Zgodba o digitalnih zelenih potrdilih. Resnična.

Digitalno zeleno potrdilo, torej. Že sam naziv se mi zdi precej neposrečen, a to je na koncu dneva še najmanj pomembna stvar v celotni zgodbi.

Včeraj smo v Evropskem parlamentu glasovali o tem, ali naj predlog uredbe o teh “covidnih potrdilih” obravnavamo po nujnem postopku. Glasovala sem v nasprotju z večino, tudi večino v lastni politični skupini. Glasovala sem proti takšni obravnavi. V nadaljevanju vam bom pojasnila, zakaj.

Prvo, kar morate vedeti, je to, da je predlog uvedbe teh potrdil pripravila Evropska komisija. Drugo, kar morate vedeti, je to, da bo sama hitrost sprejema uredbe na koncu odvisna od Sveta oziroma držav članic.

Vmes pa – Evropski parlament. Edina institucija od omenjenih treh z neposredno, na volitvah izvoljenimi predstavniki državljank in državljanov Evropske unije. To pomeni, da nisem evropska poslanka zato, da glasujem izključno tako, kot mi reče Evropska komisija, kot mi reče politična skupina, ki ji pripadam, ali kot mi reče predsednik vlade države, iz katere prihajam. Vsakič se odločam na podlagi vseh (!) informacij in na podlagi svoje vesti.

Imeli smo dolge pogovore, sestanke in izmenjave mnenj o teh potrdilih, tako na posameznih odborih kot na zasedanju političnih skupin. Večina – z Evropsko komisijo na čelu, seveda – je vztrajala pri nujnosti nujnega postopka, češ, vse ostalo bi bilo zavlačevanje, nam se pa tako zelo mudi s temi potrdili.

V redu, recimo, da se nam res mudi. Kakšna bi bila dejanska razlika med nujnim postopkom (orig. urgent procedure) in pospešenim oziroma skrajšanim postopkom (orig. accelerated procedure)? Zagovorniki nujnega postopka namreč vseskozi poudarjajo, da bi zgolj in samo s tem postopkom lahko vse sprejeli do poletja.

Toda glede rokov pri obeh omenjenih postopkih ni nobene časovne razlike. Tudi z “accelerated procedure” bi lahko uredbo odobrili do poletja – enako, kot je v načrtu z nujnim postopkom. Obstaja pa ena druga razlika med obema postopkoma. Ključna. “Accelerated procedure” je temeljitejši. Omogočil bi primerno razpravo in vključil bi člane parlamentarnega odbora (ali odborov).

S to možnostjo bi torej lahko izboljšali uredbo, jo uredili na način, da smo res prepričani, da NE BO diskriminirala ter NE BO v nasprotju s temeljnimi svoboščinami in pravicami ljudi. Zdaj? Zdaj se lahko zanašamo le na to, da bo(sta) vse to upoštevala Evropska komisija (in Svet) … mi smo si pa svoj del pristojnosti – z včerajšnjim glasovanjem – odvzeli sami. Žal.

Zakaj se je to zgodilo? Težava je nastala zaradi strahu pred notranjimi bitkami v Evropskem parlamentu, in sicer glede tega, kateri odbor bi moral imeti pristojnosti pri odločanju o uredbi. Odbor za promet in turizem ter odbor za okolje in javno zdravje naj bi namreč izpodbijala pristojnosti odbora za državljanske svoboščine in pravosodje, kar bi na koncu res lahko vodilo v zastoj. Povedano drugače: Zaradi morebitnih notranjih prepirov, otročjih prepirov, je Evropski parlament samovoljno (!) prikrajšan možnosti celovite obravnave uredbe o digitalnih zelenih potrdilih. Uredbe, ki – mimogrede – ni le tehnične, pač pa tudi politične narave. Ne zdi se mi ravno najbolj pametna poteza, da smo v teh kriznih časih oslabili parlamentarno vpletenost v to zgodbo.

Že zato, ker je Evropska komisija na začetku poskusila zaobiti Evropski parlament in sprejeti le “smernice” glede te uredbe. Z drugimi besedami: sprva ni želela zakonodajnega predloga, a so potem ugotovili, da to ni mogoče, zato so šli v branjenje nujnega postopka. In zdaj smo, kjer smo. Tam, kjer sprejetje nujnega postopka v praksi ne bo nič spremenilo glede časovnice, utegne pa spremeniti vse ostalo.

Vsi že vemo, da bodo ta potrdila slej ko prej realnost. Ne bom jih uvedla jaz, ne boste jih uvedli vi, vem. Ampak nima smisla, da tiščimo glavo v pesek. Nima niti smisla, da vas zavajam in govorim, da kako se lahko še vse obrne. Ne bo se. Potrdila bodo dejstvo. In če že vemo, da bodo dejstvo, potem bi jih vsaj oblikovali tako, da ne bodo nikomur kratila nobenih pravic.

Odgovorov na mali milijon odprtih vprašanj pa še vedno ni. Ogromno jih je na področju etike, prava, tehnologije, konec koncev tudi zdravstva. Še največ jih je na področju cepljenja samega. Kolikšno precepljenost sploh lahko pričakujemo do poletja? Kaj bo s tistimi, ki se nikoli ne bodo mogli cepiti, ker se ne bodo smeli? Se bodo testirali vsakič znova? Bo tudi to vsakič zastonj? Kaj bo s tistimi, ki se pač ne želijo cepiti, kar je njihova pravica? Kako se bo preprečil pojav ponaredkov teh potrdil? Kako se bo preprečila diskriminacija tistih ljudi, ki, na primer, niso vešči uporabe sodobne tehnologije? Kaj bo z veljavnostjo teh potrdil? Katera vrata bodo ta potrdila sploh odpirala? Potovanja? Restavracije? Koncerte? Kaj bo s tistimi ljudmi, ki so se cepili s cepivi, ki jih (še) ni odobrila Evropska agencija za zdravila?

Čeprav se strinjam s hitrim postopkom med sozakonodajalcema, preprosto ne morem mimo naslednjega stališča: če je kaj nujnega v tem postopku, je nujno to, da se predlog uredbe natančno preuči, da se zagotovi celovita obravnava in da se zagotovi upoštevanje vseh pomislekov. Namen tega sistema namreč po mojem prepričanju ne sme presegati namena olajševanja potovanj. Pravzaprav to mora biti njihov edini namen.

V vsej tej zgodbi pa se medtem pozablja na nekaj drugega. Daleč najpomembnejšega. Na pomen zaupanja. Učinkovitost teh potrdil bo namreč odvisna od zaupanja državljank in državljanov vanj. In manj kot bo zaupanja, manj bo tudi občutka odgovornosti. Ter zavedanja, brez katerega preprosto ne bo šlo: kakorkoli bomo že potovali, bo na koncu vsak od nas tisti, ki se bo odločal, kako bo ravnal. Pametno ali nespametno. S potrdili ali brez.

Irena Joveva

Fotografija: EP/ENGEL