“Kaj pa izkušnje, imate?”

– “Kaj pa izkušnje, imate?”

Kolikokrat, mislite, da mladi slišijo to vprašanje, ko se prijavljajo na neko delovno mesto?

Vsi smo bili nekoč tam. Kdo te bo pa vzel v službo brez izkušenj? Da, delovne izkušnje so dragocene. Toda računov – dobesedno dragocenih – ne plačajo.

V Evropskem parlamentu se ogromno pogovarjamo o mladih. Sprejemamo dokumente, resolucije, poročila, zakone, uredbe, direktive …

… potem pa pridemo do pripravništev. Ste vedeli, da na ravni Evropske unije sploh nimamo sprejetih standardov njihovega opravljanja? Vrsto let se je ta problematika reševala, a nikoli zares rešila. Trajalo je, z vzponi in padci, toda KONČNO je tukaj: danes smo v Evropskem parlamentu sprejeli zakonodajno (!) resolucijo o kakovostnih pripravništvih.

Saj razumem, da pripravnice in pripravniki kdaj pa kdaj skuhajo kavo, urejajo papirje … toda od pripravništva morajo dobiti tudi kaj zares uporabnega ZASE. Zato je kakovost pripravništev nujna. Enotna postavitev skupnih standardov. Je. Nujna.

Nujna pa je tudi – plača. Pripravništva morajo biti plačana. Vsa! Če boj proti modernemu suženjstvu temelji na ustreznem plačilu, tu ne sme biti popolnoma nič drugače.

Nekakovostna in predvsem neplačana pripravništva so izkoriščevalska. Prvič, opravljanje pripravništva v resnici pomeni opravljanje dela redno zaposlenega delavca. Drugič, mladi so dostikrat primorani opravljati neplačano pripravništvo prek oblik mehke prisile. Bodisi zato, ker njihov izobraževalni program od njih zahteva opravljanje prakse za uspešen zaključek, bodisi zato, ker jim ob vstopu na trg delovne sile potencialni delodajalci rečejo “Kaj pa izkušnje, imate?”, še preden uspejo priti do svoje prve zaposlitve. Paradoks v vsem svojem sijaju.

Nekakovostna in predvsem neplačana pripravništva so tudi nepravična. Ohranjajo krog “privilegij privilegiranim”. Zakaj? Ker si opravljanje neplačanega pripravništva običajno lahko privoščijo samo ljudje srednjega in višjega sloja, ki jim ni treba skrbeti za kritje najemnin, hrane, prevoza in vseh ostalih življenjskih stroškov. Če pa si študent(ka) ne more privoščiti brezplačnega dela, je avtomatsko prikrajšan(a) za pridobivanje spretnosti, ki bi mu/ji omogočile boljšo zaposlitev v prihodnosti.

In še to: delodajalci mnogokrat pozabijo, da pripravništva ne koristijo samo mladim. Slednji so polni energije in želje po dokazovanju. Imajo nove, sveže ideje, delodajalcem pa predstavljajo bazen mladih talentov. Zaposljivih mladih talentov. S pritrdilnim odgovorom na vprašanje teh istih delodajalcev: “Kaj pa izkušnje, imate?”

Zato sem ponosna na danes sprejeto besedilo. Storili smo izjemno pomemben korak k boljšim pogojem za VSE mlade. Komisijo pozivamo k pripravi zakonodajnega okvira, za katerega – zavoljo zagotavljanja enakosti in pravic mladih – resnično upam, da ga bomo na dnevni red dobili čim prej.

– Irena

Foto: EP/Philippe Stirnweiss