“Življenjske zgodbe. Trpke.”

Življenjske zgodbe. Trpke. Takšne, da si prav zato še toliko bolj zaslužijo uprizoritve na gledališkem odru. Ne samo na dan te predstave, ne samo včeraj in ne samo danes. Jutri in za vedno.

Kaj je upanje? Možnost uresničitve česa, načeloma. Vsak od nas upa na nekaj, vsak dan.

Da bi za zajtrk imeli palačinke. Da bi ujeli avtobus v službo. Da bi se zvečer ob pijači dobili s prijatelji.
Da bi preživeli. Da bi obstajali.

To pa upajo ljudje, s katerimi sem imela čast v sredo zvečer deliti oder. Na predstavi z naslovom Brez upanja, z upanjem.

Igrala sem mladega Palestinca. Aretirali so ga, ker so želeli najti njegovega brata. Vdrli so mu v sobo, a mladenič se nenehnemu prevpraševanju nasilne izraelske vojske ni vdal. V podrobnosti ne bom šla, a v tistih nekaj minutah igre sem lahko malo podoživela njegove občutke medtem. Tudi on je bil med igralci, v tistem trenutku pa med gledalci. Gledalec svoje zgodbe.

Predstava je del t. i. skritega gledališča, ki je razvilo gledališčno reportažo s konfliktnih območij in prikrajšanim ljudem dalo glas ter prostor za ubeseditev njihovih zgodb. Njihovi obrazi so na eni od fotografij, ki jih objavljam, zamegljeni z razlogom.

Brez upanja, z upanjem razgalja trenutna vsakodnevna življenja v Palestini, Iraku, Kurdistanu, Ukrajini. Podoživlja zgodbe, ki govorijo o vojni, smrti, trpljenju, toda tudi preživetju, uporu, trdoživosti. Zgodbe, ki jim moramo prisluhniti.

“Narejeni smo iz upanja,” so rekli med drugim. Brez upanja, z upanjem.

Poklon.

– Irena