Sklad za okrevanje: Kje smo in kaj zdaj?

Pojdimo lepo po vrsti…

April, 2020. V Evropskem parlamentu v resoluciji izglasujemo, da naj Evropska komisija predstavi sveženj ukrepov za okrevanje in se obnova evropskih gospodarstev financira z izdajo skupnih obveznic, zagotovljenih v proračunu EU.

Maj, 2020. Potrdimo resolucijo, v kateri zahtevamo, da naj za te obveznice jamči proračun EU in naj se oblikuje načrt za odplačilo. Zamišljen je sklad kot glavni del celotnega svežnja za zagotovitev naložbene spodbude v višini 2000 milijard evrov. Sočasno si za evroobveznice močno prizadevajo države, ki so bile v tej krizi še posebej močno prizadete, predvsem Italija in Španija, hkrati pa so te države v primerjavi z drugimi bolj zadolžene in nimajo toliko manevrskega prostora za fiskalne spodbude, kot recimo Nemčija ali Nizozemska.

Junij/julij, 2020. Vse skupaj je edinstvena priložnost; ne samo zaradi totalne panike in prežeče socialne katastrofe, ki jo je ustvarila zdravstvena kriza, temveč tudi, ker je bil to čas resne preizkušnje evropske solidarnosti in prevpraševanja smiselnosti same EU. Spomnimo se samo, kako so se države sebično borile na trgu za nakup zaščitne opreme in medsebojnega obtoževanja, ki je temu sledilo. Kakorkoli že, po sočasnem trudu Komisije, Parlamenta in nekaterih držav članic sta (takratna) nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron dosegla načelni dogovor o 500 milijardah evrov “nepovratnih sredstev”, ki jim je Komisija dodala 250 milijard posojil, na koncu pa so se zaradi vztrajnega nasprotovanja t. i. “varčnih držav” na julijskem Svetu voditelji držav članic dogovorili za razmerje 360 milijard posojil in 390 milijard “nepovratnih sredstev”; od slednjih gre 77,5 milijard sicer za dopolnitve nekaterih že obstoječih programov, kot sta Obzorje in InvestEU, ali pa za ustanovitev nekaterih novih programov, kot je ReactEU.

Februar, 2021. Na plenarnem zasedanju poslanci z veliko večino izglasujemo instrument/sklad za okrevanje in odpornost (RRF). Če so se voditelji držav članic na julijskem vrhu pogajali predvsem o višini teh sredstev (poleg večletnega finančnega okvira) po različnih programih, smo v Parlamentu skupaj z nemškim predsedstvom, seveda na osnovi predloga Komisije, ta mehanizem programsko dopolnili.

Evropski parlament je potrdil zgodovinski sklad za obnovo in okrevanje. Sedaj so na vrsti nacionalni načrti, ki jih morajo države članice oddati do aprila na podlagi te uredbe. Od tega bo odvisna uspešnost celotnega #RRF. Slaba implementacija bi bila zgodovinska polomija. pic.twitter.com/k9r66fVthy

— Irena Joveva (@IJoveva) February 10, 2021

Ta sklad, za katerega se EU prvič v takšni meri, kot celota (kot en političen subjekt) zadolži na finančnih trgih in nato neposredno financira države članice, je resnično zgodovinski trenutek. Ne le, da je to znak solidarnosti in enotnosti med državami članicami, hkrati se s tem spreminja sam ustroj EU, saj se premikajo politična ravnovesja in nekako smiselno je, da če se ena politična enota zadolži za svoje članice, prevzame tudi odločnejšo vlogo pri samem upravljanju teh naložb. V slovenskem prostoru se medtem terminologija uporablja prelahkotno. Denimo “nepovratna sredstva”, ki jih bo država dobila od EU, uporabljajo na način, kot da so ta sredstva zastonj. Resda so nepovratna v razmerju Unija-država, a jih bo EU odplačevala 30 let, do leta 2058. Zato je bila ključna zakonodaja o t. i. novih lastnih sredstvih, ki jo Parlament zahteva že nekaj let in smo nedavno končno sprejeli vsaj zavezujočo časovnico implementacije teh sredstev. Ta so namreč ključna, da breme dolga ne pade na države članice oziroma evropske davkoplačevalce, temveč na digitalne velikane in velike industrijske onesnaževalce z davkom na plastiko, digitalnim davkom, razširitvijo trgovanja z emisijskimi kuponi in vpeljavo mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah. Poleg te je bilo bistveno tudi sprejetje zakonodaje o mehanizmu vladavine prava, ki bo v teoriji zaščitila ta evropska sredstva pred korupcijo in onemogočala nadaljnje drsenje nekaterih držav v avtoritarizem.

