Slovensko kmetijstvo po pandemiji: samooskrba ali samo oskrba

Evropska poslanka Irena Joveva je gostila okroglo mizo o slovenskem kmetijstvu po pandemiji, ki je razkrila vse razsežnosti in pomen problema prehranske samooskrbe. Na vprašanja, kako bo Slovenija preobrazila svojo kmetijsko politiko, za kakšne projekte in kako uspešno bo črpala evropska nepovratna sredstva iz naslova Skupne kmetijske politike (SKP), kako regulirati odkupne cene in kako veliko odgovornost pri tem nosi predelovalna industrija, so  odgovarjali agrarni ekonomist iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Aleš Kuhar, strokovnjak s področja SKP dr. Aleš Krisper, predsednik Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano DZ Edvard Paulič in predsednik LMŠ Marjan Šarec, po video povezavi pa je sodelovala tudi evropska poslanka Ulrike Müller (Renew Europe), članica Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja v Evropskem parlamentu.

Evropska poslanka Irena Joveva je uvodoma pojasnila, da v zadnjem desetletju v kontekstu prehranske samooskrbe govorimo o prehranski suverenosti: »Ta pomeni predvsem pravico ljudi do zdrave hrane, lokalno pridelane po ekološko sprejemljivih trajnostnih metodah in skladno s kulturo prehranjevanja posameznega področja.« SKP je ena najstarejših politik Evropske unije in zajema kar 40 % celotnega evropskega proračuna, v prihodnosti pa bo ta v še večji meri skrbela za zaščito okolja, živali, podnebja in ohranjanja zdravih tal in vode, je dodala. »Nov predlog Skupne kmetijske politike bo iz sistema, ki nagrajuje spoštovanje pravil, prešel v sistem, kjer bo nagrajena uspešnost,« pa je v svojem nagovoru poudarila evropska poslanka Ulrike Müller.

»Nacionalni strateški načrt, ki omogoča črpanje sredstev iz instrumenta Skupne kmetijske politike, se od prejšnjih razlikuje v dveh pomembnih elementih – uveljavlja status aktivnega kmeta, zakonodaja pa ne podpira več neaktivnega kmeta. To pomeni, da mali kmetje ostanejo v prvem stebru brez neposrednih plačil, uvaja pa se zelo aktivna politika na področju združevanja,« je v razpravi opozoril Aleš Krisper, ki v številčnih majhnih kmetijah vidi velik potencial za pridelavo dodatnih količin zelenjave, možnost oživitve podeželja pa vidi tudi v razvoju javne infrastrukture, ki bi privabila mlade družine in oživila medgeneracijsko izmenjavo.

Pomemben vir sredstev za preobrazbo kmetijstva bi lahko bil tudi Sklad za okrevanje in odpornost. Podlaga za črpanje teh sredstev je Nacionalni načrt za okrevanje in razvoj, ki na žalost za kmetijske projekte in ukrepe predvideva zgolj 38 milijonov evrov. Poslanec Edvard Paulič je bil kritičen: »Najbolj zaskrbljujoče je, da so iz načrta izpadli projekti krožnega gospodarstva, namakalnih sistemov, oroševanja in drugih sistemskih rešitev, ki bi dvignile konkurenčnost slovenskih kmetijskih gospodarstev.«

Agrarni ekonomist Aleš Kuhar medtem največjo težavo vidi v tem, kako Slovenci doživljamo kmetijstvo: »Kmetijstva ne percipiramo kot ekonomski sektor, a je v svoji osnovi prav to. Je del oskrbnega sistema, ravno tako kot gozdarstvo, brez katerega ne bi imeli pohištva. Kmetijstvo niti ne proizvaja hrane, ampak surovine. Kmetje so ekstremno pomemben dobavitelj surovin in osredotočiti se moramo na to, kako izluščiti kmete, ki so sposobni narediti ta ekonomski preskok, hkrati pa poskrbeti za nek varnostni okvir za vse male kmetije, ki v to verigo niti ne želijo vstopiti.«

Da je v Sloveniji tako veliko majhnih kmetij, je treba pripisati tudi kulturnemu okolju, je menil predsednik LMŠ Marjan Šarec: »Velik problem je (ne)pravočasno predajanje kmetij, saj se mladi kmet, ki je poln idej in elana, pogosto naveliča čakanja in kmetija počasi ugasne.«

Sogovorniki so se strinjali, da je problematika nizkih odkupnih cen večplastna. »Razumeti moramo, da je diktator kupec, za njim je trgovec, ki je še večji diktator, kmet pa je zadaj, v šibkem položaju. Potrošnike moramo ozaveščati in jim razložiti, kaj je kvalitetna hrana. Tista za 0,99 evra to ni,« je izpostavil Kuhar. Kmetje bi morali izdelke intenzivneje ponujati tudi na lokalnih tržnicah, kjer lahko s ceno lažje konkurirajo trgovskim verigam, saj je posrednikov manj. Prav tako kmetijstvo potrebuje dobro podporno infrastrukturo, ki bo omogočila kulturo sodelovanja, saj bo le povezovanje kmetom omogočilo odločnejši nastop na živilsko-prehrambnem trgu, katerega del so. »Zavedati pa se je treba tudi zelo razširjenega črnega trga, do katerega so, med drugim, pripeljale tudi slabe odkupne cene,« je dodal Šarec. Surovine namreč predstavljajo manj kot petino cene izdelka, ki ga kupimo v trgovini, kar polovico si vzame trgovina. Sogovorniki vidijo priložnost tudi v nagovarjanju mladih potrošnikov, ki na nakupovanje hrane gledajo drugače od starejših generacij. Ob tem je Paulič opozoril tudi na pomen varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, ki ima premalo pooblastil: »Nastavek je odličen, izvedba pa slaba. Naloga politike je, da varuha opolnomoči do te mere, da bo lahko tudi v praksi res nekaj spremenil.«

Ob koncu so sodelujoči opozorili še na pomen razvoja ekološkega kmetovanja, ki ga kmetje morajo videti kot priložnost za razvoj na številnih področjih in kot tržno nišo. Gre namreč za trg, ki je na letni ravni vreden 50 milijonov evrov. Najpomembnejši pa je vidik sodelovanja, širšega konsenza in upoštevanja mnenj vseh vpletenih – kmetov, strokovnjakov in politike.

Posnetek okrogle mize si lahko ogledate TUKAJ.