“Obljuba dela dolg!”

Obljuba dela dolg!

In nedolgo nazaj sem vam obljubila objavo podrobnejših opisov posameznih členov Evropskega akta za svobodo medijev. Preden nehate brati, ker je “dolgočasno”: to pišem zato, ker se mi zdi pomembno, da dobite boljši vpogled in občutek, kaj točno poslanke in poslanci v Evropskem parlamentu delamo in kakšna je vsebina nekega zakona. Teh je seveda veliko, a omenjeni medijski je eden od ključnih v tem mandatu. Ker imam pri njem uradno pogajalsko vlogo, poznam ozadje vsake besede, da ne rečem črke. Pa bi skorajda lahko. Sooblikujem ga, skratka, od začetka do konca.

Danes se bom osredotočila na člena, o katerih smo veliko govorili tudi na včerajšnjem dogodku v Bruslju. Člena 6 in 24, ki govorita o obveznosti medijev – in držav – glede njihove transparentnosti.

Vsi vemo, da je vloga medijev v družbi bistvena. Prek njih dobivamo informacije, ključne za nadzor oblasti, odločitve na volitvah, državljansko participacijo in tako naprej. Nujni so za delovanje demokracije, vsi pa so (lahko) tarča (poskusov) nekih vplivov. Seveda ni nič narobe s tem, da vsak medij objavlja vsebine, ki jih želi. Ob upoštevanju osnovnih novinarskih in profesionalnih standardov, kakopak. Vi pa se odločate, komu – in koliko komu – zaupate. Svobode govora nihče ne želi omejevati, se pa najbrž vsi strinjamo: prav je, da se javno razkrije lastništvo teh medijev. Ravno zato, da vsi lahko sami kritično presodite, če je kaj v ozadju.

Transparentnost lastništva je Evropska komisija predvidela že v predlogu, v Evropskem parlamentu pa smo te obveznosti bistveno razširili. Mediji bodo morali:

• javno objavljati in pojasniti vse lastniške povezave z drugimi podjetji,
• razkriti, ali so (neposredno ali posredno) v lasti države,
• razkriti, koliko sredstev prejmejo od državnega oglaševanja ali drugih javnih virov ter
• razkriti vse morebitne povezave in finančne interese (do) politično izpostavljenih ljudi in njihovih ožjih sodelavk ali sodelavcev.

V praksi bo tako, da bi države članice morale pristojnemu regulatorju omogočiti, da vse te podatke vnese v javno dostopno podatkovno bazo, ki se bo potem združila v skupno, podatkovno bazo Evropske unije.

Drugi korak bo medtem na strani državnih organov oziroma podjetij v lasti države oziroma vseh javnih institucij, ki bodo morale vsa sredstva za oglaševanje, kupovanje storitev ali dobrin medijev deliti po transparentnih, objektivnih in nediskriminatornih kriterijih. Tu se namreč dogaja največ zlorab, ko nekateri mimo vseh pravil, nepravično, z državnim denarjem finančno krepijo medije, ki so jim blizu, ki (si) jih hočejo podrediti ali pa od njih želijo neke usluge.

Torej: vsak nakup bo moral biti javno razkrit, poleg tega pa vsebovati tudi kratko razlago, zakaj so se odločili oglaševati ravno na tem mediju ali portalu. Neki osnovni kriteriji, kot so doseg oglaševanja, ciljna skupina ali najboljša ponudba za storitev, preprosto morajo obstajati.

Zaradi velike količine teh podatkov smo se odločili, da bo moral nacionalni regulator za javnost narediti letni pregled vseh takšnih državnih nakupov. Konkretno bo šlo za letno poročilo vseh transakcij državnih podjetij po posameznih medijskih podjetjih. Regulator bo lahko v primerih sumov zlorab zahteval dodatna pojasnila in podatke od državnih podjetij, v primeru kršitev pa bo mogoče sprožiti postopke na sodiščih na ravni celotne Unije.

V državah članicah se dogajajo zlorabe na različnih stopnjah, od skrajnih primerov na denimo Madžarskem, kjer so tudi s takšnimi prijemi državnega financiranja popolnoma porušili medijski sistem, do primerov tudi v bolj urejenih državah, ker žal nobena na takšne zlorabe ni imuna.

Naslednje, kar smo storili, je še to, da smo vse omenjene obveznosti razširili na spletne platforme. Tudi tu se namreč (lahko) dogajajo zlorabe. Poleg tega pa zaradi narave teh platform, ki z mediji tekmujejo za oglaševalski denar in hkrati omogočajo dostop do teh istih medijev, njihova nevključitev ne bi bila poštena do medijskih hiš.

Vse to bo sicer treba vzpostaviti na ravni države in bo javnim institucijam prineslo dodatno delo, drži, toda ta je edini način, da se stanje uredi. Da ljudje dobite jasen pregled, kam se usmerja (vaš) denar prek državnih podjetij ali javnih institucij in od kod so financirani mediji. Prav je, da je sistem pravil postavljen na evropski ravni.

To sta bila člena 6 in 24, ki – to moram povedati – po zahtevnih parlamentarnih pogajanjih zdaj vključujeta večino mojih predlogov in dopolnil. O besedilu bomo glasovali na plenarnem zasedanju prihodnji teden.

– Irena