“Ne razumem.”

Ne razumem.

Ne razumem, kaj za vraga se plete po glavah ljudi, da gredo počet take neumnosti? Kaj jim manjka v življenju? Denarja zagotovo ne, razuma pa očitno precej.

Ne razumem, kako jih ni sram. Ne razumem, kako (za)spijo ponoči. Ne razumem, kako se zbudijo in gredo dalje v dan, kot da se nič ni zgodilo.

Ne razumem, kako imajo lahko doma punčko, ne veliko starejšo od moje, in očitno ne razmišljajo, kaj se lahko zgodi njej, ne krivi ne dolžni, zaradi kretenizmov mame in očeta. Ker, kaj, jih nihče ne bo ujel? Ker lahko?

Res ne razumem, no. Recite, da sem naivna. V redu. Recimo, da sprejmem. Recite mi “kaj pametuješ, saj ste vsi isti in vsak ima svojo ceno”. Ne sprejmem.

Niti pod razno nisem popolna, nisem vsem všeč, ne strinjajo se vsi z mano. Nič narobe. A to, kar vidite, slišite ali preberete od mene – to je to. To sem jaz.

Moj odsev je moj obraz. Čist. Moj odsev je moja vest. Čista.

Lahko sprejmemo še toliko pravil, lahko ustanovimo še toliko neodvisnih nadzornih organov, lahko smo še tako strogi, lahko še toliko obsojamo … seveda je vse omenjeno edino pravilno! Toda na koncu vse stoji in pade na človeku samem. Na njegovi integriteti, načelnosti, uvidevnosti, na njegovem – če se omejim na ta primer (upam, da kmalu nekdanje) kolegice – razumevanju svoje funkcije, predvsem pa poslanstva.

Tisti, ki se jih gladko kupi s kovčki z nevemkoliko tisočaki … takim je vseeno za pravila, nadzor, strogost. To so kriminalci. Težki. In kot take jih je treba obravnavati.

Upam, da se vse skupaj res, ampak RES celovito razišče. Upam, da vse tiste, ki bi morda (še) kdaj sploh pomislili, kaj šele storili nekaj tako nezaslišanega, ta škandal vsakič znova opomni, da jih bodo ujeli. Najbolj pa upam, da je jasno, da sem raje naivna kot vržena v koš “saj ste vsi isti”.

Ne, nismo.

– Irena