“Žalostno je, da celo voda postaja spolitizirana.”

Dejstvo številka ena. 784 milijonov ljudi po vsem svetu nima osnovnega dostopa do vode. Sedemstoštiriinosemdeset. Milijonov.

Dejstvo številka dve. Več ljudi umre zaradi oporečnih voda kot zaradi vseh oblik nasilja. Vključno z vojno.

Dejstvo številka tri. Diarejske bolezni, ki jih povzročajo predvsem oporečne vode in slabe sanitarne razmere, ubijejo več otrok, mlajših od pet let, kot malarija, AIDS in ošpice SKUPAJ.

Nosilna tema letošnjega svetovnega dneva voda, ki ga obeležujemo danes, je “cenimo vodo”. Vse lepo in prav, a nekateri so si očitno ta izraz prevedli precej bolj dobesedno. Torej ne kot cenjenje v smislu nekih vrednot, neke nedenarne vrednosti, pač pa kot … cenitev.

Za kaj gre? Za to, da aktualna vlada predlaga spremembe zakona o vodah pod krinko odpravljanja birokratskih ovir pri načrtovanju tako posegov v prostor kot samega izvajanja teh posegov v prostoru. Spet se vse počne brez ustrezne javne razprave, brez ustreznega upoštevanja stroke. Neposredno se ogrožajo vodni viri in pitna voda, ker s temi spremembami ne bi bilo več določenih mehanizmov in presoj, ki so v preteklosti preprečili škodljive posege v naravo. Kako je lahko birokratska ovira nekaj, kar je v resnici zaščitni mehanizem pred (gospodarskimi) željami posameznikov?

Žalostno je, da celo voda postaja spolitizirana. Vodni viri so dobrina, ki je od vseh in za vse, tako kot sončna svetloba in zrak, ki ga dihamo. Voda je življenje in osnovna potreba vsakega živega bitja, zapravljanje in onesnaževanje čiste vode pa je ena najresnejših groženj svetu.

Aktualni minister za okolje je medtem vse, samo minister za okolje ni. Varuje vse, samo okolja ne. Ni pomembna narava, pomembni so interesi. Takšni in drugačni. Posameznikom in družbam je pač treba odpreti vrata do možnosti udejanjanja svojih, ekonomskih interesov. Tudi za ceno tistega, kar v resnici nima cene. Potencialnega ogrožanja pitne vode.

“Ko smo pravico do pitne vode zapisali v ustavo, si ni nihče mislil, da bo država postala glavna grožnja pitni vodi,” je na današnji okrogli mizi v organizaciji kolega Klemna Grošlja povedal še en kolega, vodja poslancev stranke LMŠ,  Brane Golubović. Samo podpišem se lahko pod te besede. Vrednosti vode ne poznamo, dokler se vodnjak ne posuši, pravi menda kitajski pregovor …

Za zaključek se zato vrnite na začetek mojega zapisa. Zapisana tri dejstva preberite še (najmanj) enkrat. Ni prav, da se takšne številke in statistiko prezre, pa čeprav se ti problemi marsikomu zdijo daleč in zato nepomembni, ker so del manj razvitega sveta. Toda to ne pomeni, da so ti problemi kaj manjši. Še manj to pomeni, da težav s čisto in varno vodo oziroma dostopom do nje nikjer drugje ni. Ali da jih nikoli ne bo. Žal.

Irena Joveva