“Skrajni čas bi bil. Za spremembe. V Rusiji in … še kje drugje.”

Pisalo se je leto 1991. Da, Slovenija je postala samostojna in neodvisna država in ne, ni bilo enostavno. Verjamem in vem, da je bilo dogajanje takrat izrednega pomena. Toda … je res treba vsakič, ampak res vsakič znova zvleči na plano to leto in delati nekakšne primerjave z njim? Vsakič. Znova.

Piše se leto 2022. Da, piše se 21. stoletje in ne, Sovjetske zveze ni več. Že davno. Niti je ne bo moč vzpostaviti nazaj. Toda … nekdo si to še kako želi. Nekdo uporablja metode 19. stoletja, svoja stališča in – še huje – dejanja pa utemeljuje na sprevrženih in zgrešenih zgodovinskih teorijah. Ker ga je strah demokracije.

Pisalo se bo leto 2050. Da, takrat naj bi Evropa postala prva ogljično nevtralna celina in ne, leto 2050 ni več tako zelo daleč. Bližje je kot leto 1991! TO JE PRIHODNOST.

Prihodnost ne more biti nekdo, ki je obtičal v preteklosti. V nekih prejšnjih časih. Prihodnost ne more biti nekdo, ki v vsem in vseh vidi sovražnike. Če jih ni, (si) jih najde, ker drugače ne zna in ne (z)more.

Da, prihodnost je svoboda narodov, da si jo izberejo sami, in ne, ne govorim le o Ukrajinkah in Ukrajincih. Bom pa nadaljevala z njimi, ker danes o ruski agresiji proti Ukrajini razpravljamo na izrednem plenarnem zasedanju. Sprejemamo resolucijo. Pričakujem ostrost. Zahtevali bomo še odločnejše sankcije Putinovega režima, pa tudi režima Lukašenka, ki podpira napad na Ukrajino. Oligarhi, ki podpirajo ruski režim, ne smejo več mirno kupovati palač v Londonu in poletje preživljati na jahtah v Sredozemlju. Pričakujem finančno in politično izolacijo. Enotnost EU.

Enotnost, ki bi jo – mimogrede – pričakovala še na marsikakšnem drugem pomembnem področju. Ne pa, da se tradicionalno vsakič najde nekdo, ki začne uveljavljati svoje interese in misli, da lahko v tej skupnosti počne tisto, kar mu – izključno njemu – ustreza. Tudi za ceno teptanja temeljne vrednote, kot je vladavina prava. To omenjam, ker se vse vrti okoli tega. Kakorkoli obrneš, je to srž, na kateri EU stoji ali pade.

Zato smo seveda predvsem o tem govorili minuli teden, ko je bil na obisku predsednik moje politične skupine Renew Europe, Stephane Sejourne. Prišel je izrazit podporo vsem, ki jim/nam/vam je jasno, da so potrebne spremembe.

Spremembe so potrebne tudi, na primer, na področju medijev. Pa ne v smislu medijev kot takih (govorim seveda o medijih, vrednih tega imena, in ne o propagandi), temveč v smislu na odločevalskem področju storiti vse, kar se da, za izboljšanje razmer. Svobodni in kritični mediji so nujni za odgovornost oblasti ljudstvu. Za demokracijo. Navsezadnje pa tudi za mir. Prav o tem smo debatirali na včerajšnjem dogodku o medijski svobodi v EU.

Moja osnovna teza je bila, da (je) Rusija lahko napad(l)a zato, ker so tamkajšnji mediji (in zasebni in javni) oziroma njihova uredniška politika podaljšek vlade, četudi so napotki te vlade absurdni. Ni jim bistveno. Ni jim bistveno, da ruska propaganda svojemu ljudstvu sporoča, da imajo “zgolj vojaško operacijo v Ukrajini”, ker da “poskušajo z oblasti vreči naciste, ki kratijo svobodo ukrajinskemu ljudstvu”. Toda … v informacijski dobi družbenih omrežij prikazovanje alternativnih dejstev ne bo večno mogoče.

Nihče ni večen. Roko na srce, po dvajsetih letih vladavine bi demokratični val lahko že odnesel tega ruskega predsednika, ki bombardira tudi civilno prebivalstvo. Skrajni čas bi bil. Za spremembe. V Rusiji in … še kje drugje.

Tudi aprila. 🤞

– Irena