“1592 + 193 = 53.”

1592 + 193 = 53.

Vedela sem, da je besedilo zakonodaje nujno potrebno izboljšav.

Vedela sem, da ga bodo nekateri želeli oslabiti. Uničiti. Raztrgati.

Vedela sem, da marsikomu – žal tudi za pogajalsko mizo – ne gre za interese medijev in posledično javnosti.

Zato sem vedela, da … nekdo pač mora. Uresničiti prvi stavek tega zapisa kolikor se da, namreč. In … sem.

Če bi me kdo v začetku junija, ko smo začeli s parlamentarnimi pogajanji, spraševal o končnem besedilu Evropskega akta o svobodi medijev, bi zagotovo odgovarjala zelo previdno, predvsem pa najbrž vse prej kot optimistično. Razmere so bile res klavrne, čas ni bil na naši strani. Najprej smo izgubili dragocene tedne pogajanj, ker so se odbori pričkali, kdo naj bo pristojen za kaj. Ko so končno dorekli, da bo glavni odbor naš, odbor za kulturo in izobraževanje, so se začeli še poskusi (o)slabitve besedila. Na koncu smo imeli mesec dni časa za izredno zahtevna pogajanja in dejansko si nisem mislila, da nam bo uspelo. Vsaj ne v zadostni meri.

A nam je. Z “nam” v prvi vrsti mislim na svojo ekipo: asistenta Roka in strokovno sodelavko Joanno. Da, tudi sebe. Zdaj lahko mirno rečem, da smo mi tisti, ki smo izboljšali tekst. Ga naredili ambicioznejšega. Vsi naši predlogi dopolnil so tako ali drugače vključeni v besedilo, ki smo ga dopoldne potrdili na odboru.

Če bi vam želela naenkrat pojasniti vse, kar smo dosegli, bi me brali do jutri. Vsaj. Zato sem se odločila, da vam bom ključne podrobnosti v prihodnjih tednih predstavljala po delih, danes pa se bom le še čisto na kratko osredotočila “zgolj” na tistega, ki je že meni osebno – zlasti pri mojem delovanju – daleč najpomembnejši.

Transparentnost.

Stanje v medijih ni idealno, niti pod razno. Za novinarji dokazano vohunijo, javne medije razgrajujejo, si jih podrejajo, vmes ustanavljajo neke kvazimedije (berite propagandno mašinerijo) z netransparentnim financiranjem, medijska podjetja pa kupujejo posamezniki. S prav tako ne(nujno)transparentnim financiranjem. Za politične ali ekonomske interese, kakopak.

S trenutno predvidenim besedilom akta o svobodi medijev bo vsak evro medijem javno razkrit. Kako? Razširili smo transparentnost državnega financiranja medijev onkraj oglaševanja na vse storitve, pa tudi na spletne platforme. Poleg tega bo vsak prevzem medija moral iti čez jasno definiran postopek (morebitnega) vpliva na uredniško svobodo in pluralizem.

Končno dobivamo celovito zakonodajo na EU ravni, ki vzpostavlja pravno zavezujoč okvir delovanja in upravljanja na področju medijev.

Končno bomo lahko preprečevali škodljive prakse, ki so se dogajale doslej, tako z vidika oblasti kot z vidika zasebnega trga.

Končno bomo lahko storili več od izraza “zaskrbljeni smo”.

Brez svobodnih medijev demokracija ne deluje. Evropski akt o svobodi medijev ni in po vsej verjetnosti ne bo popoln, je pa trenutno najbolj odločen korak k zagotovitvi natanko tega. Svobode medijev.

Še kar nekaj korakov nas medtem čaka do konca tega procesa. Čez slab mesec dni bomo zakonodajo potrjevali na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta, nato se selimo h glavnemu izzivu: medinstitucionalnim pogajanjem o čisto zares končnem besedilu.

Danes bi sicer morali glasovati o skupaj 1785 (1592+193) dopolnilih, če ne bi dosegli kompromisov. Ampak smo jih. 53 njih.

In v teh kompromisih je velika, velika večina 193 dopolnil, ki smo jih vložili mi. Moja malenkost in moja ekipa.

Samo zato je …
… 1592 plus 193 enako 53.

Lep pozdrav iz Bruslja!

– Irena