Zločinske igre “velikih” egov

Zadnje tedne nihče ne more mimo novic o Ukrajini. Mimo vojne agresije, ki jo nad to državo izvaja Putinov režim, če sem bolj natančna. Mimo dejanj, nevrednih 21. stoletja in demokratičnih družb, kjer se težave urejajo z diplomacijo, zakoni in dialogom, če sem še bolj natančna.

Po mislih se mi mudijo predvsem podobe tistih, ki poskušajo le preživeti, ohraniti kanček normalnega življenja. To so ljudje, otroci, ki bodo večno zaznamovani z izkušnjo vojne, ljudje, ki jim bo nedvomno ostala boleča travma. Materialne dobrine v takih primerih izgubijo smisel. Zanje so zdaj sanje predvsem sanje o mirnem svetu, varnem vsakdanu brez siren nad mestom.

To niso naše vojne. To so igre “velikih” egov.

Za begunce moramo storiti vse, kar je mogoče, tudi na institucionalni ravni, hkrati pa mora biti ves napor usmerjen v končanje zločinske in tragične vojne v Ukrajini.

Na predvidoma aprilskem plenarnem zasedanju bomo glasovali o mobilizaciji sredstev za pomoč ukrajinskim beguncem iz EU skladov. Med drugim bi razrahljali pravila za porabo kohezijskih sredstev in prilagodili določene programe znotraj določenih finančnih instrumentov za okrevanje po pandemiji: po trenutnem načrtu bi šla sredstva iz “pokoronske” pobude React-EU. Možnosti za finančno pomoč je še precej, toda ‘na koncu dneva’ to ne bo dovolj.

Na val beguncev smo se sicer tokrat v EU odzvali primerno in hitro. Končno. Žal mi je, da tega niso zmogli ob minulih begunskih krizah.

Zagotovo ste že slišali za zakonodajni paket za migracijsko politiko v EU, kajne? Že leta se pogovarjamo o tem, ampak ga nekatere države članice blokirajo. Zato, ker nekateri voditelji ne želijo razumeti delitve odgovornosti, saj se jim to politično ne obrestuje. Ker je takšne krize lažje izrabljati za širjenje sovraštva.

Tudi to so igre “velikih” egov. Kdo ve, morda pa se tokrat kaj premakne tudi tu … končno.

Irena

Preostale poslankine dnevnike si lahko preberete tukaj.