Vendar… Ostanimo pri tokratnem sprejetju sklada za okrevanje in odpornost. Evropski parlament je zagotovil, da se sredstva stekajo k šestim ključnim področjem in vseh šest naj bi zagotavljalo, da bodo EU sredstva porabljena za prioritete: ozelenitev, digitalizacija, konkurenčnost, socialna in teritorialna kohezija ter politika za “naslednjo generacijo”, torej za mlade. Poleg jasno določenih ciljev 37 % za podnebje in 20 % za digitalizacijo v regulaciji sicer ni specifičnih določb za ostale prioritete, a morajo biti vključene v nacionalne načrte, da bi Komisija odobrila sprostitev sredstev. Sami cilji – poleg okrevanja in odpornosti – so zapisani; tudi pripravljenost na krize, strateška avtonomnost EU, reference na Podnebni zakon, ki predvideva zmanjšanje emisijskih izpustov za 55 % do leta 2030 ter, morda najbolj pomembno, dodana vrednost načrtov za EU. Pogoj za izplačila je, da nacionalni načrti ne bodo polnili proračunskih lukenj ali ponavljajočih se nacionalnih proračunskih izdatkov. Sredstva prav tako ne smejo iti za projekte, ki bi ogrožali varnost EU ali kršili “do not harm principle”. Jasno je omenjena tudi t. i. “Taxonomy”, klasifikacija zelenih naložb, kar naj bi omogočilo jasno metodologijo za merjenje porabe za smotrne namene. Jasno je omenjena tudi obveznost naložb za biotsko raznovrstnost, kar gre z roko v roki s prihajajočimi EU strategijami in akcijskimi načrti “Od vile do vilic”, “Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030”, “Akcijski načrt za krožno gospodarstvo” in drugih. Države članice morajo prav tako zagovarjati svoje načrte, da ti prispevajo k enakim možnostim in rešujejo spolno diskriminacijo. Same investicije morajo iti vzporedno z reformami, ki so specifično določene za države članice znotraj t. i. evropskih semestrov. Ta del je ključen za vključitev socialnih partnerjev, akademske sfere, sindikatov, podjetij in širše javnosti, saj brez teh ni moč sprejeti določenih reform različnih sektorjev. To se veže tudi na nujno določbo znotraj same regulacije, da bodo morale države članice ponuditi razlago, kako so se posvetovale s civilno družbo ter kako so vključile njihove predloge.

Skratka, sama osnova regulacije je zelo dobra, zapleta pa se pri sami izdelavi nacionalnih načrtov in verjetno se bo tudi pri sami izvedbi črpanja teh sredstev. V Sloveniji, recimo, je glavni problem to, da te načrte skrivajo kot vojaško skrivnost, namesto da bi za porabo javnega denarja odprli javno razpravo in vključili vse deležnike, kot to predvideva tudi regulacija EU in kar bodo tako ali tako morali pojasniti v naslednjih korakih, saj jih bomo preverjali v EU institucijah. To je edinstvena priložnost za korenito preobrazbo slovenskega gospodarstva in družbe v skladu s cilji, ki so zelo jasno postavljeni na EU ravni. Če naredimo slab program za nesmotrne projekte, izgubimo možnosti za razvojni potencial Slovenije ali – še slabše – zaradi različnih napak ta sredstva črpamo počasi oziroma celo sploh ne. PKP-ji so bili (bolj ali manj uspešno) predvsem za blaženje posledic zdravstvene, gospodarske in socialne krize, ta sredstva pa so namenjena za prihodnji razvoj.

