“Koprive iz kleti, pozor! Čas je.”

Koprive iz kleti, pozor!

Čas je.

Saj veste: čim bolj zlobno, nič komentiranja vsebine. Spol, izgled, poreklo, to je to. Šovinistično. Seksistično. Nacionalistično. Primitivno.

Nujno vpletajte manipulacije in laži. Slovnica niti pod razno ni pomembna, bodite pravi domoljupci. Žalite. Bodite prostaški.

Pripravljeni, pozor, zdaj!

Zadnje čase je vedno več sovražnih komentarjev. Tudi pod mojimi objavami. Zelo očitno se to dogaja zato, ker se bližajo evropske volitve, določen del politike pa ima pač sistem komentiranja iz kleti. Z jasnimi navodili.

Cilj? Vzbuditi sovraštvo ali vsaj nek dvom. In ko bi to vsaj bile neke kritike, da bi lahko iz tega kaj potegnila, tako pa žal lahko samo zamahnem z roko. In jih prijavim, seveda. Ker to nikoli ne bo moj način. Ker jim nima smisla pojasnjevati. Ne zanima jih. V resnici tu ne gre zame, ker je problem bistveno širši. Gre pa morda malo zanje … ker s temi občutki, če so ta iskrena, najbrž ni lahko živeti.

Ta teden smo na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta na dnevnem redu imeli tudi točko o boju “proti normalizaciji skrajno desničarskega in skrajno levičarskega diskurza, vključno z antisemitizmom”. Roko na srce, poskusi uravnoteževanja v smislu “skrajna desnica in skrajna levica” so izredno pavšalni.

Že sam pojem skrajnosti ima odtenke. Niso vsi fašisti, čeprav nemara v njih tli del sovražnosti, nacionalizma, paranoje. Natančnejši, realnejši naslov bi bil “normalizacija diskurza populizma trde desnice”. Nove desnice. Tiste, ki jo pri nas pooseblja Janez, čez mejo Viktor, čez lužo Donald. Toda težava nastane, ker normalizacija diskurza avtomatsko vodi v sprejemanje, s čimer nevarna populistična demagogija – vsaj na nekaterih področjih – narekuje tempo našega delovanja.

Žal se zadnja leta takšna normalizacija ne odvija zgolj na ravni diskurza nekih anonimnežev, ampak vedno bolj tudi v politiki. Tudi v Evropskem parlamentu. Glede tega sem nagovorila kolegice in kolege, posnetek si lahko pogledate spodaj. Zaradi poceni političnih točk se predstavniki zmerne desnosredinske struje vse bolj povezujejo z bolj skrajnimi kolegi, kar se kaže v marsičem. Od poskusov rušenja okoljske zakonodaje do namenskega vzbujanja strahu, nelagodja in nacionalizma.

Vzbuditi čustvo sovraštva, da bi sami ponudili rešitev za problem, ki so ga ustvarili sami. Čeprav so stopnje intenzivnosti po svetu različne, je taktika povsod ista. Zelo priročno je, da – hkrati z normalizacijo ter sprejemanjem skrajnosti in sovražnosti – medije, pravosodje in/ali politične tekmece ustvarijo za državne (berite: kletne) sovražnike. Tako z njimi lažje obračunavajo, krepijo lastno moč. Priti na oblast ali ostati na oblasti. Za lastne interese in interese svojih pajdašev.

Odgovornost je na nas, na tistih na sredini, ki se teh opisanih dejstev zavedamo, da takšen diskurz vnaprej zavrnemo ter s paranoidnimi populisti ne gremo v nikakršne kompromise glede naših politik in delovanja. Od normalizacije diskurza je namreč še bolj problematična normalizacija sprejemanja sovražnosti, nacionalizma ali na lažeh “utemeljene” ideologije v (evropski) politiki.

Spodobnost in resnicoljubnost žal nista več vrednoti, zaradi katerih bi se ti ljudje brzdali. Preprosto izkoriščajo možnosti, ki so jim na voljo. In usmerjeni kletni, pardon spletni komentatorji so postali ena od glavnih metod.

Tega ne smemo normalizirati. Tega ne smemo sprejemati. To so preračunljivci, ki zelo dobro vedo, kaj delajo. Delajo za marsikoga in marsikaj, vendar ne za vas. Žal.

Lahko me še vedno napadate in blatite, vem, da boste. Toda, veste, še vedno se bom pri iskanju rešitev bolj trudila za vas kot vaši spletni in politični botri. Sprejemam vas kot ljudi (recimo, da to ste), a ne sprejemam vaše sovražnosti.

– Irena