, z mogočno kovinsko konstrukcijo (ja, inženirji opazimo tudi to) in prečudovitim razgledom.

Parlament je poln namenskih kotičkov za sprostitev ali druženje. Čeprav je v njem zaposlenih več kot 8000 ljudi, ne daje občutka prenatrpanosti. Ob hitenju iz sobe v sobo seveda nisi sam, kopica ljudi hiti iz sestanka na sestanek, hodnike pa pogosto zasedejo še novinarji. Pri tem se je nasvet Irenine asistentke ”Walk like you own the place!” izkazal kot zelo učinkovit – hvala, Elma, bom zagotovo upoštevala tudi v prihodnje!

Na tej točki se zagotovo sprašuješ, dragi bralec, kaj je moje delo sploh zajemalo… Počakaj, bom razložila!

Evropski parlament sestavlja 705 poslancev, ki ob podpori asistentov krojijo prihodnost državljanov EU. Vsak poslanec ima asistente in nekateri izmed njih – tako kot Irena Joveva – omogočijo, da se v vlogi asistenta pripravnika preizkusijo tudi mladi, ki jih to področje zanima.

Da je delo monotono, se nikakor ne morem pritoževati.

Delo je raznoliko in zanimivo; spoznavaš nove ljudi, se udeležuješ dogodkov, sej in drugih srečanj ter pridobivaš različne poglede na določeno problematiko. Sama sem najbolj uživala v prisostvovanju delovnim skupinam, bližnjem spremljanju dogajanja v odboru za okolje, zdravje in varnost hrane (ENVI) in v odboru za kulturo in izobraževanje (CULT), pisanju vsebinskih zaključkov ter pregledu aktov s področja industrije in tehnologij.

Kot navdušenki nad razvojem in inovacijami mi je posebej v spominu ostalo imenovanje komisarke za inovacije, raziskave, kulturo, izobraževanje in mlade, ge. Iliane Ivanove. V čast si štejem, da sem lahko prisluhnila govoru legendarnega Guy-a Verhofstadt-a ob prejemu nagrade za življenjsko delo in belgijskemu premierju, g. Alexandru De Croo-ju.

Svojevrstna izkušnja je bila tudi voditi skupine po parlamentu ob obisku slovenskih obiskovalcev ali ob organizaciji dogodka na temo svobode medijev.

V pisarni poslanke Joveve je zares živahno, pri vsem tem pa pripravnik ni potisnjen ob rob. Ima možnost, da se vključuje, razvija svoje potenciale in doprinese k skupnemu cilju.

Le kdo ne bi zapolnil pomnilnika telefona s takšnimi slikami!

Gremo v Francijo…

Na ‘rdeče tedne’ kot jih v žargonu imenujemo, se celoten parlament odpravi na plenarno zasedanje v Strasbourg. Ko obvladaš en labirint, pride drugi. Tukaj pravilo ‘tretjega nadstropja’ ne velja, usmerjanje po kompleksu je tako nekoliko težje, še posebej zaradi ukrivljene zasnove.

Strasbourški parlament je čudovit; zelenje, marmor in stekleni prehod čez reko… Prav nič ne zaostaja za samim mestom, ki ga mnogi označujejo kot eno izmed najlepših francoskih mest. Sama bi ga opisala kot majhno mesto, podobno Ljubljani.

Teden v Alzaciji mine kot bi trenil. Pogajanja, dogovarjanja, glasovanja… in krog se ponovi. Posebna izkušnja je sedeti nad glavami evropskih poslank in poslancev ter spremljati glasovanje, ki je nemalokrat kaotično. V sodobnem digitalnem svetu namreč le-to še zmeraj poteka z dvigom rok, pri čemer predsedujoči odloči o večini. Ko ta večina ni jasna (kar se zgodi zelo pogosto), se zasliši zahteva po elektronskem glasovanju oz. preverjanju odločitve, ki že tako dolgotrajne ‘plenarke’ še podaljša.

Plenarni tedni so najbolj dinamični, vendar Strasbourga ne moreš zapustiti brez poskusa tradicionalne alzaške pice (flammkuchen-a), sprehoda po mestu in posledično polne galerije fotografij.

Po rdečem tednu se vrnimo v Bruselj – v glavno mesto kraljevine Belgije.

Odkrivanje bruseljskih čudes

Baročno – gotska arhitektura prepletena s postmodernim slogom stavb evropskih institucij in številne zelene površine. Kip Manneken Pis kot satira človeštvu. Kraljeva galerija sv. Huberta – ena izmed najstarejših pokritih galerij v Evropi in stripovske poslikave na ulicah. Veliki trg (Grand Place), ki resnično živi z mestom in je v oktobru zasijal celo v roza odtenkih. Kovinsko-steklena konstrukcija Old England (sedaj muzej glasbenih instrumentov), kraljeva palača in kraljevi park z bronastimi kipi mačk. Atomium- kovinska skulptura postavljena za razstavo Expo. Veliki park Cinquantenaire z arkadami, številni muzeji… – vse to je Bruselj.

