”Človek šele takrat spozna, kaj je imel, ko to izgubi.”

“Človek šele takrat spozna, kaj je imel, ko to izgubi.” Ga ni človeka, ki (si) ne bi vsaj enkrat v življenju tega rekel, kajne?

Čeprav upam, da je oziroma bo ravno na tem področju ta rek aktualen nič ali vsaj čim manj, je dejansko najstvarnejši pri zdravju. Morda sem pa tudi zato na tokratni plenarni teden vse svoje nagovore usmerila prav na področji zdravja in zdravstva.

O trenutnem stanju zdravstvenih sistemov v Uniji sem na seji pododbora za javno zdravje spraševala pristojno evropsko komisarko Stello Kyriakides. Zanimalo me je, ali s(m)o dejansko – in ne le idejno – pripravljeni na Zdravstveno unijo oziroma, konkretno, prenos pristojnosti v tem okviru z držav članic na evropsko raven.

Žal je njen odgovor nakazal, da očitno nis(m)o. A dejstvo je, da stojimo na razpotju. Evropska unija želi s svojo globalno zdravstveno strategijo postati vodilna sila na področju zdravstva. O tem sem govorila na enem od tokratnih plenarnih nagovorov. Vse lepo in prav, toda … je dovolj zgolj želeti?

Enako velja za osnovne dobrine, ki bi morale biti samoumevne. Čista voda, varna hrana, neonesnažena prst, čist zrak. Spet se vprašam … je dovolj le želeti? O tem sem pa govorila na drugem od tokratnih plenarnih nagovorov.

Ogromno pozornosti namenjamo omenjenim dobrinam – upravičeno! – toda “pozabljamo” pa na ureditev področja, kakopak, kemikalij. Resnih sprememb uredbe ni bilo že več kot 15 let, predlog prenove pa bo objavljen menda šele konec leta. To pomeni, da prazne obljube Evropske komisije utegnejo ostati zgolj to. Prazne.

Želje so eno, realnost pa vse prej kot to. Zato sem prepričana, da mora Unija delovati enotno tudi na področju zdravja in zdravstva. Ker sicer prav nobena evropska strategija ne bo zares dovolj pomagala.

– Irena