“Minister za pravosodje, pa še malo poslanec, pa še malo – generalni državni tožilec.”

Minister za pravosodje, pa še malo poslanec, pa še malo – generalni državni tožilec. Ki potem vlaga tožbe zoper medije, novinarje, urednike, ker mu neka objava ni všeč. Vloži jih kot minister, pa kot poslanec, pa kot – generalni državni tožilec.

“Ne vem, zakaj ste tako zaskrbljeni. Poljska je svobodna država, vse je urejeno, nimamo težav s svobodo medijev, nimamo težav s svobodo izražanja. Mi smo prava demokracija, res vas ne razumemo, kje vidite probleme?”

Misija Poljska. Tukaj smo z delegacijo odbora za kulturo, sestankujemo s predstavniki vlade, nekaterih občin, akademiki, novinarji. In zgornji odstavek poslušam zdaj že drugi dan. Ni težko uganiti, od koga, kajne? Od ministra za izobraževanje, pa namestnika ministra za kulturo, pa medijskega regulatorja, ki nam je suvereno brezsramno razložil, da ON pač disciplinira tiste, za katere se ON ODLOČI, da ne delujejo v skladu z zakonodajo.

Naj vam povem, da mi je bilo – že zaradi novembrske misije na Madžarskem – seveda jasno, da tudi na Poljskem ne bomo zaznali veliko pozitivnega na področjih, ki jih proučujemo. Jasno mi je, da razmere niso idealne, daleč od tega. Toda vseeno sem pričakovala, da se bodo vsaj malo pretvarjali.

Niso se. Niti malo. Ljudje na oblasti v tej državi ne spreminjajo zadev z danes na jutri, veste. Spreminjajo počasi. Prevzemajo počasi, toda vztrajno.

Prišli so že do vseh družbenih podsistemov. Javni mediji. Sodstvo (preberite si še enkrat, prosim, prvi odstavek). Kultura. Znanost. Šolstvo.

Splav? Ne bo šlo. Istospolna usmerjenost? Bodi raje tiho. Kritika vladajočih? Naj ti ne pade na pamet.

Tako nekako gre. ONI odločajo, koga bodo podpirali. ONI odločajo, koga bodo financirali. ONI ŽELIJO odločati, kdo bo odvisen. In tisti, ki to niso? Še vedno obstajajo, na srečo. Rešujejo državo pred nadaljnjim razpadom sistema. Toda … do kdaj še?

P.S.: Fotografija, ki ni današnja, ne odraža dejanskega stanja, še manj mojega počutja ob vsem slišanem in videnem, a zaradi strnjenosti misije nisem uspela niti pomisliti, kaj šele dejansko fotografirati. Pomembneje je bilo, kot rečeno, slišati in videti. Obljubim pa, da bom vtise strnila v prihodnjih dneh z enim bolj poglobljenim zapisom.

Lahko noč in lep pozdrav iz Varšave

– Irena