“Kaj pa zdaj?”

Bil je začetek januarja, ravno sem bil na večerni partiji tenisa, ko sem presenečen prejel video klic poslanke Irene in lokalne asistentke Jasne: “Žiga, dobrodošel v Team Joveva”.

In moja prva misel? – “Ti EU poslanci sploh kdaj počivajo?”

Prvi dan v Bruslju. Ped Evropskim parlamentom me pričaka asistentka Žana, saj vhoda v labirint oz. parlament sam gotovo ne bi našel. Po slabih desetih minutah hoje po omenjenem labirintu me Žana končno pripelje do pisarne. Pisarna je prostorna in moderna, pogoji so idealni, tukaj se res da dobro delati in delati dobro, si mislim. Na moji delovni mizi me preseneti cel kup darilc in sporočilo s prijazno dobrodošlico – sem že domač!

No, ne tako hitro, Žiga. Prejel sem koledar dogodkov, sestankov, srečanj in bil zadolžen za prvi “briefing” … Opa, tole pa je malček drugače, kot sem si predstavljal. Veliko institucionalnega izražanja, nepoznanih kratic, “političnega” govora – beri govora v prenesenem pomenu in navezovanja na starejše projekte, za katere sem prvič slišal. Dobil sem še kako dobrodošlo klofuto realnosti.

Parlament ima priročno menzo, kamor sem ponavadi odšel na kosilo z ostalimi asistenti oz. pripravniki iz drugih političnih skupin ali držav. Prav oni so bili tisti, ki so mi z nasmehom potrdili, da nisem edini, ki je milo rečeno zmeden. Eden izmed slovenskih asistentov mi je iskreno priznal, da je v parlamentu že dve leti in da še vedno ni sestavil vseh sestavljank evropske institucionalne politike, po vsej verjetnosti pa jih tudi nikoli ne bo. Evropski parlament je res kompleksna stvar, prav ta kompleksnost pa mu daje tisti poseben čar, ki se ga z besedami težko opiše.

Veliko ljudi me sprašuje, kaj mi bo najbolj ostalo v spominu?

Gotovo mlada, raznolika, vendar kljub temu neverjetno usklajena in predvsem zanimiva ekipa Ireninih asistentov. Rok. Eden izmed najpametnejših ljudi, ki sem jih spoznal oz. enciklopedija znanja. Elma. Poliglotka, ki ima vrhunske sposobnosti mreženja (moja skromna ocena je, da pozna 90 % EP), pooseblja dobroto, srce pa ima veliko kot Triglav. Žana. Nekoliko bolj tihe narave, vendar saj poznate pregovor, da tiha voda bregove dere. To sem dojel tudi sam, ko je kar nekajkrat iz rokava stresla zame nepoznane uredbe, direktive in akte.

Prav tako sem dokončno ovrgel stereotipičen predsodek, da so vsi politiki pokvarjeni, da vsi le govorijo in predvsem, da nič ne naredijo. Zares velika večina evropskih poslancev (in ostalih zaposlenih v EU institucijah) je velikega srca, dela do poznih večernih ur in ustvarja gigantske premike, ki jih žal slovenska politika, mediji in posledično tudi ljudje ne vidimo in ne cenimo dovolj.

Za vse vas, ki se še boste podali na podobno pot, torej na pot pripravnika v evropskih institucijah, pa imam nekaj priročnih in iskrenih nasvetov:

• Ne oklevajte in vprašajte. Nihče ne ve vsega. Ni neumnih vprašanj, le brez sramu.
• Bodite proaktivni. Nikoli ne zamudite priložnosti za sodelovanje na sestankih, konferencah in dogodkih, povezanih z delom. To je odličen način za spoznavanje kulture in mreženje.
• Zgradite močno mrežo. Pripravništvo je odlična priložnost za spoznavanje ljudi in izgradnjo močne mreže ljudi, ki vam bo v prihodnosti gotovo koristila. Pojdite na konference, občasno pojdite na kavo s sodelavci ali drugimi pripravniki, uživajte v dejavnostih zunaj dela s popolnimi neznanci (ki lahko pozneje postanejo odlični prijatelji) ali preprosto poskusite poiskati prave povezave, ki vam bodo dale priložnost za pogovor o projektih, ki vas zanimajo.

• Najpomembnejši nasvet: Pojdite iz svoje cone udobja, sprostite se in uživajte v vožnji.

 Sedim na letalu in razmišljam – to kar verjetno razmišljajo vsi pripravniki na poti domov iz evropske prestolnice: “Kaj pa zdaj?”

– Žiga Papež