“Misija Budimpešta.”

Misija Budimpešta.

Zato, ker imam dovolj pametovanj, da kaj pa mi vemo, če se nismo šli prepričat na lastna ušesa in lastne oči. No, sama sem zdaj tu natanko zaradi tega.

Čakajo nas trije s sestanki nabiti dnevi. Dobimo se z lokalno oblastjo, poslanci, ministri, akademiki, novinarji.

Akademska svoboda. Nekaj zelo moralnega in načelnega, v bistvu samoumevnega, kajne? Kot svoboda medijev. Ali svoboda govora, če hočete.

Vsaj tako bi moralo biti. O tem smo danes ogromno govorili. Najprej s podžupanjo Budimpešte. Ne moreš proizvajati svobode, ne moreš je ustvarjati, če so okna in vrata tvoje učilnice zaprta. Zapečatena s tistim, kar si pač dobil “z vrha”, je med drugim povedala.

Uganili ste, ni članica vladajoče stranke na Madžarskem. Naj pomirim kritike neuravnoteženosti: naslednji sestanek smo imeli v parlamentu, s predsednikom tamkajšnjega odbora za kulturo. Del vladajočih v vsem svojem sijaju. V bistvu nam je razlagal, kako je vse super in vse bolje, odkar so oni tu, kjer so.

Vse lepo in prav, toda mislim, da so vsa naša vprašanja upravičena in mislim, da je ta naša misija več kot na mestu. Do njenega zaključka ne bom šla v politične podrobnosti ali analizo, ker je prav, da slišim(o) vse strani.

Bom pa zapisala samo še to, da je fotografija spodaj z vodenega ogleda madžarskega parlamenta. Ni najlepša in na njej nisem nasmejana, kar je sicer redkost, toda v tistem trenutku mi iskreno res ni bilo do smeha. Ker vem, kje sem in vem, kaj se dogaja. In vem, da bom po koncu te misije imela samo še bolj celovito sliko o vsem skupaj.

Bil je dolg dan, jutri bo še daljši. Čakajo nas pogovori z novinarji in (pre)ostalo civilno družbo.

– Irena