Hvala.

Tokratni zapis bo kratek in jedrnat. Namenjen bo junakom in junakinjam današnjega časa. Ljudem, ki nam ne smejo biti samoumevni. Nikoli.

Nacionalni teden prostovoljstva je … in zdaj najbrž veste, o kom govorim. Prostovoljske organizacije predstavljajo levji delež pomoči pri vseh krizah. One so tiste, ki so vsakodnevno v stiku z najranljivejšimi in one so tiste, ki imajo najbolj razvito mrežo za pomoč. A za njihovo uspešno delovanje je potrebna tudi podpora pristojnih institucij. Zlasti finančna, toda ne le finančna.

V Evropskem parlamentu zelo izpostavljamo pomen prostovoljstva, ogromno delamo na njegovi dostopnosti. Veste, da obstaja poseben program, na katerega se lahko prijavite vsi starejši od 17 in mlajši od 30 let? Reče se mu Evropska solidarnostna enota, omogoča pa prostovoljno delo od dveh mesecev do enega leta v državah članicah EU oziroma partnerskih državah. Omogoča tudi pripravništvo, celo zaposlitev. Malo ‘poguglajte’, kar precej zanimivih projektov lahko najdete.

Zdaj že vsi vemo, da krize ne poznajo državnih meja. Zato se mi zdi pomembno, da vam povem še to, da je okrepljeno sodelovanje na področju prostovoljstva nujno. Na vseh ravneh. Nujno je tudi zavedanje, da je prostovoljstvo hrbtenica naše družbe. In zato je prav toliko nujno izobraževanje mladih v tej smeri. Brez pokroviteljskega odnosa, ker vem, da vas to lahko odbije … se pa na žalost tega ne zavedajo vsi.

Kot se na žalost tudi marsikdo (od pristojnih!) ne zaveda, da sta ob vedno hujši individualizaciji družbe tako finančna kot materialna podpora prostovoljstvu res potrebni. Če pa pogledamo še malo širše, sta potrebna tudi spoštovanje in spodbuda. Pri prostovoljstvu namreč ne gre zgolj za izvajanje neplačanih del. Gre za prispevek v mozaik grajenja skupnosti, v mozaik občutka za sočloveka.

Zaradi tega je naslov tega dnevnika “Hvala.” Hvala. Vsakemu prostovoljcu in vsaki prostovoljki posebej. Iz srca.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.