Mesto ob potoku (kot se glasi izvor imena), preseneča na vsakem koraku, samo opazovati moramo. Pogosto slišimo, »ehh, Bruselj prehodiš v enem dnevu«. Ja – prehodiš ga res, ampak ali ga resnično vidiš? Tudi po dveh mesecih sprehodov, zmeraj naletiš na nekaj novega, bodisi arhitekturo, ki si jo prejšnji dan spregledal ali ulično umetnost. Teh je zares veliko in kaj je še bolje – ti umetniki so odlični. Pevci, plesalci, umetniki z žogo… nabor talentov je pester.

Kot inženirka seveda ne morem mimo muzeja avtomobilov, t.i. Autoworld-a. Že ime nam pove vse – svet avtomobilov – kjer se na potepu med štirikolesnimi lepotci čas ustavi. Vse od kočij, Fordovega T modela (prvega masovno proizvedenega avtomobila), do sodobnih luksuznih vozil.

Še ena zanimivost. Ali ste vedeli, kako je gospoda nekaj stoletij nazaj reševala neudobno vožnjo s kočijo brez uporabe današnjega kovinskega vzmetenja? – no, tukaj te vabim, da se sprehodiš po omenjenem muzeju in poiščeš odgovor. Da ne bo pretežko, en namig – usnje.

Ob obisku Bruslja ne smeš pozabiti na tradicionalne belgijske vaflje, čokolado in ocvrt krompirček. Če želiš poskusiti najboljši pomfrit po besedah Angele Merkel, se odpravi na trg Jourdan v neposredni bližini parlamenta ob parku Leopold. Preverjeno, res je odličen.

Andreja, ali je varno v Bruslju?

Huh… težko vprašanje. Je in ni. Sama se držim pravila ”bolje preventiva, kot kurativa” in se neprijetnim predelom raje izognem.

V času mojega pripravništva so se razmere Izrael – Palestina močno zaostrile, zato nalet na skupino protestnikov ni bil nič nenavadnega. Podpiram svobodno izražanje volje, ne podpiram pa prizorov, ki sem jih doživela na nedeljskem sprehodu v park Cinquantenaire. Shod v podporo Palestini, poln družin. Otroci z zastavami in mame z vozički na eni strani, na drugi pa pirotehnika, glasno vzklikanje in policijski helikopter nad glavami. Prizor, ki ga ne pozabiš.

Na lastni koži sem preizkusila tudi parlamentarni varnostni sistem. Ob tragediji 17. oktobra je parlament v Bruslju sprožil oranžni alarm za varnost in zaposlenim do konca tedna priporočal delo od doma. V parlamentu je za varnost poskrbljeno, izven njega pa se raje izogni ozkim, temačnim ulicam in območjem okrog glavnih postaj javnega prometa.

Iz pisarne

Čas za slovo…

Čas beži in tega sem se še posebej pričela zavedati v Bruslju. Dva meseca sta minila, kot bi trenil in tako je moja pustolovščina prišla h koncu. Vsega lepega je enkrat konec, in vse se mora končati, da se lahko prične nekaj drugega. Morda je prav konec te zgodbe pričetek nove, še večje – kdo bi vedel?

”Kaj pa sedaj?”, se je glasilo vprašanje asistenta Roka na poslovilnem kosilu. Hmmm… zdaj pa doktorat, novi projekti in novi izzivi. Kaj počne inženirka v Evropskem parlamentu? – išče izzive.

Življenje brez izzivov je dolgočasno!

Hvala #teamJoveva, odlični ste, ljudje na realnih tleh ob katerih me ne skrbi za prihodnost EU. Hvala Elma za vse vzpodbudne besede, razkazan parlament in nepozabna druženja; Žana, saj veš, debate s tabo so mi zmeraj v veselje. Tebi Rok pa hvala za zaupanje pri delu na področju STEP (Strategic Technologies for Europe Platform) in zakonu o ničelni – podnebno nevtralni industriji (Net-Zero Industry Act).

Zahvala tudi lokalni asistentki Jasni in Samanti – Kdo bi si mislil, da bo inženirka pokukala še v svet socialnih medijev, urejala video vsebine in se ob tem še zabavala? Vsako področje je izziv, ki ga je potrebno sprejeti z odprtimi rokami in je priložnost, da svoja obzorja še razširimo.

Najlepša hvala pa seveda evropski poslanki Ireni Jovevi. Hvala, da si spremenila moj pogled na politiko, da ni vse tako, kot nam prikazujejo mediji. Hvala, da spodbujaš ženske, mlade. Da stojiš trdno na tleh, da si preprosta in človeška. Oseba z veliko začetnico, ki je enaka na preprostem kosilu s pripravnico in v sejni sobi s ‘pomembnimi’ ljudmi. In hvala, da si, saj veš, priložnost dala tudi inženirki.

Ena, s šefico.

”Ne pusti se jim!” – ne, Irena, res se ne bom! Če je uspelo ‘novinarski smrklji’, pa bo, vsaj upam, tudi inženirski. Čas je, da tudi Slovenija oblikuje mnenje na področju industrije in tehnologij.

Prilagam še sliko razstave opolnomočenja žensk, v spodbudo vsem puncam (še posebej na področju STEM), da tudi me zmoremo. Tudi ‘smrklje’ lahko sooblikujemo svet!

– Andreja Kumer