Bili sta le dve možnosti.

Bili sta le dve možnosti. Ali potrditi digitalna covidna potrdila … ali pa dopustiti državam članicam, da ločeno in arbitrarno (še naprej) vzpostavljajo (vsaka) svoje omejitve. Iskreno menim, da sta obe možnosti slabi, toda hkrati sem prepričana, da je druga precej slabša in tudi nevarnejša. Izključno zato sem glasovala za uvedbo omenjenih potrdil.

Torej … ne zato, ker se bomo s temi potrdili, vsaj pri potovanjih, “vrnili v normalnost”. Tega mnenja ne delim. Nazaj v “normalnosti” bomo, ko nič od tega ne bo več potrebno.

In še manj zato, ker potrdilo “ne bo diskriminiralo”. Tudi tega mnenja ne delim. Za necepljene in neprebolevnike namreč testi ne bodo (nujno) brezplačni, kar je seveda čista diskriminacija. Pa veste, kdo je kriv za to, da tega pogoja – in še kakšnega, ki smo ga neuspešno zahtevali – v uredbi glede uvedbe potrdil ni? V tem konkretnem primeru Evropski parlament pač ne. Krive so države članice (=vlade).
Zato je prav, da vam podrobneje pojasnim, zakaj je uvedba potrdila po mojem mnenju manjše zlo od “rešitve”, ki bi prevladala v nasprotnem primeru.

V Evropskem parlamentu smo poleg brezplačnih testov zahtevali standardizirane in skupne kriterije. Zahtevali smo dodatne zaščite osebnih podatkov. Zahtevali smo, da države članice na svoji, torej državni ravni, ne smejo dodati nobenih (drugih) omejitev glede prostega gibanja ljudi. Zahtevali smo časovno omejitev potrdil na največ leto dni. Zahtevali smo izčrpno poročanje Evropske komisije o vpeljavi sistema na vsake tri mesece.

Kaj se je zgodilo? Z nekaterimi zahtevami smo uspeli (denimo s skupnimi kriteriji, z zaščito, s časovno omejitvijo), s ključnimi pa žal ne, ker na pogajanjih Svet (=države članice) prav pri teh ni bil pripravljen popuščati: pri brezplačnih testih VSAJ za pridobitev potrdila in pri PREPOVEDI vzpostavitve dodatnih zahtev ali omejitev. Pogajalci Sveta so namreč pogajalcem Parlamenta grozili s končanjem pogovorov in posledično uveljavitvijo ločenega sistema. Ker bi nas s tem zaobšli in – prepričana sem – sprejeli veliko slabši dogovor od trenutnega, je bilo treba najti kompromis. Do tega so pogajalci prišli z zapisom, da mora biti testiranje “cenovno dostopno”, z napovedjo, da bo Evropska komisija za to zagotovila najmanj 100 milijonov evrov, in z na žalost nezavezujočim zagotovilom, da naj bi se države vzdržale dodatnih restrikcij.

Kako bo sistem deloval v praksi, tačas ni jasno. Sama imam dvomov precej; že zato, ker razmere po državah niso enake. Nekatere imajo na primer testiranje že zdaj brezplačno, spet druge višje cene za to od tretjih, medtem ko četrte države upoštevajo samo PCR teste, pete pa tudi hitre. Na tem mestu je seveda treba poudariti, da v primerih slednjih ne gre za tiste krasne in super uporabne teste, ki jih imamo v Sloveniji po zaslugi naših ‘kripto fantov’.

Ogromno je (še) nelogičnosti, prav tako nejasnosti, je pa že v tem trenutku jasno, da se v uredbi ne upoštevajo vsi pomisleki. Čeprav večinsko odgovornost za to nosijo države članice, moram jasno zapisati, da smo za “izkupiček” delno odgovorni tudi v Evropskem parlamentu, in sicer zato, ker smo marca izglasovali obravnavo uredbe po nujnem postopku. Sama sem takrat glasovala proti, ker smo si s tem odvzeli možnost izboljšanja uredbe, zavrnili smo temeljitejši postopek, ki bi omogočil primerno razpravo na parlamentarni ravni. Že takrat sem zapisala, da bodo ta potrdila slej ko prej realnost, in če smo že vedeli, da bodo, potem bi jih vsaj oblikovali tako, da ne bodo nikomur kratila nobenih pravic.

Sklepam, da se bodo pod ta zapis vsuli takšni in drugačni komentarji. Nič nimam proti dostojnemu izražanju mnenj, imam pa veliko proti manipulacijam, dezinformacijam, sprenevedanjem, zlorabi dejstev in izkrivljanju resnice. Zato se v polemike in “prepričevanje prepričanih” ne bom spuščala. Zaključila pa bom točno tako, kot sem zaključila v marčevskem zapisu: Učinkovitost teh potrdil bo odvisna od zaupanja državljank in državljanov vanj. Manj kot bo zaupanja, manj bo občutka odgovornosti ter zavedanja, brez katerega preprosto ne bo šlo: kakorkoli bomo že potovali, bo na koncu vsak od nas tisti, ki se bo odločal, kako bo ravnal. Pametno ali nespametno. S potrdili ali brez.

Irena Joveva