“Dragocene delovne izkušnje ne plačajo računov”

Pomembno je, da dobiš izkušnje. Potrebuješ izkušnje. Kdo te bo pa vzel v službo brez izkušenj? Izkušnje, izkušnje, izkušnje… Dragocene delovne izkušnje. Seveda so lahko dragocene, toda dobesedno dragoceni so lahko tudi računi. In izkušnje jih ne plačajo.

Evropska komisija je letošnje leto posvetila mladim. Imejmo Evropsko leto mladih, so rekli. Super! Prav je, da so mladi postavljeni v osrčje oblikovanja politik na evropski ravni. Že brez pandemije, ki jih je oropala številnih priložnosti, bi morali biti.

O mladih se v Evropskem parlamentu precej pogovarjamo. Tudi precej dokumentov, resolucij, poročil, aktov, zakonodaj v zvezi s tem sprejemamo. Na tokratnem plenarnem zasedanju smo glasovali o poročilu z naslovom Krepitev vloge mladih v Evropi: zaposlovanje po pandemiji in socialno okrevanje. Nastalo je ravno zaradi imenovanja letošnjega leta za Evropsko leto mladih.

V osnovi je dokument zelo dobro izhodišče za mlade. Obravnava pomen krepitve evropske mladine, naložbe vanje, oblikovanja konkretnih programov za odpravljanje brezposelnosti mladih  in spodbujanja novih rešitev za njihovo socialno vključenost. Mladim ponuja priložnosti za lažje vključevanje na trg dela, ustvarjanje spretnosti za prihodnost ter vključevanje in spodbujanje dostopa do izobraževanja.

Super! Toda v poročilu se žal skriva ogromna črna pika. Opravljanje neplačanih (!!!) pripravništev. O tem sem govorila v prvem odstavku tega zapisa.

Problematika reševanja neplačanega pripravništva se v EU rešuje že vrsto let, a se nikoli zares ne reši. Veliko vlogo pri tem igrajo zagovorniki principa laissez-faire ali  ekonomskega (neo)liberalizma, češ da država ne more in ne sme posegati v gospodarstvo. Zagovorniki neplačanega pripravništva svoje stališče utemeljujejo z argumentom – pazite to –, da se mladi za takšno obliko dela odločijo sami. 🤨

Takšni ljudje navidezno smatrajo vsako posameznico in posameznika na trgu kot enakopravnega, ampak hkrati pa namensko pozabijo na očitne neenakosti med njimi.

Dejstvo je, da so mladi so v času izobraževanja – in pozneje, v času iskanja prvih zaposlitev – postavljeni v zelo neprijeten položaj. Primorani so opravljati neplačano pripravništvo prek oblik mehke prisile. Bodisi zato, ker njihov izobraževalni program od njih zahteva opravljanje prakse za uspešen zaključek, bodisi zato, ker ob vstopu na trg delovne sile potencialni delodajalci od njih zahtevajo delovne izkušnje, še preden uspejo priti do svoje prve zaposlitve. Paradoks v vsem svojem sijaju.

Pripravništvo ni izbira. Med vsemi mladimi v EU je kar 50 odstotkov takih, ki opravljajo neplačano pripravništvo. In ker vemo, da opravljanje pripravništva v resnici pomeni opravljanje dela redno zaposlenega delavca, so tej polovici mladim kratene pravice, saj jih delodajalci izkoriščajo.

Še več, neplačana pripravništva ohranjajo krog »privilegij privilegiranim«. Zakaj? Ker si opravljanje neplačanega pripravništva običajno lahko privoščijo samo ljudje srednjega in višjega sloja, ki jim ni treba skrbeti za kritje najemnin, hrane, prevoza in vseh ostalih življenjskih stroškov. Če pa si študent ne more privoščiti brezplačnega dela, je avtomatsko prikrajšan za pridobivanje spretnosti, ki bi mu omogočile boljšo zaposlitev v prihodnosti. To ga torej že v osnovi postavi v neenakovreden položaj. Toliko o argumentu enakosti posameznikov na trgu dela.

Mladi MORAJO imeti enake možnosti. In korak v pravo smer je PLAČANO pripravništvo.
V tem mandatu smo že naredili pomemben korak v smeri odprave neplačanih pripravništev oktobra 2020, ko smo o tem glasovali v okviru Resolucije o jamstvu za mlade. Takrat sem bila ponosna, da smo s kar 574 glasovi podprli odpravo neplačanega pripravništva. Danes pa sem globoko razočarana. Najprej zato, ker je poročilo v osnovi sploh dovoljevalo opravljanje neplačanih pripravništev, še bolj pa zato, ker dopolnilo, s katerim smo pozivali k njegovi prepovedi, včeraj ni bilo izglasovano.

Res neverjetno. Res je sramotno, da smo ravno v času trenutnih razmer stopili tak korak nazaj.

Če se že mladim posvečajo leta, potem moramo še toliko bolj dokaz(ov)ati, da nam je mar. Tokrat nam ni uspelo. Toda verjamem, da nam – tistim, ki nam je RES mar – nekoč bo.

– Irena