Tveganje je sicer dvakratno; prvo je to, da so ta sredstva premajhna za oživitev gospodarstva EU in temeljito preobrazbo na zeleni osnovi, kar bi lahko pomenilo dodaten zaostanek za preostalimi deli sveta, predvsem ZDA ali Kitajsko, drugo pa to, da Slovenija z nepremišljenimi projekti ali slabo izvedbo zaostane za drugimi, bolj uspešnimi državami članicami. Arbitrarni projekti brez jasne vizije transformacije družbe in prilagajanja gospodarstva novi industrijski realnosti za želeni razvojni potencial bi bili zamujena priložnost. Tiste države, ki bodo bolj izkoristile te možnosti, bodo v bistveno boljšem položaju v naslednjih desetletjih. Iskreno, zdi se, da bo ta “fiskalna spodbuda” največja in najbolj pomembna za naslednje desetletje.

Ta teden sem nagovorila Evropski parlament v razpravi o tem skladu in pozvala Komisijo, da prevzame odločno vlogo pri upravljanju tega sklada. S tem sem jim želela jasno povedati, da morajo poskrbeti za to, da so nacionalni načrti dobri in je implementacija takšna, kot mora biti. Seveda si želim, da ta sredstva čimprej pridejo do držav članic in nenazadnje bodo kljub visokim številkam premalo in za marsikaj tudi prepozno, vendar bodo nadaljnji koraki ključni. Zato Komisija mora zagotoviti, da gredo sredstva za pravi namen. Poleg tega bodo v naslednjih korakih nacionalni načrti in implementacija programov  javni, vključno s “semaforjem”, ki bo sledil reformam in investicijam po teh načrtih. Na pol leta bodo morale države članice pošiljati poročila Komisiji, Evropski parlament pa bo imel možnost zasliševati Komisijo glede izvedbe. Četudi sedaj slovenska vlada skrbno varuje vse podatke (kar je samo po sebi kontraproduktivno), bodo ti načrti torej javni in jih bodo pregledovali ne samo v Komisiji in na Svetu, temveč tudi v Parlamentu in širši javnosti. Seveda pod pogojem, da te načrte pred tem Komisija po skrbni obravnavi (aprila naj bi države predložile načrte) predlaga za odobritev in jih na Svetu ne blokirajo. Komisija je sicer močna ravno toliko, kolikor ji to dovoljujejo države članice, sedaj pa je trenutek, da politično vlogo tako pri mehanizmu vladavine prava kot pri implementaciji sklada za okrevanje odigra suvereno ter v skladu z EU zakonodajo in lastnim mandatom.

Okvir #RRF je odličen, a zapleta se pri izvedbi. Je prav, da države v pripravo nac. načrtov ne vključujejo javnosti? V načrte za porabo JAVNEGA denarja, ki naj bi bil za PRIHODNJE generacije? Ni. Države morajo projekte izpeljati smotrno, sicer še tako odličen okvir ne bo dovolj. pic.twitter.com/L6gnW5gjzJ

— Irena Joveva (@IJoveva) February 9, 2021

V Parlamentu smo torej zaključili naš del oblikovanja in sprejetja okvira za sklad zgodovinskih razsežnosti, sedaj pa so na vrsti države, da oblikujejo ambiciozne načrte. V nadaljevanju si medtem mora EU kot celota, predvsem pa mi v Evropskem parlamentu, prizadevati za hitro vzpostavitev novih lastnih sredstev, da se ta dolg vzdržno in na pošten način odplača, ter za to, da se naredi ta sklad trajen in ne enkraten (kar je bil pogoj varčnih držav članic in tudi Nemčije), hkrati pa je treba reformulirati škodljiv Stability and Growth pact, ki je Evropo po finančni krizi pahnil v leta stagnacije. V ECB so to že predlagali, zdaj smo na vrsti mi. Dolgo se že govori, da bi morala fiskalna politika dopolniti monetarno in sedaj, ko so padle prenekatere ekonomske dogme, je trenutek pravi. Ta sklad je dokaz, da se da doseči to, kar je bilo še pred enim letom nepredstavljivo in brez dvoma je to mogoče ponoviti. “Hamiltonian trenutek” ali ne, bil je odločen korak v pravo smer. Naslednji meseci bodo ključni. In resnično upam, da se zaradi neodločnosti Komisije ali neambicioznosti držav članic te strukturne spremembe in zgodovinska priložnost preobrazbe ne končajo klavrno.

Fotografija: EP/Alexis Haulot