Ste v redu?

Začela bom s povsem osebno zgodbo, ki se mi je zgodila približno uro pred zapisom naslednjih besed. Dobivala sem slabo novico na slabo novico. Nič usodnega sicer, vsi s(m)o živi in zdravi, ampak preprosto nabralo se mi je. Morala sem ‘dati ven’. Da, zjokala sem se. Sredi letališča v neki drugi državi.

Me je kdo vprašal, če lahko kako pomaga? Ali vsaj, če sem v redu? Nihče ni črhnil. Niti besedice.

In zdaj, ko sem predihala, se sprašujem – kaj bi pa storila jaz? Kaj bi storili vi? Kdaj ste nazadnje koga iskreno vprašali, kako se počuti? In kako iskreno si na to odgovarjate sami?

Duševnega zdravja se ne (o)pazi kar tako. Še večji problem je, da si človek marsikdaj niti ne želi priznati, da je nekaj preveč narobe.

Včasih je dovolj, če se človek zjoka. Nič ni narobe s tem! Pa čeprav sredi letališča 😉 Toda včasih ni dovolj. Seveda vsi doživljamo stiske in stresne položaje, a če je to prepogosto ali zelo intenzivno in če o tem ne spregovorimo, če ne uspemo ‘dati ven’, lahko preraste v duševne motnje, ki zahtevajo strokovno pomoč. Tudi s tem ni nič narobe! Pomembno pa je to prepoznati in se odzvati.

Pomembna je ozaveščenost. Sicer jo je o duševnem zdravju vedno več, vendar se še nismo znebili stigme. Zato se mnogi borijo v tišini.

Ob koncu maja obeležujemo evropski teden duševnega zdravja. Cilj letošnjega je povečati razumevanje o duševnem zdravju v šolah, na delovnih mestih in doma. Edino pravilno. Prosim pa, naj ne bodo le ta obeleževanja tista, ob katerih govorimo o tem. Spregovoriti. (O)paziti, prisluhniti, ukrepati. Vsakič. Začnimo že danes.

Kaj boste, torej, storili, če vidite nekoga jokati? Četudi ga ne poznate? Jaz pred tem zapisom in dogodkom najbrž ne bi, zdaj vem, da bom … vprašala. Vsaj.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.