Akta o digitalnih storitvah in trgih prinašata korenite spremembe pravil na spletu

Ali tudi vi obožujete sponzorirane oglase, ki vam jih vedno znova prikazujejo spletne platforme in za katere imate občutek, da vam sledijo s ciljnim oglaševanjem? Verjetno nisem edina, ki ji gre to blazno na živce. V nadaljevanju zapisa vam bom razložila, kaj sem storila za to, da se to področje uredi.

A moram iti lepo po vrsti. Začela bom s številkami …

1373. O toliko amandmajih smo glasovali na tokratnem odboru za kulturo.
1374. Toliko jih je bilo pri Aktu o digitalnih storitvah.
1375. Toliko pa jih je bilo pri Aktu o digitalnih trgih.

O teh številkah govorim malo zato, ker še nikoli v tem mandatu nismo glasovali o toliko amandmajih naenkrat, malo zato, ker sem pri oblikovanju omenjenih 773 neposredno sodelovala, zlasti pa zato, ker sta akta izredno pomembna.

Pri poročilih za oba sem bila poročevalka v senci. To pomeni, da sem za svojo skupino – Renew Europe – spremljala poročilo, vložila amandmaje, jim določila indikacije glasovanj in se pogajala s poročevalci drugih skupin za končni tekst v obliki skupnih, kompromisnih amandmajev.

Zakonodajna predloga vzporedno sooblikujejo tudi na drugih odborih, ki jih bomo nato združili v skupno stališče Evropskega parlamenta. Ločeno skupno stališče medtem iščejo še države članice v Svetu. Na koncu bomo ti dve stališči, torej predloge sprememb originalnega predloga Evropske komisije, na trialogih združili v zakon, ki bo zavezujoč na ravni celotne Unije.

Akt o digitalnih trgih (DMA) bo definiral in določil t.i. “gatekeeperje”, ki zaradi svoje velikosti (berite Google, Amazon, Apple) pogosto delujejo kot vstopna točka za najrazličnejša podjetja za celotno digitalno ekonomijo, ponujajo različne storitve ter hkrati uporabljajo podatke spletnih in poslovnih uporabnikov iz enega ali več segmentov platforme za konkurenčno prednost pri drugi njihovi ponudbi izdelkov ali storitev (Amazon, Google, Apple – pomislite na spletne iskalnike) ali pa imajo monopol/duopol za sam dostop manjših podjetij do uporabnikov (Googleplay, Apple AppStore).

Akt digitalnih storitev (DSA) pa vzpostavlja pravila ponudnikov storitev na spletu, ščiti temeljne pravice uporabnikov in omogoča enake konkurenčne pogoje v zapleteni strukturi obveznosti platform, opolnomočenju uporabnikov, transparentnosti algoritmov in prilagoditvi parametrov za širjenje vsebin na spletu, predvsem pa omogoča transparentnost oglaševanja in pravila za odstranjevanje nezakonite vsebine.

Zdaj pa k bistvu: za kaj gre? V grobem, za korenito spremembo pravil na spletu. Akta o digitalnih storitvah in trgih sta skrajno tehnična in precej zapletena, zato se ne bom spuščala v opisovanje, kaj vse obsegata, bom pa predstavila ključne poudarke našega odbora v povezavi s svojimi amandmaji.

Zakonodajna dokumenta se dopolnjujeta. Pri DMA bo večina pristojnosti prepuščena EU ravni, čeprav bodo države članice imele možnosti predlagati, katera platforma bi lahko bila označena kot “gatekeeper”, medtem ko bodo pristojnosti DSA v domeni držav članic prek t.i. Digitalnega koordinatorja; neodvisne agencije, ki bo bdela nad delovanjem spletnih velikanov pri njihovih praksah.

Ker so spletne platforme že zdavnaj postale javni prostor, je nujno uvesti jasna pravila, kar z aktoma tudi počnemo. Kaj bi torej moralo biti drugače po amandmajih, ki sem jih (uspešno!) dodala v besedilo glede oglaševanja?

