”Pogoltnost … pogoltne.”

Postopek, po katerem kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo.

Definicija obnove.

Na tem našem planetu je ogromno dotrajanega, poškodovanega. Žal marsikaj tako zelo, da je zgoraj opisan postopek nemogoč. In žal je za večino, veliko večino tega kriv človek. Toda marsikje se pa še vedno da kaj popraviti. Obnoviti. Vsaj delno.

In človek – vsaj tisti, ki se zaveda svoje odgovornosti do planeta – bi pričakoval, da se bomo v politiki ‘tepli’, kdo se bo vpisal v zgodovino kot večji branik okolja. Kdo bo bolj ambiciozen, kdo bo želel bolj obvarovati naravo.

Dogaja pa se nasprotno. Politikantski koristoljubi in preračunljivci raje spletkarijo z besedilom zakonodaje, ki bi morala zadnja biti predmet političnih obračunavanj, predvsem pa lažnih informacij.

Govorim o zakonu o obnovi narave, o katerem smo glasovali danes. Manipulatorjem ni uspelo, zakon ni padel, pogajanja se bodo nadaljevala. To je zmaga, a vendarle zmaga z grenkim priokusom.

Tisti v Evropskem parlamentu, ki nam je zares mar, smo dokazali, da nam ni vseeno. Za zaščito okolja, za doseganje podnebne nevtralnosti, za prihodnost. Na drugi strani pa so tudi tisti preostali, ki jim je zares mar, so dokazali, da jim ni vseeno. Zase.

Sporočilo imam zanje. In nekaj vprašanj.

… Ko govorimo o obnovi ekosistemov. Kopenskih, obalnih, sladkovodnih, morskih, urbanih. Gozdnih. Kmetijskih! Ko govorimo o obnovi opraševalskih populacij. O naravnih okoljih, ki so že uničena, (p)oškodovana, izkoriščena.

Kako lahko še vedno obstajajo ljudje, ki govorijo, da je ta zakonodaja “nevarna” ali “nepotrebna”? Spet smo pri klasični politizaciji neke tematike za strašenje množice. Strašijo, na primer, da bo 9. člen zakonodaje s povečanjem ohranjanja zemljišč in biotske raznovrstnosti drastično zmanjšal proizvodnjo hrane, kar je povsem zavajajoče.

Naredimo kaj za naše čebele in druge opraševalce ali le ponosno govorimo o njih, ko uživamo v medu oziroma se pogovarjamo s kom iz tujine?

Kaj pa vse ostale živali, rastline in njihove raznovrstnosti? Jim res ne rušimo tal pod nogami – ponekod dobesedno?

Če smo izsušili šotišča, res nismo (po)rušili ekosistema? Kaj pa, če posekamo gozd in ne poskrbimo za njegovo nadomestitev?

Želimo več dreves ob novih vpadnicah, ob na novo zgrajenih stolpnicah in nakupovalnih središčih? Bi si upala trditi, da se že zdaj “kuhamo” dovolj.

Deleži obnove, o katerih govorim(o), se gibljejo v nekaj deset odstotkih in so po mojem mnenju že zdaj prenizki, medtem ko bi nekateri te ambicije še prepolovili. V bistvu so z današnjim sprejetjem nekaterih dopolnil izredno oslabili besedilo.
Ponavljam: gre za OBNOVO – in to le v deležu celotne škode. Gre za škodo, ki jo je človek – ki smo jo mi kot družba, naša gospodarstva, naša želja po še – prizadejali živalim, rastlinam, okolju.

In kaj je najhuje? Da največjih tveganj prehranski varnosti, ribištvu, kmetijstvu in gozdarstvu ne predstavljajo “samo” podnebne spremembe (ki se odražajo skozi dolga sušna obdobja, uničujoče poplave, točo in druge nepredvidljive podnebne pojave, ki uničujejo pridelke), izguba biotske raznovrstnosti in ekosistemov, vključno z opraševalci in (pre)obsežnim zatiranjem škodljivcev, pač pa politični manipulatorji, preračunljivci in dvoličneži.

… Ki politične točke kupujejo na plečih kmetov. Slednji so že dolgo žrtve nezadostne zakonodaje za varovanje in ohranjanje narave in okolja, ki bi jim zagotavljala večjo stabilnost pridelkov ter s tem preživetja. Zato imam sporočilo tudi za vse v kmetijstvu. Zavedati se morate, žal, da so predstavniki Evropske ljudske stranke oziroma vsi tisti, ki so pod pretvezo zagotavljanja zadostnih kmetijskih površin in prehranske varnosti nasprotovali predlagani zakonodaji, storili ravno nasprotno od tega.

Kot družba na vse reči določamo vrednosti. Cena, dobiček, kapital. Človeka vrednotimo bistveno slabše. Narave pa sploh ne.

Skrajni čas je, da se začnemo VSI zavedati, kaj je zares pomembno za življenje na tem planetu.

Pogoltnost … pogoltne.

– Irena

Foto: EP/Alexis Haulot