Platforme morajo uporabnicam in uporabnikom, ki vam je prikazano oglaševanje, razkriti, zakaj ste ravno vi dobili ta oglas, zakaj ravno ta oglas in – najbolj pomembno – da ne smete biti po privzetem načinu podvrženi targetiranemu oglaševanju, razen, če v to vnaprej privolite. Pomembno mi je bilo tudi to, da bi imeli možnost sami odločati o podatkih, ki jih delite in si lahko sami nastavite parametre algoritmov. Po domače povedano, da lahko dejansko izbirate, kako se vam ‘prikazuje svet’.

Pri tem prikazovanju sveta je seveda pomembno ločevati med zakonitimi, nezakonitimi in škodljivimi vsebinami. Zakonitih vsebin se ne sme odstranjevati, sploh pa za to ne morejo biti pristojna podjetja. Nezakonite vsebine pa so trenutno le tri vrste: otroška pornografija, teroristične vsebine in avtorske pravice. Za vse tri imamo ločene zakonodaje, DSA pa bo za vsa omogočila horizontalna pravila.

Odločno sem proti, da bi te vsebine preverjali izključno avtomatski sistemi, algoritmi ali umetna inteligenca. Zato sem čez ves tekst (na koncu prav tako uspešno) dodajala, da mora do same blokade vsebine nujno priti s človeškim nadzorom. Dodala sem tudi, da morajo spletni velikani upoštevati jezik same države članice in imeti zaposlene moderatorje, ki znajo govoriti jezik te države, recimo v našem primeru slovensko. Brez dvoma si lahko to privoščijo.

V besedilih je še nekaj drugih zelo dobrih odločb, žal pa tudi nekaj zame nesprejemljivih, zato sem morala biti na koncu pri glasovanju vzdržana. Po eni bi namreč morale platforme odstraniti vse kopije neke nezakonite vsebine in preprečiti, da bi se ponovno pojavile. To pa bi pomenilo, da so platforme primorane v nadzor vseh objav, torej tudi v uporabo umetne inteligence, kar bi lahko vodilo v cenzuro zaradi napak. Druga določba pa govori o preprečitvi registracije blokiranih uporabnikov, kar je večinoma tehnično nemogoče, če pa bi bilo, bi to pomenilo konec anonimnosti na spletu.

Ostale dobre predloge sem seveda podprla in jih bom podpirala tudi v prihodnje. Želeli smo recimo doseči, da se medijem, ki so regulirani ali so samoregulirani, ne sme odstranjevati vsebin, saj so uredniško odgovorni. Imela sem sicer pomisleke, da bi se za to izjemo lahko skrivale skupine s slabimi nameni (na primer tuji kitajski ali ruski interesi, pa tudi medijske hiše v EU, podrejene politiki), ampak je dobro pretehtalo nad slabim. Platforme zaradi zlorab svojih sistemov prijav pogosto snamejo vsebine neodvisnih medijev, kar ogroža javno razpravo in dostop do informacij. Skupna pravila v zvezi z mediji bomo raje rešili pri prihajajoči zakonodaji na tem področju.

Še časovnica: Pričakujte, da bo zakonodaja na evropski ravni sprejeta v naslednjem letu in upam, da kmalu za tem tudi implementirana v nacionalno zakonodajo.

Začetni predlog Evropske komisije, ki ga z našim stališčem želimo spremeniti oziroma dopolniti, je bil sicer dober, a treba je bilo dodati dovolj zaščitnih določb, da ne bi prihajalo do takšnih in drugačnih zlorab. Predvsem me skrbijo države, kjer ni neodvisnih agencij in pravosodja, k(j)er so podvrženi političnim strankam, ki bi lahko dobro regulacijo zlorabile – sebi v prid, seveda. Upam, da bomo do sprejetja regulacije lahko rešili tudi to.